Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poleg pesmi piše tudi kolumne in komentarje. V slovenščini sta do zdaj izšli dve njegovi pesniški zbirki. Marko Tomaš pravi, da smo Slovenci ljubosumni nanj, ker tako dolgo spi.
"Ena izmed glavnih težav pri ljudeh je, da se bojijo življenja. Iz tega zrastejo številne frustracije. Jaz pa si skušam dokazati, da se ga ne bojim."
Osrednja tema njegove včasih tudi temačne poezije je ljubezen. Pravi, da je slednja edina vojna, v katero lahko človek privoli.
"Zaradi ljubezni človek največ tvega, zato je zelo pomembno, da se to tveganje sprejme, ker s tem premagujemo strah pred življenjem. Predajanje drugemu je preseganje nezaupanja med ljudmi. Človek se spopada s svojimi manami. Odkriva želje objekta in subjekta svoje ljubezni, naklonjenosti in potem poskuša s tem živeti. Ampak to je edina vojna, v katero lahko človek privoli. Vse drugo je marginalno. Pravijo, da se od ljubezni ne more živeti, in tako naprej. Vse to so zame izmišljotine, v bistvu se je treba vrniti na najosnovnejše vrednote in ideje, ker tam je resnična ljudskost."
Na Balkanu ustvarjamo veliko preveč zgodovine, kot jo lahko prenesemo, pravi Tomaš. "Postali smo neki mitološki prostor, kakor nas gledajo z vsega sveta, s tem razlogom, ker se ta ljudska nrav pri nas najpogosteje prikazuje takšna, kot resnično je. V očeh drugih smo neka divja Šparta. Mitološki prostor, kjer živijo barbari, ki se tu in tam malo koljejo med seboj in si požigajo mesta."
"Kultura se ne more kvantificirati. Živimo v nekem sistemu, ki zahteva preštevanje. Vse mora biti jasno izmerjeno, v materialnem smislu. Kultura se temu izogiba zaradi tega, ker je nekoč bila propagandno sredstvo določenih političnih sistemov. Potem je politika ugotovila, da jim je dovolj, če so samo mediji njihovi megafoni. Kultura pa naj bo tam nekje. Če ji prerežeš sredstva, se bo sama zadušila. Človek potrebuje duhovno in ideološko komponento. Človek je sestavljen iz idej. In ko ne dobi duhovne podpore iz politike ali kulture, potem mu ostane samo to, da gre v cerkev." - Marko Tomaš o kulturi
Pravi, da so ljudje omejeni v sistem, kjer morajo biti ves čas uporabni: "Mislim, da je glavna človekova pravica, da se uniči na kakršen koli način želi. Za človeka je dobro tisto, kar ga veseli. Če je to burger iz neke verige hitre prehrane, če se je razvedril ob tem, potem je to dobro zanj."
"Dolgčas je izjemno dragocen v današnjem času. V bistvu je tendenca, da ti ni dolgčas. Ljudje pozabljajo, da lahko dolgčas porabijo za spanje, branje, poslušanje glasbe in gledanje skozi okno ali pa samo za stremenje v eno točko na stropu. Vse to je izjemno pomembno za duševni mir."
Svet je še vedno ena navadna patriarhalna luknja, trdi Tomaš, ki živi s tremi generacijami žensk.
"Nikoli se ne govori o materah naroda, vedno o očetih naroda. Seksizem je problem, ko ga ločiš in postaviš na plan. Zakaj se ljudje čudijo, če jih obtožijo seksizma? Zato, ker je to zanje običajen način komunikacije. Ker tako razumejo svet. Ampak zakaj privolimo v to? Zakaj se naša moškost čuti ogrožena zaradi ženske moči? To so nejasne stvari. In to so stvari, ki jih je treba revolucionarizirati in za katere si je treba prizadevati. Ampak za to je treba spremeniti posameznika."
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Poleg pesmi piše tudi kolumne in komentarje. V slovenščini sta do zdaj izšli dve njegovi pesniški zbirki. Marko Tomaš pravi, da smo Slovenci ljubosumni nanj, ker tako dolgo spi.
"Ena izmed glavnih težav pri ljudeh je, da se bojijo življenja. Iz tega zrastejo številne frustracije. Jaz pa si skušam dokazati, da se ga ne bojim."
Osrednja tema njegove včasih tudi temačne poezije je ljubezen. Pravi, da je slednja edina vojna, v katero lahko človek privoli.
"Zaradi ljubezni človek največ tvega, zato je zelo pomembno, da se to tveganje sprejme, ker s tem premagujemo strah pred življenjem. Predajanje drugemu je preseganje nezaupanja med ljudmi. Človek se spopada s svojimi manami. Odkriva želje objekta in subjekta svoje ljubezni, naklonjenosti in potem poskuša s tem živeti. Ampak to je edina vojna, v katero lahko človek privoli. Vse drugo je marginalno. Pravijo, da se od ljubezni ne more živeti, in tako naprej. Vse to so zame izmišljotine, v bistvu se je treba vrniti na najosnovnejše vrednote in ideje, ker tam je resnična ljudskost."
Na Balkanu ustvarjamo veliko preveč zgodovine, kot jo lahko prenesemo, pravi Tomaš. "Postali smo neki mitološki prostor, kakor nas gledajo z vsega sveta, s tem razlogom, ker se ta ljudska nrav pri nas najpogosteje prikazuje takšna, kot resnično je. V očeh drugih smo neka divja Šparta. Mitološki prostor, kjer živijo barbari, ki se tu in tam malo koljejo med seboj in si požigajo mesta."
"Kultura se ne more kvantificirati. Živimo v nekem sistemu, ki zahteva preštevanje. Vse mora biti jasno izmerjeno, v materialnem smislu. Kultura se temu izogiba zaradi tega, ker je nekoč bila propagandno sredstvo določenih političnih sistemov. Potem je politika ugotovila, da jim je dovolj, če so samo mediji njihovi megafoni. Kultura pa naj bo tam nekje. Če ji prerežeš sredstva, se bo sama zadušila. Človek potrebuje duhovno in ideološko komponento. Človek je sestavljen iz idej. In ko ne dobi duhovne podpore iz politike ali kulture, potem mu ostane samo to, da gre v cerkev." - Marko Tomaš o kulturi
Pravi, da so ljudje omejeni v sistem, kjer morajo biti ves čas uporabni: "Mislim, da je glavna človekova pravica, da se uniči na kakršen koli način želi. Za človeka je dobro tisto, kar ga veseli. Če je to burger iz neke verige hitre prehrane, če se je razvedril ob tem, potem je to dobro zanj."
"Dolgčas je izjemno dragocen v današnjem času. V bistvu je tendenca, da ti ni dolgčas. Ljudje pozabljajo, da lahko dolgčas porabijo za spanje, branje, poslušanje glasbe in gledanje skozi okno ali pa samo za stremenje v eno točko na stropu. Vse to je izjemno pomembno za duševni mir."
Svet je še vedno ena navadna patriarhalna luknja, trdi Tomaš, ki živi s tremi generacijami žensk.
"Nikoli se ne govori o materah naroda, vedno o očetih naroda. Seksizem je problem, ko ga ločiš in postaviš na plan. Zakaj se ljudje čudijo, če jih obtožijo seksizma? Zato, ker je to zanje običajen način komunikacije. Ker tako razumejo svet. Ampak zakaj privolimo v to? Zakaj se naša moškost čuti ogrožena zaradi ženske moči? To so nejasne stvari. In to so stvari, ki jih je treba revolucionarizirati in za katere si je treba prizadevati. Ampak za to je treba spremeniti posameznika."
Igor Muževič je zdravnik in magister ekonomije, ki vztrajno opozarja na slabe razmere v slovenskem zdravstvu. Družinski zdravniki protestno dodatno pišejo napotnice, smo tik pred novo stavko zdravnikov, zdravstvena reforma sproža kritične odzive, zdravniška zbornica se spoprijema z novimi težavami … Kako v resnici živi mladi zdravnik, kakšni so njegovi pogledi na prihodnost, zakaj ga je zdravstvena politika tako prevzela, kako skuša spremeniti okosteneli sistem? In seveda tudi o cepljenju, motivaciji, reorganizacijah, plačah, varljivosti številk, o izgorelosti in zdravem življenju.
Dr. Fabio Vižintin, župan občine Doberdob, magister odnosov z javnostmi in doktor sociologije je kritičen do razmer v Evropi, ker so politiki potem, ko so dosegli prost pretok denarja, storitev in ljudi, pozabili na pravice državljanov. Študiral je v Italiji, Franciji, na Malti, v Nemčiji in na Poljskem, zato prisega na medkulturno sodelovanje. Župan kraja z večinskim slovenskim prebivalstvom, z eno najboljših slovenskih šol v Italiji in jezerom z enim najbolj pestrih biotopov je postal pri triintridesetih. Prepričan je, da mora biti tudi v statutu občine zapisana zaveza o zavračanju vojne in spoštovanju raznolikosti, od kulturnih do verskih. Ljubitelj stripov, zapriseženi “metalec”, ki je ženo Poljakinjo spoznal na seminarju slovenščine, ima preprost nasvet za boljše življenje vseh nas – le poslušati bi morali drug drugega.
Navkljub zelo mladim letom je bil čez lužo že imenovan za univerzitetnega profesorja, priljubljenega pri študentih, vodi svojo znanstveno skupino in za nameček kot eden od maloštevilnih Slovencev še raziskuje pri Nasi. Dr. Andrej Prša, pronicljiv astrofizik, ki obožuje prostranosti neba in morske globine, je bil tudi eden od tistih odgovornih za to, da pri vseh planetih in zvezdah odslej uporabljamo iste mere. In čeprav že kar nekaj let živi na drugi strani Atlantika, svoje dneve še vedno začenja in končuje z vsebinami in glasbo slovenskega radia.
Slovenija ima številne športnike, ki tudi v tujini uživajo zvezdniški status. Mednje se počasi prebija tudi Luka Dončić, nadarjeni 17-letni košarkar, ki se je že izdatno uveljavil v najmočnejši evropski konkurenci – v Evroligi. Luka Dončić je bil že dvakrat najboljši košarkar kroga v Evroligi, poleg tega pa tudi so ga tudi izglasovali za najboljšega mladega košarkarja v Evroligi. Želje po intervjuju z najbolj nadarjenim mladim košarkarjem v Evropi dežujejo z vseh strani, prednost pa so pred španskimi in ostalimi novinarji tokrat dobili slovenski. V Madridu sta priložnost za intervju z Luko Dončićem dobila Radio in Televizija Slovenija. Za Val 202 se je s košarkarjem Reala pogovarjal Franci Pavšer.
Špela Videčnik in Rok Oman, arhitekta, ki sta (med ostalimi projekti) skupaj s študenti iz Harvarda naredila načrte za visokogorski bivak, ki stoji na vrhu Skute v Kamniških Alpah.
Primorski zgodovinar in prevajalec mlajše generacije Luka Lisjak Gabrijelčič že desetletje živi v tujini. Pravi, da je Slovenija prek spleta videti grozna, bolj grozna kot je v resnici. V Budimpešti končuje doktorat na Srednjeevropski univerzi, doma soureja revijo goriških humanistov Razpotja in spletni portal Kritika konservativna. S pronicljivi mislimi se oglaša kot kolumnist in tviteraš. Z Luko Lisjakom Gabrijelčičem analiziramo aktualno dogajanje v Evropi in po svetu, begunsko tragedijo, ameriško demokracijo pod Trumpom, zaupanje v institucijo predsednika države pod Pahorjem … Pa tudi o domoljubju in o tem, zakaj se je vredno na pamet naučiti skoraj 80 kitic Prešernovega Krsta pri Savici. Z nedeljskim gostom se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nedeljski gost je Samo M. Strelec. Ptujčan, ki je bil v nekem obdobju tudi tesno povezan z Mariborom, službeno pa ga poti kličejo tudi čez mejo, tako severno kot južno. Ireni Kodrič Cizerl je povedal, da dejanje ni samo del predstave na odru, ampak tudi nekaj zelo pomembnega za premike v življenju. Morda vam pride prav pri izpolnjevanju novoletnih zaobljub.
Najraje ima, če mu ljudje, ko ga vidijo na ulici, rečejo: “Živjo, Lojze!” Pravi, da se ni spremenil, da je ves čas na isti liniji. Prvi predsednik vlade Republike Slovenije, osamosvojitelj, evropski poslanec, človek, ki ima dva rojstna dneva.
Medicinsko fakulteto v Ljubljani je končal z rekordnim povprečjem 9,93, a ni perfekcionist: škoda mu je bilo časa, da bi še enkrat opravljal dva izpita, pri katerih sta se mu izmaknili najvišji oceni. Presenetil je tudi s hitro vrnitvijo v Maribor. Tam je sprejel izziv na novi medicinski fakulteti ob Dravi, na kateri je pri 34 letih zdaj že predstojnik inštituta za fiziologijo. Skupaj s kolegi so na dobri poti, da ob pomoči poskusov na miših olajšajo težave sladkornim bolnikom, vseeno pa je skeptičen do uvedbe davka na sladke pijače. O slovenski znanosti in medicini, prevladi slabega nad dobrim in obratno, mariborskem pesimizmu in optimizmu, (osebni) filozofiji, času in o tem, zakaj se je vredno kakšno popoldne zapeljati v kino na Dunaj.
Miran Ipavec: ekonomist, a že lep čas predvsem popotnik, zaprisežen avtoštopar, ki ima v lasti številne avtoštoparske rekorde. Z dvignjenim palcem ima za seboj že 377 tisoč kilometrov in nešteto zgodb. Nekdanji župan Kanala ob Soči je nekatere zapisal v knjigi, drugim pa jim lahko sledimo v njegovem edinstvenem avtoštoparskem muzeju. Novinar: Boris Žgajnar
V svoji 42-letni karieri dela z otroki in mladostniki je videla nešteto nepredstavljivih primerov zlorab in zanemarjanja otrok, toliko, da bi lahko obupala nad družbo in svetom, a ostaja trdno prepričana, da je lahko vsak otrok in mladostnik srečen in uspešen. FOTO: Bobo
Branimir Brkljać, predavatelj, marketinški strokovnjak, ki na vprašanje, kaj sem jaz odgovarja: “izkušeni začetnik”. Tudi slogan “in to še ni vse” lahko dodamo v osebno izkaznico sogovornika, ki ga s Slovenijo povezujejo Kozmodisk in začetki tv prodaje. O novih načinih komuniciranja, novih oblikah dela, marketinških strategijah in politiki, kot resničnostnem šovu Branimir Brkljać v pogovoru z Natašo Zanuttini
Na ljubljanski Medicinski fakulteti specializira interno medicino, postane najmlajši redni profesor, višji zdravstveni in znanstveni svetnik, ambasador RS v znanosti. Prevzame strokovno vodenje ljubljanskega Kliničnega centra, do leta 2004 je na čelu Ministrstva za zdravje, zdaj, predsednik Rdečega križa Slovenije. Glasen zagovornik zdravega življenja, prodoren kolumnist in intelektualec kritičnega uma. Foto: Bobo
Kantavtor, pesnik in tudi zabavljač, že 25 let novembra opravlja vsaj šest poklicev. Spomin ga (še) ne pušča na cedilu. O Dylanu, znoju na odru, natakaricah, ki jih pogreša na koncertih v hramu kulture, jazzu v Beltincih in mehurčkih, v katerih živimo… Vlado Kreslin, Nedeljski gost Andreja Karolija.
Sarajevski pravnik Amor Mašović vodi Inštitut za pogrešane ljudi v Bosni in Hercegovini, od konca vojne so skupaj s sodelavci odkrili številna množična grobišča, tudi srebreniške žrtve. O izkušnji vojne, množičnih pobojih, spravi in o vseh Hudih Jamah našega sveta, ki dokazujejo, da se resnica ne more in ne sme skrivati. Z Amorjem Mašovićem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Akademik dr. Matjaž Kmecl, literarni zgodovinar, književnik in politik ima na vrtu Prešerna in Trubarja. Koga in kaj pa ima v svojem srcu in v spominih?
Andre Geim – mož, ki je odkril grafen in žabe pripravil do letenja. Andre Geim je znanstvenik, ki je leta 2010 dobil Nobelovo nagrado za odkritje grafena, revolucionarnega materiala, ki utegne korenito spremeniti svet 21-ega stoletja. Prav zato mu nekateri pravijo novi James Watt. A svet ga prej kot zaradi tega pozna po majhni zeleni žabi, ki jo je pred leti vrgel v magnetno polje in ki je – poletela!
Branko Potočan, koreograf, režiser, plesalec, umetniški vodja in pedagog. Koliko rudnika je čutiti v plesu na evropskih in svetovnih gledaliških odrih, kako povezati folkloro, Plesni teater Ljubljana, skupino Fourklor in festival Rdeči revirji, pa tudi o pesmih in vrveh, ki ti pomagajo do zvezd in v brezno, Branko Potočan o gibu v besedi z Natašo Zanuttini
Gregor Pečan je od leta 2006 ravnatelj na OŠ Janka Modra v Dolu pri Ljubljani, od marca lani pa tudi predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije. Diplomiral je iz elektrotehnike, poučeval matematiko na vseh nivojih srednješolskega izobraževanja, zdaj pa vse moči usmerja predvsem k prepoznavnosti Združenja in izboljšanju statusa ravnateljev. Prisega na zdravo pamet, ki jo vse pogosteje pogreša predvsem pri politiki s tem pa seveda tudi v šolstvu.
"Če je nekdo na vozičku in si upa iz hiše, zato še ni junak." Darko Đurić je športnik invalid in je najbolj neprizanesljiv prav do invalidov in športnikov. In do sebe. Rodil se je rodil brez nog in le z desno roko, a to ga ne ovira pri doseganju vrhunskih plavalnih rezultatov, potovanjih in vožnji avtomobila. Pravi šaljivec, športnik in študent. Ne nujno v tem vrstnem redu.
Neveljaven email naslov