Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pisateljico Jenny Erpenbeck je zaznamovalo otroštvo v vzhodnem Berlinu, življenje pa je posvetila pisanju in begunski problematiki
Jenny Erpenbeck o sebi pravi, da je vzhodnonemška pisateljica. Odraščala je v vzhodnem Berlinu, v družini intelektualcev. Oče je bil fizik, mama prevajalka iz arabščine. Kritična je tako do nekdanje Nemške demokratične republike kot do sodobne Nemčije. Ima svoje razloge in razlage, zakaj ob porušitvi zidu ni občutila evforije.
"Vse na zahodu mi ni bilo všeč! Opazila sem, da je to družba, ki temelji pa kupovanju in prodajanju. Da je to središče. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi ostala tam."
Opozarja, da ko so ljudje protestirali na ulicah, niso zahtevali združitve, ampak je šlo v prvi vrsti za to, da bi izboljšali lastne razmere. Zahtevali so novo ustavo, kar se ni zgodilo.
"Po padcu zidu torej ni prišlo do združitve dveh enakovrednih partnerjev, ampak smo preprosto prenesli sistem zvezne republike Nemčije. Seveda je šlo marsikaj narobe, ker ljudje tukaj niso poznali pravil oz. ureditve tržnega gospodarstva."
Seveda pa tudi v Nemški demokratični republiki ni bilo vse super. Njena starša sta bila na strani tistih, ki so bili prepričani, da če na partijskem zboru povejo, kaj jih moti, in to sta tudi počela, se bo režim spremenil.
"Pozneje sem seveda prebrala STASI dosje mojih staršev. Tam je recimo pisalo, da moj oče ne sme več potovati v tujino, ker je rekel, da bi bilo treba državo od temeljev preurediti. Moja starša sta pametna človeka, nista bila idiota, in še več je bilo takšnih, ki so verjeli, da je mogoče iti po lastni poti."
Mednarodno slavo si je pridobila z romanom Gehen, ging, gegangen, vse od izzida romana pa pogreša dolgočasenje in trenutke, ko njena glava pripada le njej: "Že za to, da plačaš najemnino, moraš veliko delati. Včasih je bilo življenje bolj mirno, v zadnjem letu obstoja Nemške demokratične republike sem imela svojega prvega fanta; vsak dan sva šla v kavarno in več ur sedela tam ter se pogovarjala."
V slovenščino je preveden njen roman Srečišče (Heimsuchung), kjer se ukvarja z begunci. Pri njih doma namreč pogosto sedijo Afričani in tudi njun sin, ki je zdaj že skoraj odrasel, je v zadnjih letih doživel, da so življenjske poti, ki so veliko težje kot življenjska pot nemškega maturanta, ki ima v torbi pravi potni list, ima starše in živi v miru.
"Res je grenko spoznanje, ko po večih letih bega ugotovijo, da jih nihče na svetu ne potrebuje, nihče ne želi. Ko nimajo prostora pod soncem, kamor bi se lahko v miru ulegli in zaspali."
871 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Pisateljico Jenny Erpenbeck je zaznamovalo otroštvo v vzhodnem Berlinu, življenje pa je posvetila pisanju in begunski problematiki
Jenny Erpenbeck o sebi pravi, da je vzhodnonemška pisateljica. Odraščala je v vzhodnem Berlinu, v družini intelektualcev. Oče je bil fizik, mama prevajalka iz arabščine. Kritična je tako do nekdanje Nemške demokratične republike kot do sodobne Nemčije. Ima svoje razloge in razlage, zakaj ob porušitvi zidu ni občutila evforije.
"Vse na zahodu mi ni bilo všeč! Opazila sem, da je to družba, ki temelji pa kupovanju in prodajanju. Da je to središče. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi ostala tam."
Opozarja, da ko so ljudje protestirali na ulicah, niso zahtevali združitve, ampak je šlo v prvi vrsti za to, da bi izboljšali lastne razmere. Zahtevali so novo ustavo, kar se ni zgodilo.
"Po padcu zidu torej ni prišlo do združitve dveh enakovrednih partnerjev, ampak smo preprosto prenesli sistem zvezne republike Nemčije. Seveda je šlo marsikaj narobe, ker ljudje tukaj niso poznali pravil oz. ureditve tržnega gospodarstva."
Seveda pa tudi v Nemški demokratični republiki ni bilo vse super. Njena starša sta bila na strani tistih, ki so bili prepričani, da če na partijskem zboru povejo, kaj jih moti, in to sta tudi počela, se bo režim spremenil.
"Pozneje sem seveda prebrala STASI dosje mojih staršev. Tam je recimo pisalo, da moj oče ne sme več potovati v tujino, ker je rekel, da bi bilo treba državo od temeljev preurediti. Moja starša sta pametna človeka, nista bila idiota, in še več je bilo takšnih, ki so verjeli, da je mogoče iti po lastni poti."
Mednarodno slavo si je pridobila z romanom Gehen, ging, gegangen, vse od izzida romana pa pogreša dolgočasenje in trenutke, ko njena glava pripada le njej: "Že za to, da plačaš najemnino, moraš veliko delati. Včasih je bilo življenje bolj mirno, v zadnjem letu obstoja Nemške demokratične republike sem imela svojega prvega fanta; vsak dan sva šla v kavarno in več ur sedela tam ter se pogovarjala."
V slovenščino je preveden njen roman Srečišče (Heimsuchung), kjer se ukvarja z begunci. Pri njih doma namreč pogosto sedijo Afričani in tudi njun sin, ki je zdaj že skoraj odrasel, je v zadnjih letih doživel, da so življenjske poti, ki so veliko težje kot življenjska pot nemškega maturanta, ki ima v torbi pravi potni list, ima starše in živi v miru.
"Res je grenko spoznanje, ko po večih letih bega ugotovijo, da jih nihče na svetu ne potrebuje, nihče ne želi. Ko nimajo prostora pod soncem, kamor bi se lahko v miru ulegli in zaspali."
Na Facebooku vsak dan napiše kakšno zabeljeno misel, v kolumnah lucidno analizira poti in stranpoti slovenske družbe, predvsem pa se angažira kot magister slikarstva. Pred kratkim je imel razstavo kar v svojem stanovanju, izvedel je provokativni projekt nekakšnega osebnega velikega brata, s Tomažem Šalamunom je izdal pesniško slikanico, se ukvarjal z 299 kosmatimi, še vedno za 7 tisoč evrov prodaja Mucike na platnu … Arjan Pregl je družbeno-kritični slikar, ki se radikalno in angažirano odziva na dogajanje v okolju. Ne uporablja le čopiča, ampak tudi črke in splet. Iskreno in brezkompromisno.
Pravi, da nima kaj povedati, ali pa vsaj ne karkoli novega. Ljubljančan Boris Kosec se je v socialnem delu znašel po naključju, a kot kaže, je bilo to dobro naključje. Že 25 let namreč dela z brezdomci v ljubljanskem zavetišču, ki je bilo takrat sploh prvo zavetišče za brezdomce v Sloveniji. Takrat je poznal vse uporabnike, danes jih je preveč.
Mirjam Drnovšček vodi kranjsko Prešernovo gledališče, ki se z družbeno kritičnimi predstavami odziva na aktualne trenutke v družbi, te pa gledalca spodbujajo k razmišljanju. Tudi na predstavah Tedna slovenske drame, osrednjem festivalu uprizarjanja slovenskih dramskih besedil, ki jih v svoje programe vključujejo tudi tuja gledališča. Prav vključevanje v mednarodni gledališki svet je, poudarja Drnovškova, zelo pomembno za rast gledališča. Za uveljavitev mladih slovenskih dramatikov pa so odločilne delavnice dramskega pisanja, kjer nastajajo novejša besedila.
Zenel Batagelj, partner v družbi Valicon, letošnji prejemnik stanovske nagrade Slovenske oglaševalske zbornice, Oglaševalska osebnost. Raziskovalec, analitik, poznavalec potrošniških navad, kulture ter socialnega in ekonomskega okolja, vidnejši strokovnjak s področja znamčenja.
Tokratni Nedeljski gost bo dr. Božidar Opara, defektolog, predsednik Strokovnega sveta za splošno izobraževanje in strokovnjak za metode učenja otrok s posebnimi potrebami. Predvsem pa strasten zagovornik in oče inkluzivne pedagogike pri nas, za katero pravijo, da je največja sprememba v sistemu vzgoje in izobraževanja v svetu v zadnjih 50. letih. Inkluzija, ki se je razvila iz specialne pedagogike, je najbolj moderen, demokratičen in human pristop pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v običajne šole.
Nima jih še trideset, pa je presegla že številne precej starejše od sebe. Med študijem medicine je ugotovila, da to pa mogoče ni vse, kar jo zanima in zdaj ji manjka le še nekaj izpitov, da bo ob naziv doktorica medicine dodala še doktorica matematike in računalništva. Rada gre v službo v Mariborski klinični center kot specializantka nevrologije, rada pa gre tudi v Karitasovo ambulanto za osebe brez obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tam se včasih počuti bistveno bolj zdravnica kot v svoji redni službi. Ob vodenju ambulante pa je tudi predsednica humanitarnega društva Humanitarček, športnica, zaljubljena v knjige in v mesto ob Dravi. Ena redkih stvari, ki je ne zanimajo, je znanstvena fantastika, čeprav je za številne znanstvena fantastika početi vse to, kar počne Ninna Kozorog, ki je prav prejšnji teden prejela tudi naziv Ona 365.
Nedeljski gost JE BIL Marjan Strojan, pesnik prevajalec, filmski kritik in predsednik Slovenskega centra PEN. S prevajanjem in poezijo se je začel ukvarjati že v gimnazijskih letih. Najdlje je prevajal pesnika Roberta Frosta, sledijo Chaucer, Milton, Beawulf, Shakespeare in James Joyce, prevajal je tudi pesmi iz Antologije angleške poezije. Zadnja leta je gost številnih univerz in akademij tako po Evropi kot tudi na Kitajskem, Japonskem, v Severni in Srednji Ameriki, kjer študentom predava o Miltonu, velikokrat pa je vabljen, da prebira svojo poezijo.
Otroštvo je preživel v Trstu in Gradcu. Po karieri dopisnika RTV Slovenija in Dela je postal prvi odpravnik poslov slovenskega veleposlaništva na Dunaju. Vseskozi prisotno zanimanje za svet pa je Bojan Grobovšek udejanjal še kot veleposlanik na Poljskem, v Argentini in Švici. Spremljevalec domačega dogajanja je bil tako vsaj deloma tudi zunanji opazovalec, ki še vedno pogosto razmišlja o Sloveniji. Odveč je dodati, da kritično. Njegova zadnja zbirka esejev ima naslov Zakaj Slovenija ni Švica? Nedeljski gost, zdaj predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose, pa tudi na to vprašanje ponuja odgovor, ki nikakor ni enoznačen.
Dolga je bila pot iz Auschwitza do odra, na katerem je leta 1994 Branko Lustig prejel oskarja za Schindlerjev seznam s Stevenom Spielbergom. “Schindlerjev seznam je bil ena takšna atomska eksplozija! Dva atoma, moj in Stevenov sta trčila in nastal je ta film.”
Tako spreten kot v ovinkih in na skokih je Filip Flisar tudi pred mikrofonom! V svoji pristni štajerščini bo razložil, zakaj je v italijanščini duhovit le fizično in ne besedno. Pojasnil bo, kako z Zlatkom Zahovičem rešujeta Maribor in zakaj rad študira. Kaj imata Kalvarija in “hopa-cupa” s fizično pripravo ter zakaj obožuje Rudolfa van Veena. Nekaj dni po izjemnem uspehu, ko je v Kreischbergu osvojil naslov svetovnega prvaka, je Filipa Flisarja v studiu Vala 202 gostila Anja Hlača Ferjančič.
Že 20 let praktično vsak dan zre smrti v oči. V svojem poklicu se je naučil ceniti čas; pravi, da se vsak dan bori z njim in ga poskuša kupovati. Zase predvsem prostega, za tiste, s katerimi dela, pa življenjskega. Števila ljudi, ki so zaradi njega dobili novo priložnost, ne šteje. Tudi zato, ker jih je preveč. Raje spodbuja vse nas, naj bomo pripravljeni, ker je preživetje morebitnega ponesrečenca največkrat odvisno od nas in ne reševalcev. Danijel Andoljšek je eden prvih reševalcev na motorju v Sloveniji, vodja izmene na Reševalni postaji UKC Ljubljana, hkrati pa je tudi predavatelj za nacionalno poklicno kvalifikacijo ter učitelj na tečajih prve pomoči. In kot dodaja, zaradi tistega, kar vidi na terenu, ga zelo skrbi za njegove tri hčere.
Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks. “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem. Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih … In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.
Imre Jerebic, socialni delavec, humanist in človekoljub. Generalni tajnik Slovenske Karitas je vse od začetka delovanja organizacije sooblikoval njene temelje ter verjel v cilje in poslanstvo, ki zadevajo tudi človekovo duhovnost.
Tokratni nedeljski gost je bil Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja. Gorenju ostaja zvest že skoraj vso poslovno pot. Ponosen je na obdobje sredi devetdesetih, ko je bil generalni direktor v Gorenjevem prodajnem podjetju v Franciji, je nosilec odlikovanja vitez nacionalnega reda za zasluge Republike Francije. Sedaj je aktivni član gospodarskih združenj in član upravnih odborov pomembnih izobraževalnih institucij v Sloveniji. O Sloveniji danes, pa tudi o glasbi in vodenju Rokometne zveze Slovenije v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Uravnoteženost, nežnost in subtilnost – ognjevitost, energičnost in strast. Marka Hatlaka nagovarjajo nasprotja, navdihuje klasična in sodobna glasba, najbolj Bach in tango. Je izvrsten harmonikar, ustvarja glasbo za film in gledališče, je umetnik, pedagog. Vrhunski virtuoz na harmoniki.
Najvišje priznanje na področju znanosti pri nas, Zoisovo priznanje za življenjsko delo je šlo letos med drugim v roke prof. dr. Vitu Turku, biokemiku, molekularnemu biologu, ki je dolga leta vodil Inštitut Jožef Stefan, danes pa velja za glasnega kritika slovenske znanstvene politike.
Neveljaven email naslov