Vzpon celjske plemiške rodbine »Avstrijski Rembrandt« in njegova dela na Slovenskem Pobudnik novih diagnostičnih postopkov v interni medicini

25. septembra  1396  je bila pri Nikopolju v današnji Bolgariji  bitka  med  ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim  in turškim sultanom Bajazitom Prvim.  Končala se  je z zmago Turkov. V zgodovino pa se je zapisala tudi zato, ker je celjski grof Herman Drugi iz valov Donave rešil kralja Sigismunda, svojega poznejšega zeta, in za nagrado dobil Varaždin in Zágorje ter tako postal zágorski grof. S tem in nekaterimi poznejšimi dejanji so se Celjski uveljavili kot pomemben dejavnik tedanje evropske politike, med obema dinastijama so se vzpostavile povezave, ki so trajale vse do njunega izumrtja. Prijateljstvo sta še dodatno potrdila leta 1405, ko je Sigismund poročil hčer Hermana Drugega, Barbaro Celjsko.  Zveza s kraljem in po letu 1414 tudi nemškim cesarjem Sigismundom je Celjskim okrepila ugled in moč, to pa ni bilo po godu Habsburžanom, ki so  imeli v podalpskem prostoru tako imenovane Notranje Avstrije svoje načrte.  Spori med rivali so dosegli vrhunec 30. novembra 1436, ko je takrat že cesar Sigismund Luksemburški v praškem Starem mestu poknežil Friderika Drugega Celjskega in njegovega sina Ulrika Drugega. S tem so bile celjska, ortenburška in šternberška grofija povzdignjene v kneževino rimskonemškega cesarstva. 

Avstrijski slikar Johan Martin Schmidt, po svojem rojstnem kraju imenovan tudi Kremser Schmidt, je bil v naši umetnosti v dobi izzvenevanja baroka zelo vplivna osebnost. Na Slovenskem se je ohranilo približno petdeset njegovih podob, v ljudski zavesti pa je postal skoraj domač slikar, čeprav je v naših krajih slikal le nekaj let. Na Slovenskem so znane Kremser Schmidtove slike: sedem oltarnih v Velesovem; šest slik v Gornjem Gradu; po ena v Pungartu v Kranju, pri Sveti Marjeti v Dolu, pri Svetem Jerneju v Slovenski Bistrici ter stenska slika v nekdanji hiši Gabriela Gruberja v Ljubljani. Johan Martin Schmidt, ki mu rečejo tudi avstrijski Rembrandt, se je rodil leta 1718 v umetniški družini v Grafenwörthu, večji del življenja pa je živel in vodil slikarsko delavnico v Steinu, oba kraja sta v bližini Kremsa ob Donavi.

Zdravnik Branko Volavšek je diplomiral v Zagrebu, po specializaciji iz interne medicine na Dunaju pa se je leta 1942 zaposlil na interni kliniki v Ljubljani. Kot sodelavca Osvobodilne fronte so ga italijanski okupatorji  zaprli, leta 1944 pa se je pridružil partizanom. Po koncu vojne je bil med drugim vodja kardiološkega oddelka na internistični kliniki v Ljubljani ter redni profesor na medicinski fakulteti. Bil je pobudnik in začetnik novih invazivnih diagnostičnih postopkov v interni medicini. Prvi je uvedel in opravljal biopsijo jeter in vranice ter gastroskopijo, laparoskopijo in katetrizacijo srca. Bil je član mednarodnih kardioloških združenj, pisal v domače in tuje strokovne revije ter bil soavtor prvega slovenskega učbenika elektrokardiografije. Zdravnik Branko Volavšek se je rodil pred 110 leti ( 1913) v Roču na Hrvaškem.

Leta 1936 je izšla prva številka akademskega glasila za univerzitetna in javna vprašanja z naslovom “1551”. Časnik si je izbral tak naslov v spomin na leto izida prve slovenske knjige. Zakaj povezava s časom reformacije ? *Posnetek Je povedal literarni zgodovinar dr. Matjaž Kmecl.  Glasilo je izhajalo v letih pred drugo svetovno vojno in je poleg univerzitetnih obravnavalo številna druga javna vprašanja, tudi zahtevo po slovenski narodni in politični samoodločbi ter nasprotovanje jugoslovanskemu unitarizmu. Izdajali so ga študentje, zbrani v Slovenskem klubu, ki so bili levičarsko in hkrati narodnostno usmerjeni. Njihovo geslo, zapisano tudi v uvodniku prve številke časopisa, je bilo: 'Ne Moskva, ne Rim, Ljubljana!' Zadnja številka akademskega glasila “1551” je izšla junija leta 1938.