Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018

Ko se pesnik dokoplje do dvomestne številke izdanih zbirk in jih ni več mogoče preprosto poimensko nanizati, že postane živi klasik. Ivo Svetina in njegova 32. pesniška zbirka Iz kitajskega zvezka 2013 izpolnjujeta še druge kazalce, ki to nagajivo misel potrjujejo. Zbirka je izšla z večletno zamudo, v letu, ko je pesnik in dramatik dopolnil okroglih sedemdeset let, napaja se iz doživetij, vezanih na njegovo udeležbo na pesniškem festivalu na Kitajskem, ter izpostavlja tematike, ki so obvezen arzenal klasikov: poezija, življenje, smrt in ljubezen. Pravzaprav jih na novo ocenjuje v bolj poduhovljenem smislu, zabrede v kar nekaj kulturnih referenc in simbolnih vsebin, izda tudi nekaj (ne presenetljivih) moških slabosti oz. radosti in, posledično, mučnih izpraševanj vesti. Ponudi snopič ideoloških in političnih povezav, tudi prepričanj lirskega subjekta, ki ga avtor pretirano ne stilizira in ne oddaljuje od svoje osebe, saj se ta lirski junak nenehno sklicuje na svojo življenjsko zgodbo, ki že postaja del zgodovine … In vse to postavi na planetarni zemljevid, na katerem se soočata (Daljni) Vzhod in Zahod, civilizaciji, ki sta se v določenem kulturnem »spopadu« znašli že na začetku Svetinove pesniške poti, v času neoavangard, konceptualizma in ekscentričnih provokacij bitniškega gibanja, ki se je v srednjo in jugovzhodno Evropo naselilo z generacijskim zamikom.

Da bi bolje ujeli ta masivni, a (zaradi drugih, preštevilnih dogodkov različnih vrst in značajev) vendarle razpadajoči pomenski okvir umetnikovega vseživljenjskega časa in delovanja, ne bi bilo odveč, če bi si ogledali televizijski dokumentarec Vse je enkrat prvič, ki so ga  predvajali tudi na 34. Slovenskem knjižnem sejmu v dokaj prazni dvorani Cankarjevega doma. Res drži, da „avtentičnost dokumentarnih posnetkov nosi s seboj čar minljivosti“, kot so zapisali na portalu RTV4; mlajši si Svetino ogledajo takšnega, kot ga niso poznali, starejši pravzaprav opazijo, da je njegova struna vedno ista: angažirana v svoji skrajni napetosti včasih tudi nezdružljivih protislovij. Težko je delati revolucijo (danes evolucijo) znotraj sistema, čeprav tisti najbolj zagnani in čisti izmed nas, morda zaradi svojih utopičnih sanj?, ravno to počnejo: učlovečujejo red. Vseeno ali s subverzijo ali s sistemsko pretenzijo, najbolj pogosto z obojim. (Rezultate njihovega početja zdaj pustimo pri miru.)

Ko po tej »učni uri« (pre)beremo, kaj se je Svetini zapisalo točno na sredi med njegovim 60. in 70. letom, izvemo še kaj več in se naš zorni kot neizogibno spremeni … Zbirka, v določenem smislu skorajda klišejska izpoved »klasika«, ne bi toliko »vžgala«, če je ne bi združili z javno sliko, ki o njenem avtorju pravzaprav prevladuje. Ravno tu se namreč začne človeško morda niti ne toliko radostna kot pesniško učinkovita problematizacija tematik, s katerimi avtor prihaja. Predvsem se zgosti (in obenem odpre) vsa teža dobro zastavljene pesniške oporoke, ki se je oglašala že iz omenjenega dokumentarca, čeprav bolj podtalno, morda zaradi močnejše vpetosti filmskega portreta v družbene silnice. A v primerjavi s filmsko umetnostjo poezija (ne njena družbena manifestacija!) za vedno ostane prej intimna kot javna beseda, torej: osebno zajamčena in domišljijsko polna, ne pa toliko transparentna in politično dejavna.

V tem »medprostoru« za vse in nikogar je vzklilo pesniško seme, ki klasika naredi ne le živečega, temveč živega, aktualnega, še vedno budnega in, obvezno, tudi »malo čudnega« (sicer bi ga sistem že zdavnaj pogoltnil in prevzgojil v oportunista). Neprekinjena budnost in rahločutnost sta »krivi« za to, da Ivo Svetina v Kitajskem zvezku spodbija vse t. i. univerzalne vrednote tako Vzhoda kot Zahoda: vero, logocentrizem, (slepi) kolektivizem, (pretirani) individualizem, (institucionalizirani) odpor do institucij, (ponotranjeni) smisel za red in disciplino, brezpogojno ljubezen (oz. stalne družinske vezi), erotično ljubezen (preoblečeno v muho enodnevnico), tako pravično kot nepravično smrt (svojega časa), (ozaveščeno) angažiranost v družbenem smislu in njene posledice, (neozaveščeno) lebdenje v zraku in njene posledice, domoljubje in svetovljanstvo (če drugo drugemu stojita nasproti) itd. Ključno simbolno vlogo pri tem ima streha sveta, ki jo Svetinov protagonist gradi skupaj z drugimi (pesniki), seveda ravno v podnožju Tibeta. »Iskrivost zraka«, »golo nebo« in nedoumljiva »spremenljivost oblakov«, ki plavajo po njem, mu pomenijo globino niča oz. jasnino praznine, iz katere izvira vse, kar smo.

Nič manj značilni niso namigi na sam kulturni vrh vseh tradicij, poosebljen v velikih imenih od Konfucija prek Lao Ceja in Hafiza do Sokrata, Vergila in Mallarmeja, ki se na koncu vendarle srečujejo v istem sporočilu za človeka, prebivalca katerekoli celine: Če nas individualna odgovornost, oz. vest, in svobodna misel ne vodi (po svetlikajoči vodi ali zračni praznini), potem smo sužnji kompromisov in vedno bolj jeklenih družbenih dogovorov, v katere smo ujeti kot ptiči ali ribe v nastavljeno mrežo. Celo ljubezen bi morala ostati le v srcu, kvečjemu samo še presajena v glavo, kajti drugega bitja se ne moreš polastiti, reka (žila življenja) mora teči svobodno, za vse enako. Neokrnjen, avtentičen »dotik z bitnostjo« in spoznanje »jaz sam sem pot« (22) sta v nekem smislu identično izročilo, čeprav sta prispeli iz različnih svetovnih strani, globin različnih tisočletij in različnih kulturnih, filozofskih ter verskih okrožij.

Seveda je danes ta »pot poti« za zahodnega človeka daljša, bolj naporna, najbrž tudi bolj boleča, zlasti če je pri sebi desetletja (in stoletja) gojil prepričanje, da on sam zna biti sila, ki premika reke in gorovja. Iztek Svetinove zbirke (reke življenja) lahko izpade različno, saj se v njej prepleta več naravnih mitologij, osebnih spoznanj, npr. o »pritlikavem življenju tu na Viču« (66) in samožrtvovanju pastirja, ter umetnih arhetipov oz. pomenskih matric, ki ukalupljajo. V njej lahko zapademo v stereotip pesnika in večne deklice, v poveličevalno prikazovanje pesniških moči in kreposti ali pa v povzdigovanje eksotičnih krajev in tamkajšnjih miselnih dognanj v primerjavi z zahodno samopromocijo, celo v samopomilovanje, v katero se spreobrača vsak ego-utrip …

Takšni stereotipni pomenski izteki pa so korigirani in vse bolj pesniško nadgrajevani, kar opazimo šele s premikanjem proti koncu zbirke … ja, tudi v maternici besede in vsega stvarstva, ki v tej poeziji nekje na obrobju ves čas »utripa v popadkih« kljub temu, da se nam splača použiti svojo Mater (58) – vsaj tako mislimo in tudi delamo. Ta ljubimec in hkrati starec, učenec in Mojster, tujec in domačin, bahavec in skromnež, strastnež in odklonilec želje, sin sinovski in brat (a nikdar privilegiran oče, ki bi svet zamejeval!) se namreč od verzov, ki valujejo in se dvigajo na osnovi »moških naložb« (H. Cixous), za konec povzpne »po neskončnem stopnišču k Imenu« (60), ki je, kot ugotavljamo skupaj s pesnikom, Njeno ime (67). Njej, ki je ni (več) in ki je ‘še ni poznal’ (kot piše v posvetilu zbirke), čeprav je morala zoreti skozi poniževanje s strani večnega gospodarja ter polaščanja brez primere, da bi jo na koncu prepoznali (in bi se tudi sama prepoznala) v mirnem razodetju za Drugega; hja, za njega kot iskalca večne resnice. Ta pesnikov sprehod v svobodo (46) lahko sprejmemo tudi kot prehod iz moške v žensko diskurzivnost sveta, neštetokrat pomnoženega v enem samem človeku.