Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eva Marn je mednarodna pravnica, ki je mednarodno diplomatsko kariero zamenjala za negotovo nevladniško življenje
"Moja mama še vedno žaluje za mojo potencialno lepo diplomatsko kariero. Človek deluje glede na svoje vrednote. Zdelo se mi je pomembno tisto, kar res rada počnem."
Pravi, da ne zna ločiti zasebnega od službenega in da je šla za svojimi idejami ter energijo, ki se je vzpostavila v določenem trenutku. "Ko smo s prijatelji ustanovili društvo Humanitas, se nismo spraševali, kako bomo preživeli."
Z otrokoma je odpotovala v Afriko: "Vsedli smo se v star avto Renault 19, napokali robo, kolesa in se odpravili ter pristali v Brukina Fasu, ki nama je z hčerko bila zelo všeč. Bila sem odprta za ideje in to, kar mi bo življenje prineslo. Otroka sta mi pozneje morda nekoliko očitala, da sem ju preveč vlačila naokrog, zdaj se mi pa zdi, da sta mi hvaležna. Tega obdobja se spomnita kot najlepšega."
Ko se je leta 2001 vrnila, je z Anico Mikuš Kos ustanovila ustanovo Skupaj. Potem pa se je zgodil Bush mlajši. Eva verjame v pravo, še posebej mednarodno: "Edini svetovni policaj so lahko Združini narodi, če ne, nimamo nobene reference, lahko vsak počne, kar se mu zazdi. Očitno v svetu še vedno velja prepričanje, da lahko z nasilnimi sredstvi in vsemi temi orožji prinesemo mir. To se mi zdi res popolnoma absurdno."
Leta 2003 je odšla v Irak in sodelovala v Živem ščitu, vendar so jo izgnali. Nedavno ji je pisal Turk, s katerim so se skupaj peljali, in se ji opravičil, da so ga Iračani zasliševali in pritiskali nanj, če pozna kakšne vohune.
"Rekel je, da jaz delam za CIA-o. Verjetno je bil to razlog, zakaj so me izgnali. Bilo je še kar dramatično. Prišli so s puškami, nas strpali v avte in odpeljali v Jordanijo. To je bilo tri dni pred bombandiranjem. Tako, da so mi naredili uslugo, na ta način sem se rešila."
Eva Marn je bila tudi predsednica platforme Sloga in direktorica IRD Slovenija. Spoznala je, da velikra razvojna industrija, sploh pa ameriška, deluje na neki drugi logiki. "Ne na osnovi altruizma, da bi hoteli boljši svet, ampak dobička.« Ogromno sredstev, ki naj bi šla za razvoj, gredo za njihovo lastno varnost, ali pa za po njihovih merilih približno ležerno življenje. Veliko zapravijo za administrativne stroške. "Za enako vsebino, ki jo neka slovenska nevladna organizacija naredi za 100.000 evrov, velika industrija uporabi pet ali vsaj tri krat toliko."
V zadnjem času se ukvarja z raziskovanjem dostopa do naravnih virov, konkretno s kopanjem zlata v Burkina Fasu, ki je v zadnjih 15 letih postal eden večjih izvoznikov zlata. "To, kar država dejansko od tega dobi, je veliko manj od vrednosti tega bogastva."
Pred dnevi se je vrnila iz Sierre Leone, z diamanti in zlatom bogate državi, kjer je bila opazovalka Evropske komisije na volitvah. "'Gengi' so bili ponovno v igri, ponovno so ustrahovali in napadali ljudi, nekaj je bilo tudi smrtnih žrtev. Napadov, ustrahovanj, pretepov, groženj je bilo res ogromno. In to imajo na vesti politični kandidati." V nasprotju z etnično je v družbi visoka verska tolerantna. "Hodijo eden k drugemu v mošejo, cerkev, ob obredih molijo vsak v svoji veri, ali pa celo en sam opravi oboje. To je vrednota, ki si je ne smejo pustiti zapraviti, nekaj takega smo imeli v Bosni." V tej zahodnoafriški državi je še vedno zelo razširjena boleča tradicija pohabljanja žensk: "Zelo veliko je obrezovanja ženskih genitalij."
Eve Marn se zelo dotika begunsko vprašanje. Spoznala je tudi družino, ki je že tri leta in pol v Istanbulu, otroci pa že šest let ne hodijo v šolo. "Ne moreš pomagati vsem, z njimi smo si bili blizu in sem jim hotela pomagati. V društvu Humanitas smo predlagali, dabi jih prek sistema preseljevanja pripeljali v Slovenijo. Mi bi skrbeli za njihovo integracijo." Po dveh letih se še vedno ni nič premaknilo.
"Popolnoma so obupani. Otroci delajo v tovarnah, ne morejo iti v šolo, nimajo za osnovne potrebščine. Res ne vem, zakaj ti birokratski mlini meljejo tako zelo dolgo."
Poudarja, da svet ni črno-bel. "Tudi med mirovniki in na sodišču za človekove pravice sem srečala ljudi vseh barv, egov, agend. Vsi imajo neke svoje zgodbe. Seveda so med temi, ki prihajajo, številni tolerantni, razgledani, izobraženi, delavni, so pa tudi kakšni, ki so bolj manipulanti, ali pa imajo mogoče tudi kaj drugega v sebi. O tem moramo govoriti, ne moremo samo idealizirati in govoriti, da prihajajo samo najbolj čudoviti ljudje, ali pa da prihajajo sami slabi, ki bodo ne vem kaj vse počeli. Prihajajo, ker imajo tam nek problem, s tem problemom se moramo ukvarjati in o vsem tem odkrito govoriti."
Izpostavlja pomen medkulturnega zavedanja, izobraževanja, kritičnega razmišljanja in komunikacije med ljudmi. "Moramo se umirjati in sprejemati, kar nam življenje prinese. Ne hudo misliti, ne misliti slabo, da nam nekdo nekaj hoče."
Zadnja leta ima Eva Marn svojo bazo v odprti skupnosti v Sončnem logu na Krasu, ki naj bi bil avtonomen prostor za druženje, delo in odklop. "Priznam, da pred petimi leti ne bi vedela, kako se posadi solato ali krompir, zdaj pa to počnemo. Pravi projekt je v resnici medsebojno komuniciranje, druženje z ljudmi, pogovarjanje in skupno ustvarjanje."
865 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Eva Marn je mednarodna pravnica, ki je mednarodno diplomatsko kariero zamenjala za negotovo nevladniško življenje
"Moja mama še vedno žaluje za mojo potencialno lepo diplomatsko kariero. Človek deluje glede na svoje vrednote. Zdelo se mi je pomembno tisto, kar res rada počnem."
Pravi, da ne zna ločiti zasebnega od službenega in da je šla za svojimi idejami ter energijo, ki se je vzpostavila v določenem trenutku. "Ko smo s prijatelji ustanovili društvo Humanitas, se nismo spraševali, kako bomo preživeli."
Z otrokoma je odpotovala v Afriko: "Vsedli smo se v star avto Renault 19, napokali robo, kolesa in se odpravili ter pristali v Brukina Fasu, ki nama je z hčerko bila zelo všeč. Bila sem odprta za ideje in to, kar mi bo življenje prineslo. Otroka sta mi pozneje morda nekoliko očitala, da sem ju preveč vlačila naokrog, zdaj se mi pa zdi, da sta mi hvaležna. Tega obdobja se spomnita kot najlepšega."
Ko se je leta 2001 vrnila, je z Anico Mikuš Kos ustanovila ustanovo Skupaj. Potem pa se je zgodil Bush mlajši. Eva verjame v pravo, še posebej mednarodno: "Edini svetovni policaj so lahko Združini narodi, če ne, nimamo nobene reference, lahko vsak počne, kar se mu zazdi. Očitno v svetu še vedno velja prepričanje, da lahko z nasilnimi sredstvi in vsemi temi orožji prinesemo mir. To se mi zdi res popolnoma absurdno."
Leta 2003 je odšla v Irak in sodelovala v Živem ščitu, vendar so jo izgnali. Nedavno ji je pisal Turk, s katerim so se skupaj peljali, in se ji opravičil, da so ga Iračani zasliševali in pritiskali nanj, če pozna kakšne vohune.
"Rekel je, da jaz delam za CIA-o. Verjetno je bil to razlog, zakaj so me izgnali. Bilo je še kar dramatično. Prišli so s puškami, nas strpali v avte in odpeljali v Jordanijo. To je bilo tri dni pred bombandiranjem. Tako, da so mi naredili uslugo, na ta način sem se rešila."
Eva Marn je bila tudi predsednica platforme Sloga in direktorica IRD Slovenija. Spoznala je, da velikra razvojna industrija, sploh pa ameriška, deluje na neki drugi logiki. "Ne na osnovi altruizma, da bi hoteli boljši svet, ampak dobička.« Ogromno sredstev, ki naj bi šla za razvoj, gredo za njihovo lastno varnost, ali pa za po njihovih merilih približno ležerno življenje. Veliko zapravijo za administrativne stroške. "Za enako vsebino, ki jo neka slovenska nevladna organizacija naredi za 100.000 evrov, velika industrija uporabi pet ali vsaj tri krat toliko."
V zadnjem času se ukvarja z raziskovanjem dostopa do naravnih virov, konkretno s kopanjem zlata v Burkina Fasu, ki je v zadnjih 15 letih postal eden večjih izvoznikov zlata. "To, kar država dejansko od tega dobi, je veliko manj od vrednosti tega bogastva."
Pred dnevi se je vrnila iz Sierre Leone, z diamanti in zlatom bogate državi, kjer je bila opazovalka Evropske komisije na volitvah. "'Gengi' so bili ponovno v igri, ponovno so ustrahovali in napadali ljudi, nekaj je bilo tudi smrtnih žrtev. Napadov, ustrahovanj, pretepov, groženj je bilo res ogromno. In to imajo na vesti politični kandidati." V nasprotju z etnično je v družbi visoka verska tolerantna. "Hodijo eden k drugemu v mošejo, cerkev, ob obredih molijo vsak v svoji veri, ali pa celo en sam opravi oboje. To je vrednota, ki si je ne smejo pustiti zapraviti, nekaj takega smo imeli v Bosni." V tej zahodnoafriški državi je še vedno zelo razširjena boleča tradicija pohabljanja žensk: "Zelo veliko je obrezovanja ženskih genitalij."
Eve Marn se zelo dotika begunsko vprašanje. Spoznala je tudi družino, ki je že tri leta in pol v Istanbulu, otroci pa že šest let ne hodijo v šolo. "Ne moreš pomagati vsem, z njimi smo si bili blizu in sem jim hotela pomagati. V društvu Humanitas smo predlagali, dabi jih prek sistema preseljevanja pripeljali v Slovenijo. Mi bi skrbeli za njihovo integracijo." Po dveh letih se še vedno ni nič premaknilo.
"Popolnoma so obupani. Otroci delajo v tovarnah, ne morejo iti v šolo, nimajo za osnovne potrebščine. Res ne vem, zakaj ti birokratski mlini meljejo tako zelo dolgo."
Poudarja, da svet ni črno-bel. "Tudi med mirovniki in na sodišču za človekove pravice sem srečala ljudi vseh barv, egov, agend. Vsi imajo neke svoje zgodbe. Seveda so med temi, ki prihajajo, številni tolerantni, razgledani, izobraženi, delavni, so pa tudi kakšni, ki so bolj manipulanti, ali pa imajo mogoče tudi kaj drugega v sebi. O tem moramo govoriti, ne moremo samo idealizirati in govoriti, da prihajajo samo najbolj čudoviti ljudje, ali pa da prihajajo sami slabi, ki bodo ne vem kaj vse počeli. Prihajajo, ker imajo tam nek problem, s tem problemom se moramo ukvarjati in o vsem tem odkrito govoriti."
Izpostavlja pomen medkulturnega zavedanja, izobraževanja, kritičnega razmišljanja in komunikacije med ljudmi. "Moramo se umirjati in sprejemati, kar nam življenje prinese. Ne hudo misliti, ne misliti slabo, da nam nekdo nekaj hoče."
Zadnja leta ima Eva Marn svojo bazo v odprti skupnosti v Sončnem logu na Krasu, ki naj bi bil avtonomen prostor za druženje, delo in odklop. "Priznam, da pred petimi leti ne bi vedela, kako se posadi solato ali krompir, zdaj pa to počnemo. Pravi projekt je v resnici medsebojno komuniciranje, druženje z ljudmi, pogovarjanje in skupno ustvarjanje."
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Dr. Ivan Lorenčič, dolgoletni ravnatelj mariborske II. Gimnazije svoje delo opravlja z dušo in srcem. Kritičen do pretirano zaščitniških staršev in šolske politike priznava, da do dijakov, ki dosegajo izjemne učne uspehe tudi v mednarodnem merilu, čuti prav posebno odgovornost. Tudi zato se na čelu ene najzahtevnejših srednjih šol pri nas trudi, da jim zagotavljajo kar najboljše možnosti za razvoj.
Pesnica, protestnica, poslanka, sodelavka Wikileaksa, zagovornica žvižgačev. Birgitta Jónsdóttir. Kot iz filma o revolucijah. Islandska aktivistka je imela pomembno vlogo pri razkritju odmevnega video posnetka o streljanju ameriških vojakov na civiliste v Iraku, zdaj razkriva podrobnosti skrivnega trgovinskega sporazuma TISA. Z Birgitto Jónsdóttir o prevzemanju odgovornosti za lastna življenja v novodobni demokraciji, svobodi interneta, pragmatičnem anarhizmu in o tem, zakaj Islandci niso zadovoljni s privatizacijo bank in telekomunikacijskih podjetij.
Bogdan Lipovšek – dolgoletni direktor Union hotelov, kritičen do razmer v Sloveniji, dovolj časa je bil v politiki, da mu zdaj podrobnosti nespodobnih političnih iger ne uidejo; manager na prepihu lastninskih interesov z zgodbo o prodaji hotelov v Ljubljani; poznavalec turizma, ki ne deli mnenja, da smo v turizmu uspešni.
Ima 206 centimetrov, mehko roko in očitno še mehkejše srce. Košarkar Boštjan Nachbar je poleti posodil glas otrokom iz Čada in na košarkarskem kampu na slovenski obali delil svoje znanje mladim košarkarjem. Aktiven tviteraš se je po lanskem evropskem prvenstvu poslovil od reprezentance, med svetovnim prvenstvom pa bo seveda v Španiji. Z Barcelono se bo pripravljal na novo sezono.
Čeprav bi mislili, da bomo najboljšega slovenskega potapljača na vdih našli nekje na Primorskem, ni tako. Sicer Maribor res ni blizu morja, je pa globoka modrina že od malih nog blizu Juretu Daiću, ki ga je za podvodni svet potapljanja in podvodnega ribolova najprej navdušil oče.
Sara Isaković, naša najboljša plavalka je pri rosnih 26. zaključila kariero. V pogovoru tudi o načrtih za prihodnost.
Klavdija Gomboc je prepričana, da je uresničevanje novih izzivov v slovenskem turizmu v povezovanju, skupnem nastopanju in večji prepoznavnosti krajev. Prihod tujih lastnikov je ne skrbi. Žalosti pa jo med drugim mačehovski odnos do slovenskega žičničarstva in to, da nimamo ministrstva za turizem. Kranjskogorka Klavdija Gomboc je vse svoje poklicno življenje povezana s turizmom. Kot predsednica turističnega društva pa skupaj z drugimi entuziasti v Zgornjesavski dolini oživlja projekte, s katerimi bi dopolnili turistično ponudbo kraja in privabili nove goste.
Nedeljski gost je bil gospod na drsalkah – po starosti še ni blizu 30ih, v osmih letih pa si je onstran luže pridobil ogromno simpatij navijačev in spoštovanja tekmecev.
Urban je izjemno simpatičen 18. letni gimnazijec, ki največ svojega časa posveča igranju klavirja, na drugem mestu je šola pravi, nato si sledijo matematika, logika, šah in judo. Pri treh letih se prvič vsede za klavir, pri štirih pa že sam prebere Piko Nogavičko. Urban se intenzivno posveča igranju Bacha, Chopina, Lizsta in Prokofjeva, kot mlad pianist se udeležuje mednarodnih tekmovanj, prejema prestižne nagrade in pohvale. Zmagoval pa je tudi na tekmovanjih iz matematike, logike in šaha.Na mednarodnem tekmovanju v Kölnu, za Evrovizijskega mladega glasbenika 2014, je zasedel drugo mesto,razmišlja pa tudi že o udeležbi na najtežjem in najprestižnejšem Chopinovem klavirskem tekmovanju na svetu, leta 2020, v Varšavi. V okviru cikla ‘Mladi talenti Imaga Slovenije’, se je Urban Stanič s samostojnim recitalom predstavil, v nabito polni veliki dvorani Slovenske filharmonije. Njegov največji debu pred slovenskim občinstvom, pa bo prav gotovo koncert z orkestrom Slovenske filharmonije v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, 1. januarja 2015.
Eden vidnejših sindikalistov nove generacije, ki so ga nekateri že videli na mestu novega predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Toda pred kratkim je presenetil z odločitvijo, da zapušča sindikate. Pogovor o njegovi odmevni odločitvi, deloholizmu, izzivih in tudi hibah sindikalizma, pa tudi o nogometu in sindikalnih veselicah.
Dobesedno v garaži je začel predelovati bencinske avtomobile v električne. Hobi ga je pripeljal do mednarodno uveljavljenega inovatorja in konstruktorja električnih vozil. Z doma predelano Dacio je na ekološkem reliju v Monte Carlu premagal ameriško Teslo, najnaprednejšega proizvajalca električnih avtomobilov na svetu. V sodelovanju z novogoriško Letriko je predstavil družinski avto, ki lahko z enim polnjenjem prevozi do 700 kilometrov. Z Andrejem Pečjakom o avtomobilih prihodnosti, razvojnih priložnostih, industriji, ekologiji …
Nedeljski gost bo Alfi Nipič, profesionalni glasbenik, ki bi težko preštel vse odre, na katerih je nastopal in vse glasbene zvrsti, v katerih se je preizkusil. Pevec, s katerim lahko vsaj eno pesem zapoje skoraj vsak Slovenec
Dr. Dušan Plut, zaprisežen ekolog, geograf, zgodovinar in redni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je prvi predsednik stranke Zeleni Slovenije in član Predsedstva Republike Slovenije. Prepričan je, da se politika premalo zaveda ekoloških problemov.
Težko se je skriti , če te imajo vsi malone za hišno znanko, še težje se je vrniti, če se poprej v resnici nikamor ne odpraviš! Nekje vmes med tema dvema trditvama smo gostili Nedeljsko gostjo Neco Falk, ki se je deloma vrnila na stara utečena pota in pravkar posnela svoj novi album Od daleč.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Ni jih malo, ki Caetana Velosa uvrščajo na seznam najbolj karizmatičnih ljudi na svetu, vsekakor pa ga tam vidijo Brazilci. Dobrih 70 let ima eden glavnih akterjev tropicalisma, gibanja, ki je zasukalo razvoj brazilske popularne glasbe v povsem drugo smer. O tem Caetano Veloso piše v knjigi Verdade Tropical, ki bi lahko bila tudi avtobiografija. V njej pripoveduje tudi o otroštvu v rojstnem kraju Santo Amaro v Bahii, o družini sedmih otrok, o profesionalem življenju in nenazadnje o državi, ki jo je vodila vojska.
Neveljaven email naslov