Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat se podajamo na območje, ki bi ga lahko opisali kot »razgibano primorsko zavetje na robu Alp« – tako so zapisali na uradni spletni strani občine Cerkno, ki je del goriške statistične regije. Po površini Cerkno sodi med 50 največjih slovenskih občin, meri 132 kvadratnih kilometrov, glede na število prebivalcev pa se z nekaj manj kot 4.600 prebivalci uvršča v zlato sredino med 212imi slovenskimi občinami. A bolj kot številke nas zanima, kaj vse je v Cerknem moč videti in doživeti, pa tudi, kako na te kraje gledajo domačini.
Cerkno je prepredeno z naravnimi in kulturnimi spomeniki, ki jim poseben čar dajeta reliefna razgibanost in odmaknjenost
Cerkno je upravno, gospodarsko in kulturno središče razgibane Cerkljanske pokrajine, ujete med Primorsko in Gorenjsko. Zgodovinsko gledano je bilo vselej nekje na obrobju, na meji, tako da so se morali tudi ljudje znajti po svoje, pravi Milojka Magajne, kustosinja in vodja Cerkljanskega muzeja.
Mimo nas je potekala meja med Goriško in Kranjsko, potem pa državna oziroma rapalska meja med Italijo in Jugoslavijo, se pravi to območje je bilo odmaknjeno od tistih vsakokratnih upravnih središč in zato so ljudje tu razvili neko svoje življenje. Ti kraji so še danes nekoliko težje dostopni, saj pri cestnih povezavah še vedno malo zaostajamo.
… kar pa ni nujno slabo, pravi Anja Tušar, ki sodi v mlajšo generacijo Cerkljank in je na te kraje zelo navezana.
Izboljšanje prometnih povezav je dvorezen meč, gospodarstvo stremi k temu, da bodo povezave vse boljše, turizem tudi, po eni strani se pa s tem izgublja tudi pristnost narave – več ljudi, več smeti.
Reliefna razgibanost, raznolikost in odmaknjenost pa daje poseben čar tudi cerkljanskim znamenitostim. Med njimi prednjači partizanska bolnica Franja s svojo zgodbo o človečnosti in solidarnosti, kar se je izkazalo tudi letos, ko smo jo Slovenci znova začeli odkrivati. Podobno je s še eno znamenitostjo, za katero se je treba odpeljati proti jugu, do vasi Šebrelje. Tam so arheologi leta 1995 med izkopavanji v jami Divje babe našli neandertalčevo piščal, ki velja za najstarejše glasbilo na svetu, razlaga član Turističnega društva Šebrelje, Drago Polak.
Ko ti obiskovalcu predstaviš in mu daš v roko kost, ki je stara najmanj 50 oziroma 60 tisoč let, nekateri sploh ne verjamejo, da je to res. Obiskovalcem tudi povem, da mora vsak, ki se kakorkoli ukvarja z glasbo, vsaj enkrat v življenju obiskati jamo Divje babe, saj se je tukaj začela glasba.
Še ena cerkljanska posebnost so tudi laufarji, ena najbolj prepoznavnih tradicionalnih pustnih skupin v Sloveniji, močan element lokalne identitete Cerknega in njegovih prebivalcev. Laufarija že stoletja poteka po nenapisanih pravilih, ki so se z ustnim izročilom prenašajo iz roda v rod, priljubljena pa je tudi med mlajšimi generacijami.
Tokrat se podajamo na območje, ki bi ga lahko opisali kot »razgibano primorsko zavetje na robu Alp« – tako so zapisali na uradni spletni strani občine Cerkno, ki je del goriške statistične regije. Po površini Cerkno sodi med 50 največjih slovenskih občin, meri 132 kvadratnih kilometrov, glede na število prebivalcev pa se z nekaj manj kot 4.600 prebivalci uvršča v zlato sredino med 212imi slovenskimi občinami. A bolj kot številke nas zanima, kaj vse je v Cerknem moč videti in doživeti, pa tudi, kako na te kraje gledajo domačini.
Cerkno je prepredeno z naravnimi in kulturnimi spomeniki, ki jim poseben čar dajeta reliefna razgibanost in odmaknjenost
Cerkno je upravno, gospodarsko in kulturno središče razgibane Cerkljanske pokrajine, ujete med Primorsko in Gorenjsko. Zgodovinsko gledano je bilo vselej nekje na obrobju, na meji, tako da so se morali tudi ljudje znajti po svoje, pravi Milojka Magajne, kustosinja in vodja Cerkljanskega muzeja.
Mimo nas je potekala meja med Goriško in Kranjsko, potem pa državna oziroma rapalska meja med Italijo in Jugoslavijo, se pravi to območje je bilo odmaknjeno od tistih vsakokratnih upravnih središč in zato so ljudje tu razvili neko svoje življenje. Ti kraji so še danes nekoliko težje dostopni, saj pri cestnih povezavah še vedno malo zaostajamo.
… kar pa ni nujno slabo, pravi Anja Tušar, ki sodi v mlajšo generacijo Cerkljank in je na te kraje zelo navezana.
Izboljšanje prometnih povezav je dvorezen meč, gospodarstvo stremi k temu, da bodo povezave vse boljše, turizem tudi, po eni strani se pa s tem izgublja tudi pristnost narave – več ljudi, več smeti.
Reliefna razgibanost, raznolikost in odmaknjenost pa daje poseben čar tudi cerkljanskim znamenitostim. Med njimi prednjači partizanska bolnica Franja s svojo zgodbo o človečnosti in solidarnosti, kar se je izkazalo tudi letos, ko smo jo Slovenci znova začeli odkrivati. Podobno je s še eno znamenitostjo, za katero se je treba odpeljati proti jugu, do vasi Šebrelje. Tam so arheologi leta 1995 med izkopavanji v jami Divje babe našli neandertalčevo piščal, ki velja za najstarejše glasbilo na svetu, razlaga član Turističnega društva Šebrelje, Drago Polak.
Ko ti obiskovalcu predstaviš in mu daš v roko kost, ki je stara najmanj 50 oziroma 60 tisoč let, nekateri sploh ne verjamejo, da je to res. Obiskovalcem tudi povem, da mora vsak, ki se kakorkoli ukvarja z glasbo, vsaj enkrat v življenju obiskati jamo Divje babe, saj se je tukaj začela glasba.
Še ena cerkljanska posebnost so tudi laufarji, ena najbolj prepoznavnih tradicionalnih pustnih skupin v Sloveniji, močan element lokalne identitete Cerknega in njegovih prebivalcev. Laufarija že stoletja poteka po nenapisanih pravilih, ki so se z ustnim izročilom prenašajo iz roda v rod, priljubljena pa je tudi med mlajšimi generacijami.
V Marezigah so gostinsko-turistično ponudbo pred dvema mesecema dopolnili še z odprtjem glamping naselja Wine Paradise Marezige. Nahaja se tik pod vinsko fontano, ki je ena od znanih atrakcij tega kraja v zaledju slovenske Istre. Dvanajst luksuznih hišic je ime dobilo – kako pa drugače – po vinskih sortah.
Na vroč poletni dan se je Klara Eva Kukovičič odpeljala proti Šaleški dolini v Camp Velenje. Zaradi svoje odlične lege tik ob Velenjskem jezeru kamp svojim obiskovalcem ponuja pestro ponudbo športnih aktivnosti na vodi - od supanja, jadranja na deski in veslanja. Priljubljen pa je tudi med glasbenimi navdušenci, ki lahko v času festivalov v bližnjem Vista parku prenočijo v mobilnih hiškah, glamping šotorih, avtodomih ali v šotorih na parcelah v velikosti do 100 m2.
V tokratni epizodi nas razvajajo z belokranjsko gostoljubnostjo ob eni najtoplejših rek pri nas, reki Kolpi. Obiskali smo kamp Bela krajina - Podzemelj, ki se je pred leti iz običajnega manjšega družinskega kampa razvil v – še vedno sicer majhen – a bogat prostor preživljanja prostega časa, dopusta ali preprosto vmesnega postanka na poti proti hrvaški obali. Kamp tujci zapolnijo ravno zaradi same lokacije, med slovenskimi obiskovalci pa je kar nekaj takšnih, ki se štejejo že med stalne goste. Čez Gorjance se je odpeljala Nataša Rašl.
13. sezona naših naPOTkov, v kateri raziskujemo slovenske kamp destinacije, je v polnem teku, poletna sezona pa se bliža vrhuncu. Zato smo tokrat kampiranje združili z morskim okoljem in se odpravili v enega najstarejših in največjih kampov pri nas, ki se, nekoliko ironično, nahaja v eni najmanjših in najmlajših občin pri nas. Govor je o kampu Adria v Ankaranu, ki domače in tuje kampiste privablja že več kot 60 let. Ugodna lokacija in številna drevesa, ki nudijo senco več kot 400 parcelam za kampiranje, sta le dve od prednosti, ki se jih vodstvo kampa dobro zaveda in skuša nadgraditi z dodatno ponudbo.
V petek se je Darja Pograjc odpravila v Sočo - vas, ki se nahaja v bovški občini. Ko se spustila v dolino Trente, je najprej opazila, kako prijetno se je razredčil avtomobilski promet – več kot avtomobilov je bilo na cesti motoristov, kolesarjev, pohodnikov pa tudi kakšen tabornik se je znašel vmes. Cilj njenega obiska: Turistična kmetija Jelinčič in kamp Jelinc.
Odprava NaPOTkov je ta teden obiskala Jezersko. Kamp in glamping Cvet gora že z imenom nakazuje na vpetost v lokalno okolje in zavezanost k naravi. Lesene hiške, ena izmed teh je na drevesu, prostor za šotore in avtodome, skupna letna kuhinja, zajtrk na terasi s pogledom na cvetoče travnike in okoliške gore. Vse skupaj se je začelo pred natanko 10 leti z obnovo 130 let stare hiše. Zgodbo Cveta gora pišejo Tanja, Jure in Živa. Po navdih se vračajo k naravi, ki nam razkriva svoje zgodbe in nam daje odgovore na vsa naša vprašanja. Kaj imajo s kampiranjem opraviti materina dušica, jerebika in ognjič, izveste v reportaži, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.
Različnih bolj ali manj udobnih, če že ne luksuznih kampov ali z drugo besedo glampov je v Sloveniji vse več. Premik miselnosti turistov, ki si na eni strani želijo pristnega stika z okoljem in na drugi hotelskega udobja, je očiten. Ampak kjer je povpraševanje, se zmeraj najde tudi ponudba in tudi na sončni strani Alp ni nič drugače. Načinov, kako dati gostom nekaj več, je veliko. Težava je le v tem, da nekateri delujejo, drugi pa ne. NaPotki so tokrat vodili pod Veliko Planino, kjer na s ceste precej neopaznem mestu stoji Slovenia Eco Resort, ki ponuja doživetje pastirske akademije. Ta je premamila kolega Jureta K. Čokla.
Začenjamo novo sezono Napotkov, v njej bomo raziskovali slovenske kamp destinacije. In že v prvi epizodi se odpravljamo v najboljšega v letu 2022 po izboru Slovenske turistične organizacije, to je v Kamp Šobec. Idilična narava ob Savi Dolinki, sodobna infrastruktura, pa tudi bližina kulturnih in naravnih znamenitosti, so stvari, ki vanj privabijo veliko število domačih, predvsem pa tujih gostov. V Kamp Šobec se je odpravil tudi Aleš Ogrin.
Zadnjo epizodo 12. sezone Napotkov smo posneli v Kneških Ravnah. Tam zadnja tri leta za dežemer skrbi gospod Simon Podoreh, pred tem pa je skoraj 40 let zanj in seveda za padavinska poročila skrbela njegova mama. Gre morda za dežemer z najlepšim razgledom, saj se v ozadju rišejo vrhovi Vogel, Šija in Rodica. Če se boste kdaj odpravili do (sicer kar malo odmaknjenih) Kneških Raven pa raje, tako kot v dobi pred pametnimi telefoni, sledite obcestnim tablam. Največji spletni brskalnik v svoji storitvi zemljevidov namreč do cilja sploh ne ponudi možnosti načrtovanja poti z avtomobilom, temveč samo peš.
Napotki nas danes popeljejo globoko na Notranjsko, v kraje, ki jim ne prizanašata sneg in mraz. No, saj včasih je bilo tako. Meteorološka opazovanja in meritve v vasi Šmarata imajo več kot stoletno zgodovino. Zadnjih 40 let vremenska postaja domuje na naslovu Šmarata 1, družinsko tradicijo spremljanja, beleženja in posredovanja vremenskih podatkov na Agencijo za okolje zdaj že 11 leto nadaljuje Franc Avsec, ki je na prvi dan letošnjega meteorološkega poletja sprejel avotrja današnje epizode NaPOTkov, Bojana Leskovca.
V tokratnih naPOTkih potujemo proti Cerkniškemu jezeru. Tam je to pomlad kar nekaj vode zaradi padavin, vseeno pa je teh manj kot pred desetletji, bomo izvedeli v naslednjih minutah. V vasi Otok, ki je lahko ob res močnem deževju nastal pravi otok v Cerkniškem jezeru, je digitalni register padavin, v samem središču Cerknice pa je merjenje količine padavin že več kot 80 let naloga družine Gógala. Tja se je na deževen majski dan odpravila Špela Šebenik.
Opazovalna postaja Dravograd je le streljaj oddaljena od sotočja Drave, Mislinje in Meže, malce dvignjena nad ta hip nič kaj lenobno Dravo, postavljena v zaselek Robindvor, planotasto ujet med dolino in gozdovi, ki se vijejo proti Ojstrici in dlje v sosednjo Avstrijo. Stane Kocutar je pozvonil pri družini Gantar Kališnik in pripravil naPOTke.
Deset vremenskih postaj širom po Sloveniji smo že obiskali v tokratni sezoni oddaje Napotki. Danes je pred nami enajsta postaja in da bomo prišli do te, se bo treba kar precej povzpeti – na več kot 1000 metrov nadmorske višine. V Belih vodah količino padavin za Agencijo RS za okolje meri Irena Mazej. Pri njej se je oglasila Andreja Gradišar.
V Napotkih se odpravljamo v slovensko Sibirijo – na Babno Polje. Tam je bila izmerjena najnižja uradna temperatura v Sloveniji, ki je -36,4 °C, povprečna letna temperatura pa je okoli 7 °C, tako da ni nič nenavadnega, če prebivalci kraja kurijo tudi sredi poletja. Tradicija opazovanja vremena je na Babnem Polju sicer že zelo dolga. Kako nalogo v zadnjem letu in pol opravlja Nevenka Ule in da je bila najnižja uradna temperatura v naši državi izmerjena prav na njihovi vremenski postaji, izveste v Napotkih, ki jih je pripravil Aleš Ogrin.
Od marca po Sloveniji obiskujemo številne opazovalce vremena, ki so vključeni v državno mrežo honorarnih meteoroloških opazovalcev Agencije za okolje. V 12. sezoni naPOTkov jih bomo tja do sredine junija spoznali še približno sedem, danes pa gremo v sevniško občino. Nataša Rašl je potrkala na vrata 93-letnega gospoda, ki je prostovoljni meteorološki opazovalec že več kot 40 let.
Verjetno vas ni veliko, ki bi že slišali za vas Čolnica. Brez skrbi, v tokratni epizodi Napotkov jo omenimo večkrat, saj tam živi vremenski opazovalec Slavko Jereb, ki ima dežemer postavljen kar na svojem vrtu pred hišo. Pravi, da v zadnjih letih, odkar ga je Agencija za okolje povabila k sodelovanju in opazovanju vremenskih pojavov, opaža kar nekaj sprememb, med drugim pojav megle. Kaj je še značilno za vreme na Kanalskem kolovratu in zakaj meni, da kostanjev med ni čisti kostanjev med, slišite v novi epizodi 12. sezone Napotkov. Pripravila jo je Ana Skrt.
Naslednja epizoda Napotkov nas bo odpeljala na Zgornji Kamenščak nad Ljutomerom. V omenjenem naselju, na domačem vrtu Stanislave in Darka Beka, se nahaja padavinska postaja, ki ji namenjamo naslednjih (dobrih) 10 minut. Upokojeni par, ki skrbi za postajo zadnjih 5 let, pa je opazovanje vremena spremljalo že od malih nog oz. veliko prej kot sta prevzela to dnevno jutranjo obveznost. Avtorica: Darja Pograjc.
V 12. sezoni naše jutranje nedeljske oddaje naPOTki obiskujemo vremenske postaje po Sloveniji, tokrat ostajamo blizu Ljubljane. Postaja, ki beleži vremenske razmere v zahodnem delu Polhograjskega hribovja, stoji v Topolu pri Medvodah, takoj pod vrhom priljubljene izletniške točke Katarina nad Ljubljano. Prvo meteorološko postajo so v Topolu postavili že leta 1895, nato pa jo večkrat premaknili. Na mestu, kjer stoji zadnjih 30 let, se je ustavila Andreja Čokl.
»Marelice in breskve so zdaj začele cveteti, prvi je bil pa dren,« je Darji Pograjc razložil Franc Čahuk, ki skrbi za padavinsko postajo v vasi Ivanovci. Zadnji dve leti so mu namreč na Agenciji za okolje zaupali novo nalogo. Poleg opazovanja padavin in priprave mesečnega poročila o vremenu, mora zdaj zapisovati tudi fenološka opažanja. Nalogo je z veseljem sprejel. 67-letnik namreč vreme oz. padavine opazuje že več kot 50 let! Pa pojdimo v Prekmurje in preverimo, kako opravlja to delo. Napotki!
Bizeljsko je naselje v občini Brežice, ki leži ob meji s Hrvaško. Tja se je tokrat odpeljala Nataša Rašl v lov za novo epizodo naPOTkov, v kateri trkamo na vrata honorarnih meteoroloških opazovalcev, ki v sodelovanju z Agencijo za okolje v okviru državne meteorološke mreže spremljajo podatke te vrste na določenem območju. Na Bizeljskem imajo sončnih dni dovolj, merilnik za višino snežne odeje ta hip miruje, v pokoju pa je zadnjih 10 let Viktor Karničnik, tamkajšnji prebivalec. In točno toliko časa na vrtu pred njegovo hišo stoji tudi vremenska hišica.
Neveljaven email naslov