Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poleg pesmi piše tudi kolumne in komentarje. V slovenščini sta do zdaj izšli dve njegovi pesniški zbirki. Marko Tomaš pravi, da smo Slovenci ljubosumni nanj, ker tako dolgo spi.
"Ena izmed glavnih težav pri ljudeh je, da se bojijo življenja. Iz tega zrastejo številne frustracije. Jaz pa si skušam dokazati, da se ga ne bojim."
Osrednja tema njegove včasih tudi temačne poezije je ljubezen. Pravi, da je slednja edina vojna, v katero lahko človek privoli.
"Zaradi ljubezni človek največ tvega, zato je zelo pomembno, da se to tveganje sprejme, ker s tem premagujemo strah pred življenjem. Predajanje drugemu je preseganje nezaupanja med ljudmi. Človek se spopada s svojimi manami. Odkriva želje objekta in subjekta svoje ljubezni, naklonjenosti in potem poskuša s tem živeti. Ampak to je edina vojna, v katero lahko človek privoli. Vse drugo je marginalno. Pravijo, da se od ljubezni ne more živeti, in tako naprej. Vse to so zame izmišljotine, v bistvu se je treba vrniti na najosnovnejše vrednote in ideje, ker tam je resnična ljudskost."
Na Balkanu ustvarjamo veliko preveč zgodovine, kot jo lahko prenesemo, pravi Tomaš. "Postali smo neki mitološki prostor, kakor nas gledajo z vsega sveta, s tem razlogom, ker se ta ljudska nrav pri nas najpogosteje prikazuje takšna, kot resnično je. V očeh drugih smo neka divja Šparta. Mitološki prostor, kjer živijo barbari, ki se tu in tam malo koljejo med seboj in si požigajo mesta."
"Kultura se ne more kvantificirati. Živimo v nekem sistemu, ki zahteva preštevanje. Vse mora biti jasno izmerjeno, v materialnem smislu. Kultura se temu izogiba zaradi tega, ker je nekoč bila propagandno sredstvo določenih političnih sistemov. Potem je politika ugotovila, da jim je dovolj, če so samo mediji njihovi megafoni. Kultura pa naj bo tam nekje. Če ji prerežeš sredstva, se bo sama zadušila. Človek potrebuje duhovno in ideološko komponento. Človek je sestavljen iz idej. In ko ne dobi duhovne podpore iz politike ali kulture, potem mu ostane samo to, da gre v cerkev." - Marko Tomaš o kulturi
Pravi, da so ljudje omejeni v sistem, kjer morajo biti ves čas uporabni: "Mislim, da je glavna človekova pravica, da se uniči na kakršen koli način želi. Za človeka je dobro tisto, kar ga veseli. Če je to burger iz neke verige hitre prehrane, če se je razvedril ob tem, potem je to dobro zanj."
"Dolgčas je izjemno dragocen v današnjem času. V bistvu je tendenca, da ti ni dolgčas. Ljudje pozabljajo, da lahko dolgčas porabijo za spanje, branje, poslušanje glasbe in gledanje skozi okno ali pa samo za stremenje v eno točko na stropu. Vse to je izjemno pomembno za duševni mir."
Svet je še vedno ena navadna patriarhalna luknja, trdi Tomaš, ki živi s tremi generacijami žensk.
"Nikoli se ne govori o materah naroda, vedno o očetih naroda. Seksizem je problem, ko ga ločiš in postaviš na plan. Zakaj se ljudje čudijo, če jih obtožijo seksizma? Zato, ker je to zanje običajen način komunikacije. Ker tako razumejo svet. Ampak zakaj privolimo v to? Zakaj se naša moškost čuti ogrožena zaradi ženske moči? To so nejasne stvari. In to so stvari, ki jih je treba revolucionarizirati in za katere si je treba prizadevati. Ampak za to je treba spremeniti posameznika."
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Poleg pesmi piše tudi kolumne in komentarje. V slovenščini sta do zdaj izšli dve njegovi pesniški zbirki. Marko Tomaš pravi, da smo Slovenci ljubosumni nanj, ker tako dolgo spi.
"Ena izmed glavnih težav pri ljudeh je, da se bojijo življenja. Iz tega zrastejo številne frustracije. Jaz pa si skušam dokazati, da se ga ne bojim."
Osrednja tema njegove včasih tudi temačne poezije je ljubezen. Pravi, da je slednja edina vojna, v katero lahko človek privoli.
"Zaradi ljubezni človek največ tvega, zato je zelo pomembno, da se to tveganje sprejme, ker s tem premagujemo strah pred življenjem. Predajanje drugemu je preseganje nezaupanja med ljudmi. Človek se spopada s svojimi manami. Odkriva želje objekta in subjekta svoje ljubezni, naklonjenosti in potem poskuša s tem živeti. Ampak to je edina vojna, v katero lahko človek privoli. Vse drugo je marginalno. Pravijo, da se od ljubezni ne more živeti, in tako naprej. Vse to so zame izmišljotine, v bistvu se je treba vrniti na najosnovnejše vrednote in ideje, ker tam je resnična ljudskost."
Na Balkanu ustvarjamo veliko preveč zgodovine, kot jo lahko prenesemo, pravi Tomaš. "Postali smo neki mitološki prostor, kakor nas gledajo z vsega sveta, s tem razlogom, ker se ta ljudska nrav pri nas najpogosteje prikazuje takšna, kot resnično je. V očeh drugih smo neka divja Šparta. Mitološki prostor, kjer živijo barbari, ki se tu in tam malo koljejo med seboj in si požigajo mesta."
"Kultura se ne more kvantificirati. Živimo v nekem sistemu, ki zahteva preštevanje. Vse mora biti jasno izmerjeno, v materialnem smislu. Kultura se temu izogiba zaradi tega, ker je nekoč bila propagandno sredstvo določenih političnih sistemov. Potem je politika ugotovila, da jim je dovolj, če so samo mediji njihovi megafoni. Kultura pa naj bo tam nekje. Če ji prerežeš sredstva, se bo sama zadušila. Človek potrebuje duhovno in ideološko komponento. Človek je sestavljen iz idej. In ko ne dobi duhovne podpore iz politike ali kulture, potem mu ostane samo to, da gre v cerkev." - Marko Tomaš o kulturi
Pravi, da so ljudje omejeni v sistem, kjer morajo biti ves čas uporabni: "Mislim, da je glavna človekova pravica, da se uniči na kakršen koli način želi. Za človeka je dobro tisto, kar ga veseli. Če je to burger iz neke verige hitre prehrane, če se je razvedril ob tem, potem je to dobro zanj."
"Dolgčas je izjemno dragocen v današnjem času. V bistvu je tendenca, da ti ni dolgčas. Ljudje pozabljajo, da lahko dolgčas porabijo za spanje, branje, poslušanje glasbe in gledanje skozi okno ali pa samo za stremenje v eno točko na stropu. Vse to je izjemno pomembno za duševni mir."
Svet je še vedno ena navadna patriarhalna luknja, trdi Tomaš, ki živi s tremi generacijami žensk.
"Nikoli se ne govori o materah naroda, vedno o očetih naroda. Seksizem je problem, ko ga ločiš in postaviš na plan. Zakaj se ljudje čudijo, če jih obtožijo seksizma? Zato, ker je to zanje običajen način komunikacije. Ker tako razumejo svet. Ampak zakaj privolimo v to? Zakaj se naša moškost čuti ogrožena zaradi ženske moči? To so nejasne stvari. In to so stvari, ki jih je treba revolucionarizirati in za katere si je treba prizadevati. Ampak za to je treba spremeniti posameznika."
Javne radiotelevizije so dosežek demokratičnega razvoja. Zakaj jih javnost potrebuje? Ker je njihovo poslanstvo, da služijo javnosti, da so verodostojne, neodvisne, da profesionalno delajo za vse. Skoraj povsod imajo imajo javni RTV servisi težave. Javne radiotelevizije doživljajo kritike, politične pritiske, klestenje proračunov, nekatere kritike so upravičene, za številnimi pa se skrivajo drugi interesi, predvsem želje po vplivu in podrejanju … Zaradi vsega tega je pomembno, da so javne radiotelevizije povezane v močno organizacijo, EBU, ki jo že šest let vodi generalna direktorica Ingrid Deltenre.
Tridesetletni slovenski režiser, ki snema filme na Češkem. Njegov "Družinski film" je letos odprl 26. festival LIFFe. Olmo Omerzu je bil naš Nedeljski gost.
Pred tedni je kariero končal eden najuspešnejših slovenskih športnikov. Primož Kozmus je v poldrugem desetletju tekmovanj na najvišji ravni med osrednje discipline atletskih tekmovanj v Sloveniji umestil met kladiva. Komplet kolajn s svetovnih prvenstev ter zlato in srebro z olimpijskih iger je zaznamovalo ne le njegovo kariero, temveč celotno slovensko atletiko. Razpet med poškodbami, vrhunskimi rezultati in družino je prvič kariero končal pred petimi leti – vrnil se je s še dvema kolajnama največjih tekmovanj pri 36-tih pa dokončno sklenil bogato športno pot. Nove izzive je našel predvsem v svojem trenažnem centru za mete, kjer želi prenašati izkušnje in znanje na nove rodove.
Drago Pilsel je novinar in teolog. Rojen hrvaškim emigrantom v Argentini je bil vzgajan v ustaškem duhu, a je po vrnitvi v domovino svojih staršev postal zagrizen protifašist. Je priznan publicist, soustanovitelj hrvaškega Helsinškega monitorja, svetovalec nekdanjega hrvaškega predsednika Iva Josipovića, zdaj vodi spletni portal autograf.hr. Pilsel je kritičen do politike vseh vrst, je pronicljiv analitik dogajanja v balkanski regiji in odličen poznavalec Rimskokatoliške cerkve. Nekaj časa je pripadal redu frančiškanov, njegov ravnatelj pa je bil prav zdajšnji papež, saj so si frančiškani samostan delili z jezuiti. Drago Pilsel o svoji poti od ustaša do antifašista, od frančiškana do aktivista, od novinarja do skoraj politika.
Njen delovnik se v resnici nikoli ne konča, pa tudi, ko ni v službi, jo bolniki lahko pokličejo. Kadarkoli, 24 ur na dan in nepogrešljiv del njenih oblačil je žep za telefon. Mateja Lopuh vodi center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo Splošne bolnišnice Jesenice. Paliativa res pomeni aktivno in celostno obravnavo bolnikov z neozdravljivo boleznijo, bistvo te pa je tudi iznajdljivost in to, da si ljudje med seboj še vedno znamo pomagati. In te principe Mateja Lopuh iz paliative prenaša tudi na druga področja v življenju. Včasih jo kdo vpraša, ali obstaja še kaka druga stvar, ki jo zanima poleg razvoja paliativne oskrbe v Slovenije. In jo. V vseh teh letih dela z bolniki se je naučila od dela odklopiti, drugače ne gre. Rada ima jezike, njena strast so knjige in je navdušena kolesarka, še iz prejšnjega življenja, pravi, ko je še imela čas. A še vedno ima načrte in na to, da človek ne sme imeti preveč neizpolnjenih želja, jo večkrat opozorijo tudi njeni bolniki.
Košarkar Marko Milič je pri 38-ih letih končal kariero, v kateri je igral v 13-ih klubih od Amerike do Kuvajta, mimogrede pa postal še prvi Slovenec, ki je nastopil v NBA ligi. Navduševal je z atraktivno igro, bil ljubljenec občinstva, v garderobi skrbel za zabavo, pred mikrofonom zgovoren. V Olimpijo se je večkrat vrnil, v slovenski reprezentanci je želja po kolajni ostala neizpolnjena.
Solidno poučeni vedo, da je penologija veda o kazenskih sankcijah, hčer kriminologije in vnučka prava. Z vsemi je povezan dr. Dragan Petrovec, ki za razliko od mnogih naših intelektualcev noče lagodno držati jezika za zobmi, ampak vse sproti pojavljajoče se nepravilnosti v slovenski družbi neprizanesljivo in na mah ošvrkne s kritičnim osebnim pogledom..
Alen Steržaj je basist in kreativni vodja skupine Big Foot Mama, prvih slovenskih rokerjev, ki jim je uspelo razprodati Stožice. Je tudi glasbeni novinar, zelo dober poznavalec scene ter velik navdušenec nad potovanji. Predvsem v neznano, kjer najraje odkriva zgodbe malega človeka.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Odtise Blaža Peršina, direktorja Muzeja in galerij mesta Ljubljane, ki jih pušča v slovenskem kulturnem prostoru, težko spregledamo. Čeprav je pravnik, je z inovativnimi praksami spremenil podobo nekaterih kulturnih ustanov. Prepričan je, da so bili v obdobju, ko še ni bilo interneta in Facebooka, pogovori tista komunikacija, ki je izpostavljala človeka in mu dajala odgovore na vprašanja: zakaj in kako živi v nekem okolju. Se je zato zapisal umetnosti, ker je bil njihov dom vedno odprt za umetnike, ki so obiskovali očeta slikarja, igralce?
Brane Gruban nekdaj gospodarstvenik, zdaj predavatelj, strokovnjak za komuniciranje, je prepričan, da smo si z negativno selekcijo pri izbiri vodilnih v Sloveniji povzročili veliko škodo, da kopici slovenskih menedžerjev ne bi niti avtomobila dal oprati in da bi bili uspešnejši, če bi več podjetji vodile ženske. Tudi o zadovoljstvu in zavzetosti zaposlenih, pa o komunikacijskih zdrsih slovenskega menedžmenta in politike.
Naš tokratni Nedeljski gost je Nemec, generalni direktor Evropske organizacije za jedrske raziskave Rolf-Dieter Heuer. To je tisti, ki je svetu leta 2012 oznanil, da so v Cernu odkrili težko pričakovani Higgsov bozon, delec, ki bi utegnil vplivati na to, da se bo naše dojemanje vesolja močno spremenilo. 67-letni fizik, ki prisega na logiko pri razumevanju ustroja narave in ki se na račun znanosti ne šali, je tudi velik navdušenec nad nogometom.
Študent psihologije, po diplomi menedžmenta, je dobršen del svoje poti preživel v gospodarstvu. Nato se je posvetil gradnji odnosov: ustanovil je Pogajalsko akademijo, Društvo mediatorjev, skupaj z ženo Zavod Mirabi in Društvo za Imago terapijo Slovenije. Nedeljski gost Danile Hradil Kuplen je bil Rudi Tavčar.
Vojko Volk velja za ljudskega in terenskega diplomata. Na svojih misijah je obredel tudi najbolj odročne kraje Kosova, Italije in Hrvaške, v katedrali prižigal sveče, s premieri jedel pice in s kravato kot kitarist zaigral v bendu. Obdobje njegovega mandata v Zagrebu je najbolj zaznamoval arbitražni sporazum, zapečaten s prisluškovalno afero. Z Vojkom Volkom, ki velja za diplomata brez dlake na jeziku in deluje tudi kot pronicljiv publicist, smo se pogovarjali tik pred iztekom njegove veleposlaniške funkcije na Hrvaškem.
Novinarka Meta Krese in fotograf ter novinar Arne Hodalič sta se vrnila z madžarsko-srbske meje, kjer sta spremljala begunce na njihovih poteh iz Sirije, Afganistana, Iraka in Pakistana. S sodelavci pripravljata dokumentarni film o modernih zidovih, ki jih države iz takšnih ali drugačnih razlogov gradijo na svojih mejah. Pripovedujeta zgodbe o več tisoč kilometrov dolgih poteh do držav schengenskega paradiža, nesrečnih usodah beguncev, ksenofobnih kvotah za priseljence, ozkogledni politiki, predsodkih …
Primož Premzl, mariborski založnik in galerist, zgodovinarski genius loci, je eden največjih slovenskih intelektualcev, ki ga večina Mariborčanov pozna po odmevnih družbenokritičnih akcijah in duhovitih potegavščinah, ki si jih pogosto privošči na račun someščanov in lokalnih političnih veljakov.
Popotnik, del vodniške ekipe Shappa, ki je čez ocean prvič potoval pred dobrimi dvajsetimi leti in potem skoraj ni bilo več dileme, da v življenju želi potovati in od tega tudi živeti. O potovanjih, odtisih, ki jih pušča po svetu, o komercialnih potovanjih, pa tudi o dotiku anakonde, valovanju morja po potresu in njemu ljubi Sloveniji v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Potuje 11 mesecev v letu. Pri svojih 42-ih ima sanjsko službo, počne tisto, kar ga najbolj veseli, raziskuje svet in od tega tudi živi. Čeprav naj bi se zapisal ekonomiji, pa sedaj vodi potovalno agencijo Shappa, ki sopotnikom obljublja avanturo z nahrbtnikom na rami. O potovanjih, odtisih, ki jih pušča po svetu, o komercialnih potovanjih, pa tudi o dotiku anakonde, valovanju morja po potresu in njemu ljubi Sloveniji v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Marcel Štefančič je filmski kritik in publicist, avtor več kot 70 knjig ter voditelj oddaje Studio City.
Ana Vovk Korže je doktorica geografije in varstva okolja. Izkušnje z učnega poligona na obrobju Haloz deli s študenti na mariborski univerzi in s številnimi ljubitelji permakulture. O varovanju okolja, o zdravem pridelovanju hrane in tudi o zbiranju semen ...
Neveljaven email naslov