Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eva Marn je mednarodna pravnica, ki je mednarodno diplomatsko kariero zamenjala za negotovo nevladniško življenje
"Moja mama še vedno žaluje za mojo potencialno lepo diplomatsko kariero. Človek deluje glede na svoje vrednote. Zdelo se mi je pomembno tisto, kar res rada počnem."
Pravi, da ne zna ločiti zasebnega od službenega in da je šla za svojimi idejami ter energijo, ki se je vzpostavila v določenem trenutku. "Ko smo s prijatelji ustanovili društvo Humanitas, se nismo spraševali, kako bomo preživeli."
Z otrokoma je odpotovala v Afriko: "Vsedli smo se v star avto Renault 19, napokali robo, kolesa in se odpravili ter pristali v Brukina Fasu, ki nama je z hčerko bila zelo všeč. Bila sem odprta za ideje in to, kar mi bo življenje prineslo. Otroka sta mi pozneje morda nekoliko očitala, da sem ju preveč vlačila naokrog, zdaj se mi pa zdi, da sta mi hvaležna. Tega obdobja se spomnita kot najlepšega."
Ko se je leta 2001 vrnila, je z Anico Mikuš Kos ustanovila ustanovo Skupaj. Potem pa se je zgodil Bush mlajši. Eva verjame v pravo, še posebej mednarodno: "Edini svetovni policaj so lahko Združini narodi, če ne, nimamo nobene reference, lahko vsak počne, kar se mu zazdi. Očitno v svetu še vedno velja prepričanje, da lahko z nasilnimi sredstvi in vsemi temi orožji prinesemo mir. To se mi zdi res popolnoma absurdno."
Leta 2003 je odšla v Irak in sodelovala v Živem ščitu, vendar so jo izgnali. Nedavno ji je pisal Turk, s katerim so se skupaj peljali, in se ji opravičil, da so ga Iračani zasliševali in pritiskali nanj, če pozna kakšne vohune.
"Rekel je, da jaz delam za CIA-o. Verjetno je bil to razlog, zakaj so me izgnali. Bilo je še kar dramatično. Prišli so s puškami, nas strpali v avte in odpeljali v Jordanijo. To je bilo tri dni pred bombandiranjem. Tako, da so mi naredili uslugo, na ta način sem se rešila."
Eva Marn je bila tudi predsednica platforme Sloga in direktorica IRD Slovenija. Spoznala je, da velikra razvojna industrija, sploh pa ameriška, deluje na neki drugi logiki. "Ne na osnovi altruizma, da bi hoteli boljši svet, ampak dobička.« Ogromno sredstev, ki naj bi šla za razvoj, gredo za njihovo lastno varnost, ali pa za po njihovih merilih približno ležerno življenje. Veliko zapravijo za administrativne stroške. "Za enako vsebino, ki jo neka slovenska nevladna organizacija naredi za 100.000 evrov, velika industrija uporabi pet ali vsaj tri krat toliko."
V zadnjem času se ukvarja z raziskovanjem dostopa do naravnih virov, konkretno s kopanjem zlata v Burkina Fasu, ki je v zadnjih 15 letih postal eden večjih izvoznikov zlata. "To, kar država dejansko od tega dobi, je veliko manj od vrednosti tega bogastva."
Pred dnevi se je vrnila iz Sierre Leone, z diamanti in zlatom bogate državi, kjer je bila opazovalka Evropske komisije na volitvah. "'Gengi' so bili ponovno v igri, ponovno so ustrahovali in napadali ljudi, nekaj je bilo tudi smrtnih žrtev. Napadov, ustrahovanj, pretepov, groženj je bilo res ogromno. In to imajo na vesti politični kandidati." V nasprotju z etnično je v družbi visoka verska tolerantna. "Hodijo eden k drugemu v mošejo, cerkev, ob obredih molijo vsak v svoji veri, ali pa celo en sam opravi oboje. To je vrednota, ki si je ne smejo pustiti zapraviti, nekaj takega smo imeli v Bosni." V tej zahodnoafriški državi je še vedno zelo razširjena boleča tradicija pohabljanja žensk: "Zelo veliko je obrezovanja ženskih genitalij."
Eve Marn se zelo dotika begunsko vprašanje. Spoznala je tudi družino, ki je že tri leta in pol v Istanbulu, otroci pa že šest let ne hodijo v šolo. "Ne moreš pomagati vsem, z njimi smo si bili blizu in sem jim hotela pomagati. V društvu Humanitas smo predlagali, dabi jih prek sistema preseljevanja pripeljali v Slovenijo. Mi bi skrbeli za njihovo integracijo." Po dveh letih se še vedno ni nič premaknilo.
"Popolnoma so obupani. Otroci delajo v tovarnah, ne morejo iti v šolo, nimajo za osnovne potrebščine. Res ne vem, zakaj ti birokratski mlini meljejo tako zelo dolgo."
Poudarja, da svet ni črno-bel. "Tudi med mirovniki in na sodišču za človekove pravice sem srečala ljudi vseh barv, egov, agend. Vsi imajo neke svoje zgodbe. Seveda so med temi, ki prihajajo, številni tolerantni, razgledani, izobraženi, delavni, so pa tudi kakšni, ki so bolj manipulanti, ali pa imajo mogoče tudi kaj drugega v sebi. O tem moramo govoriti, ne moremo samo idealizirati in govoriti, da prihajajo samo najbolj čudoviti ljudje, ali pa da prihajajo sami slabi, ki bodo ne vem kaj vse počeli. Prihajajo, ker imajo tam nek problem, s tem problemom se moramo ukvarjati in o vsem tem odkrito govoriti."
Izpostavlja pomen medkulturnega zavedanja, izobraževanja, kritičnega razmišljanja in komunikacije med ljudmi. "Moramo se umirjati in sprejemati, kar nam življenje prinese. Ne hudo misliti, ne misliti slabo, da nam nekdo nekaj hoče."
Zadnja leta ima Eva Marn svojo bazo v odprti skupnosti v Sončnem logu na Krasu, ki naj bi bil avtonomen prostor za druženje, delo in odklop. "Priznam, da pred petimi leti ne bi vedela, kako se posadi solato ali krompir, zdaj pa to počnemo. Pravi projekt je v resnici medsebojno komuniciranje, druženje z ljudmi, pogovarjanje in skupno ustvarjanje."
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Eva Marn je mednarodna pravnica, ki je mednarodno diplomatsko kariero zamenjala za negotovo nevladniško življenje
"Moja mama še vedno žaluje za mojo potencialno lepo diplomatsko kariero. Človek deluje glede na svoje vrednote. Zdelo se mi je pomembno tisto, kar res rada počnem."
Pravi, da ne zna ločiti zasebnega od službenega in da je šla za svojimi idejami ter energijo, ki se je vzpostavila v določenem trenutku. "Ko smo s prijatelji ustanovili društvo Humanitas, se nismo spraševali, kako bomo preživeli."
Z otrokoma je odpotovala v Afriko: "Vsedli smo se v star avto Renault 19, napokali robo, kolesa in se odpravili ter pristali v Brukina Fasu, ki nama je z hčerko bila zelo všeč. Bila sem odprta za ideje in to, kar mi bo življenje prineslo. Otroka sta mi pozneje morda nekoliko očitala, da sem ju preveč vlačila naokrog, zdaj se mi pa zdi, da sta mi hvaležna. Tega obdobja se spomnita kot najlepšega."
Ko se je leta 2001 vrnila, je z Anico Mikuš Kos ustanovila ustanovo Skupaj. Potem pa se je zgodil Bush mlajši. Eva verjame v pravo, še posebej mednarodno: "Edini svetovni policaj so lahko Združini narodi, če ne, nimamo nobene reference, lahko vsak počne, kar se mu zazdi. Očitno v svetu še vedno velja prepričanje, da lahko z nasilnimi sredstvi in vsemi temi orožji prinesemo mir. To se mi zdi res popolnoma absurdno."
Leta 2003 je odšla v Irak in sodelovala v Živem ščitu, vendar so jo izgnali. Nedavno ji je pisal Turk, s katerim so se skupaj peljali, in se ji opravičil, da so ga Iračani zasliševali in pritiskali nanj, če pozna kakšne vohune.
"Rekel je, da jaz delam za CIA-o. Verjetno je bil to razlog, zakaj so me izgnali. Bilo je še kar dramatično. Prišli so s puškami, nas strpali v avte in odpeljali v Jordanijo. To je bilo tri dni pred bombandiranjem. Tako, da so mi naredili uslugo, na ta način sem se rešila."
Eva Marn je bila tudi predsednica platforme Sloga in direktorica IRD Slovenija. Spoznala je, da velikra razvojna industrija, sploh pa ameriška, deluje na neki drugi logiki. "Ne na osnovi altruizma, da bi hoteli boljši svet, ampak dobička.« Ogromno sredstev, ki naj bi šla za razvoj, gredo za njihovo lastno varnost, ali pa za po njihovih merilih približno ležerno življenje. Veliko zapravijo za administrativne stroške. "Za enako vsebino, ki jo neka slovenska nevladna organizacija naredi za 100.000 evrov, velika industrija uporabi pet ali vsaj tri krat toliko."
V zadnjem času se ukvarja z raziskovanjem dostopa do naravnih virov, konkretno s kopanjem zlata v Burkina Fasu, ki je v zadnjih 15 letih postal eden večjih izvoznikov zlata. "To, kar država dejansko od tega dobi, je veliko manj od vrednosti tega bogastva."
Pred dnevi se je vrnila iz Sierre Leone, z diamanti in zlatom bogate državi, kjer je bila opazovalka Evropske komisije na volitvah. "'Gengi' so bili ponovno v igri, ponovno so ustrahovali in napadali ljudi, nekaj je bilo tudi smrtnih žrtev. Napadov, ustrahovanj, pretepov, groženj je bilo res ogromno. In to imajo na vesti politični kandidati." V nasprotju z etnično je v družbi visoka verska tolerantna. "Hodijo eden k drugemu v mošejo, cerkev, ob obredih molijo vsak v svoji veri, ali pa celo en sam opravi oboje. To je vrednota, ki si je ne smejo pustiti zapraviti, nekaj takega smo imeli v Bosni." V tej zahodnoafriški državi je še vedno zelo razširjena boleča tradicija pohabljanja žensk: "Zelo veliko je obrezovanja ženskih genitalij."
Eve Marn se zelo dotika begunsko vprašanje. Spoznala je tudi družino, ki je že tri leta in pol v Istanbulu, otroci pa že šest let ne hodijo v šolo. "Ne moreš pomagati vsem, z njimi smo si bili blizu in sem jim hotela pomagati. V društvu Humanitas smo predlagali, dabi jih prek sistema preseljevanja pripeljali v Slovenijo. Mi bi skrbeli za njihovo integracijo." Po dveh letih se še vedno ni nič premaknilo.
"Popolnoma so obupani. Otroci delajo v tovarnah, ne morejo iti v šolo, nimajo za osnovne potrebščine. Res ne vem, zakaj ti birokratski mlini meljejo tako zelo dolgo."
Poudarja, da svet ni črno-bel. "Tudi med mirovniki in na sodišču za človekove pravice sem srečala ljudi vseh barv, egov, agend. Vsi imajo neke svoje zgodbe. Seveda so med temi, ki prihajajo, številni tolerantni, razgledani, izobraženi, delavni, so pa tudi kakšni, ki so bolj manipulanti, ali pa imajo mogoče tudi kaj drugega v sebi. O tem moramo govoriti, ne moremo samo idealizirati in govoriti, da prihajajo samo najbolj čudoviti ljudje, ali pa da prihajajo sami slabi, ki bodo ne vem kaj vse počeli. Prihajajo, ker imajo tam nek problem, s tem problemom se moramo ukvarjati in o vsem tem odkrito govoriti."
Izpostavlja pomen medkulturnega zavedanja, izobraževanja, kritičnega razmišljanja in komunikacije med ljudmi. "Moramo se umirjati in sprejemati, kar nam življenje prinese. Ne hudo misliti, ne misliti slabo, da nam nekdo nekaj hoče."
Zadnja leta ima Eva Marn svojo bazo v odprti skupnosti v Sončnem logu na Krasu, ki naj bi bil avtonomen prostor za druženje, delo in odklop. "Priznam, da pred petimi leti ne bi vedela, kako se posadi solato ali krompir, zdaj pa to počnemo. Pravi projekt je v resnici medsebojno komuniciranje, druženje z ljudmi, pogovarjanje in skupno ustvarjanje."
Dolga je bila pot iz Auschwitza do odra, na katerem je leta 1994 Branko Lustig prejel oskarja za Schindlerjev seznam s Stevenom Spielbergom. “Schindlerjev seznam je bil ena takšna atomska eksplozija! Dva atoma, moj in Stevenov sta trčila in nastal je ta film.”
Tako spreten kot v ovinkih in na skokih je Filip Flisar tudi pred mikrofonom! V svoji pristni štajerščini bo razložil, zakaj je v italijanščini duhovit le fizično in ne besedno. Pojasnil bo, kako z Zlatkom Zahovičem rešujeta Maribor in zakaj rad študira. Kaj imata Kalvarija in “hopa-cupa” s fizično pripravo ter zakaj obožuje Rudolfa van Veena. Nekaj dni po izjemnem uspehu, ko je v Kreischbergu osvojil naslov svetovnega prvaka, je Filipa Flisarja v studiu Vala 202 gostila Anja Hlača Ferjančič.
Že 20 let praktično vsak dan zre smrti v oči. V svojem poklicu se je naučil ceniti čas; pravi, da se vsak dan bori z njim in ga poskuša kupovati. Zase predvsem prostega, za tiste, s katerimi dela, pa življenjskega. Števila ljudi, ki so zaradi njega dobili novo priložnost, ne šteje. Tudi zato, ker jih je preveč. Raje spodbuja vse nas, naj bomo pripravljeni, ker je preživetje morebitnega ponesrečenca največkrat odvisno od nas in ne reševalcev. Danijel Andoljšek je eden prvih reševalcev na motorju v Sloveniji, vodja izmene na Reševalni postaji UKC Ljubljana, hkrati pa je tudi predavatelj za nacionalno poklicno kvalifikacijo ter učitelj na tečajih prve pomoči. In kot dodaja, zaradi tistega, kar vidi na terenu, ga zelo skrbi za njegove tri hčere.
Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks. “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem. Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih … In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.
Imre Jerebic, socialni delavec, humanist in človekoljub. Generalni tajnik Slovenske Karitas je vse od začetka delovanja organizacije sooblikoval njene temelje ter verjel v cilje in poslanstvo, ki zadevajo tudi človekovo duhovnost.
Tokratni nedeljski gost je bil Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja. Gorenju ostaja zvest že skoraj vso poslovno pot. Ponosen je na obdobje sredi devetdesetih, ko je bil generalni direktor v Gorenjevem prodajnem podjetju v Franciji, je nosilec odlikovanja vitez nacionalnega reda za zasluge Republike Francije. Sedaj je aktivni član gospodarskih združenj in član upravnih odborov pomembnih izobraževalnih institucij v Sloveniji. O Sloveniji danes, pa tudi o glasbi in vodenju Rokometne zveze Slovenije v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Uravnoteženost, nežnost in subtilnost – ognjevitost, energičnost in strast. Marka Hatlaka nagovarjajo nasprotja, navdihuje klasična in sodobna glasba, najbolj Bach in tango. Je izvrsten harmonikar, ustvarja glasbo za film in gledališče, je umetnik, pedagog. Vrhunski virtuoz na harmoniki.
Najvišje priznanje na področju znanosti pri nas, Zoisovo priznanje za življenjsko delo je šlo letos med drugim v roke prof. dr. Vitu Turku, biokemiku, molekularnemu biologu, ki je dolga leta vodil Inštitut Jožef Stefan, danes pa velja za glasnega kritika slovenske znanstvene politike.
V njeni domači Jurki vasi ji pravijo “tista Dularjeva iz Afrike”, v malavijski vasi Mazembe pa Temwanani oziroma prinašalka ljubezni. Sicer pa je Jana Dular mlada pravnica, ki že od leta 2008 vodi humanitarne projekte v Vzhodni Afriki. Je nazoren dokaz, kaj vse lahko naredi posameznik, če ima željo, pogum, karizmo in ga ni strah prositi za pomoč. Trenutno živi v Malaviju, kjer vodi humanitarno organizacijo ELA, ki skrbi za izobraževanje, opismenjevanje in razvijanje kreativnosti s pomočjo umetnosti.
“Ko stopiš na oder in se prepustiš vlogi, lahko v tem resnično uživaš, vendar biti igralec je lahko veselo in kruto hkrati,” pravi Ivanka Mežan, 88-letna filmska in gledališka igralka, ki je leta 1944 kot 17-letna gimnazijka, prvič stopila na gledališki oder, na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. “Kako sem vesela, ko me študenti povabijo v svoje diplomske filme! Kako so v redu!”
Nedeljski gost bo tokrat Miroslav Cerar, eden najuspešnejših slovenskih športnikov, legenda slovenske športne gimnastike.
Dr. Valerija Bužan, psihologinja, 30 let na čelu Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič v Dragi, svoje delo posveča osebam z motnjami v duševnem razvoju, s svojimi projekti, njen zadnji odmeven je gostilnicaa Druga violina, si prizadeva za boljšo kakovost življenja ljudi s posebnimi potrebami in dela opazne premike v naši družbi pri sprejemanju drugačnosti.
Žiga Koritnik je fotograf, ki se je v sodobno slovensko fotografijo prepričljivo vpisal predvsem s portretnimi in koncertnimi posnetki jazz glasbenikov. A spekter njegovih avtorskih zanimanj je mnogo širši. Od gledališča in filma, sega tudi na področje krajine, dokumentarne in etnološke fotografije v različnih interpretacijah. Te dni se mudi v Makedoniji, kjer je že vrsto let tudi hišni fotograf skopskega jazz festivala.
Dr. Ivan Šprajc je arheolog z zvezdniškim pridihom, ki se otepa primerjave z najbolj znanim hollywoodskim arheologom. Pustolovec, ki pooseblja romantične predstave o arheologiji – odkriva namreč pozabljena mesta majevske civilizacije sredi komaj prehodne džungle na Jukatanskem polotoku. Na letošnji že sedmi odpravi je s skupino preverjenih strokovjakov iz Slovenije in Mehike odkril v starih zapiskih že omenjeno mesto Lagunita, na katerega je sredi prejšnjega stoletja že naletel ameriški arheolog Eric Van Euw (ERIK VANJU), o katerem piše v svojih zapiskih, a ga ni vrisal v zemljevid. Dr. Šprajc je to napako popravil, nedaleč stran od tega, pa so našli še eno mesto, 'mesto globokih vodnjakov' Tamchen. O ekipi, ki ga spremlja, nevarnostih, ki pretijo na arheologe v zakotjih Mehike in vznemirjenju, ki ga po vseh teh letih še prinaša iskanje ostankov že izumrlih civilizacij v torkatni oddaji Nedeljski gost. Miha Švalj v pogovoru z arheologom, zgodovinarjem in antropologom dr. Ivanom Šprajcem, predstojnikom Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Neveljaven email naslov