Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.
Ilirska Bistrica je po površini druga največja občina v Sloveniji, možnosti za rekreacijo pa je v tamkajšnji okolici veliko
Ilirsko Bistrico prečkamo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Preostale lepote in zakladi občine Ilirska Bistrica so bolj skriti, že kmalu pa se je izkazalo, da sta en dan in ena oddaja za njihovo raziskovanje premalo. Turistični vodnik Luka Butinar je skrbno izdelal pot po območju, ki sta ga zaznamovala voda in plaz. Začetna postaja so bile Črne njive, z izletniškimi tablami in gostiščem opremljena izhodiščna točka za okoliške vrhove, pešpoti in proge za gorsko kolesarjenje. Sam gre sicer najraje na Snežnik, a za to nisva imela časa. Šla sva do Gur oz. na Milanjo:
"Tu se začne Snežniška planota: od Milanje naprej do Snežnika in potem še na drugo stran. Tu sta pomembni dve stvari. Prva je valle alpina, alpski zid z utrdbami italijanske vojske, druga pa fosilni plaz. Plaz se je udrl s Snežnika in je nosil zemljo do Bistrice, tako da smo naseljeni na plazu. Bistrica naj bi bila ena izmed najbolj potresnih območij v Sloveniji, zaradi tektonike naj bi se pred dvema milijonoma let udrl tudi ta plaz. Polzel je zelo počasi, je trajalo dolgo časa, da je prišel do Bistrice. Je pa bila to ogromna gmota; približno 20 kvadratnih kubikov materiala se je udrlo. Tja kamor greva, je širina plaza pet kilometrov, dolžina pa šest."
Razgled z Milanje (1099 m) je čudovit: od Cresa do Tržaškega zaliva, Dolomitov, Triglava do Snežnika. Skoraj 360 stopinj, lepše je edino na Snežniku, pove moj vodnik, in tudi pot plazu si lahko (z nekaj domišljije) narišeš pred očmi. Pokrajina, pokrita s travo, pašniki in črnim borom, je tudi zatočišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam, ki zaradi edinstvene kombinacije aplskega in mediteranskega podnebja uspevajo oz. živijo le tam.
Prav na mejo med Notranjsko in Primorsko naju pelje Borut Delost z domačije Jagrovi v Šembijah, ki se ukvarja s konjeniškim turizmom. Blizu pašnikov, kjer se vse leto pasejo njegovi konji, je namreč kraški rob. Mi smo stali na vrhu, pod nami pa sta bila prepad in Podtaborska stena ...
"Domačini pravimo, da je kraški rob ločnica med Notranjsko in Primorsko. Poteka od Ilirske Bistrice do Nanosa, vedno pa je bil težko prehoden. Še ena zanimivost je: vsa voda pod tem kraškim robom gre v Jadransko morje, nad kraškim robom pa se izteka v Črno morje."
Da gre za naravno mejo med apnencem in flišem, med Notranjsko in Primorsko, potrdi tudi Milivoj Kaluža, predsednik krajevne skupnosti Topolc, ko nama po ogledu cerkve sv. Antona v Podstenjah pokaže kraški rob od spodaj, torej s primorske strani. Pelje naju tudi do drugih zanimivosti na tej strani "meje": stare trte, ki se je s tisto iz Maribora nekaj časa bojevala za naziv najstarejše trte pri nas, pokaže nama, kje je bila nekoč v steni žitnica oz. grad Tabor, razvaline številnih domačij, kjer so nekoč cveteli mlini in žage, izvir Podstenjšek s številnimi izviri in manjšimi slapovi, Kozjo luknjo, ki je bila tokrat suha, pa Mussolinijev tunel, blizu katerega je bila nekoč še vidna rinka za privez ladij ... "Kar pomeni, da je bilo tu okoli morje," pove Luka Butinar.
Milivoj Kaluža nama je pokazal tudi "polajc", podvrsto melis in met, ki so jo in jo še vedno domačini uporabljajo v kulinariki in zdravilstvu.
"To rastlino smo uporabljali in jo nekateri še danes kot dodatek pri izdelavi krvavic, ki so bile tudi značilnost teh krajev. Tu poznamo mesnate krvavice, ki so sestavljene iz tekoče svinjske krvi, delov svinjske glave, riža in zelišč – predvsem polajcem, pa s klinčki in soljo. Dodatno pa so nekateri potem pečene krvavice posuli tudi s sladkorjem."
Ja, zanimivosti v občini Ilirska Bistrica je veliko, tako veliko, da bodo NaPOTki v eni od prihodnjih oddaj govorili le o mestu Ilirska Bistrica. Tudi to namreč skriva zanimive zgodbe.
V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.
Ilirska Bistrica je po površini druga največja občina v Sloveniji, možnosti za rekreacijo pa je v tamkajšnji okolici veliko
Ilirsko Bistrico prečkamo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Preostale lepote in zakladi občine Ilirska Bistrica so bolj skriti, že kmalu pa se je izkazalo, da sta en dan in ena oddaja za njihovo raziskovanje premalo. Turistični vodnik Luka Butinar je skrbno izdelal pot po območju, ki sta ga zaznamovala voda in plaz. Začetna postaja so bile Črne njive, z izletniškimi tablami in gostiščem opremljena izhodiščna točka za okoliške vrhove, pešpoti in proge za gorsko kolesarjenje. Sam gre sicer najraje na Snežnik, a za to nisva imela časa. Šla sva do Gur oz. na Milanjo:
"Tu se začne Snežniška planota: od Milanje naprej do Snežnika in potem še na drugo stran. Tu sta pomembni dve stvari. Prva je valle alpina, alpski zid z utrdbami italijanske vojske, druga pa fosilni plaz. Plaz se je udrl s Snežnika in je nosil zemljo do Bistrice, tako da smo naseljeni na plazu. Bistrica naj bi bila ena izmed najbolj potresnih območij v Sloveniji, zaradi tektonike naj bi se pred dvema milijonoma let udrl tudi ta plaz. Polzel je zelo počasi, je trajalo dolgo časa, da je prišel do Bistrice. Je pa bila to ogromna gmota; približno 20 kvadratnih kubikov materiala se je udrlo. Tja kamor greva, je širina plaza pet kilometrov, dolžina pa šest."
Razgled z Milanje (1099 m) je čudovit: od Cresa do Tržaškega zaliva, Dolomitov, Triglava do Snežnika. Skoraj 360 stopinj, lepše je edino na Snežniku, pove moj vodnik, in tudi pot plazu si lahko (z nekaj domišljije) narišeš pred očmi. Pokrajina, pokrita s travo, pašniki in črnim borom, je tudi zatočišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam, ki zaradi edinstvene kombinacije aplskega in mediteranskega podnebja uspevajo oz. živijo le tam.
Prav na mejo med Notranjsko in Primorsko naju pelje Borut Delost z domačije Jagrovi v Šembijah, ki se ukvarja s konjeniškim turizmom. Blizu pašnikov, kjer se vse leto pasejo njegovi konji, je namreč kraški rob. Mi smo stali na vrhu, pod nami pa sta bila prepad in Podtaborska stena ...
"Domačini pravimo, da je kraški rob ločnica med Notranjsko in Primorsko. Poteka od Ilirske Bistrice do Nanosa, vedno pa je bil težko prehoden. Še ena zanimivost je: vsa voda pod tem kraškim robom gre v Jadransko morje, nad kraškim robom pa se izteka v Črno morje."
Da gre za naravno mejo med apnencem in flišem, med Notranjsko in Primorsko, potrdi tudi Milivoj Kaluža, predsednik krajevne skupnosti Topolc, ko nama po ogledu cerkve sv. Antona v Podstenjah pokaže kraški rob od spodaj, torej s primorske strani. Pelje naju tudi do drugih zanimivosti na tej strani "meje": stare trte, ki se je s tisto iz Maribora nekaj časa bojevala za naziv najstarejše trte pri nas, pokaže nama, kje je bila nekoč v steni žitnica oz. grad Tabor, razvaline številnih domačij, kjer so nekoč cveteli mlini in žage, izvir Podstenjšek s številnimi izviri in manjšimi slapovi, Kozjo luknjo, ki je bila tokrat suha, pa Mussolinijev tunel, blizu katerega je bila nekoč še vidna rinka za privez ladij ... "Kar pomeni, da je bilo tu okoli morje," pove Luka Butinar.
Milivoj Kaluža nama je pokazal tudi "polajc", podvrsto melis in met, ki so jo in jo še vedno domačini uporabljajo v kulinariki in zdravilstvu.
"To rastlino smo uporabljali in jo nekateri še danes kot dodatek pri izdelavi krvavic, ki so bile tudi značilnost teh krajev. Tu poznamo mesnate krvavice, ki so sestavljene iz tekoče svinjske krvi, delov svinjske glave, riža in zelišč – predvsem polajcem, pa s klinčki in soljo. Dodatno pa so nekateri potem pečene krvavice posuli tudi s sladkorjem."
Ja, zanimivosti v občini Ilirska Bistrica je veliko, tako veliko, da bodo NaPOTki v eni od prihodnjih oddaj govorili le o mestu Ilirska Bistrica. Tudi to namreč skriva zanimive zgodbe.
Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.
V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.
Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji. Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v regiji, ki jo v naPOTkih predstavljamo danes. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje. Primorsko-notranjsko regijo v reportaži spoznamo prek znamenitosti druge največje slovenske občine, tj. občina Ilirska Bistrica, in skozi zgodbe iz Babnega Polja, ki ga največkrat omenjamo v povezavi s temperaturnimi rekordi pod ničlo. A kaj poleg nizkih temperatur še ponuja »slovenska Sibirija«? In kaj je poleg presihajočih jezer in svetovno znanih podzemnih jam še značilnost Primorsko-notranjske regije?
Nataša Rašl je v Posavski statistični regiji obiskala skrite – slabo poznane – slapove na Bohorju v bližini Brestanice, ob ribnikih Mačkovci je z lokalnim ribičem lovila ribe, na Raki se je okrepčala s pogačo, na kateri je obvezna sestavina lokalna raška čebula, sprehodila se je tudi čez Krakovski gozd in med odganjanjem komarjev izvedela, da v njem živijo tudi številne ogrožene vrste hroščev, rib, dvoživk, bobra in ptic. V Ajdovski jami blizu Leskovca pri Krškem pa je v temi prisluhnila številnim netopirjem, ki si v poletnih mesecih jamo vzamejo ˝za svojo.˝
Če boste v vročih poletnih dneh iskali osvežitev, vam v tokratnih NaPOTkih ponujamo nekaj zamisli za »hlajenje« v goriški statistični regiji: stare obokane vinske kleti in pot divjih užitnih rastlin v Vipavski dolini, grobnico Burbonov in starodavno knjižnico na Kostanjevici v Novi Gorici ter sprehod skozi gozd oz. Park Pečno v Kanalu ob Soči, poln nenavadnih skulptur in umetniških instalacij.
Koroško statistično regijo tvori 12 občin v treh rečnih dolinah: Dravski, Mežiški in Mislinjski. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2017 na Koroškem ustvarjenih samo en odstotek od vseh slovenskih turističnih nočitev. Zaščitni znak Koroške je 2126m visoka gora Peca, pod katero naj bi po legendi v votlini spal dobri kralj Matjaž s svojo vojsko in čakal, da se bo prebudil, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize. So se pa že pred njim prebudili mnogi koroški turistični ponudniki, in če k temu dodamo izjemno zgodovino, številne naravne in kulturne znamenitosti, prijazne ljudi in koroško košto, je razlogov za obisk več kot dovolj. Odkrivanja Koroške se je lotil tudi Bojan Leskovec.
Podravsko statistično regijo je Ana Skrt raziskovala v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter na Bregu pri Majšperku. Spoznavala je življenje viničarjev, okušala sodobno haloško kulinariko, bila v oljarni z več kot 115 letno tradicijo, spoznala vinarja, ki piše butično vinsko zgodbo in okrivala številne živalske vrste v naravnem rezervatu.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.
Med 14. junijem in 30. avgustom bomo v nedeljski jutranji rubriki »naPOTki« ob 6:45 iskali napotke za pot. 12 poletnih nedelj bomo na Prvem zapolnili z reportažami iz 12 statističnih regij Slovenije. Raziskovali bomo turistično manj poznane točke. Ko rečemo kremšnita, vemo, da govorimo o Bledu. Ko rečemo Zmajski most, se spomnimo na Ljubljano. Kaj pa, če rečem slovenska Pisa? Ali pa domovanja črne človeške ribice? Bi znali pokazati na zemljevidu naše države, kje se to nahaja? Reportaže lahko spremljate v etru ob nedeljah ob 6:45 in tudi tudi, če se naročite na podkast “naPOTki”. Pri poslušalcih in poslušalkah pa bomo na tedenski ravni preverjali, kako pozorno ste poslušali reportaže, saj vam bomo v etru zastavili nagradno vprašanje.
Neveljaven email naslov
