Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poleg pesmi piše tudi kolumne in komentarje. V slovenščini sta do zdaj izšli dve njegovi pesniški zbirki. Marko Tomaš pravi, da smo Slovenci ljubosumni nanj, ker tako dolgo spi.
"Ena izmed glavnih težav pri ljudeh je, da se bojijo življenja. Iz tega zrastejo številne frustracije. Jaz pa si skušam dokazati, da se ga ne bojim."
Osrednja tema njegove včasih tudi temačne poezije je ljubezen. Pravi, da je slednja edina vojna, v katero lahko človek privoli.
"Zaradi ljubezni človek največ tvega, zato je zelo pomembno, da se to tveganje sprejme, ker s tem premagujemo strah pred življenjem. Predajanje drugemu je preseganje nezaupanja med ljudmi. Človek se spopada s svojimi manami. Odkriva želje objekta in subjekta svoje ljubezni, naklonjenosti in potem poskuša s tem živeti. Ampak to je edina vojna, v katero lahko človek privoli. Vse drugo je marginalno. Pravijo, da se od ljubezni ne more živeti, in tako naprej. Vse to so zame izmišljotine, v bistvu se je treba vrniti na najosnovnejše vrednote in ideje, ker tam je resnična ljudskost."
Na Balkanu ustvarjamo veliko preveč zgodovine, kot jo lahko prenesemo, pravi Tomaš. "Postali smo neki mitološki prostor, kakor nas gledajo z vsega sveta, s tem razlogom, ker se ta ljudska nrav pri nas najpogosteje prikazuje takšna, kot resnično je. V očeh drugih smo neka divja Šparta. Mitološki prostor, kjer živijo barbari, ki se tu in tam malo koljejo med seboj in si požigajo mesta."
"Kultura se ne more kvantificirati. Živimo v nekem sistemu, ki zahteva preštevanje. Vse mora biti jasno izmerjeno, v materialnem smislu. Kultura se temu izogiba zaradi tega, ker je nekoč bila propagandno sredstvo določenih političnih sistemov. Potem je politika ugotovila, da jim je dovolj, če so samo mediji njihovi megafoni. Kultura pa naj bo tam nekje. Če ji prerežeš sredstva, se bo sama zadušila. Človek potrebuje duhovno in ideološko komponento. Človek je sestavljen iz idej. In ko ne dobi duhovne podpore iz politike ali kulture, potem mu ostane samo to, da gre v cerkev." - Marko Tomaš o kulturi
Pravi, da so ljudje omejeni v sistem, kjer morajo biti ves čas uporabni: "Mislim, da je glavna človekova pravica, da se uniči na kakršen koli način želi. Za človeka je dobro tisto, kar ga veseli. Če je to burger iz neke verige hitre prehrane, če se je razvedril ob tem, potem je to dobro zanj."
"Dolgčas je izjemno dragocen v današnjem času. V bistvu je tendenca, da ti ni dolgčas. Ljudje pozabljajo, da lahko dolgčas porabijo za spanje, branje, poslušanje glasbe in gledanje skozi okno ali pa samo za stremenje v eno točko na stropu. Vse to je izjemno pomembno za duševni mir."
Svet je še vedno ena navadna patriarhalna luknja, trdi Tomaš, ki živi s tremi generacijami žensk.
"Nikoli se ne govori o materah naroda, vedno o očetih naroda. Seksizem je problem, ko ga ločiš in postaviš na plan. Zakaj se ljudje čudijo, če jih obtožijo seksizma? Zato, ker je to zanje običajen način komunikacije. Ker tako razumejo svet. Ampak zakaj privolimo v to? Zakaj se naša moškost čuti ogrožena zaradi ženske moči? To so nejasne stvari. In to so stvari, ki jih je treba revolucionarizirati in za katere si je treba prizadevati. Ampak za to je treba spremeniti posameznika."
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Poleg pesmi piše tudi kolumne in komentarje. V slovenščini sta do zdaj izšli dve njegovi pesniški zbirki. Marko Tomaš pravi, da smo Slovenci ljubosumni nanj, ker tako dolgo spi.
"Ena izmed glavnih težav pri ljudeh je, da se bojijo življenja. Iz tega zrastejo številne frustracije. Jaz pa si skušam dokazati, da se ga ne bojim."
Osrednja tema njegove včasih tudi temačne poezije je ljubezen. Pravi, da je slednja edina vojna, v katero lahko človek privoli.
"Zaradi ljubezni človek največ tvega, zato je zelo pomembno, da se to tveganje sprejme, ker s tem premagujemo strah pred življenjem. Predajanje drugemu je preseganje nezaupanja med ljudmi. Človek se spopada s svojimi manami. Odkriva želje objekta in subjekta svoje ljubezni, naklonjenosti in potem poskuša s tem živeti. Ampak to je edina vojna, v katero lahko človek privoli. Vse drugo je marginalno. Pravijo, da se od ljubezni ne more živeti, in tako naprej. Vse to so zame izmišljotine, v bistvu se je treba vrniti na najosnovnejše vrednote in ideje, ker tam je resnična ljudskost."
Na Balkanu ustvarjamo veliko preveč zgodovine, kot jo lahko prenesemo, pravi Tomaš. "Postali smo neki mitološki prostor, kakor nas gledajo z vsega sveta, s tem razlogom, ker se ta ljudska nrav pri nas najpogosteje prikazuje takšna, kot resnično je. V očeh drugih smo neka divja Šparta. Mitološki prostor, kjer živijo barbari, ki se tu in tam malo koljejo med seboj in si požigajo mesta."
"Kultura se ne more kvantificirati. Živimo v nekem sistemu, ki zahteva preštevanje. Vse mora biti jasno izmerjeno, v materialnem smislu. Kultura se temu izogiba zaradi tega, ker je nekoč bila propagandno sredstvo določenih političnih sistemov. Potem je politika ugotovila, da jim je dovolj, če so samo mediji njihovi megafoni. Kultura pa naj bo tam nekje. Če ji prerežeš sredstva, se bo sama zadušila. Človek potrebuje duhovno in ideološko komponento. Človek je sestavljen iz idej. In ko ne dobi duhovne podpore iz politike ali kulture, potem mu ostane samo to, da gre v cerkev." - Marko Tomaš o kulturi
Pravi, da so ljudje omejeni v sistem, kjer morajo biti ves čas uporabni: "Mislim, da je glavna človekova pravica, da se uniči na kakršen koli način želi. Za človeka je dobro tisto, kar ga veseli. Če je to burger iz neke verige hitre prehrane, če se je razvedril ob tem, potem je to dobro zanj."
"Dolgčas je izjemno dragocen v današnjem času. V bistvu je tendenca, da ti ni dolgčas. Ljudje pozabljajo, da lahko dolgčas porabijo za spanje, branje, poslušanje glasbe in gledanje skozi okno ali pa samo za stremenje v eno točko na stropu. Vse to je izjemno pomembno za duševni mir."
Svet je še vedno ena navadna patriarhalna luknja, trdi Tomaš, ki živi s tremi generacijami žensk.
"Nikoli se ne govori o materah naroda, vedno o očetih naroda. Seksizem je problem, ko ga ločiš in postaviš na plan. Zakaj se ljudje čudijo, če jih obtožijo seksizma? Zato, ker je to zanje običajen način komunikacije. Ker tako razumejo svet. Ampak zakaj privolimo v to? Zakaj se naša moškost čuti ogrožena zaradi ženske moči? To so nejasne stvari. In to so stvari, ki jih je treba revolucionarizirati in za katere si je treba prizadevati. Ampak za to je treba spremeniti posameznika."
Dr. Darja Hoenigman je antropologinja, ki že več kot desetletje preučuje jezike in navade prvobitnih plemen v Papui Novi Gvineji, otoški državi, veliki za 20 Slovenij, kjer govorijo več kot 840 jezikov. Tamkajšnji prebivalci so jo posvojili in jo po otoškem vodnem duhu krstili za “Kongotmay“, po njej pa je poimenovanih kar nekaj otrok na otoku. O življenju v džungli, v kateri preživi tudi do šest mesecev na leto, pa tudi o tem, s kakšno hitrostjo izginja jezikovna in s tem tudi kulturna pestrost na svetu, se je z njo pogovarjala Maja Ratej.
Kar je Slavoj Žižek za Slovenijo in svet, je Srećko Horvat za svet in Hrvaško. Karizmatični filozof in vznemirljiv glas mlade generacije. Politično aktiven svetovljan brez stalnega naslova, ki se jasno opredeljuje do dogajanja po svetu. Od ameriških volitev do begunske tragedije. Ustanovitelj zagrebškega Subverzivnega festivala zdaj skupaj z Janisom Varufakisom in ob nasvetih Juliana Assanga gradi novo evropsko levico. V staro Evropo Srećko Horvat ne verjame več. Filozof Srećko Horvat v pogovoru z Luko Hvalcem za Val 202 tudi o tem, zakaj je za hišnega ljubljenčka bolje imeti mačko kot psa.
Doktorica Leonida Zalokar. Zaradi pogostih pobegov od doma, kjer ni bilo tako, kot mora biti, je čas odraščanja preživela v Mladinskem domu Jarše. Takrat je videla, kako se vzgaja, kaj vse je narobe, in si kot 14-letna deklica rekla, jaz bom tudi delala to, ampak drugače. Ob delu je končala šolanje, postala vzgojiteljica, svetovalna delavka, danes je doktorica socialne pedagogike.Leonida Zalokar je že skoraj deset let na čelu Vzgojnega zavoda Planina, v katerem najdejo dom tudi otroci in mladostniki s težavami zaradi duševnega zdravja.
Če bi se v preteklosti okoliščine obrnile drugače, bi Marta Kos Marko lahko celo sodelovala na OI v Riu de Jeneiru . Verjetno kot novinarka, čeprav je bila včasih tudi uspešna športnica. Po delu na TV Slovenija in dopisniški karieri v Nemčiji je v času dr. Janeza Drnovška vodila vladni urad za komuniciranje. O zvezdah v gospodarstvu v Sloveniji, vlogi veleposlaništva, o političnem dogajanju v Evropi in prizadevanjih za enakopravnost ljudi, pa tudi o treningih komuniciranja in položaju žensk v podjetjih in polki v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Nedeljski gost Vala 202 je bil Aleksander Čeferin. Predsednik slovenske nogometne zveze kandidira za predsednika evropske, javno pa ga je podprla več kot tretjina vseh nacionalnih zvez, kar ga dobre tri tedne pred volitvami postavlja v vlogo favorita. Kakšna je njegova vizija nogometa na stari celini, kako poteka lobiranje in kako namerava povrniti skrhano zaupanje v nogometne institucije?
Brazilska veleposlanica v Sloveniji Katia Gilaberte je iz Ria de Janeira. Zaradi službe je čudovito mesto in plaže že kmalu zamenjala s političnim središčem države in takrat še novo prestolnico Brazilijo. Peta največja država na svetu je v politični in gospodarski krizi. Avgusta bodo odločali o razrešitvi predsednice, še prej pa bo Rio gostil olimpijske igre. Kljub kritikam, ki jih ne manjka, so prepričani, da bodo zelo uspešne.
Zorana Baković je prva dopisnica časnika Delo iz Pekinga. Vse do danes na najbolj izčrpen in poglobljen način seznanja slovensko javnost s Kitajsko in deželami Daljnega vzhoda. Danes živi med Beogradom, Zagrebom in Dunajem in še vedno poroča za Delo. Zelo rada posluša radio.
Florence Hartmann je francoska novinarka, ki je bila v času vojne v nekdanji Jugoslaviji dopisnica pariškega časnika Le Monde. Pozneje je postala tiskovna predstavnica nekdanje haaške tožilke Carle Del Ponte. Po koncu svojega mandata je v knjigi Mir in kazen razkrila, da haaško sodišče namenoma ni upoštevalo dokumentov, ki so dokazovali povezanost Slobodana Miloševića z genocidom v Srebrenici. Florence Hartmann so letos 24. marca med čakanjem na izrek sodbe Radovanu Karadžiću v Haagu prijeli. Uradno zaradi neplačane kazni in nespoštovanja haaškega sodišča. Skoraj teden dni je preživela v samici, v zaporih, v katerih sedijo tudi vojni zločinci, na dejanja katerih je opozarjala francoska borka za človekove pravice. Florence Hartmann je posebej za Val 202 povedala, da bo zaradi krivice, ki ji jo storilo haaško sodišče, proti odgovornim iz Združenih narodov vložila tožbo, saj želi tako opozoriti na dvoličnost mednarodnega prava. Konec maja je v Zagrebu sodelovala v razpravi o žvižgačih na festivalu Subversive. Tam se je z njo srečal Luka Hvalc.
Nedeljska gostja je doc. dr. Darja Fišer z ljubljanske Filozofske fakultete. Je tudi pobudnica gibanja Zelemenjava in raziskovalka jezika.
Zakaj je pisanje zakonov podobno igranju šaha? Kakšen je slovenski uradnik in kakšen bi moral biti? Kaj stori, ko ugotovi, da njegovo pravno mnenje naročniku ne bo v korist? Zakaj je bolje, če je minister dober politik in slab strokovnjak? Kdo se danes odloča za študij prava? To je le peščica vprašanj, ki jih je Tatjana Pirc zastavila doktorju Gorazdu Trpinu, profesorju, pravniku . . .
Gorazd Lampič je astrofizik, a je črne luknje raje zamenjal z bolj uporabnim področjem. Po Ljubljani se vozi se z električnim skuterjem, sam pa že več kot 10 let razvija kolesni motor za električne avtomobile. Njegovi vzorniki so športniki in šahisti, a tudi sam postaja vzor vsem mladim, ki jih pritegnejo razvoj, inovacije in električna prihodnost avtomobilov.
Uspeh Slovenije se v veliki meri ocenjuje z uspešnostjo gospodarstva. O slovenskem poslovnem okolju in perspektivi države, odnosu do privatizacije in lastnikov iz tujine, o napovedanih davčnih spremembah, pa tudi o potovanjih v kraje, kamor ne seže mobilni signal – Vojmir Urlep.
Že v gimnaziji se je ukvarjal s temo, iz katere je pozneje doktoriral. Ob tem je pogosto žel priznanja in mednarodne štipendije, se zavihtel na redno profesorsko mesto, pozneje pristal na čelu enega od laboratorijev na Kemijskem inštitutu, od lanskega novembra pa inštitut tudi vodi. Vse to pri 47-ih letih. Kako je voditi ustanovo, od katere si veliko mlajši, zakaj je biti biolog dandanes tako razburljivo in zakaj se v življenju skoraj nikoli ne izgubi, bo povedal tokratni Nedeljski gost na Valu 202 dr. Gregor Anderluh.
Tina Gregorič in Aljoša Dekleva, arhitekta, ki letos zastopata Slovenijo na Beneškem bienalu arhitekture, nedeljska gosta Nine Zagoričnik.
Prof. dr. Verica Trstenjak je te dni slovenske zdravnike opozorila na pomen etike, prava in (lažne) solidarnosti pri njihovem delu. Vrhunsko strokovnjakinjo je kariera iz Prlekije prek Ljubljane, Nemčije in Luksemburga, pripeljala na Dunaj, kjer je cenjena profesorica za evropsko pravo. Nekaj časa je delovala tudi kot generalna sekretarka v vladi Andreja Bajuka, aktivna politika je sicer ne zanima več, navkljub nagovarjanjem, da bi kandidirala celo za predsednico države. Z distance in kritično gleda na slovensko družbo, pravno državo, izobraževalni sistem … Daljna sorodnica akademika Antona Trstenjaka zagovarja poštenost, znanje in vrednote.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Ljudje jo najbolj poznajo kot sarajevsko Ano Frank. Deklico, ki je pisala dnevnik med obleganjem Sarajeva in se kot begunka z družino ustalila na Irskem. Življenje in vojna v Sarajevu jo je za vedno zaznamovalo. Zdaj z ustvarjanjem dokumentarnih filmov daje glas tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Povedala je tudi zakaj je danes drugače biti begunec kot pred 20 leti.
Marko Prezelj je edini alpinist na svetu, ki je štirikrat prejel priznanje Zlati cepin in je Slovenec. Nedeljski gost je razložil, zakaj išče soplezalce po vsem svetu, kolikokrat je obrnil sredi stene, kako je zdržal v svetovnem vrhu do abrahama in o svojem pogledu na čisti alpinizem – nasprotuje namreč pretirani vlogi medijev in pokroviteljev v alpinizmu.
Naš gost bo prišel kot nalašč za prvomajska razmišljanja … pravnik, poznavalec organizacijskih, menedžerskih in družbenih ved, dr. Mato Gostiša, že leta vodi zasebni Študijski center za industrijsko demokracijo. Strinjanje večine ekonomistov o nujni prenovi kapitalizma, kakršnega poznamo, je dejavno nadgradil s svojim modelom ekonomske demokracije, nekakšno obliko kontributivnega kapitalizma, ki bi bil bolj skladen z najnovejšimi družbeno-gospodarskimi dognanji in duhom časa.
Neveljaven email naslov