Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prijateljstvo med psom in človekom je ena izmed simbioz, ki so na našem planetu stare toliko kot obe vrsti. Da ima človek od psa veliko koristi, je jasno. Ali ima pes kot vrsta korist od človeka, je relativno. Zagotovo pa drži, da sta se vrsti skozi svojo evolucijo naučili najbrž najvišje stopnje sožitja med vsemi vrstami. In prav odnos med človekom in psom je tisto, kar vodniki reševalnih psov pri svojem šolanju najbolj izkoriščajo. In za uspeh tudi najbolj potrebujejo, pove dr. Dušan Nećak, dolgoletni podpredsednik svetovne organizacije vodnikov reševalnih psov IRO.
Marko Bručan
Marko Bručan, vodja mobilne enote Reševalnih psov Slovenije, se s tem delom ukvarja že skoraj 30 let. In o psih še zmerom ne ve vsega, doda v smehu. Zagotovo pa veliko ve o šolanju slednjih, saj poleg reševalnih psov usposablja tudi pse – vodnike slepih.
Psi se zelo hitro znajdejo med dvema resničnostima – domačo in tisto službeno. Tudi to je naučeno, se z ugotovitvijo Marka Bručana strinja Blaž Verbič, vodnik reševalnega psa pri Kinološki zvezi Slovenije Ljubljane.
Brez težav torej lahko zaključimo, da psi dobro vedo kaj počnejo in da znajo ločevati med poklicnim in zasebnim, če se izrazimo nekoliko bolj knjižno. Seveda pa je ključno, da zna svojega psa ‘prebrati’ tudi njegov vodnik ali lastnik.
Dokler se psi šolajo in iščejo navidezno ponesrečene in mrtve ljudi, je vse skupaj igra. Ko pa gre zares, to živali začutijo in spremeni se tudi njihovo obnašanje. Ali psi ločujejo med najdeno živo ali mrtvo osebo? Seveda, se strinjajo vsi trije sogovorniki. Imajo pa različne razlage, zakaj je tako.
Blaž Verbič
Tovrstno delo pušča posledice, o tem ni dvoma, se strinjajo vsi trije sogovorniki. Z njimi se, tako kot tudi živali, soočajo različno. Seveda vsa iskanja niso enaka. Nekatera so rutinska in ne prinašajo velikih psiholoških obremenitev, druga pa prav nasprotno.
Vodniki psov reševalcev svojim štirinožnim prijateljem v dobesednem in prenesenem smislu zaupajo svoja življenja. Kakor tudi psi svoja njihovim lastnikom. Zato drug drugemu zaupajo tudi pri oceni ljudi, s katerimi se srečujejo.
Ameriški igralec Bill Murray je današnji oddaji primerno zapisal, da ‘zaupa psom, ki ne marajo ljudi in ne zaupa ljudem, ki ne marajo psov’.
Kako res, potrdijo vsi trije sogovorniki!
Tako je krog zaupanja med vodnikom ter psom reševalcem sklenjen. Brez dvoma lahko zaključimo, da je tovrsten odnos morda celo najbolj dovršena oblika sobivanja dveh vrst na našem planetu. Seveda zahteva veliko, a hkrati veliko tudi daje. Več kot samo skupno življenje, dodajo trije vodniki. Način življenja.
893 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Prijateljstvo med psom in človekom je ena izmed simbioz, ki so na našem planetu stare toliko kot obe vrsti. Da ima človek od psa veliko koristi, je jasno. Ali ima pes kot vrsta korist od človeka, je relativno. Zagotovo pa drži, da sta se vrsti skozi svojo evolucijo naučili najbrž najvišje stopnje sožitja med vsemi vrstami. In prav odnos med človekom in psom je tisto, kar vodniki reševalnih psov pri svojem šolanju najbolj izkoriščajo. In za uspeh tudi najbolj potrebujejo, pove dr. Dušan Nećak, dolgoletni podpredsednik svetovne organizacije vodnikov reševalnih psov IRO.
Marko Bručan
Marko Bručan, vodja mobilne enote Reševalnih psov Slovenije, se s tem delom ukvarja že skoraj 30 let. In o psih še zmerom ne ve vsega, doda v smehu. Zagotovo pa veliko ve o šolanju slednjih, saj poleg reševalnih psov usposablja tudi pse – vodnike slepih.
Psi se zelo hitro znajdejo med dvema resničnostima – domačo in tisto službeno. Tudi to je naučeno, se z ugotovitvijo Marka Bručana strinja Blaž Verbič, vodnik reševalnega psa pri Kinološki zvezi Slovenije Ljubljane.
Brez težav torej lahko zaključimo, da psi dobro vedo kaj počnejo in da znajo ločevati med poklicnim in zasebnim, če se izrazimo nekoliko bolj knjižno. Seveda pa je ključno, da zna svojega psa ‘prebrati’ tudi njegov vodnik ali lastnik.
Dokler se psi šolajo in iščejo navidezno ponesrečene in mrtve ljudi, je vse skupaj igra. Ko pa gre zares, to živali začutijo in spremeni se tudi njihovo obnašanje. Ali psi ločujejo med najdeno živo ali mrtvo osebo? Seveda, se strinjajo vsi trije sogovorniki. Imajo pa različne razlage, zakaj je tako.
Blaž Verbič
Tovrstno delo pušča posledice, o tem ni dvoma, se strinjajo vsi trije sogovorniki. Z njimi se, tako kot tudi živali, soočajo različno. Seveda vsa iskanja niso enaka. Nekatera so rutinska in ne prinašajo velikih psiholoških obremenitev, druga pa prav nasprotno.
Vodniki psov reševalcev svojim štirinožnim prijateljem v dobesednem in prenesenem smislu zaupajo svoja življenja. Kakor tudi psi svoja njihovim lastnikom. Zato drug drugemu zaupajo tudi pri oceni ljudi, s katerimi se srečujejo.
Ameriški igralec Bill Murray je današnji oddaji primerno zapisal, da ‘zaupa psom, ki ne marajo ljudi in ne zaupa ljudem, ki ne marajo psov’.
Kako res, potrdijo vsi trije sogovorniki!
Tako je krog zaupanja med vodnikom ter psom reševalcem sklenjen. Brez dvoma lahko zaključimo, da je tovrsten odnos morda celo najbolj dovršena oblika sobivanja dveh vrst na našem planetu. Seveda zahteva veliko, a hkrati veliko tudi daje. Več kot samo skupno življenje, dodajo trije vodniki. Način življenja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njihov in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. Delavcem in tistim, ki so temu projektu posvetili velik del svojega življenja se je v nedeljski reportaži pridružil Jure K. Čokl.
Stareslike- so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Streljaj od Ljubljane leži posestvo Orehov gaj, ki ga je mlada ekipa, “preuredila” v zelo zanimivo unikatno eko-vintage, doživljajsko lokacijo, ki je namenjena predvsem zaključenim skupinam. Te prihajajo iz podjetij, ki jim ponudijo tako imenovane team building programe, vodene animacije in dogodke-kot je pobeg iz skednja. Prav tako pa se je na posestvu odvilo kar nekaj poročnih slavij, obletnic in drugih prireditev, kot je recimo božična tržnica. In kaj je tisto, kar je mlade spodbudilo, da so ves svoje denar in znanje vložili v projekt Orehov gaj? Več o tem v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Milana Trobič.
Krepitev telesnega in duševnega zdravja starejših, ohranjanje njihove samostojnosti in odločanja lastnem načinu življenja, preprečevanje osamljenosti, spodbujanje sposobnosti, ki so potrebne za obvladovanje vsakdanjih nalog, predvsem pa druženje in vseživljenjsko učenje, so le nekateri cilji, za katere se zavzemajo v šestih Dnevnih centrih aktivnosti za starejše v Ljubljani. Kaj vse se dogaja v Dnevnih centrih aktivnosti za starejše, katere dejavnosti obiskujejo starejši, kaj jih veseli in kaj jim pomeni aktivna starost – o tem se je z njimi za današnjo Nedeljsko reportažo pogovarjala Petra Medved.
Letošnji karnevalski čas se po norčavosti razlikuje od minulih. Za masko je lahko terorist. Zato bo potrebno ponekod maske sneti. Simbolno in stvarno bodo padle po tleh. A kljub temu se še nikoli ljudi ni tako intenzivno skrivalo za maskami. Na medmrežju, na socialnih medijih. Zato pojdimo tja, kjer so maske obdržale še svoj izvirni, magični značaj!
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Turno smučanje v zadnjih letih v Sloveniji doživlja velik razcvet. Vedno več ljudi se odloča za zimski obisk gora, posnetki na spletu in na družbenih omrežjih pa burijo domišljijo tistih, ki bi radi tudi sami okusili draž spusta po celem snegu našega visokogorja. Vendar to početje ni niti enostavno, kot je morda videti na prvi pogled, in niti najmanj tako varno, kakor bi kdo lahko zmotno pomislil. Črna statistika nesreč žal vsako leto postreže z nekaj tragičnimi nesrečami turnih smučarjev predvsem zaradi zdrsov ali plazov. Lani so gorski reševalci zabeležili 7 nesreč turnih smučarjev, leto prej 11, leta 2013 pa kar 23. Nedeljska reportaža Jureta K. Čokla.
Iz leta v leto se potrjujejo dejstvo, da je Slovenija dežela, ki ima svoj prav poseben in čaroben podtalni svet. Gre za jamski svet, ki se vsako leto obogati s približno sto petdeset do dvesto novimi registriranimi jamami. Že zdaj jih je na seznamu več kot enajst tisoč petsto. In tretja na tem seznamu je škofjeloška jama pomenljivega imena Kevdrc. Jama ni velika ima pa vse, kar morajo imeti kraške jame. Ima bogat živalski svet in je domovanje netopirjev, pred leti so v njej našli tretjega najstarejšega v Evropi, ki je bil obročkan pred dobrimi dvajsetimi leti v isti jami, ima stalaktite in stalagmite, zavese, ponvice in špagete. Ima brezna in odrone, ozke prehode in številna jezerca. Ne nazadnje je bila jama domovanje jamskega človeka iz bakrene dobe. O tem pričajo dragocene izkopanine razstavljene v škofjeloškem muzeju. Jama ima za sosedo Lubniško jamo, vhod v obe pa je na približno 800 metrov nadmorske višine na Lubniku, hribu, ki je sicer visok 1.025 metrov. To sta le dve jami izmed devetinštirideset kolikor jih je v občinah Škofja Loka in Železniki. Pripravlja: Jurij Popov
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slovenska dežela je prepredena s cestami, ki so in še vedno zaznamujejo kraje in ljudi. Že od najstarejših časov so tu vodile pomembne povezave med Srednjo, Severno Evropo in Sredozemljem, znana je tako imenovana jantarna pot. Tu je šla argonavtska pot, tej so sledile rimske glavne in stranske ceste in poti, v kasnejših obdobjih pa še patriarhova pot in nenazadnje znamenita trgovska ali tudi tržaška cesta. Ta je svoj pomen ohranila vse do dokončanja železnice Dunaj – Trst in še kasneje do izgradnje slovenskega avtocestnega križa. Ob teh velikih cestah pa so obstajale še številne druge, ki imajo zelo zanimivo zgodovino. Ena takih je jamborna cesta. Kako skrivnostno in nenavadno zveni to ime! In res, ko pobliže spoznaš to traso, ljudi in kraje ob njej, ti postane jasno, da si odkril pravi zaklad. Ta cesta se začne v Planini, starodavnem trgu, ob regionalni cesti Ljubljana – Logatec – Planina – Postojna. Razcep je v samem središču Planine in jamborna cesta gre svojo pot skozi naselje Grič, v Lohačo, Strmico-domačini kraj imenujejo Strmca, Studeno, Belsko in naprej mimo Landola do Razdrtega.
Prvi termin Nedeljske reportaže letos bomo obarvali nekoliko drugače. Konec starega in začetek novega leta so vam najrazličnejše analize verjetno že presedle, a dovolite še en poskus. Zadnji žebelj v krsto leta 2015 bo zabil nezgrešljivi Marko Radmilovič, ki v terminu Nedeljske reportaže pripravlja “Besedo o letu 2015”.
"Če govorimo o pravnem statusu manjšine, potem smo drugim madžarskim narodnim skupnostim, ki živijo v drugih evropskih državah, vedno za primer," pravi predsednica madžarske skupnosti v Lendavi Vida Trnar Judit. Kakšen korak naprej je še treba narediti, vendar razmere niso niti zelo zapletene. Doktor Lendvai Kepe Zoltan, pa dodaja, da se nimajo kaj pritoževati, da bi jim bilo bolje, pa bi morali tudi sami narediti kaj več. Ni vse idealno, a vendar nič tragičnega. Nihče jih ne šikanira, preganja, omalovažuje. O tem govori na primer tudi število mešanih zakonov. Na območju, kjer živi madžarska narodna skupnost, jih je več kot onih drugih. Tu v resnici nihče nikogar ne sprašuje in vrednoti po narodnosti. Res pa je, da se število pripadnikov te skupnosti zmanjšuje, vendar ne na račun kakršnihkoli narodnostnih pritiskov. Razlog je ekonomski in prizadene enakomerno tako Madžare kot Slovence. Najbolj pa mlade, ki vse pogosteje odhajaj na znano pot s trebuhom za kruhom. Kako je madžarska narodna skupnost integrirana v slovenski prostor, o tem se je z nekaterimi predstavniki te skupnosti pogovarjal Jurij Popov.
Praznično obredje se zdi monolitno in večno, a je v resnici daleč od tega. To kar se zdijo v globoko tradicijo povezani običaji, je po navadi ali mlajše, ali bolj lokalno, celo bolj prozaično, kot si predstavljamo. Ob tem pa prihaja v modo, da ponovno obujamo pozabljene tradicije, kar še povečuje razvejanost, lahko tudi razvodenelosti prazničnega občutja. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Christkindl in prijatelji".
Slovensko športno in kulturno društvo v Hildnu pri Düsseldorfu, glavnem mestu nemške zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija si je pred štirimi desetletji v svoje uradno ime pridalo še oznako "Maribor", torej Slovensko športno-kulturno društvo "Maribor". Letos so praznovali okrogli jubilej in strnili moči za prireditev, ki je pritegnila veliko obiskovalcev. S svojim znanjem slovenščine se je predstavila tretja generacija zdomcev, ko so pretežno v sedemdesetih letih minulega stoletja zapustili domače okolje na Slovenskem in se podali v iskanje dela in zaslužka. Danes je njihovo življenje povsem drugačno, prva generacija praviloma uživa pokojnino, druga se je skorajda v celoti vživela v nemško okolje, tretja sprejema izročilo dedkov in babic skozi pouk v jeziku, ki je drugačen od njihovega običajnega v vrtcu ali šoli. Pomen kulturnih društev pa se kaže tudi v priložnostih, ki jih v njihovo okolje in življenje prinašajo ustvarjalci iz stare domovine. O vezeh in občutkih ter o tem, da mnogi hrepenijo po Sloveniji, ko so so v Nemčiji, doma, v starem okolju pa jih spet vleče med vnuke in prijatelje s katerimi so preživeli štiri, pet ali celo šest desetletij. Delovanju Slovenskega športno-kulturnega društva "Maribor" v Hildnu po posvečena tokratna Nedeljska reportaža, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Nekaj kilometrov dolga in ob pomembnih prometnih povezavah grajena Slovenska vas pri Mokricah je dobila svoje sedanje ime šele leta 1992. Do osamosvojitve Slovenije in vzpostavitve trdnejše meje s sosednjo Hrvaško se je vas imenovala Bregansko selo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje pa se je imenoval Bregana, ob njej pa sta bili še Nova vas pod Bregano in Brezje pri Bregani, kar je dokaz, da je bila v preteklosti današnja Slovenska vas - tedaj Bregana - zelo pomembna. V vasi je bila nekoč zelo razvita obrtna dejavnost, od mlinarjev, kovačev, šivilj, tkalcev do kolarjev. Danes so ti poklici skoraj povsem zamrli, vaščani in okoličani pa hodijo na delo v bližnjo poslovno cono, v druge kraje brežiške občine in še dlje, tudi na sosednjo Hrvaško. Slovensko vas in njene prebivalce bomo spoznali v nedeljski reportaži, 6. decembra, ob 14.30. Oddajo pripravlja Milan Trobič.
Neveljaven email naslov
