Eva Marn je mednarodna pravnica, ki je mednarodno diplomatsko kariero zamenjala za negotovo nevladniško življenje

"Moja mama še vedno žaluje za mojo potencialno lepo diplomatsko kariero. Človek deluje glede na svoje vrednote. Zdelo se mi je pomembno tisto, kar res rada počnem."

Pravi, da ne zna ločiti zasebnega od službenega in da je šla za svojimi idejami ter energijo, ki se je vzpostavila v določenem trenutku. "Ko smo s prijatelji ustanovili društvo Humanitas, se nismo spraševali, kako bomo preživeli."

Z otrokoma je odpotovala v Afriko: "Vsedli smo se v star avto Renault 19, napokali robo, kolesa in se odpravili ter pristali v Brukina Fasu, ki nama je z hčerko bila zelo všeč. Bila sem odprta za ideje in to, kar mi bo življenje prineslo. Otroka sta mi pozneje morda nekoliko očitala, da sem ju preveč vlačila naokrog, zdaj se mi pa zdi, da sta mi hvaležna. Tega obdobja se spomnita kot najlepšega."

Ko se je leta 2001 vrnila, je z Anico Mikuš Kos ustanovila ustanovo Skupaj. Potem pa se je zgodil Bush mlajši. Eva verjame v pravo, še posebej mednarodno: "Edini svetovni policaj so lahko Združini narodi, če ne, nimamo nobene reference, lahko vsak počne, kar se mu zazdi. Očitno v svetu še vedno velja prepričanje, da lahko z nasilnimi sredstvi in vsemi temi orožji prinesemo mir. To se mi zdi res popolnoma absurdno."

Leta 2003 je odšla v Irak in sodelovala v Živem ščitu, vendar so jo izgnali. Nedavno ji je pisal Turk, s katerim so se skupaj peljali, in se ji opravičil, da so ga Iračani zasliševali in pritiskali nanj, če pozna kakšne vohune.

"Rekel je, da jaz delam za CIA-o. Verjetno je bil to razlog, zakaj so me izgnali. Bilo je še kar dramatično. Prišli so s puškami, nas strpali v avte in odpeljali v Jordanijo. To je bilo tri dni pred bombandiranjem. Tako, da so mi naredili uslugo, na ta način sem se rešila."

Eva Marn je bila tudi predsednica platforme Sloga in direktorica IRD Slovenija. Spoznala je, da velikra razvojna industrija, sploh pa ameriška, deluje na neki drugi logiki. "Ne na osnovi altruizma, da bi hoteli boljši svet, ampak dobička.« Ogromno sredstev, ki naj bi šla za razvoj, gredo za njihovo lastno varnost, ali pa za po njihovih merilih približno ležerno življenje. Veliko zapravijo za administrativne stroške. "Za enako vsebino, ki jo neka slovenska nevladna organizacija naredi za 100.000 evrov, velika industrija uporabi pet ali vsaj tri krat toliko."

V zadnjem času se ukvarja z raziskovanjem dostopa do naravnih virov, konkretno s kopanjem zlata v Burkina Fasu, ki je v zadnjih 15 letih postal eden večjih izvoznikov zlata. "To, kar država dejansko od tega dobi, je veliko manj od vrednosti tega bogastva."

Pred dnevi se je vrnila iz Sierre Leone, z diamanti in zlatom bogate državi, kjer je bila opazovalka Evropske komisije na volitvah. "'Gengi' so bili ponovno v igri, ponovno so ustrahovali in napadali ljudi, nekaj je bilo tudi smrtnih žrtev. Napadov, ustrahovanj, pretepov, groženj je bilo res ogromno. In to imajo na vesti politični kandidati." V nasprotju z etnično je v družbi visoka verska tolerantna. "Hodijo eden k drugemu v mošejo, cerkev, ob obredih molijo vsak v svoji veri, ali pa celo en sam opravi oboje. To je vrednota, ki si je ne smejo pustiti zapraviti, nekaj takega smo imeli v Bosni." V tej zahodnoafriški državi je še vedno zelo razširjena boleča tradicija pohabljanja žensk: "Zelo veliko je obrezovanja ženskih genitalij."

Eve Marn se zelo dotika begunsko vprašanje. Spoznala je tudi družino, ki je že tri leta in pol v Istanbulu, otroci pa že šest let ne hodijo v šolo. "Ne moreš pomagati vsem, z njimi smo si bili blizu in sem jim hotela pomagati. V društvu Humanitas smo predlagali, dabi jih prek sistema preseljevanja pripeljali v Slovenijo. Mi bi skrbeli za njihovo integracijo." Po dveh letih se še vedno ni nič premaknilo.

"Popolnoma so obupani. Otroci delajo v tovarnah, ne morejo iti v šolo, nimajo za osnovne potrebščine. Res ne vem, zakaj ti birokratski mlini meljejo tako zelo dolgo."

Poudarja, da svet ni črno-bel. "Tudi med mirovniki in na sodišču za človekove pravice sem srečala ljudi vseh barv, egov, agend. Vsi imajo neke svoje zgodbe. Seveda so med temi, ki prihajajo, številni tolerantni, razgledani, izobraženi, delavni, so pa tudi kakšni, ki so bolj manipulanti, ali pa imajo mogoče tudi kaj drugega v sebi. O tem moramo govoriti, ne moremo samo idealizirati in govoriti, da prihajajo samo najbolj čudoviti ljudje, ali pa da prihajajo sami slabi, ki bodo ne vem kaj vse počeli. Prihajajo, ker imajo tam nek problem, s tem problemom se moramo ukvarjati in o vsem tem odkrito govoriti."

Izpostavlja pomen medkulturnega zavedanja, izobraževanja, kritičnega razmišljanja in komunikacije med ljudmi. "Moramo se umirjati in sprejemati, kar nam življenje prinese. Ne hudo misliti, ne misliti slabo, da nam nekdo nekaj hoče."

Zadnja leta ima Eva Marn svojo bazo v odprti skupnosti v Sončnem logu na Krasu, ki naj bi bil avtonomen prostor za druženje, delo in odklop. "Priznam, da pred petimi leti ne bi vedela, kako se posadi solato ali krompir, zdaj pa to počnemo. Pravi projekt je v resnici medsebojno komuniciranje, druženje z ljudmi, pogovarjanje in skupno ustvarjanje."