Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Boris Hajdinjak je zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor in odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta
Geograf, zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva.
Boris Hajdinjak je dober poznavalec srednjega veka. Ob 500. obletnici kmečkega upora, ki je bil leta 1515, je javnosti o puntu povedal veliko zanimivosti in novih dejstev. Upor je bil sicer neuspešen, a Boris Hajdinjak pravi: "Kot sicer velja v življenju, je bolje poskusiti, čeprav ne uspeš, kot pa, da samo jamraš in se smiliš samemu sebi." Ta upor je po Hajdinjakovem mnenju preveč zapostavljen, saj je eden izmed pomembnih rojstnih trenutkov slovenskega naroda.
"Če želimo nekaj doseči, se je treba povezati, biti aktiven, a ne le za šankom in v spletnih forumih."
Sinagoga Maribor je edina javna ustanova pri nas, ki se ukvarja z judovsko preteklostjo v Sloveniji. Center ima prostore v srednjeveški sinagogi, v kateri je sredi 15. stoletja deloval zelo pomemben mož, rabin Israel Isserlein ben Petachia, v bližini sinagoge so našli judovski zaklad (sto zlatnikov), tam je tudi nekaj judovskih nagrobnikov ... Hajdinjak je še pojasnil, da ni tako zelo narobe, če rečemo Žid, čeprav naj bi uporabljali besedo Jud. Konec koncev je center judovske kulturne dediščine, ki ga vodi, na Židovski 4. ''Dobro bi bilo, če bi slovenistična stroka prisluhnila tudi drugim strokam,'' je polemiko o Židih in Judih, ki je potekala pred leti, komentiral Hajdinjak.
"Kar se je zgodilo v Auschwitzu in podobnih krajih, je bilo dno človečnosti, kaj takega se ne sme nikoli več zgoditi!"
Tako poudarja Boris Hajdinjak, ki je raziskovalec in izjemen poznavalec holokavsta. Še posebej poučna, tudi za današnji čas, je njegova misel: "Največje skupine ljudi ne predstavljajo nemočne žrtve, pa tudi ne poslušni morilci, največja skupina so bili nemi opazovalci." Hajdinjak želi žrtvam nacizma vrniti imena in obraze, saj je prepričan, da si to zaslužijo in da tako ohranjamo spomin nanje, pri čemer so zelo pomembne zgodbe posameznikov. Ali lahko čas izbriše ločnico med žrtvami in zločinci? "Ne, mislim, da nikoli. Zločin je vedno zločin," odgovarja Hajdinjak, ki težko razume, da lahko nekdo ob vseh dokazih in pričevanjih, ki jih imamo, zanika holokavst.
Judje, ki so se po vojni vrnili iz tovarn smrti, so preživljali težke čase. V njihovih hišah so živeli tujci, razlastninili so jih, nekatere so celo obsodili kot kolaborante. Zato raziskovalce in zgodovinarje čaka še veliko dela, še vedno je nerešeno tudi vprašanje vračanja judovskega premoženja. "Tem ljudem je treba vrniti dobro ime," pravi Hajdinjak, ko opisuje usode nekaterih Judov pri nas. Boris Hajdinjak, ki dobro ve, kaj je nacizem, pa svari pred uporabo (zlorabo) izrazov fašizem ali nacizem.
"Nekomu, s katerim se politično ne strinjaš, ne moreš reči fašist, to je žalitev za žrtve fašizma."
"V izraelsko-palestinskih odnosih je bolj malo prostora za optimizem," je povedal Boris Hajdinjak. "Zakaj se stvari ne rešujejo, je zelo zapleteno vprašanje," priznava. "Edina rešitev so pogajanja, sklepanje kompromisov. Če nečesa ne moreš doseči po ravni poti, moraš iti po zaviti, takšno je življenje," zaključuje svoj komentar Hajdinjak, ki je prepričan, da bodo enkrat tudi Izraelci in Palestinci morali najti pomiritev.
Hajdinjak je dolga leta dijakinje in dijake učil zgodovino in geografijo, najdlje je bil profesor na Prvi gimnaziji Maribor.
"Ker imam neskončno rad oba predmeta, zgodovino in geografijo, sem skušal na vse mogoče načine to dijakom tudi prikazati. Ko se po vseh teh letih srečujem s svojimi učenci, ki so zdaj odrasli ljudje, dobivam pozitivne informacije, zato verjamem, da sem bil na pravi poti."
Boris Hajdinjak je zelo dejaven, piše, predava, raziskuje, organizira dogodke, razstave … "Moj hobi je služba. In obratno. Ne vidim prave razlike med prostim časom in tem, kar delam v službi. To bi delal ves čas … Zato se zahvaljujem družini za veliko podporo, posebej ženi, ki marsikaj prevzame, kar bi morda lahko naredil jaz."
862 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Boris Hajdinjak je zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor in odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta
Geograf, zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva.
Boris Hajdinjak je dober poznavalec srednjega veka. Ob 500. obletnici kmečkega upora, ki je bil leta 1515, je javnosti o puntu povedal veliko zanimivosti in novih dejstev. Upor je bil sicer neuspešen, a Boris Hajdinjak pravi: "Kot sicer velja v življenju, je bolje poskusiti, čeprav ne uspeš, kot pa, da samo jamraš in se smiliš samemu sebi." Ta upor je po Hajdinjakovem mnenju preveč zapostavljen, saj je eden izmed pomembnih rojstnih trenutkov slovenskega naroda.
"Če želimo nekaj doseči, se je treba povezati, biti aktiven, a ne le za šankom in v spletnih forumih."
Sinagoga Maribor je edina javna ustanova pri nas, ki se ukvarja z judovsko preteklostjo v Sloveniji. Center ima prostore v srednjeveški sinagogi, v kateri je sredi 15. stoletja deloval zelo pomemben mož, rabin Israel Isserlein ben Petachia, v bližini sinagoge so našli judovski zaklad (sto zlatnikov), tam je tudi nekaj judovskih nagrobnikov ... Hajdinjak je še pojasnil, da ni tako zelo narobe, če rečemo Žid, čeprav naj bi uporabljali besedo Jud. Konec koncev je center judovske kulturne dediščine, ki ga vodi, na Židovski 4. ''Dobro bi bilo, če bi slovenistična stroka prisluhnila tudi drugim strokam,'' je polemiko o Židih in Judih, ki je potekala pred leti, komentiral Hajdinjak.
"Kar se je zgodilo v Auschwitzu in podobnih krajih, je bilo dno človečnosti, kaj takega se ne sme nikoli več zgoditi!"
Tako poudarja Boris Hajdinjak, ki je raziskovalec in izjemen poznavalec holokavsta. Še posebej poučna, tudi za današnji čas, je njegova misel: "Največje skupine ljudi ne predstavljajo nemočne žrtve, pa tudi ne poslušni morilci, največja skupina so bili nemi opazovalci." Hajdinjak želi žrtvam nacizma vrniti imena in obraze, saj je prepričan, da si to zaslužijo in da tako ohranjamo spomin nanje, pri čemer so zelo pomembne zgodbe posameznikov. Ali lahko čas izbriše ločnico med žrtvami in zločinci? "Ne, mislim, da nikoli. Zločin je vedno zločin," odgovarja Hajdinjak, ki težko razume, da lahko nekdo ob vseh dokazih in pričevanjih, ki jih imamo, zanika holokavst.
Judje, ki so se po vojni vrnili iz tovarn smrti, so preživljali težke čase. V njihovih hišah so živeli tujci, razlastninili so jih, nekatere so celo obsodili kot kolaborante. Zato raziskovalce in zgodovinarje čaka še veliko dela, še vedno je nerešeno tudi vprašanje vračanja judovskega premoženja. "Tem ljudem je treba vrniti dobro ime," pravi Hajdinjak, ko opisuje usode nekaterih Judov pri nas. Boris Hajdinjak, ki dobro ve, kaj je nacizem, pa svari pred uporabo (zlorabo) izrazov fašizem ali nacizem.
"Nekomu, s katerim se politično ne strinjaš, ne moreš reči fašist, to je žalitev za žrtve fašizma."
"V izraelsko-palestinskih odnosih je bolj malo prostora za optimizem," je povedal Boris Hajdinjak. "Zakaj se stvari ne rešujejo, je zelo zapleteno vprašanje," priznava. "Edina rešitev so pogajanja, sklepanje kompromisov. Če nečesa ne moreš doseči po ravni poti, moraš iti po zaviti, takšno je življenje," zaključuje svoj komentar Hajdinjak, ki je prepričan, da bodo enkrat tudi Izraelci in Palestinci morali najti pomiritev.
Hajdinjak je dolga leta dijakinje in dijake učil zgodovino in geografijo, najdlje je bil profesor na Prvi gimnaziji Maribor.
"Ker imam neskončno rad oba predmeta, zgodovino in geografijo, sem skušal na vse mogoče načine to dijakom tudi prikazati. Ko se po vseh teh letih srečujem s svojimi učenci, ki so zdaj odrasli ljudje, dobivam pozitivne informacije, zato verjamem, da sem bil na pravi poti."
Boris Hajdinjak je zelo dejaven, piše, predava, raziskuje, organizira dogodke, razstave … "Moj hobi je služba. In obratno. Ne vidim prave razlike med prostim časom in tem, kar delam v službi. To bi delal ves čas … Zato se zahvaljujem družini za veliko podporo, posebej ženi, ki marsikaj prevzame, kar bi morda lahko naredil jaz."
Tokratni Nedeljski gost bo ikona zamejskega odvetništva na avstrijskem Koroškem Rudi Vouk. Že kot deček je postal aktivist za manjšinjske pravice, saj mu ni šlo v glavo, kako lahko nemško govoreči sošolci nekaznovano pljuvajo po njem - in to v sicer zgledni in spoštovani državi. Zdaj, v zrelih letih, se lahko kot pravnik čudi še nad kakšnimi drugimi primerjavami: denimo, koliko časa bi potreboval v počasnem slovenskem sodstvu, da bi mu uspela najbolj znana pravniška ukana, ko mu zaradi kršenja ustavne pravice do rabe materinščine ni bilo treba plačati glob za prehitre vožnje.
Dr. Lev Kreft je filozof in sociolog, dolgoleten profesor estetike na filozofski fakulteti, pionir filozofije športa pri nas. Pa tudi nekdanji politik. Pred tridesetimi leti poslanec prvega sklica parlamenta, pred skoraj dvajsetimi pa neuspešen predsedniški kandidat. Danes še kdaj podpiše kakšno peticijo pa tudi marksist je še, čeprav že dolgo ni več direktor Marksističnega centra. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Profesor Miha Škerlavaj poudarja, da je raziskovanje timski šport. V ospredje svojih raziskav postavlja inovativnost, ravnanje z zaposlenimi, postherojske nacine vodenja. Za svoje delo je prejel Zoisovo priznanje. Je soavtor članka o inovativnosti v korporaciji Marvel, ki je mešanica stabilnostih in pritoka svežih pristopov. Članek je bil objavljen v prestižni reviji Harvard Bussines Review. Miha Škerlavaj o tem, kako lahko vodje in organizacije krepijo svojo odpornost ter se pripravijo na izzive hibridnega dela. Razkril je tudi, kaj se je naučil v Oslu in kakšne izzive mu predstavlja delo prodekana na ljubljanski Ekonomski fakulteti.
Pipistrelovo letalo je prvo certificirano električno letalo za prevoz potnikov, šolanje in komercialne lete in kot pravi Ivo Boscarol: "Prvi je samo eden, drugi so lahko vsi." O ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila, o specialnih naročnikih (tudi vojaških) in o začetkih poslovne poti, med drugim je bil menedžer glasbenih skupin, tiskal je plakate, v Slovenijo prinesel priponke, fotografiral je več kot 1000 glasbenih koncertov. Ivo Boscarol je konstruktor in proizvajalec manjših letal.
Ob njegovem imenu bo največkrat pisalo: glasbenik in filozof. Boštjan Narat je soustanovitelj in gonilna sila skupine Katalena, na svoji samostojni kantavtorski poti pa je izdal že dva albuma, piše glasbo za gledališke predstave... Lahko bi dodali tudi, da je samostojni performer, pa tudi publicist in moderator ter kritični premišljevalec družbe. Umetnik, morda z eno besedo. Še bolje ustvarjalec in ne pozabimo: tudi filozof, v obdobju, v katerem filozofiji in ustvarjanju - milo rečeno - ni najbolj naklonjeno. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Magister Pavle Čelik je med veliko večino Slovencev z naskokom najbolj poznan kot policist, nekoč miličnik. Kot strokovnjak in "naturščik" pa že 80 let kaže svoj talent tudi na drugih področjih: kot sociolog, zgodovinopisec, novinar, književni kritik, vrtičkar ... Težko ga je scela opisati in ga približati kot osebnost bežnim poznavalcem, a spomnite se tiste šale o miličnikih iz časov rajnke države, zakaj morata biti v patroli vedno najmanj dva? Ja, zato, ker zna eden brati, drugi pa pisati! No, to šalo je Pavle Čelik vso poklicno dobo postavljal na laž. Tudi kot dolgoletni upokojenec o policijskem delu razmišlja analitično in kritično, čeprav s kančkom njemu lastne topline. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Strokovnjakinja za protokol in poslovno komuniciranje pove, kaj se je v zadnjem času zgodilo s politično omiko in kje naj si domači politiki sešijejo sakoje, da jim bodo že enkrat prav. Razloži, da ni spodrsnilo Erdoganu, pač pa evropskemu dženetelmenstvu, ki dami ni odstopilo mesta in samo sedlo na kavč. Optimistično verjame, da bo testosteronskim političnim kavbojcem brez manir prej ali slej odklenkalo. Morda pa svet tegob lahko odreši le politčni matriarhat. Ker pa smo ravno pri tem, Ksenija odgovori tudi na vprašanje, ali bo kandidirala za predsednico republike. Bolj firbčnim pa na koncu izda, pod katerim hribom je Borisu prvič posodila pohodne palice. Z nedeljsko gostjo se je pogovarjal Miha Šalehar.
Dr. Tone Kregar je bil pred dnevi potrjen za nov mandat direktorja Muzeja novejše zgodovine v Celju. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, raziskoval je v Bratislavi in doktoriral o Slovencih in Slovakih med avtonomijo in centralizmom. Postavil je nekaj odmevnih razstav, vseskozi je družbeno angažiran, veliko piše in javno razmišlja, pogosto brez dlake na jeziku. Širši javnosti je znan kot pevec in avtor besedil skupine Mi2, ki je na slovenski glasbeni sceni s prepoznavnim slogom prisotna že več kot 25 let. Pod štajerskim nebom v Celju se pogovarjamo o tragičnosti in farsah zgodovine, muzeju osamosvojitve in revolucije, kulturni politiki, uporništvu, (ne)varnih razmerjih harmonike in kitare. Čavunih. O velikih zgodbah malega človeka.
Andrej Blatnik, doktor komunikologije, univerzitetni profesor, pisatelj, urednik, kolumnist, ki je za Fakulteto za humanistične študije v Kopru zasnoval predmet Kreativno pisanje, za LUD Literatura je petnajst let vodil delavnico pisanja kratke zgodbe, objavil je petnajst knjig v Sloveniji in več kot trideset v tujini, njegove kratke zgodbe so uvrščene v prestižne mednarodne antologije, je vabljen gost svetovnih literarnih festivalov. O tem, zakaj je kratka zgodba bolj zanimiva kot roman, o ustvarjalnem paradoksu današnjega časa in položaju kulture v Sloveniji.
Čeprav je Nace Breitenberger zdaj že nekaj let upokojen, je še vedno zelo dejaven in še vedno predaja znanje mladim generacijam. Na idrijski osnovni šoli otroke priseljenih staršev uči slovenskega jezika, pa tudi otroci njega naučijo kakšno besedo iz svojega jezika. Predvsem pa so ga mladi naučili, da jih posluša, da jih poskuša razumeti in da jih skuša peljati na tisto pot, za katero misli, da je prava. Precejšen del svojega je namenil udejstvovanju v Zvezi prijateljev mladine in ima najdaljši staž svetovalca TOM telefona. Pravi da so pomembne prave besede, ne lepe, lepih je hitro dovolj in preveč. Za njim je veliko lepih planinskih tur, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija pred leti podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Kot vse bolj ugotavlja Nace Breitenberger, dolgoletni pedagog, prostovoljec, ki se že več kot 50 let ukvarja z mladimi, se mu bo njegova delovna doba iztekla z njegovim življenjem.
Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu, pa tudi o seznamu držav, težkem motorju, bowlingu in ruski glasbi - doktorica Nataša Pirc Musar v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Vprašanje kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega, alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Utrl je smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče, s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po svoji lastni državi. In zaznamoval eno lepo obdobje, tudi obdobje Pokala Vitranc, ki ga spremljamo ta konec tedna. Bojan Križaj. Z njim se je srečal Aleš Smrekar.
Profesionalno in ustvarjalno življenje doktorice Jane Javornik je dinamično in se razteza na več kontinentih: Združeno kraljestvo, Islandija, Kanada, Japonska, Južna Azija. In čeprav se odlično znajde v različnih akademskih okoljih sveta, je bila po dobrem letu nedavno razrešena z mesta generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo - ker tako možnost dopušča zakon. Kot pravi, ji izkušnja vseeno ne bo pustila grenkega priokusa. V pogovoru Nataše Štefe z doktorico Jano Javornik o visokem šolstvu pri nas in po svetu, o postpandemični realnosti ter o enakosti med spoloma pa tudi o Sloveniji ob 30-letnici države.
Fotografinja Manca Juvan pravi, da je kultura področje, ki je lahko na vsakem koraku kontroverzna. Mednarodno priznana in večkrat nagrajena umetnica se je po večletnem skoraj nomadskem življenju vrnila med domača hribovja. Kako se je soočila z ustvarjanjem med epidemijo, zakaj moramo vedno znova naslavljati problematiko že priborjenih človekovih pravic, kakšno je danes družbeno odgovorno delovanje, zakaj ji kot fotografinji oprema ni na prvem mestu in kakšno vlogo v njenem življenju igrajo konji? Z njo se pogovarja Gašper Andrinek.
Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče. S predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doktorico Metodo Dodič Fikfak se bo Gorazd Rečnik pogovarjal tudi o eksperimentih na ljudeh, azbestu, Anhovem, formaldehidu, pa tudi o nujnosti fizičnega napora in mačehovskem odnosu do zgodovine.
Brita Krebs je slovenska humanitarka v afriški Gambiji. Zaradi različnih življenjskih prigod in nezgod je zaživela z več imeni. Brez pustnih mask je že bila Jelka, Brina in mama Minty, trenutno se Brita Krebs spet mudi v rodnem Zalogu pri Ljubljani. Z Damjanom Zorcem se pogovarjata o pričakovanih medsebojnih razlikah ter nepričakovanih podobnostih med Gambijo in Slovenijo.
Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica, se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj, kjer zdaj že več kot dvajset let živi in ustvarja. Od leta 2019 je tudi predsednica društva likovnih umetnic in umetnikov Avstrije. V prenovljeni dunajski palači Künstlerhaus, v domu umetnikov, jo je obiskala Tatjana Pirc.
Matea Benedetti, modna oblikovalka, kostumografka, ki z uporabo inovativnih materialov, kot recimo ananasovo in jabolčno usnje, svila iz lesa v modi odkriva nove dimenzije in opozarja na nujnost trajnostnega razmisleka. Epidemija je modo upočasnila, se bomo v prihodnje drugače obnašali? Matejina oblačila govorijo v imenu živali, saj ogrožene vrste, kot recimo papige, hobotnice, z unikatnimi digitalnimi potiski domujejo na njenih kreacijah. Za svojega oblikovanja in uporabe inovativnih materialov ter celovitega pristopa k modi je prejela mnogo nagrad doma in v tujini, njena obleka je bila predstavljena tudi na gala dogodku Red Carpet Green Dress pred Oskarji v Los Angelesu. Z nogometnim vratarjem Janom Oblakom pa je združila moči pri seriji izdelkov z ekološko in dobrodelno noto.
Nina Zagoričnik se je v Zagrebu v dvorani Lisinski pogovarjala s svetovno znanim pianistom - Ivom Pogorelićem.
Pozdravljeni, tokrat z druge strani Atlantika, iz Washingtona, ki tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinarski tandem Washington Posta Kevin Sullivan in Mary Jordan, zakonski par, ki je deloval tudi kot dopisniški tandem tega časopisa iz Londona, Tokia in Mexico Cityja in skupaj napisal nekaj knjig, leta 2003 pa sta prejela tudi Pulitzerjevo nagrado za mednarodno poročanje, sodi v krog mojih washingtonskih znancev. Zgolj v pojasnilo, če boste začutili nekoliko večjo bližino s sogovornikom od običajne, čeprav smo v prevodu ohranili vikalno obliko. Moje ime je Andrej Stopar, vesel sem, da se lahko na Valu 202 spet pojavim v vlogi voditelja pogovora, ki je sicer nastal tik pred glasovanjem v kongresu. To, kar je izrečeno v prihodnjiku, se je popolnoma potrdilo, kar ne kaže le na predvidljivost dogajanja, ampak tudi na sogovornikovo dobro poznavanje materije.
Neveljaven email naslov