Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Začetek srede bo na naših valovih nogometno obarvan. Na nočni obisk k Andreji Gradišar namreč pride slovensko-palestinski nogometaš Jaka Ihbeisheh. Športnik, ki je za palestinsko reprezentanco debitiral decembra 2014, svoj prvi gol v rdeče-belem dresu pa dosegel mesec pozneje, nam bo predstavil svojo življenjsko pot. Povedal bo, kako je igrati v reprezentanci, ki je zbrana tako rekoč z vseh vetrov, kako se spoprijemajo z ovirami, ki jim jih postavljajo izraelske oblasti, ter kako pomemben je nogomet za Palestince.
Jaka Ihbeisheh je po mami Slovenec, po očetu Palestinec. Z nogometom se je pričel ukvarjati v osnovnošolskih letih, leta 2014 pa je prejel vabilo v palestinsko nogometno reprezentanco, ki se mu je z veseljem odzval. Palestinski reprezentanci se je prvič pridružil decembra 2014, ko so ga pred azijskim prvenstvom vpoklicali na 14-dnevne priprave. Takrat je spoznal tudi ostale reprezentante:
Oni so prišli iz Palestine, jaz iz Slovenije. Lepo so me sprejeli, nobenih problemov ni bilo. Pred odhodom sem sicer imel pomisleke glede tega, kako bo, ko nikogar ne poznam, prav tako nisem vedel, ali govorijo angleško, in me je skrbelo, kako bomo komunicirali.
Večina palestinskih reprezentantov je muslimanov, kar se odraža tudi v njihovih običajih pred tekmo. Pred sodniškim piskom se tako na nogometni zelenici postavijo v krog in začnejo moliti. Jaka ne moli z njimi, saj je ateist, pravi pa, da mu da to nek poseben občutek:
Nekako dobim njihovo energijo, ker se iz molitev res vidi, da za svojo domovino igrajo s srcem. Tega se navzameš. To je nek poseben naboj.
Reprezentanti Palestine prihajajo iz različnih držav – poleg Jake sta v ekipi še dva Šveda, štirje Čilenci in seveda nogometaši, ki živijo v Izraelu ali na palestinskih ozemljih. Slovenskemu nogometašu so na začetku najbolj pomagali prav »tujci«, saj v nasprotju z večino Palestincev dobro govorijo angleško. Kot pa še dodaja Jaka, pa je kmalu ugotovil, kako na malo drugačen način, a zato nič manj učinkovito komunicirati s slednjimi:
Ugotovil sem, da se razumemo, če uporabljam bolj polomljeno angleščino in veliko krilim z rokami. S selektorjem nimam težav, saj govori angleško. Sem pa prepričan, da bi se, če bi bilo potrebno, on prej naučil slovensko, kot jaz arabsko, saj se mi zdi arabščina res težka.
Palestinci so eden prvih narodov z Bližnjega vzhoda, ki se je spoznal z organiziranim nogometom. Ta je še posebej cvetel v času britanske nadvlade, ko je imelo nekaj palestinskih nogometašev status zvezdnikov. Palestina pa je sicer članica FIFE, mednarodne nogometne federacije, šele od leta 1998, kar pomeni, da pred tem ni mogla sodelovati na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. Nogomet pa prebivalcem Palestine in Palestincem po svetu pomeni ogromno:
Ljudje v Palestini drugače doživljajo nogomet, več evforije je, igralci so bolj medijsko izpostavljeni kot v Sloveniji. Navijači so bolj temperamenti kot Slovenci, tudi če niso del organizirane skupine, so zelo strastni. Ko smo igrali tekmo v Jordaniji, smo prišli na stadion uro in pol pred tekmo, vsi so že bili tam, stadion je poln, ko smo bili v garderobi, smo slišali navijanje. Tega v Sloveniji nismo vajeni in je res lepo.
V ekipi nogometašev z vseh vetrov je moral prilagoditi tudi svoj način igranja. Kot pravi, v palestinski reprezentanci ni toliko taktične priprave, več se igra individualno. Tekme pa večinoma igrajo na »nevtralnem« ozemlju, v jordanskem Amanu. To je od FIFE med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2018, ki bo v Rusiji, zahtevala Savdska Arabija:
Ne želijo priti v Palestino, ker menijo, da bi s tem priznali okupacijo Izraela. Tukaj so spet neke politične igre, in ker je Savdska Arabija taka močna država, ji FIFA tudi lažje ugodi, da ne prihaja do sporov.
V Jordaniji živi veliko Palestincev, tako da njihove tekme v sosednji državi kljub temu spremlja veliko navijačev. Z Jordanijo pa je povezan tudi Jakov prvi gol za Palestino:
Nekako sem se zapisal v zgodovino palestinskega nogometa, ker je bil to prvi gol za Palestino, dosežen na kakršnem koli velikem tekmovanju. Navijačem je pomenil veliko, saj smo svetu pokazali, da tudi Palestina obstaja, da tudi Palestinci igramo nogomet. Ni pa ta gol pomenil veliko v športnem smislu, saj smo izgubili s 5:1.
Palestinski nogometaši imajo sicer ob potovanjih na tekme v tuje države precej težav. Za ilustracijo – izraelske oblasti so ob odhodu reprezentance v tujino pridržale enega od nogometašev, iz solidarnosti nato v tujino niso hoteli odpotovati niti drugi reprezentanti, FIFA pa je zato 3 točke dodelila reprezentanci, s katero bi se morali pomeriti. Podobne primere pozna tudi Jaka:
Imam soigralca, ki je bil pred kratkim zaprt. Pridržali so ga, ko se je s klubom vračal iz neke druge države. Obtožili so ga, da dela za Hamas, ga zaprli, v stiku s svojo družino ni bil 9 mesecev.
Jaka se je sicer že navadil, da si mora za potovanja v Palestino vzeti čas – veliko časa. Tja se odpravi prek jordanskega glavnega mesta Amana, od koder se z avtobusom ali taksijem odpelje do eno uro oddaljene meje, potem tam izstopi in kupi karto za nov avtobus. Ta ga prepelje čez mejo, na meji pa vse potnike Izraelci preverijo.
To lahko kar precej traja, ker te zadržijo, izprašajo. Pokličejo te na stran, te vprašajo, kam greš, zakaj, kako, malo obračajo vprašanja okoli, potem te malo namenoma pustijo čakati, da se morda drugič ne bi odločil priti in na koncu te spustijo.Moje izkušnje so take, da sem čakal enkrat po 5, drugič 4 in naslednjič 6 ur.
Slovensko-palestinski nogometaš poudarja, da življenje v Palestini poteka dokaj normalno. Odrasli hodijo v službo, otroci v vrtce in šolo, imajo internet in televizijo, vse mogoče programe, tako kot v Sloveniji, trgovine, v katerih lahko kupijo vse mogoče. Palestince opisuje z besedami gostoljubni, veseli, polni energije, pripravljeni pomagati na vsakem koraku, predvsem pa ponosni, da živijo v Palestini.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Začetek srede bo na naših valovih nogometno obarvan. Na nočni obisk k Andreji Gradišar namreč pride slovensko-palestinski nogometaš Jaka Ihbeisheh. Športnik, ki je za palestinsko reprezentanco debitiral decembra 2014, svoj prvi gol v rdeče-belem dresu pa dosegel mesec pozneje, nam bo predstavil svojo življenjsko pot. Povedal bo, kako je igrati v reprezentanci, ki je zbrana tako rekoč z vseh vetrov, kako se spoprijemajo z ovirami, ki jim jih postavljajo izraelske oblasti, ter kako pomemben je nogomet za Palestince.
Jaka Ihbeisheh je po mami Slovenec, po očetu Palestinec. Z nogometom se je pričel ukvarjati v osnovnošolskih letih, leta 2014 pa je prejel vabilo v palestinsko nogometno reprezentanco, ki se mu je z veseljem odzval. Palestinski reprezentanci se je prvič pridružil decembra 2014, ko so ga pred azijskim prvenstvom vpoklicali na 14-dnevne priprave. Takrat je spoznal tudi ostale reprezentante:
Oni so prišli iz Palestine, jaz iz Slovenije. Lepo so me sprejeli, nobenih problemov ni bilo. Pred odhodom sem sicer imel pomisleke glede tega, kako bo, ko nikogar ne poznam, prav tako nisem vedel, ali govorijo angleško, in me je skrbelo, kako bomo komunicirali.
Večina palestinskih reprezentantov je muslimanov, kar se odraža tudi v njihovih običajih pred tekmo. Pred sodniškim piskom se tako na nogometni zelenici postavijo v krog in začnejo moliti. Jaka ne moli z njimi, saj je ateist, pravi pa, da mu da to nek poseben občutek:
Nekako dobim njihovo energijo, ker se iz molitev res vidi, da za svojo domovino igrajo s srcem. Tega se navzameš. To je nek poseben naboj.
Reprezentanti Palestine prihajajo iz različnih držav – poleg Jake sta v ekipi še dva Šveda, štirje Čilenci in seveda nogometaši, ki živijo v Izraelu ali na palestinskih ozemljih. Slovenskemu nogometašu so na začetku najbolj pomagali prav »tujci«, saj v nasprotju z večino Palestincev dobro govorijo angleško. Kot pa še dodaja Jaka, pa je kmalu ugotovil, kako na malo drugačen način, a zato nič manj učinkovito komunicirati s slednjimi:
Ugotovil sem, da se razumemo, če uporabljam bolj polomljeno angleščino in veliko krilim z rokami. S selektorjem nimam težav, saj govori angleško. Sem pa prepričan, da bi se, če bi bilo potrebno, on prej naučil slovensko, kot jaz arabsko, saj se mi zdi arabščina res težka.
Palestinci so eden prvih narodov z Bližnjega vzhoda, ki se je spoznal z organiziranim nogometom. Ta je še posebej cvetel v času britanske nadvlade, ko je imelo nekaj palestinskih nogometašev status zvezdnikov. Palestina pa je sicer članica FIFE, mednarodne nogometne federacije, šele od leta 1998, kar pomeni, da pred tem ni mogla sodelovati na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. Nogomet pa prebivalcem Palestine in Palestincem po svetu pomeni ogromno:
Ljudje v Palestini drugače doživljajo nogomet, več evforije je, igralci so bolj medijsko izpostavljeni kot v Sloveniji. Navijači so bolj temperamenti kot Slovenci, tudi če niso del organizirane skupine, so zelo strastni. Ko smo igrali tekmo v Jordaniji, smo prišli na stadion uro in pol pred tekmo, vsi so že bili tam, stadion je poln, ko smo bili v garderobi, smo slišali navijanje. Tega v Sloveniji nismo vajeni in je res lepo.
V ekipi nogometašev z vseh vetrov je moral prilagoditi tudi svoj način igranja. Kot pravi, v palestinski reprezentanci ni toliko taktične priprave, več se igra individualno. Tekme pa večinoma igrajo na »nevtralnem« ozemlju, v jordanskem Amanu. To je od FIFE med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2018, ki bo v Rusiji, zahtevala Savdska Arabija:
Ne želijo priti v Palestino, ker menijo, da bi s tem priznali okupacijo Izraela. Tukaj so spet neke politične igre, in ker je Savdska Arabija taka močna država, ji FIFA tudi lažje ugodi, da ne prihaja do sporov.
V Jordaniji živi veliko Palestincev, tako da njihove tekme v sosednji državi kljub temu spremlja veliko navijačev. Z Jordanijo pa je povezan tudi Jakov prvi gol za Palestino:
Nekako sem se zapisal v zgodovino palestinskega nogometa, ker je bil to prvi gol za Palestino, dosežen na kakršnem koli velikem tekmovanju. Navijačem je pomenil veliko, saj smo svetu pokazali, da tudi Palestina obstaja, da tudi Palestinci igramo nogomet. Ni pa ta gol pomenil veliko v športnem smislu, saj smo izgubili s 5:1.
Palestinski nogometaši imajo sicer ob potovanjih na tekme v tuje države precej težav. Za ilustracijo – izraelske oblasti so ob odhodu reprezentance v tujino pridržale enega od nogometašev, iz solidarnosti nato v tujino niso hoteli odpotovati niti drugi reprezentanti, FIFA pa je zato 3 točke dodelila reprezentanci, s katero bi se morali pomeriti. Podobne primere pozna tudi Jaka:
Imam soigralca, ki je bil pred kratkim zaprt. Pridržali so ga, ko se je s klubom vračal iz neke druge države. Obtožili so ga, da dela za Hamas, ga zaprli, v stiku s svojo družino ni bil 9 mesecev.
Jaka se je sicer že navadil, da si mora za potovanja v Palestino vzeti čas – veliko časa. Tja se odpravi prek jordanskega glavnega mesta Amana, od koder se z avtobusom ali taksijem odpelje do eno uro oddaljene meje, potem tam izstopi in kupi karto za nov avtobus. Ta ga prepelje čez mejo, na meji pa vse potnike Izraelci preverijo.
To lahko kar precej traja, ker te zadržijo, izprašajo. Pokličejo te na stran, te vprašajo, kam greš, zakaj, kako, malo obračajo vprašanja okoli, potem te malo namenoma pustijo čakati, da se morda drugič ne bi odločil priti in na koncu te spustijo.Moje izkušnje so take, da sem čakal enkrat po 5, drugič 4 in naslednjič 6 ur.
Slovensko-palestinski nogometaš poudarja, da življenje v Palestini poteka dokaj normalno. Odrasli hodijo v službo, otroci v vrtce in šolo, imajo internet in televizijo, vse mogoče programe, tako kot v Sloveniji, trgovine, v katerih lahko kupijo vse mogoče. Palestince opisuje z besedami gostoljubni, veseli, polni energije, pripravljeni pomagati na vsakem koraku, predvsem pa ponosni, da živijo v Palestini.
V prvi uri nedelje bo naša gostja Živa Kavka Gobbo, predsednica društva Focus – društva za sonaraven razvoj. Ekipa Focusa prek različnih projektov in kampanj osveščanja deluje na področju podnebnih sprememb, energije, mobilnosti, globalne odgovornosti in etične potrošnje. Gotovo poznate njihov Dan brez nakupov – iniciativo, kjer potrošnike v času predpraznične nakupovalne mrzlice opozarjajo, naj raje, namesto daril, podarijo svoj čas in s tem omejijo globalno rast potrošništva. V zadnjem času se veliko ukvarjajo tudi s konceptom odrasti, ki vsa našteta področja združuje ter nas uči prav racionalizacije porabe naravnih virov ter spodbuja kakovostno življenje s poudarkom na globalni odgovornosti in preudarni potrošnji.
Balinanje je šport držav ob sredozemskem morju, Slovenija pa je med najuspešnejšimi. Naša reprezentanca je to potrdila tudi na nedavnem svetovnem prvenstvu v Maroku. Iz Casablance se je vrnila s šestimi medaljami. Eno od treh zlatih je v hitrostnem zbijanju osvojil Anže Petrič iz Gradišča pri Vipavi, ki prihaja na nočni obisk. Gostitelja, Sandija Škvarča, bodo zanimale številne podrobnosti o tem športu in tudi to, zakaj je balinanje doma predvsem ob Sredozemskem morju.
Nikola Klašnja je popotnik in turistični vodič, ki svojih strank ne vodi po klasičnih turističnih destinacijah, ampak po mestih in državah, kamor ljudje (če sploh) zaidejo zelo redko. Letos, na primer, v Severno Korejo, od koder se je njegova stranka vrnila z zlato medaljo z maratona v Pjongjangu. Z voditeljem Juretom K. Čoklom bosta skušala najti tudi odgovor na vprašanje, ali je v Severno Korejo tudi v resnici tako zelo težko vstopiti.
Na obisk v nočni program prihajata Nataša Zupe, vodja poslovne enote Trenkwalder v Mariboru in Alenka Kraljič, psihologinja in vodja razvoja poslovanja v omenjeni kadrovski družbi. Pogovarjali se bomo o tem, kakšni so trendi zaposlovanja, kateri poklici oz. veščine se iščejo, kako pritegniti ljudi, da se prijavijo na razpise in kakšen je trg dela. Po drugi strani pa se bomo dotakniti tudi izjemno pomembnih tem, kot so: kaj pomeni dober razgovor, kako se nanj pripraviti, kako izbrati dobrega kandidata, pa tudi, kaj za delodajalce in delavce pomeni spodbudno okolje. Vabljeni k poslušanju. Nočni program bo vodila Jasmina Bauman.
Danes se je v Ljubljani začel festival stripa, ki sliši na ime Tinta in bo trajal do sobote. Vsi tisti, ki bi ga radi obiskali, pa vam to ne bo uspelo, vabljeni, da prisluhnete nocojšnjemu Nočnemu obisku. V svet stripa nas bo po polnoči popeljal Santiago Martin Sanchez. Španec, ki že 18 let živi pri nas, je risar stripov, pa tudi prevajalec in lektor španščine na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Odkar živi v Ljubljani je izdal že več stripov. Med zgodbe v slikah vas bo v noči iz torka na sredo popeljal v družbi Darje Pograjc.
Prostega časa skoraj nimam, pravi biolog Cene Gostinčar. Zato smo polno zaposlenega raziskovalca povabili na Nočni obisk. Njegovo delovno okolje so ledeniki in rudniki soli, z veseljem pa bi delal tudi v vesolju ali reaktorju jedrske elektrarne. Dr. Gostinčar namreč preučuje sledi življenja v najbolj ekstremnih okoljih. Tam pa dokazano preživijo samo glive. Znano je, da so nekatere med njimi že naselile tudi naše pralne in pomivalne stroje, zato nas bo zanimalo, če se zaradi tega kaj manj suče po kuhinji. Dr. Cene Gostinčar bo gost v noči z nedelje na ponedeljek. Za pozni klepet ga je nagovoril Iztok Konc.
Oktober je dober in to je res. V mestu bo kmalu zadišalo po kostanju. Noči so postale prijetno hladne, ampak v tej s sobote na nedeljo nikar takoj ne zadrnjohajte. Ob telefonu vas že težko pričakuje voditeljica Mojca. Dovolj je že, če se oglasite za par besed ali s kako šalo.
Ob svitu na družabnem omrežju že objavlja fotografije sončnega vzhoda nekje visoko v gorah. Tik preden se znoči pograbi svoje tri pse in še pred temo skoči na Sveto Trojico, hrib nad Zagorjem pri Pivki. Če res nima časa, s kolesom na hitro prevozi nekaj kilometrov. Vmes splete kak pulover ali nogavice, napiše knjigo, se uči finščine, vodi domače kulturno društvo in hodi v službo. Pred štirimi leti je zbolela za rakom na dojki . Danes o bolezni, ki jo je z njej lastno trmo premagala, govori na glas. Na nočni klepet prihaja novinarka Alenka Bevčič. In nič čudnega ne bo, če jo bo potem, mahnila naravnost v hribe.
Na Nočni obisk prihaja Aleš Bučar Ručman, doktor sociologije in docent na Fakulteti za varnostne vede. Njegovo raziskovanje je osredotočeno na sociologijo odklonskega s poudarkom na raziskovanju mednarodnih migracij ter njihove povezave s kriminaliteto in vedno večjo pretvorbo migracij v varnostne grožnje. Je avtor oziroma soavtor več knjig, njegova zadnja znanstvena monografija ima naslov Migracije in kriminaliteta: Pogled čez meje stereotipov in predsodkov. Trdi, da je za pravo razumevanje položaja v družbi treba pogledati na njen odnos do najranljivejših, nemočnih in marginaliziranih. Zagovarja raziskovanje na terenu in med ljudmi, to pa ga je vodilo od začetkov v prevzgojnem zavodu do začasnega bivanja v drugih mestih in nazadnje opazovanja v begunskih centrih in na meji. O sebi pravi, da mu ni nikoli dolgčas, temveč ravno obratno, zanj imajo dnevi premalo ur. Z Alešem Bučarjem Ručmanom se bo pogovarjala Petra Medved.
Po polnoči bo gostja nočnega programa Nataša Kos Križmančič, refleksoterapevtka in vodja Šole obrazne refleksoterapije. Po diplomi iz sodobnega plesa na univerzi v Amsterdamu je bila več let plesalka in koreografinja v slovenskem in mednarodnem prostoru, zadnjih nekaj let pa se posveča ljudem s poškodbami možganov in otrokom s posebnimi potrebami. V ponovitvi oddaje Ritem mesta bomo prisluhnili instrumentalni glasbi Andreja Ofaka in Boruta Morija, ki sta se skupaj podpisala pod album Odmevi reke Drave.
Začetki podvodnega hokeja v Sloveniji segajo v leto 1995. Pionir športa zaradi športa pri nas je Rudi Brajdič. S kolegi potapljači so na koledarju potapljaške zveze videli, da imajo na Nizozemskem potapljaško prvenstvo v podvodnem hokeju. In so šli pogledat, kot reprezentanca, ki hokeja pred tem še nikoli ni igrala. Rudi Brajdič se ne znajde dobro le v vodi, dobro krmari tudi med ognjenimi paprikami. Čilihead Van den Brudi na svoji čili farmi vzgoji več kot 900 sadik čilijev, med njimi tudi nekaj najbolj ognjenih. Kako jih uporabi, boste izvedeli v nočnem obisku.
Na prvem bomo tokrat lahko prisluhnili zvokom, ki jih v javnem prostoru kot umetniške projekte oddaja nek drug radio. Na obisk prihaja intermedijska umetnica, arhitektka, scenografka, kostumografka in soustanoviteljica radia Cona, zvočne umetniške platforme za procesiranje sodobnih umetnosti. S soavtorjem Branetom Zormanom sta med drugim ustvarila že kar nekaj zvočno-pohodnih performansov – sprehodov po različnih lokacijah. Na naslednjega z naslovom HODI.TI, se boste lahko podali že kmalu, na festivalu Mesto žensk, ki se začenja konec tega tedna. Vabljeni torej na radijski nočni sprehod in seveda tudi na tistega po mestnih ulicah, ki bo zvok in pripoved prepletel s prostorom. Ireno Pivka bo v nočnem programu gostila Nada Vodušek.
V prvih minutah oktobra bomo v imenitni družbi lutk, lutkarstva in zgodb. V svoji malhi življenjskih dogodivščin, dela, izzivov in odkrivanj kulturno-ustvarjalnih svetov, vse to hrani lutkovna animatorka, igralka in pripovedovalka Katja Povše. Diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja se z lutkarstvom ukvarja že 25 let, v tem času pa je vdahnila življenje mnogim likom, za mlajše in starejše. S seboj pripelje tudi gospodično Baziliko in ker ta rada potuje po različnih svetovih se gremo seveda potepat tudi mi. Katja Povše bo gostja nedeljskega nočnega obiska, na katerega jo je povabila Mojca Delač.
Katja Milič je italijanska državna prvakinja 2. kategorije v namiznem tenisu. To pomeni, da se med italijanskimi namiznoteniškimi igralkami uvršča na skupno 9. mesto. Energična zamejka ni profesionalka, a namiznega tenisa ni opustila ne zaradi službe ne zaradi družine. Ob podpori bližnjih je našla pot, da trenira in igra, namizni tenis pa je postal pomemben del njene družine. Z zamejstvom je ne povezujeta le družina in namizni tenis, pač pa tudi poklic učiteljice. Uči v zamejstvu in obenem prek svojih otrok spoznava tudi slovensko šolo. Kakšne so podobnosti in razlike? Kako namizni tenis narekuje družinsko življenje in obratno? Kako podobni smo si Slovenci na obeh straneh meje in v čem se razlikujemo? S Katjo Milič se bo v Nočnem obisku pogovarjala Janja Novoselc.
Še en teden nas loči do 23. mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk. Letos se bo pestro dogajanje, ki zajema raznovrstne dogodke, vrtelo okoli vprašanja reproduktivne svobode. Domače in tuje umetnice in umetniki, ki se svojih vsebin lotevajo kompleksno, kritično, prodorno in drzno, bodo s svojimi deli spodbujali razmišljanje o enakih možnosti ter o preseganju stereotipov spolnih vlog. Osvetlili bodo vse plati reprodukcije, od pravice od splava do drugačnih družinskih modelov. Kje na poti do enakopravnosti smo kot družba in kam nas ta pot še lahko zapelje, nam bo poskušala odgovoriti Teja Reba, umetniška vodja Mesta žensk.
Na nočni klepet prihaja Edvard Kadič, strokovnjak za komunikacijo, ki se že več kot dvajset let ukvarja z osebnostnim razvojem – s poudarkom na osebni karizmi in govorici telesa. O samozavesti, govorici telesa, zapeljevanju, bontonu in še o čem bo pripovedoval po polnoči voditelju Robertu Zajšku.
Noč ima svojo moč in takrat lahko tudi pogovor o »tistih rečeh« steče brez »ovinkastega besedja«. Kako so se imeli radi naši predniki? Kakšno je bilo intimno življenje, higiena in prehranjevanje Slovencev, ki so bili na naših tleh rojeni v prvi polovici 20. stoletja? Milena Miklavčič se je podala na nepredvidljivo pot raziskovanja nečesa, kar se nam zdi na videz čisto blizu, a je hkrati tako daleč. Nastala je mešanica bistroumne etnološke raziskave in zgodovinske analize. Humorno in hkrati trpko branje o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih spolnosti naših prednikov je navdušilo slovenske bralce. Ljubiteljsko raziskovalno delo pisateljice, publicistke in novinarke Milene Miklavčič se nadaljuje. Smo Slovenci res začeli »seksati« šele po letu 1965? So stiske in intimne zagate sodobnih ljudi bistveno drugače od tistih izpred 100 let? In kam pridemo, če pri »hrastu zavijemo na levo«? Po polnoči na Prvem se bo z Mileno Miklavčič pogovarjal Bojan Leskovec.
V goste na 1. Program Radia Slovenija prihaja neutrudljiv karizmatik številnih znanj in talentov, Rok Bohinc. Igralec, režiser, scenarist, voditelj, animator, predvsem pa strasten stand up komik in improvizator, ki je eden izmed krivcev za vse večjo priljubljenost improviziranega gledališča tudi med osnovnošolci in srednješolci. O delovnih in življenskih navdihih se bo v nočnem programu pogovarjal z voditeljico Matejo Grahovac. Pridružite se jima po polnoči.
Parki in drevoredi. Trgi in ulice. Otroška igrišča. Rečna obrežja. Vsa naša skupna srečevališča, obpotja in razpotja. Poslanstvo krajinske arhitekture ni le sajenje dreves, kot si včasih zmotno predstavljamo, ampak resen premislek, kako kakovostno oblikovati prostor, ki je naše skupno dobro. Na nočni obisk prihaja krajinski arhitekt, ustanovitelj in odgovorni urednik spletne strani Landezine, ustanovljene leta 2009. Spletna stran predstavlja dobre projekte s področja krajinske arhitekture z vsega sveta. Konec tega tedna bo v Ljubljani potekal njihov že drugi mednarodni dogodek Landezine Live, ki bo k nam pripeljal zanimive strokovnjake s področja krajinske arhitekture in arhitekture. Zaša Brezarja je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Jesen nas je že pobožala s svojimi hladnimi prsti, čeprav še ni njen čas. V primerjavi z vročimi nočmi v prejšnjih mesecih so te zdaj pravi blagoslov. Vendar v noči s sobote na nedeljo nikar prehitro ne smuknite pod odejo – ob telefonu vas v nočnem programu pričakuje in potrebuje voditeljica Mojca.
Neveljaven email naslov