Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.
Ilirska Bistrica je po površini druga največja občina v Sloveniji, možnosti za rekreacijo pa je v tamkajšnji okolici veliko
Ilirsko Bistrico prečkamo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Preostale lepote in zakladi občine Ilirska Bistrica so bolj skriti, že kmalu pa se je izkazalo, da sta en dan in ena oddaja za njihovo raziskovanje premalo. Turistični vodnik Luka Butinar je skrbno izdelal pot po območju, ki sta ga zaznamovala voda in plaz. Začetna postaja so bile Črne njive, z izletniškimi tablami in gostiščem opremljena izhodiščna točka za okoliške vrhove, pešpoti in proge za gorsko kolesarjenje. Sam gre sicer najraje na Snežnik, a za to nisva imela časa. Šla sva do Gur oz. na Milanjo:
"Tu se začne Snežniška planota: od Milanje naprej do Snežnika in potem še na drugo stran. Tu sta pomembni dve stvari. Prva je valle alpina, alpski zid z utrdbami italijanske vojske, druga pa fosilni plaz. Plaz se je udrl s Snežnika in je nosil zemljo do Bistrice, tako da smo naseljeni na plazu. Bistrica naj bi bila ena izmed najbolj potresnih območij v Sloveniji, zaradi tektonike naj bi se pred dvema milijonoma let udrl tudi ta plaz. Polzel je zelo počasi, je trajalo dolgo časa, da je prišel do Bistrice. Je pa bila to ogromna gmota; približno 20 kvadratnih kubikov materiala se je udrlo. Tja kamor greva, je širina plaza pet kilometrov, dolžina pa šest."
Razgled z Milanje (1099 m) je čudovit: od Cresa do Tržaškega zaliva, Dolomitov, Triglava do Snežnika. Skoraj 360 stopinj, lepše je edino na Snežniku, pove moj vodnik, in tudi pot plazu si lahko (z nekaj domišljije) narišeš pred očmi. Pokrajina, pokrita s travo, pašniki in črnim borom, je tudi zatočišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam, ki zaradi edinstvene kombinacije aplskega in mediteranskega podnebja uspevajo oz. živijo le tam.
Prav na mejo med Notranjsko in Primorsko naju pelje Borut Delost z domačije Jagrovi v Šembijah, ki se ukvarja s konjeniškim turizmom. Blizu pašnikov, kjer se vse leto pasejo njegovi konji, je namreč kraški rob. Mi smo stali na vrhu, pod nami pa sta bila prepad in Podtaborska stena ...
"Domačini pravimo, da je kraški rob ločnica med Notranjsko in Primorsko. Poteka od Ilirske Bistrice do Nanosa, vedno pa je bil težko prehoden. Še ena zanimivost je: vsa voda pod tem kraškim robom gre v Jadransko morje, nad kraškim robom pa se izteka v Črno morje."
Da gre za naravno mejo med apnencem in flišem, med Notranjsko in Primorsko, potrdi tudi Milivoj Kaluža, predsednik krajevne skupnosti Topolc, ko nama po ogledu cerkve sv. Antona v Podstenjah pokaže kraški rob od spodaj, torej s primorske strani. Pelje naju tudi do drugih zanimivosti na tej strani "meje": stare trte, ki se je s tisto iz Maribora nekaj časa bojevala za naziv najstarejše trte pri nas, pokaže nama, kje je bila nekoč v steni žitnica oz. grad Tabor, razvaline številnih domačij, kjer so nekoč cveteli mlini in žage, izvir Podstenjšek s številnimi izviri in manjšimi slapovi, Kozjo luknjo, ki je bila tokrat suha, pa Mussolinijev tunel, blizu katerega je bila nekoč še vidna rinka za privez ladij ... "Kar pomeni, da je bilo tu okoli morje," pove Luka Butinar.
Milivoj Kaluža nama je pokazal tudi "polajc", podvrsto melis in met, ki so jo in jo še vedno domačini uporabljajo v kulinariki in zdravilstvu.
"To rastlino smo uporabljali in jo nekateri še danes kot dodatek pri izdelavi krvavic, ki so bile tudi značilnost teh krajev. Tu poznamo mesnate krvavice, ki so sestavljene iz tekoče svinjske krvi, delov svinjske glave, riža in zelišč – predvsem polajcem, pa s klinčki in soljo. Dodatno pa so nekateri potem pečene krvavice posuli tudi s sladkorjem."
Ja, zanimivosti v občini Ilirska Bistrica je veliko, tako veliko, da bodo NaPOTki v eni od prihodnjih oddaj govorili le o mestu Ilirska Bistrica. Tudi to namreč skriva zanimive zgodbe.
V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.
Ilirska Bistrica je po površini druga največja občina v Sloveniji, možnosti za rekreacijo pa je v tamkajšnji okolici veliko
Ilirsko Bistrico prečkamo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Preostale lepote in zakladi občine Ilirska Bistrica so bolj skriti, že kmalu pa se je izkazalo, da sta en dan in ena oddaja za njihovo raziskovanje premalo. Turistični vodnik Luka Butinar je skrbno izdelal pot po območju, ki sta ga zaznamovala voda in plaz. Začetna postaja so bile Črne njive, z izletniškimi tablami in gostiščem opremljena izhodiščna točka za okoliške vrhove, pešpoti in proge za gorsko kolesarjenje. Sam gre sicer najraje na Snežnik, a za to nisva imela časa. Šla sva do Gur oz. na Milanjo:
"Tu se začne Snežniška planota: od Milanje naprej do Snežnika in potem še na drugo stran. Tu sta pomembni dve stvari. Prva je valle alpina, alpski zid z utrdbami italijanske vojske, druga pa fosilni plaz. Plaz se je udrl s Snežnika in je nosil zemljo do Bistrice, tako da smo naseljeni na plazu. Bistrica naj bi bila ena izmed najbolj potresnih območij v Sloveniji, zaradi tektonike naj bi se pred dvema milijonoma let udrl tudi ta plaz. Polzel je zelo počasi, je trajalo dolgo časa, da je prišel do Bistrice. Je pa bila to ogromna gmota; približno 20 kvadratnih kubikov materiala se je udrlo. Tja kamor greva, je širina plaza pet kilometrov, dolžina pa šest."
Razgled z Milanje (1099 m) je čudovit: od Cresa do Tržaškega zaliva, Dolomitov, Triglava do Snežnika. Skoraj 360 stopinj, lepše je edino na Snežniku, pove moj vodnik, in tudi pot plazu si lahko (z nekaj domišljije) narišeš pred očmi. Pokrajina, pokrita s travo, pašniki in črnim borom, je tudi zatočišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam, ki zaradi edinstvene kombinacije aplskega in mediteranskega podnebja uspevajo oz. živijo le tam.
Prav na mejo med Notranjsko in Primorsko naju pelje Borut Delost z domačije Jagrovi v Šembijah, ki se ukvarja s konjeniškim turizmom. Blizu pašnikov, kjer se vse leto pasejo njegovi konji, je namreč kraški rob. Mi smo stali na vrhu, pod nami pa sta bila prepad in Podtaborska stena ...
"Domačini pravimo, da je kraški rob ločnica med Notranjsko in Primorsko. Poteka od Ilirske Bistrice do Nanosa, vedno pa je bil težko prehoden. Še ena zanimivost je: vsa voda pod tem kraškim robom gre v Jadransko morje, nad kraškim robom pa se izteka v Črno morje."
Da gre za naravno mejo med apnencem in flišem, med Notranjsko in Primorsko, potrdi tudi Milivoj Kaluža, predsednik krajevne skupnosti Topolc, ko nama po ogledu cerkve sv. Antona v Podstenjah pokaže kraški rob od spodaj, torej s primorske strani. Pelje naju tudi do drugih zanimivosti na tej strani "meje": stare trte, ki se je s tisto iz Maribora nekaj časa bojevala za naziv najstarejše trte pri nas, pokaže nama, kje je bila nekoč v steni žitnica oz. grad Tabor, razvaline številnih domačij, kjer so nekoč cveteli mlini in žage, izvir Podstenjšek s številnimi izviri in manjšimi slapovi, Kozjo luknjo, ki je bila tokrat suha, pa Mussolinijev tunel, blizu katerega je bila nekoč še vidna rinka za privez ladij ... "Kar pomeni, da je bilo tu okoli morje," pove Luka Butinar.
Milivoj Kaluža nama je pokazal tudi "polajc", podvrsto melis in met, ki so jo in jo še vedno domačini uporabljajo v kulinariki in zdravilstvu.
"To rastlino smo uporabljali in jo nekateri še danes kot dodatek pri izdelavi krvavic, ki so bile tudi značilnost teh krajev. Tu poznamo mesnate krvavice, ki so sestavljene iz tekoče svinjske krvi, delov svinjske glave, riža in zelišč – predvsem polajcem, pa s klinčki in soljo. Dodatno pa so nekateri potem pečene krvavice posuli tudi s sladkorjem."
Ja, zanimivosti v občini Ilirska Bistrica je veliko, tako veliko, da bodo NaPOTki v eni od prihodnjih oddaj govorili le o mestu Ilirska Bistrica. Tudi to namreč skriva zanimive zgodbe.
Z NaPOTki bomo danes odkrivali sledove slovenske vinske tradicije tam, kjer jih morda sploh ne bi pričakovali. Ali verjamete, da so nekoč vinsko trto gojili nad meglami slabih 3 km oddaljenega ljubljanskega barja? Vas Vino je dandanes naselje, ki ga tvori 52 stanovanjskih hiš in leži v severnem delu Turjaške pokrajine, na strmem zahodnem pobočju Vinjega hriba, ki se vzpenja zahodno nad Grosupeljsko kotlino. Zakaj so kraj nekoč imenovali Weingarten in pozneje Weindorff? So grofje Turjaški v Vino nekoč res imeli kamnito vinsko klet? Katere sorte so pridelovali in kaj danes ponujajo vaške brajde častitljive starosti? Ob raziskovanju vinske preteklosti, pa so NaPOTki odkrili še zanimivo stavbarsko dediščino, imeniten sakralni spomenik in izvedeli za legendo o zlatem teletu. Na Vino se je odpravil Bojan Leskovec.
Mostovi povezujejo ljudi - to frazo pogosto uporabljajo tudi naši in tuji politiki. A v resnici ni vedno tako, če na zadevo gledamo z zgodovinske distance in upoštevamo dejstvo, da lahko včasih tudi podrti mostovi pomenijo korak k svobodi. Vse to in še marsikaj pomeni tudi stari ali glavni most v Mariboru, čez katerega so se sprehodili tudi Adolf Hitler, Josip Broz – Tito in Jure K. Čokl.
Kamniti most v Škofji Loki je najstarejši ohranjen most na Slovenskem, ki sodi celo med najstarejše srednjeveške kamnite mostove v Evropi. Zgrajen je bil v sredini 14. stoletja kot masivna enoločna kamnita konstrukcija. Lok je pravilne polkrožne oblike, grajen iz pravilno klesanih kamnov, razpon loka je 12,80 metra, razpon kamnitega ločnega zidu 3,63 metra, širina pohodne in vozne površine skupaj pa dobrih 6 metrov. Najtrdnejši loški most je izjemen primer srednjeveškega graditeljstva in konstruiranja mostov, trdno pa je zasidran tudi v zavesti Ločanov, saj jih spremlja že od otroštva prevdsem zaradi živega izročila loških legend in zbirke pripovedk z naslovom »Kamniti most« Lojzeta Zupanca. »Kap'cinarsk' most«, če uporabimo poimenovanje domačinov, ima za slednje poseben pomen, zanimiva pa je tudi njegova zgodovina.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Za Borovniški viadukt, na katerega danes spominja edini ohranjeni steber sredi Borovnice, ste najverjetneje že velikokrat slišali. Je pa verjetno precej manj tistih, ki spoznate njegovega manjšega in pogosto prezrtega brata, ki se imenuje Jelenov viadukt. Če ob prihodu v Borovnico niste pozorni, ga lahko hitro spregledate. Darja Pograjc v Napotkih pove, kam se morate ozreti, da ga ne zgrešite.
Če bi vas vprašali, ali si želite ogledati Napoleonov most, bi bilo na mesto vprašanje 'Katerega pa?' Namreč, v Sloveniji obstaja več kot eden. Tina Lamovšek se je odpravila v zahodni del države.
5. sezono radijskih naPOTki reportaž bomo posvetili nekaterim mostovom v Sloveniji. Začenjamo s Kandijskim mostom, ki z edinstveno železno konstrukcijo predstavlja pomembno tehnično dediščino dolenjske prestolnice.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
V naPOTkih se danes podajamo na 500 m nadmorske višine, v naselje Čolnišče v občini Zagorje ob Savi, ki ima 270 prebivalcev. Od Zagorja je naselje oddaljeno 2 kilometra in pol, v Ljubljani ste v dobre pol ure, sodi pa v krajevno skupnost Kisovec-Loke. In če vsi poznamo Kisovec, saj od tam prihaja naš športni as Primož Rogljič, je za Čolnišče najbrž slišal malokdo. Kako je kraj povezan s čolni in kakšne zgodbe ter znamenitosti skriva?
Kot vemo, je ladja plovilo, veliko vodno vozilo, ki izpluje iz pristanišča, pluje, lahko tudi nasede ali se potopi. V naši državi pa najdemo tudi kraj s tem imenom. Pri imenu kraja Ladja gre za vodno krajevno ime, ki po vsej verjetnosti izhaja iz dejstva, da je bil v bližini jez. Predvidevajo, da je bilo v preteklosti sotočje Save in Sore v bližini ladenske cerkve ter da je zato nastal v dolini jez. Od kod torej izvor imena kraja? Je kdaj po reki Sori plula kakšna ladja?
NaPOTki se tokrat odpravljajo v Prekmurje, v manjšo ravninsko občino Tišina. Tam te kdaj pa kdaj zmoti regljanje Plavčka, brnenje traktorja ali klopotanje štorklje, ki na zorani njivi išče črve. Občina se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino in nudi številne možnosti aktivnega preživljanja prostega časa in rekreacije ali pa oddih in sproščujoče sprehode v naravi in parkih. Ljudje so gostoljubni, kar je občutila tudi Tadeja Bizilj – kam vse sta jo odpeljala njena sogovornika in kje se morate ustaviti tudi sami, če obiščete te kraje pa v naslednjih minutah ….
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Zdaj pa iščemo Borovce. A ne tistih na morju, pod katerimi tako radi poležavamo, temveč se bomo zapeljali po regionalni cesti med Ptujem in Ormožem, kjer je tudi kraj s tem imenom. Njegova prva omemba sega v daljno leto 1458, tako da so leta 2018 zaznamovali 560. obletnico. V Borovcih je rubriko naPOTki snemala Tina Lamovšek.
Kraji, ki jih v naPotkih obiskujemo v poletnih mesecih imajo precej zanimiva imena, ki so načeloma povezana s poletjem – morda je današnja vasica, ki leži pod Turjakom in je del Velik Lašč kar na vrhu izvirnosti. Na vrsti za obisk je namreč vas Ščurki, ki je povezana s turjaško grofično, ki se je v dolino, kjer teče Ščurkov potok, hodila hladit. Tja - v Ščurke - se je odpravil velik prijatelj ščurkov, Jure K. Čokl.
Na zemljevidu Slovenije najdemo dva kraja z imenom Ples. Eden je v savinjski statistični regiji v Občini Bistrica ob Sotli ob meji s Hrvaško, drugi pa je – zanimivo – tako po skromni površini kot po majhnem številu prebivalcev – zelo podoben prvemu in leži v osrednjeslovenski regiji, približno tri kilometre od Moravč proti Izlakam. Tja se je odpeljala Nataša Rašl.
Suša nima svoje krajevne table, niti prebivalcev. Je pa to kraj, ki ima dve kapelici, čudežni studenec, cerkev na vrhu skalne pečine, nekaj sprehajalnih poti, plezalno steno, v neposredni bližini pa je Selška Sora, ki je še posebej poleti primerna za hitro osvežitev. Sušo najdete približno 3 kilometre po tem, ko prevozite Železnike. Sicer pa se nahaja med Železniki in Zalim Logom, krajem, ki je med drugim znan po »senci in zelju«. Zakaj, v Napotkih razloži Darja Pograjc, ki je v Suši senco in hlad iskala pretekli teden, ko so se nižinski kraji borili z vročino.
V tokratnih Napotkih se bomo vkrcali na Barko. Pri tem pa nam bodo bolj kot vesla pomagale noge. Zavijamo v jugozahodni del Slovenije. Le nekaj minut vožnje iz Divače, mimo svetovno znanih Škocjanskih jam, vas table usmerijo – na Barko. Začetki tega kraja naj bi segali že v prazgodovinsko obdobje, prva pisna omemba pa v leto 1460, v Senožejskem katastru. Na radijskih valovih s pomočjo treh domačinov, Primoža Polha, Stanka Polha in Denisa Ambrožiča, Barko navigira Mojca Delač.
Veliko Slovencev v tem času išče morsko osvežitev. Takšne, s slano vodo povezane osvežitve vam v tokratnih naPOTkih žal ne bomo ponudili, vam bomo pa ponudili Morsko. Naselje, ki šteje približno 200 prebivalcev, leži na levem bregu reke Soče v občini Kanal ob Soči. Mogoče se bo kakšnemu domačemu gostu zabavno fotografirati ob tabli naselja. A kar dela to vas bogato, so predvsem zgodbe domačinov. Tina Lamovšek vas s povabilom v naselje Morsko vabi tudi v čas pustovanja pod vodstvo idejnega in umetniškega vodje Branka Drekonje. Zakaj? Prisluhnite današnjim naPOTkom.
In tudi izvor imena Morje, kraja v občini Rače-Fram, ni povezan z vodo. Na poti tja pa se ne boste mogli izgubiti, saj je kraj Morje edini v Sloveniji s tem imenom.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Neveljaven email naslov
