Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poleg pesmi piše tudi kolumne in komentarje. V slovenščini sta do zdaj izšli dve njegovi pesniški zbirki. Marko Tomaš pravi, da smo Slovenci ljubosumni nanj, ker tako dolgo spi.
"Ena izmed glavnih težav pri ljudeh je, da se bojijo življenja. Iz tega zrastejo številne frustracije. Jaz pa si skušam dokazati, da se ga ne bojim."
Osrednja tema njegove včasih tudi temačne poezije je ljubezen. Pravi, da je slednja edina vojna, v katero lahko človek privoli.
"Zaradi ljubezni človek največ tvega, zato je zelo pomembno, da se to tveganje sprejme, ker s tem premagujemo strah pred življenjem. Predajanje drugemu je preseganje nezaupanja med ljudmi. Človek se spopada s svojimi manami. Odkriva želje objekta in subjekta svoje ljubezni, naklonjenosti in potem poskuša s tem živeti. Ampak to je edina vojna, v katero lahko človek privoli. Vse drugo je marginalno. Pravijo, da se od ljubezni ne more živeti, in tako naprej. Vse to so zame izmišljotine, v bistvu se je treba vrniti na najosnovnejše vrednote in ideje, ker tam je resnična ljudskost."
Na Balkanu ustvarjamo veliko preveč zgodovine, kot jo lahko prenesemo, pravi Tomaš. "Postali smo neki mitološki prostor, kakor nas gledajo z vsega sveta, s tem razlogom, ker se ta ljudska nrav pri nas najpogosteje prikazuje takšna, kot resnično je. V očeh drugih smo neka divja Šparta. Mitološki prostor, kjer živijo barbari, ki se tu in tam malo koljejo med seboj in si požigajo mesta."
"Kultura se ne more kvantificirati. Živimo v nekem sistemu, ki zahteva preštevanje. Vse mora biti jasno izmerjeno, v materialnem smislu. Kultura se temu izogiba zaradi tega, ker je nekoč bila propagandno sredstvo določenih političnih sistemov. Potem je politika ugotovila, da jim je dovolj, če so samo mediji njihovi megafoni. Kultura pa naj bo tam nekje. Če ji prerežeš sredstva, se bo sama zadušila. Človek potrebuje duhovno in ideološko komponento. Človek je sestavljen iz idej. In ko ne dobi duhovne podpore iz politike ali kulture, potem mu ostane samo to, da gre v cerkev." - Marko Tomaš o kulturi
Pravi, da so ljudje omejeni v sistem, kjer morajo biti ves čas uporabni: "Mislim, da je glavna človekova pravica, da se uniči na kakršen koli način želi. Za človeka je dobro tisto, kar ga veseli. Če je to burger iz neke verige hitre prehrane, če se je razvedril ob tem, potem je to dobro zanj."
"Dolgčas je izjemno dragocen v današnjem času. V bistvu je tendenca, da ti ni dolgčas. Ljudje pozabljajo, da lahko dolgčas porabijo za spanje, branje, poslušanje glasbe in gledanje skozi okno ali pa samo za stremenje v eno točko na stropu. Vse to je izjemno pomembno za duševni mir."
Svet je še vedno ena navadna patriarhalna luknja, trdi Tomaš, ki živi s tremi generacijami žensk.
"Nikoli se ne govori o materah naroda, vedno o očetih naroda. Seksizem je problem, ko ga ločiš in postaviš na plan. Zakaj se ljudje čudijo, če jih obtožijo seksizma? Zato, ker je to zanje običajen način komunikacije. Ker tako razumejo svet. Ampak zakaj privolimo v to? Zakaj se naša moškost čuti ogrožena zaradi ženske moči? To so nejasne stvari. In to so stvari, ki jih je treba revolucionarizirati in za katere si je treba prizadevati. Ampak za to je treba spremeniti posameznika."
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Poleg pesmi piše tudi kolumne in komentarje. V slovenščini sta do zdaj izšli dve njegovi pesniški zbirki. Marko Tomaš pravi, da smo Slovenci ljubosumni nanj, ker tako dolgo spi.
"Ena izmed glavnih težav pri ljudeh je, da se bojijo življenja. Iz tega zrastejo številne frustracije. Jaz pa si skušam dokazati, da se ga ne bojim."
Osrednja tema njegove včasih tudi temačne poezije je ljubezen. Pravi, da je slednja edina vojna, v katero lahko človek privoli.
"Zaradi ljubezni človek največ tvega, zato je zelo pomembno, da se to tveganje sprejme, ker s tem premagujemo strah pred življenjem. Predajanje drugemu je preseganje nezaupanja med ljudmi. Človek se spopada s svojimi manami. Odkriva želje objekta in subjekta svoje ljubezni, naklonjenosti in potem poskuša s tem živeti. Ampak to je edina vojna, v katero lahko človek privoli. Vse drugo je marginalno. Pravijo, da se od ljubezni ne more živeti, in tako naprej. Vse to so zame izmišljotine, v bistvu se je treba vrniti na najosnovnejše vrednote in ideje, ker tam je resnična ljudskost."
Na Balkanu ustvarjamo veliko preveč zgodovine, kot jo lahko prenesemo, pravi Tomaš. "Postali smo neki mitološki prostor, kakor nas gledajo z vsega sveta, s tem razlogom, ker se ta ljudska nrav pri nas najpogosteje prikazuje takšna, kot resnično je. V očeh drugih smo neka divja Šparta. Mitološki prostor, kjer živijo barbari, ki se tu in tam malo koljejo med seboj in si požigajo mesta."
"Kultura se ne more kvantificirati. Živimo v nekem sistemu, ki zahteva preštevanje. Vse mora biti jasno izmerjeno, v materialnem smislu. Kultura se temu izogiba zaradi tega, ker je nekoč bila propagandno sredstvo določenih političnih sistemov. Potem je politika ugotovila, da jim je dovolj, če so samo mediji njihovi megafoni. Kultura pa naj bo tam nekje. Če ji prerežeš sredstva, se bo sama zadušila. Človek potrebuje duhovno in ideološko komponento. Človek je sestavljen iz idej. In ko ne dobi duhovne podpore iz politike ali kulture, potem mu ostane samo to, da gre v cerkev." - Marko Tomaš o kulturi
Pravi, da so ljudje omejeni v sistem, kjer morajo biti ves čas uporabni: "Mislim, da je glavna človekova pravica, da se uniči na kakršen koli način želi. Za človeka je dobro tisto, kar ga veseli. Če je to burger iz neke verige hitre prehrane, če se je razvedril ob tem, potem je to dobro zanj."
"Dolgčas je izjemno dragocen v današnjem času. V bistvu je tendenca, da ti ni dolgčas. Ljudje pozabljajo, da lahko dolgčas porabijo za spanje, branje, poslušanje glasbe in gledanje skozi okno ali pa samo za stremenje v eno točko na stropu. Vse to je izjemno pomembno za duševni mir."
Svet je še vedno ena navadna patriarhalna luknja, trdi Tomaš, ki živi s tremi generacijami žensk.
"Nikoli se ne govori o materah naroda, vedno o očetih naroda. Seksizem je problem, ko ga ločiš in postaviš na plan. Zakaj se ljudje čudijo, če jih obtožijo seksizma? Zato, ker je to zanje običajen način komunikacije. Ker tako razumejo svet. Ampak zakaj privolimo v to? Zakaj se naša moškost čuti ogrožena zaradi ženske moči? To so nejasne stvari. In to so stvari, ki jih je treba revolucionarizirati in za katere si je treba prizadevati. Ampak za to je treba spremeniti posameznika."
Brazilija je na svetovnem nogometnem prvenstvu doživela streznitev. Če v nogometu niso več prvi na svetu, kaj jim sploh še ostane? Država doživlja resno gospodarsko in politično krizo. Predsednica Dilma Rousseff bo po vsej verjetnosti že kmalu odstavljena, hkrati pa so vsi v pričakovanju olimpijskih iger v Riu de Janeiru. Nedeljski gost Štefan Bogdan Barenboim Šalej je odličen uvod v aktualno Brazilijo.
Iz rodne Romunije ga je pot pripeljala v Maribor, ki mu je postal dom. Priznani plesalec in koreograf Edward Clug je že več kot 10 let umetniški vodja Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Za svoje ustvarjanje na baletnih odrih je prejel številna mednarodna priznanja in nagrade. Nedavno je prejel tudi najvišjo nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije – nagrado Pie in Pina Mlakarja – za koreografijo sodobnega baleta Peer Gynt v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Maribor.
Arheolog, zgodovinar, etnolog in trikratni doktor znanosti Andrej Pleterski je že od otroštva očaran nad skrivnostmi preteklosti. Z njim se bo Tatjana Pirc pogovarjala o našem kulturnem genomu, starih Slovanih, obredih, mitologiji, Karantaniji, knežjih kamnih, pa tudi o kastriranem mačku.
Tako uspešnega biatlonca kot je Jakov Fak Slovenija še ni imela. Dobila ga je s Hrvaške pred šestimi leti, a brez slovenskega znanja njegova zgodba ne bi bila tako uspešna. Dvakrat je bil svetovni prvak v vse bolj priljubljenem športu, predvsem v srednji Evropi in Rusiji, odlikuje pa ga predvsem vztrajnost pri doseganju zastavljenih ciljev. V minuli zimi se mu ni izšlo, saj mu je znova nagajalo tudi zdravje, očitno pa je bila narejena tudi kakšna strokovna napaka. Najbrž se boste strinjali, da je v Sloveniji Jakov Fak eden najbolj priljubljenih Hrvatov, eden redkih, ki mu “igra” Zdravljica. Pravi, da bo gotovo prišel trenutek, ko jo bo tudi zapel in da mu ob vrnitvi v domači Mrkopalj včasih uide tudi kakšna slovenska beseda. Za uspeh v biatlonu je bil in je pripravljen narediti vse.
Peter Prevc v rekordni sezoni premika mejnike. Prvi bo končal sezono z zmago na novoletni turneji, kot svetovni prvak v poletih in dobitnik velikega kristalnega globusa. Evforija v Sloveniji se stopnjuje. Boštjan Reberšak pa je tokratnega nedeljskega gosta Petra Prevca ujel v umirjenem okolju ob kavi. Spregovorila sta tudi o manj znanih vidikih šampionovega življenja.
Simona Petrič je svojo podjetniško pot začela že v 6. razredu osnovne šole, ko je staršem pomagala pri družinskem podjetju. Od takrat je izkusila vse glavne faze v podjetju – od dela v proizvodnji, administraciji, logistiki, prodaji in nabavi do dela v financah, kadrovanju in vodenja podjetja. Veliko stavi na pristne, poštene, odkrite medsebojne odnose. Danes družinsko podjetje Elvez, ki ga vodi, zaposluje 165 ljudi. Ukvarjajo se s kabelsko konfekcijo in predelavo plastičnih mas, gonilo njihovega razvoja pa je vpeljava novih naprednih tehnologij – nazadnje senzorne tehnologije.
Maja Ahac je humanitarka in predsednica društva Adra Slovenija, ki ne more razumeti nestrpnosti Slovencev do beguncev, še posebej otrok. S svojo ekipo pomaga po vsem svetu, od Burundija prek Tajske do azilnega doma v Ljubljani. Je zagovornica sodobnega pristopa pri vodenju humanitarnih organizacij. Nekdanja fizioterapevtka se je našla na področju humanitarnosti, oporo najde v družini in protestantskih vrednotah. Z Majo Ahac o aktualnih humanitarnih izzivih, slovenski (ne)strpni družbi, dobrodelnem dobičkarstvu, veri, multikulturnosti …
V zgodovini znanosti o vesolju najdemo presenetljivo malo žensk. Tudi dandanašnji je le na vsakih 9 astronomov 1 astronomka. Prof. dr. Andreja Gomboc je ena takšnih svetlih izjem, ki je svojo poklicno pot posvetila temnemu nebu, še več, rojena Prekmurka, ki predava teoretično astrofiziko na novogoriški univerzi, stanuje v Ljubljani in gostuje na liverpoolskem raziskovalnem inštitutu, se je navdušila nad zloglasnimi črnimi luknjami. Te požrejo vse, kar se znajde v njihovi bližini, naša Nedeljska gostja pa je precej bolj prizanesljive sorte …
Gregor Rebolj, mladi manager leta 2015, naziv mu je podelilo cehovsko združenje, je naš gost. Sredi devetdesetih je z 18 leti vstopil v IT industrijo. Leta 2003 so Andrej Bratko, Luka Ferlan, Borut Jerič, Žiga Mahkovec in Gregor Rebolj ustanovili podjetje Klika, poznano morda najbolj po nekaj rešitvah za Slovenske železnice in Ljubjanski potniški promet, pa tudi po Trafiki, projektu, ki je omogočil branje slovenskih časopisov na mobilnih napravah. Prelomnica se je zgodila z vstopom podjetja v Sportradar, v enega vodilnih svetovnih ponudnikov športnih podatkov. O delu za svetovni trg, o tem, kako znanje slovenskih inženirjev uporabljajo po vsem svetu, pa tudi o skladu za vlaganja v mlajša podjetja Gregor Rebolj v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Njegov bogat literarni opus obsega romane, dramska besedila, kratke zgodbe, črtice in novele. Prejel je nagrado Pres?ernovega sklada, Levstikovo in Grumovo nagrado ter Glazerjevo nagrado mesta Maribor. Njegov zadnji roman 'Sebastjan in most' prepleta intimno življenjsko zgodbo graditelja najstarejšega mariborskega Starega mostu Sebastjana Gorjupa in dogodke na začetku 20. stoletja.
Erik Valenčič, novinar in avtor odmevnih dokumentarcev, je ob minulem božiču v Kurdistan odnesel tudi pozdrave mariborskega nadškofa. Je publicist, ki je izdal fiktivni roman Sence ne gorijo o levičarskem ekstremizmu. In je novinar, ki je v oddaji Koalicija sovraštva razkril delovanje slovenskih skrajno-desničarskih organizacij. Erik Valenčič v intervjuju razmišlja o ekstremizmih vseh vrst, o dogajanju na Bližnjem vzhodu, beguncih, Islamski državi, novinarstvu in o tem, zakaj je televizijo pospravil v omaro.
Prof. dr. Marija Pfeifer, strokovna direktorica UKC Ljubljana je kot zdravnica, vodja Endokrinološkega oddelka, profesorica in raziskovalka, malodane 30 let delo opravljala uspešno, strastno in predano, kar je zagotovo tudi dediščina njenega intenzivnega športnega življenja. Bila je učiteljica smučanja in članica jugoslovanske atletske reprezentance.
Prof. dr. Marija Pfeifer, strokovna direktorica UKC Ljubljana je kot zdravnica, vodja Endokrinološkega oddelka, profesorica in raziskovalka, malodane 30 let delo opravljala uspešno, strastno in predano, kar je zagotovo tudi dediščina njenega intenzivnega športnega življenja. Bila je učiteljica smučanja in članica jugoslovanske atletske reprezentance.
Marko Strle je ravnatelj Centra za korekcijo sluha in govora Portorož. Zaljubljen v življenje, spoštuje voljo do dela, ustvarjalen na več področjih, predvsem pa večen optimist. V kar koli se loti, dá celega sebe. Polovičarstva ne pozna in ga niti noče spoznati. Da bo ubral poti pedagoškega poklica je vedel že v prvem razredu. Ko ga je profesorica v 4. letniku Gimnazije opozorila, da ne gre za službo, ampak za poslanstvo, je bil le še bolj prepričan, da se odpravlja na pravo pot. Defektolog, specialni pedagog, ljubiteljski igralec in popotnik je naš nedeljski gost, s katerim se je pogovarjala Mateja Brežan.
Dr. Anica Mikuš Kos je pri svojih osemdesetih letih kar štiri meseca leta 2015 preživela na misijah po svetu, kjer pomaga otrokom na vojnih območjih. Angažirala se je tudi ob begunski krizi v Sloveniji. Prepričana je, da je v Sloveniji še veliko dobrote, a da sovražni govor žal vse prevečkrat preglasi strpnost in pripravljenost pomagati. Predsednica Slovenske filantropije in upokojena otroška psihiatrinja opaža, da so našo družbo prevzele popolnoma nove vrednote: neuspeh se ne tolerira. Z Anico Mikuš Kos o begunski krizi, filantropiji, strpnosti, vrednotah, starosti, evtanaziji …
Sokrat je filozofijo opredelil za ljubezen do modrosti. Modrost pa ni samo znanje, je tudi etika, iskanje smisla, dobrega in lepega, ki odgovarja na temeljna bivanjska vprašanja. Prav to filozofija pomeni tudi Marku Uršiču. Njegov opus sega na področje logike, iz katere je doktoriral, pa tudi metafizike in filozofije religije, zadnja leta pa se posveča predvsem filozofiji narave. Pravi, da se ljudje velikokrat premalo zavedamo čudovitega dela narave in premalokrat pogledamo v nebo, v zvezde, ki se najlepše vidijo pozimi. Sam jih največkrat opazuje na Krasu, ki je poleg Ljubljane njegov dom. Tam tudi piše. Pisanje mu pomeni razvoj duha in letos je po več kot 15-ih letih pisanja izšla zadnja knjiga iz tetralogije, njegovega življenjskega dela z naslovom Štirje časi. Sam sebe vidi kot pripadnika srečne generacije, generacije 68, ki ji je bil odprt ves svet. O svetu takrat in danes, o času in filozofiji nam bo pripovedoval redni profesor na oddelku za filozofijo filozofske fakultete v Ljubljani Marko Uršič.
David Bedrač, pesnik, učitelj slovenščine na največji osnovni šoli na Ptuju, publicist in literarni mentor.
‘A boste eno kavo?’ – je bilo vprašanje, ki ga pred vsakim pogovorom sogovorniku postavi Vanja Lokar. In lahko ste prepričani, da bo odlična. Kako tudi ne, saj se njegovo življenje že več kot 40 let vrti bolj ali manj okoli kave. S kavo je trgoval večji del svojega življenja, zaradi kave je obredel cel svet, dobički, ki jih je koval s kavo, mu omogočajo, da je strasten zbiralec dragocenega porcelana in drugih umetnin. Zaradi kave imajo na gradu Bogenšperk izvirnik Slave vojvodine Kranjske in ne nazadnje, zaradi kave in Vanje Lokarja imajo Slovenci v Trstu na trgu Oberdan spet slovensko knjigarno: Tržaško knjižno središče. Kako je begunec iz Ajdovščine postal eden najbogatejših Slovencev v Trstu, kako je potekala njegova pot od trgovca z lesom do kavnega mogotca, kdaj se je okužil z zbirateljsko strastjo, zakaj je treba tudi največja umetniška dela kdaj dati na trg, da ga ta ovrednoti in kako skuhati dobro kavo?
Neveljaven email naslov