V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.

Ilirska Bistrica je po površini druga največja občina v Sloveniji, možnosti za rekreacijo pa je v tamkajšnji okolici veliko

Ilirsko Bistrico prečkamo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Preostale lepote in zakladi občine Ilirska Bistrica so bolj skriti, že kmalu pa se je izkazalo, da sta en dan in ena oddaja za njihovo raziskovanje premalo. Turistični vodnik Luka Butinar je skrbno izdelal pot po območju, ki sta ga zaznamovala voda in plaz. Začetna postaja so bile Črne njive, z izletniškimi tablami in gostiščem opremljena izhodiščna točka za okoliške vrhove, pešpoti in proge za gorsko kolesarjenje. Sam gre sicer najraje na Snežnik, a za to nisva imela časa. Šla sva do Gur oz. na Milanjo:

"Tu se začne Snežniška planota: od Milanje naprej do Snežnika in potem še na drugo stran. Tu sta pomembni dve stvari. Prva je valle alpina, alpski zid z utrdbami italijanske vojske, druga pa fosilni plaz. Plaz se je udrl s Snežnika in je nosil zemljo do Bistrice, tako da smo naseljeni na plazu. Bistrica naj bi bila ena izmed najbolj potresnih območij v Sloveniji, zaradi tektonike naj bi se pred dvema milijonoma let udrl tudi ta plaz. Polzel je zelo počasi, je trajalo dolgo časa, da je prišel do Bistrice. Je pa bila to ogromna gmota; približno 20 kvadratnih kubikov materiala se je udrlo. Tja kamor greva, je širina plaza pet kilometrov, dolžina pa šest." 

Razgled z Milanje (1099 m) je čudovit: od Cresa do Tržaškega zaliva, Dolomitov, Triglava do Snežnika. Skoraj 360 stopinj, lepše je edino na Snežniku, pove moj vodnik, in tudi pot plazu si lahko (z nekaj domišljije) narišeš pred očmi. Pokrajina, pokrita s travo, pašniki in črnim borom, je tudi zatočišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam, ki zaradi edinstvene kombinacije aplskega in mediteranskega podnebja uspevajo oz. živijo le tam.

Prav na mejo med Notranjsko in Primorsko naju pelje Borut Delost z domačije Jagrovi v Šembijah, ki se ukvarja s konjeniškim turizmom. Blizu pašnikov, kjer se vse leto pasejo njegovi konji, je namreč kraški rob. Mi smo stali na vrhu, pod nami pa sta bila prepad in Podtaborska stena ...

"Domačini pravimo, da je kraški rob ločnica med Notranjsko in Primorsko. Poteka od Ilirske Bistrice do Nanosa, vedno pa je bil težko prehoden. Še ena zanimivost je: vsa voda pod tem kraškim robom gre v Jadransko morje, nad kraškim robom pa se izteka v Črno morje."

Da gre za naravno mejo med apnencem in flišem, med Notranjsko in Primorsko, potrdi tudi Milivoj Kaluža, predsednik krajevne skupnosti Topolc, ko nama po ogledu cerkve sv. Antona v Podstenjah pokaže kraški rob od spodaj, torej s primorske strani. Pelje naju tudi do drugih zanimivosti na tej strani "meje": stare trte, ki se je s tisto iz Maribora nekaj časa bojevala za naziv najstarejše trte pri nas, pokaže nama, kje je bila nekoč v steni žitnica oz. grad Tabor, razvaline številnih domačij, kjer so nekoč cveteli mlini in žage, izvir Podstenjšek s številnimi izviri in manjšimi slapovi, Kozjo luknjo, ki je bila tokrat suha, pa Mussolinijev tunel, blizu katerega je bila nekoč še vidna rinka za privez ladij ... "Kar pomeni, da je bilo tu okoli morje," pove Luka Butinar.

Milivoj Kaluža nama je pokazal tudi "polajc", podvrsto melis in met, ki so jo in jo še vedno domačini uporabljajo v kulinariki in zdravilstvu.

"To rastlino smo uporabljali in jo nekateri še danes kot dodatek pri izdelavi krvavic, ki so bile tudi značilnost teh krajev. Tu poznamo mesnate krvavice, ki so sestavljene iz tekoče svinjske krvi, delov svinjske glave, riža in zelišč – predvsem polajcem, pa s klinčki in soljo. Dodatno pa so nekateri potem pečene krvavice posuli tudi s sladkorjem."

Ja, zanimivosti v občini Ilirska Bistrica je veliko, tako veliko, da bodo NaPOTki v eni od prihodnjih oddaj govorili le o mestu Ilirska Bistrica. Tudi to namreč skriva zanimive zgodbe.