Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Boris Hajdinjak je zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor in odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta
Geograf, zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva.
Boris Hajdinjak je dober poznavalec srednjega veka. Ob 500. obletnici kmečkega upora, ki je bil leta 1515, je javnosti o puntu povedal veliko zanimivosti in novih dejstev. Upor je bil sicer neuspešen, a Boris Hajdinjak pravi: "Kot sicer velja v življenju, je bolje poskusiti, čeprav ne uspeš, kot pa, da samo jamraš in se smiliš samemu sebi." Ta upor je po Hajdinjakovem mnenju preveč zapostavljen, saj je eden izmed pomembnih rojstnih trenutkov slovenskega naroda.
"Če želimo nekaj doseči, se je treba povezati, biti aktiven, a ne le za šankom in v spletnih forumih."
Sinagoga Maribor je edina javna ustanova pri nas, ki se ukvarja z judovsko preteklostjo v Sloveniji. Center ima prostore v srednjeveški sinagogi, v kateri je sredi 15. stoletja deloval zelo pomemben mož, rabin Israel Isserlein ben Petachia, v bližini sinagoge so našli judovski zaklad (sto zlatnikov), tam je tudi nekaj judovskih nagrobnikov ... Hajdinjak je še pojasnil, da ni tako zelo narobe, če rečemo Žid, čeprav naj bi uporabljali besedo Jud. Konec koncev je center judovske kulturne dediščine, ki ga vodi, na Židovski 4. ''Dobro bi bilo, če bi slovenistična stroka prisluhnila tudi drugim strokam,'' je polemiko o Židih in Judih, ki je potekala pred leti, komentiral Hajdinjak.
"Kar se je zgodilo v Auschwitzu in podobnih krajih, je bilo dno človečnosti, kaj takega se ne sme nikoli več zgoditi!"
Tako poudarja Boris Hajdinjak, ki je raziskovalec in izjemen poznavalec holokavsta. Še posebej poučna, tudi za današnji čas, je njegova misel: "Največje skupine ljudi ne predstavljajo nemočne žrtve, pa tudi ne poslušni morilci, največja skupina so bili nemi opazovalci." Hajdinjak želi žrtvam nacizma vrniti imena in obraze, saj je prepričan, da si to zaslužijo in da tako ohranjamo spomin nanje, pri čemer so zelo pomembne zgodbe posameznikov. Ali lahko čas izbriše ločnico med žrtvami in zločinci? "Ne, mislim, da nikoli. Zločin je vedno zločin," odgovarja Hajdinjak, ki težko razume, da lahko nekdo ob vseh dokazih in pričevanjih, ki jih imamo, zanika holokavst.
Judje, ki so se po vojni vrnili iz tovarn smrti, so preživljali težke čase. V njihovih hišah so živeli tujci, razlastninili so jih, nekatere so celo obsodili kot kolaborante. Zato raziskovalce in zgodovinarje čaka še veliko dela, še vedno je nerešeno tudi vprašanje vračanja judovskega premoženja. "Tem ljudem je treba vrniti dobro ime," pravi Hajdinjak, ko opisuje usode nekaterih Judov pri nas. Boris Hajdinjak, ki dobro ve, kaj je nacizem, pa svari pred uporabo (zlorabo) izrazov fašizem ali nacizem.
"Nekomu, s katerim se politično ne strinjaš, ne moreš reči fašist, to je žalitev za žrtve fašizma."
"V izraelsko-palestinskih odnosih je bolj malo prostora za optimizem," je povedal Boris Hajdinjak. "Zakaj se stvari ne rešujejo, je zelo zapleteno vprašanje," priznava. "Edina rešitev so pogajanja, sklepanje kompromisov. Če nečesa ne moreš doseči po ravni poti, moraš iti po zaviti, takšno je življenje," zaključuje svoj komentar Hajdinjak, ki je prepričan, da bodo enkrat tudi Izraelci in Palestinci morali najti pomiritev.
Hajdinjak je dolga leta dijakinje in dijake učil zgodovino in geografijo, najdlje je bil profesor na Prvi gimnaziji Maribor.
"Ker imam neskončno rad oba predmeta, zgodovino in geografijo, sem skušal na vse mogoče načine to dijakom tudi prikazati. Ko se po vseh teh letih srečujem s svojimi učenci, ki so zdaj odrasli ljudje, dobivam pozitivne informacije, zato verjamem, da sem bil na pravi poti."
Boris Hajdinjak je zelo dejaven, piše, predava, raziskuje, organizira dogodke, razstave … "Moj hobi je služba. In obratno. Ne vidim prave razlike med prostim časom in tem, kar delam v službi. To bi delal ves čas … Zato se zahvaljujem družini za veliko podporo, posebej ženi, ki marsikaj prevzame, kar bi morda lahko naredil jaz."
866 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Boris Hajdinjak je zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor in odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta
Geograf, zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva.
Boris Hajdinjak je dober poznavalec srednjega veka. Ob 500. obletnici kmečkega upora, ki je bil leta 1515, je javnosti o puntu povedal veliko zanimivosti in novih dejstev. Upor je bil sicer neuspešen, a Boris Hajdinjak pravi: "Kot sicer velja v življenju, je bolje poskusiti, čeprav ne uspeš, kot pa, da samo jamraš in se smiliš samemu sebi." Ta upor je po Hajdinjakovem mnenju preveč zapostavljen, saj je eden izmed pomembnih rojstnih trenutkov slovenskega naroda.
"Če želimo nekaj doseči, se je treba povezati, biti aktiven, a ne le za šankom in v spletnih forumih."
Sinagoga Maribor je edina javna ustanova pri nas, ki se ukvarja z judovsko preteklostjo v Sloveniji. Center ima prostore v srednjeveški sinagogi, v kateri je sredi 15. stoletja deloval zelo pomemben mož, rabin Israel Isserlein ben Petachia, v bližini sinagoge so našli judovski zaklad (sto zlatnikov), tam je tudi nekaj judovskih nagrobnikov ... Hajdinjak je še pojasnil, da ni tako zelo narobe, če rečemo Žid, čeprav naj bi uporabljali besedo Jud. Konec koncev je center judovske kulturne dediščine, ki ga vodi, na Židovski 4. ''Dobro bi bilo, če bi slovenistična stroka prisluhnila tudi drugim strokam,'' je polemiko o Židih in Judih, ki je potekala pred leti, komentiral Hajdinjak.
"Kar se je zgodilo v Auschwitzu in podobnih krajih, je bilo dno človečnosti, kaj takega se ne sme nikoli več zgoditi!"
Tako poudarja Boris Hajdinjak, ki je raziskovalec in izjemen poznavalec holokavsta. Še posebej poučna, tudi za današnji čas, je njegova misel: "Največje skupine ljudi ne predstavljajo nemočne žrtve, pa tudi ne poslušni morilci, največja skupina so bili nemi opazovalci." Hajdinjak želi žrtvam nacizma vrniti imena in obraze, saj je prepričan, da si to zaslužijo in da tako ohranjamo spomin nanje, pri čemer so zelo pomembne zgodbe posameznikov. Ali lahko čas izbriše ločnico med žrtvami in zločinci? "Ne, mislim, da nikoli. Zločin je vedno zločin," odgovarja Hajdinjak, ki težko razume, da lahko nekdo ob vseh dokazih in pričevanjih, ki jih imamo, zanika holokavst.
Judje, ki so se po vojni vrnili iz tovarn smrti, so preživljali težke čase. V njihovih hišah so živeli tujci, razlastninili so jih, nekatere so celo obsodili kot kolaborante. Zato raziskovalce in zgodovinarje čaka še veliko dela, še vedno je nerešeno tudi vprašanje vračanja judovskega premoženja. "Tem ljudem je treba vrniti dobro ime," pravi Hajdinjak, ko opisuje usode nekaterih Judov pri nas. Boris Hajdinjak, ki dobro ve, kaj je nacizem, pa svari pred uporabo (zlorabo) izrazov fašizem ali nacizem.
"Nekomu, s katerim se politično ne strinjaš, ne moreš reči fašist, to je žalitev za žrtve fašizma."
"V izraelsko-palestinskih odnosih je bolj malo prostora za optimizem," je povedal Boris Hajdinjak. "Zakaj se stvari ne rešujejo, je zelo zapleteno vprašanje," priznava. "Edina rešitev so pogajanja, sklepanje kompromisov. Če nečesa ne moreš doseči po ravni poti, moraš iti po zaviti, takšno je življenje," zaključuje svoj komentar Hajdinjak, ki je prepričan, da bodo enkrat tudi Izraelci in Palestinci morali najti pomiritev.
Hajdinjak je dolga leta dijakinje in dijake učil zgodovino in geografijo, najdlje je bil profesor na Prvi gimnaziji Maribor.
"Ker imam neskončno rad oba predmeta, zgodovino in geografijo, sem skušal na vse mogoče načine to dijakom tudi prikazati. Ko se po vseh teh letih srečujem s svojimi učenci, ki so zdaj odrasli ljudje, dobivam pozitivne informacije, zato verjamem, da sem bil na pravi poti."
Boris Hajdinjak je zelo dejaven, piše, predava, raziskuje, organizira dogodke, razstave … "Moj hobi je služba. In obratno. Ne vidim prave razlike med prostim časom in tem, kar delam v službi. To bi delal ves čas … Zato se zahvaljujem družini za veliko podporo, posebej ženi, ki marsikaj prevzame, kar bi morda lahko naredil jaz."
Tomaž Kavčič, kuharski mojster, z dolgim seznamom nagrad kulinaričnih vodnikov, organizacij, združenj, zadnja v vrsti je Michelinova zvezdica.
Nedeljski gost je Miha Mlakar, ki uspešno združuje šport in znanost. Mlakar je kapetan slovenske teniške reprezentance in doktor znanost. Zaposlen je na inštitutu Jožef Štefan, kjer se prednostno ukvarja z umetno inteligenco. V pogovoru lahko slišite, kako se umetna inteligenca uporablja v praktične namene, denimo v zdravstvu, v pomoč bolnikom z demenco ali s srčnim popuščanje. Svoje znanje na tem področju uporablja tudi v tenisu, kjer sodeluje z nekaterimi najboljšimi igralci na svetu. Z Miho Mlakarjem se je pogovarjal Luka Petrič.
Kot otrok si je želel postati advokat, a tak, ki bo branil le pravične stvari. Pozneje je postal filozof in teolog, ki del leta kot predavatelj preživi v Franciji, ob tem pa je v zadnjih desetletjih pomembno zaznamoval tudi mirovna pogajanja mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu. Profesor Edvard Kovač je prepričan, da nas koronadoba na svojstven način uči oddaljene bližine, pa tudi da Slovencem, ki smo kot narod tradicionalno nagnjeni k pravdanju, manjka malo francoske odprtosti in svobode duha. O tem, da nihče nima monopola trpljenja in da bi se morali znati malenkostim včasih preprosto zgolj nasmehniti, se je z njim pogovarjala Maja Ratej.
Nedeljska gostja je virtuozinja na violini Lana Trotovšek, ki že 16 let živi in ustvarja v Londonu. Po končanem študiju v Salzburgu, Ljubljani in Londonu je leta 2012 debitirala z orkestrom Marijinega gledališča pod taktirko Valerija Gergijeva. Od takrat nastopa s številnimi svetovnimi orkestri, gostuje s solističnimi koncerti na prestižnih glasbenih odrih in festivalih. Več let je bila članica klavirskega tria Greenwich, skupaj s čelistom Stjepanom Hauserjem (nekoč član 2Cellos) in pianistko Joko Misumi. Danes poučuje na londonskem konservatoriju za glasbo in balet Trinity Laban ter snema za radio BBC. Lana Trotovšek igra na violino Pietra Antonia dalla Coste iz leta 1750. Z njo se je pogovarjala Nina Zagoričnik. Foto: lanaviolin.com
Tokratni Nedeljski gost je priklenjen na invalidski voziček že skoraj vse svoje življenje. Čeprav se otroci s spinalno mišičino atrofijo pogosto šolajo v specializiranih zavodih, se je Blaž Urbanč odločil obiskovati redno šolo, obiskoval je Škofijsko gimnazijo v Šentvidu, zdaj pa na FDV študira sociologijo. Razvejana mreža prijateljev angažiranemu mladeniču omogoča, da živi polno življenje, ima se za aktivnega državljana, med drugim zastopa interese distrofikov v programskem odboru za problematiko invalidskih vsebin na RTV Slovenija. Tako o terminologiji kot stereotipih o invalidih in ostalih izzivih ljudi s posebnimi potrebami, pa vsebinah za ranljive skupine ljudi v medijih in odraščanju na invalidskem vozičku se je pogovarjal z Miho Švaljem.
Gregor Božič je filmski režiser, ki je lani na Festivalu slovenskega filma s svojim celovečernim prvencem Zgodbe iz kostanjevih gozdov triumfiral z enajstimi nagradami vesna. Je tudi ljubiteljski raziskovalec sadnih sort na goriškem in avtor knjige Sadje sonca. V Kojskem je postavil sadovnjak, v katerem danes raste 120 dreves s 60 različnimi domačimi sortami. Trenutno je štipendist rezident prestižnega francoskega inštituta moderne umetnosti Le Fresnoy v Lillu, kjer pripravlja instalacijo slik in zvoka s skupnim naslovom "Sadeži, kakor jih sanjajo stari kmetovalci po zimi".
Od ustanovitve Enote za motnje hranjenja pri Centru za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani pred 21 leti, je dr. Karin Sernec na njenem čelu.
Breda Kutin je neomajna zagovornica varstva potrošnikov in simbol boja za njihove pravice že najmanj 30 let. Vsaj toliko torej, kolikor je stara Zveza potrošnikov Slovenije, ki jo vodi od njene ustanovitve. Slišana je tudi v tujini: vrsto let je bila v vodstvu svetovne potrošniške organizacije, danes je njen glas enakovreden največjim v Evropski potrošniki organizaciji. A če je bila Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo primer zgledne ureditve potrošniške politike, danes to ni več, pravi. Temelji učinkovitega varstva potrošnikov so spet močno načeti, zaupanje je skrhano, potrošniki pa potrebujejo močnega zagovornika.
Prizna, da ni rada hodila v šolo, dokler je k študiju ni spodbudila učiteljica, ki je njeni mami rekla: »Iz vaše Sandre pa nič ne bo.« Vedela je, da lahko doseže marsikaj, a le takrat, ko to hoče sama. Še vedno je uporniška. Z dr. Aleksandro Berberih Slana, direktorico Muzeja narodne osvoboditve Maribor, se Tatjana Pirc v Scherbaumovi vili pogovarja o zgodovini, muzeju, vojnah, miru, ljubezni, humorju, prihodnosti, prestolonasledniku …
Doživel je že mnoge primerjave, od Nabokova do Kundere. Čeprav se je Aleksandar Hemon s pisanjem začel ukvarjati že v mladosti, je svetovno slavo dosegel šele s pisanjem v angleščini. Je eden redkih pisateljev, ki mu je to uspelo. Ker ni "monojezičen" pravi, da verjetno tudi nikoli ne bo v konkurenci za Nobelovo nagrado. Ameriško družbo opazuje že 28 let, od takrat, ko se v obkoljeno Sarajevo ni mogel več vrniti. Dolgo časa je živel v Chicagu, zdaj poučuje kreativno pisanje na ugledni univerzi Princeton.
Dr. Tatjana Lejko Zupanc je predstojnica infekcijske klinike v UKC Ljubljana, kjer se ukvarjajo z boleznimi, ki jih povzročajo mikroorganizmi. Novi virus in pandemija je nista presenetila, saj je nekaj podobnega pričakovala, ni pa si predstavljala, kakšen bo ta izbruh. ”Naučili smo se veliko novega in se še vedno učimo," je med drugim povedala Tatjani Pirc.
Primarno področje raziskovanja Jana Ciglenečkega je zgodovina filozofije, ukvarja se predvsem z antično, patristično in srednjeveško filozofijo. Svoje znanje je izpopolnjeval na številnih tujih univerzah in ustanovah od Beograda, Pariza, Nikozije, Münchna in Kaira, kar je bilo zanj prelomno. Že med prvim bivanjem v Egiptu se je začel ukvarjati z zgodnjim puščavništvom in meništvom. Od leta 2013 mu je skupaj z ekipo v Vzhodni puščavi uspelo locirati in dokumentirati številne meniške naselbine.
Romana Epih je ravnateljica vrtca Medvode, ki ga obiskuje več kot 700 otrok. Vzgoji in vodenju je posvetila vso svojo kariero, od novembra 2018 vodi Združenje ravnateljev vrtcev Slovenije, dejavna je v Šoli za ravnatelje in v mednarodnih projektih.
Radio Študent, Koreodrama, Slovensko mladinsko gledališče, Cankarjev dom: le nekaj postaj, kjer je Uršula Cetinski pustila svoj pečat. V slovensko kulturno krajino je vstopila v sredini 80. let, tesno povezana z gledališčem. Tudi na čelu največje kulturne hiše pri nas, ki jo vodi že drugi mandat, umetniški svet povezuje s poslovnim in ustvarja razmere za nastanek različnih umetniških vsebin.
Jani Bele je velik del življenja posvetil vzgoji v planinstvu in alpinizmu. S tem je dobil tudi priložnost, da je pred 30 leti prvič odšel v Nepal kot alpinistični inštruktor v slovensko alpinistično šolo za nepalske gorske vodnike. Za odprave, kot pravi, ni bil nikoli dovolj dober, poleg tega pa je, čeprav je gornik in gorski reševalec, zelo občutljiv na višino. Kot avtor priročnika o nevarnostih v gorah Nevarno proti vrhovom je zbral zgodbe ljudi, ki so sami doživeli in preživeli kakšno nevarnost v gorah, tem pa dodal tudi svoje. Nesreča se lahko zgodi kljub izkušenosti, pravi, kot tudi to, da se zarečenega kruha res poje največ. In tako se je letos že desetič podal na prečenje Finske na tekaških smučeh, od finsko-ruske do finsko-švedske meje, pa čeprav je prvič dejal, da na Rajalta rajalle – hiihto ne gre nikoli več.
Prof. Rajko Muršič je etnolog in kulturni antropolog na ljubljanski Filozofski fakulteti, pri raziskovanju vsakdanjega življenja in kulturnih fenomenov ga vodi predvsem iskrena radovednost. Že vse življenje je na različne načine povezan z glasbo, pravi, da brez nje sploh ne more normalno delovati. Odzive slovenske družbe v krizi ocenjuje kot trezne, sprememba ravnanja z okoljem pa se mu v tem trenutku zdi nujna in neobhodna. Je oster kritik potrošništva, ki se nima za upornika, ne prenaša pa hierarhij. Z njim se pogovarja Jan Grilc.
Wagner Moura je brazilski igralec in režiser. Igral je v Elitni četi, številnih komedijah in tragedijah, svet pa ga najbolje pozna v vlogi Pabla Escobarja v seriji Narcos. Študiral je novinarstvo, a to je poklic, ki ga je opravljal le kratek čas. Novinarske veščine mu pomagajo pri raziskovanju zgodovinskih likov, kakršen je brazilski diplomat pri združenih narodih Sergio Vieira de Mello. Igra ga v novem celovečercu z naslovom Sergio.
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina bolezni in epidemij. Dr. Katarina Keber z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU se ukvarja s socialno zgodovino medicine. Ker preučuje tudi epidemije in njihove posledice, je pandemija covida 19 ni zelo presenetila. Pravi, da zdaj analitično opazuje in hkrati na lastni koži doživlja občutke, ki jih je prej ob študiju arhivskega gradiva lahko le slutila … Kako so epidemije kuge, kolere in španske gripe prizadele in spreminjale naš svet? Z dr. Katarino Keber se je pogovarjala Tatjana Pirc.
Roman Jerala je eden od najuspešnejših slovenskih raziskovalcev, tudi med pionirji sintezne biologije pri nas, ki z več plati spremlja korake znanosti pri spopadanju s pandemijo s covidom 19.
Gregorja Čušina ste morda kdaj ujeli na odru Mestnega gledališča ljubljanskega ali pa ste si ogledali katero od njegovih monokomedij. Morda ga poznate iz serije Jezero ali vam je iz risank znan njegov glas. Ponosen je, da mu pri vzgoji šestih otrok ni bilo treba povzdigovati glasu in da je pri občinstvu še vedno na dobrem glasu, čeprav je zdaj “na svojem.” Anji Hlača Ferjančič je med drugim razkril, zakaj je ves planet na dieti, prebral pesmi iz karantene in povedal, kako se znajde doma.
Neveljaven email naslov