Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ivo Svetina: Iz kitajskega zvezka 2013

28.01.2019

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018

Ko se pesnik dokoplje do dvomestne številke izdanih zbirk in jih ni več mogoče preprosto poimensko nanizati, že postane živi klasik. Ivo Svetina in njegova 32. pesniška zbirka Iz kitajskega zvezka 2013 izpolnjujeta še druge kazalce, ki to nagajivo misel potrjujejo. Zbirka je izšla z večletno zamudo, v letu, ko je pesnik in dramatik dopolnil okroglih sedemdeset let, napaja se iz doživetij, vezanih na njegovo udeležbo na pesniškem festivalu na Kitajskem, ter izpostavlja tematike, ki so obvezen arzenal klasikov: poezija, življenje, smrt in ljubezen. Pravzaprav jih na novo ocenjuje v bolj poduhovljenem smislu, zabrede v kar nekaj kulturnih referenc in simbolnih vsebin, izda tudi nekaj (ne presenetljivih) moških slabosti oz. radosti in, posledično, mučnih izpraševanj vesti. Ponudi snopič ideoloških in političnih povezav, tudi prepričanj lirskega subjekta, ki ga avtor pretirano ne stilizira in ne oddaljuje od svoje osebe, saj se ta lirski junak nenehno sklicuje na svojo življenjsko zgodbo, ki že postaja del zgodovine … In vse to postavi na planetarni zemljevid, na katerem se soočata (Daljni) Vzhod in Zahod, civilizaciji, ki sta se v določenem kulturnem »spopadu« znašli že na začetku Svetinove pesniške poti, v času neoavangard, konceptualizma in ekscentričnih provokacij bitniškega gibanja, ki se je v srednjo in jugovzhodno Evropo naselilo z generacijskim zamikom.

Da bi bolje ujeli ta masivni, a (zaradi drugih, preštevilnih dogodkov različnih vrst in značajev) vendarle razpadajoči pomenski okvir umetnikovega vseživljenjskega časa in delovanja, ne bi bilo odveč, če bi si ogledali televizijski dokumentarec Vse je enkrat prvič, ki so ga  predvajali tudi na 34. Slovenskem knjižnem sejmu v dokaj prazni dvorani Cankarjevega doma. Res drži, da „avtentičnost dokumentarnih posnetkov nosi s seboj čar minljivosti“, kot so zapisali na portalu RTV4; mlajši si Svetino ogledajo takšnega, kot ga niso poznali, starejši pravzaprav opazijo, da je njegova struna vedno ista: angažirana v svoji skrajni napetosti včasih tudi nezdružljivih protislovij. Težko je delati revolucijo (danes evolucijo) znotraj sistema, čeprav tisti najbolj zagnani in čisti izmed nas, morda zaradi svojih utopičnih sanj?, ravno to počnejo: učlovečujejo red. Vseeno ali s subverzijo ali s sistemsko pretenzijo, najbolj pogosto z obojim. (Rezultate njihovega početja zdaj pustimo pri miru.)

Ko po tej »učni uri« (pre)beremo, kaj se je Svetini zapisalo točno na sredi med njegovim 60. in 70. letom, izvemo še kaj več in se naš zorni kot neizogibno spremeni … Zbirka, v določenem smislu skorajda klišejska izpoved »klasika«, ne bi toliko »vžgala«, če je ne bi združili z javno sliko, ki o njenem avtorju pravzaprav prevladuje. Ravno tu se namreč začne človeško morda niti ne toliko radostna kot pesniško učinkovita problematizacija tematik, s katerimi avtor prihaja. Predvsem se zgosti (in obenem odpre) vsa teža dobro zastavljene pesniške oporoke, ki se je oglašala že iz omenjenega dokumentarca, čeprav bolj podtalno, morda zaradi močnejše vpetosti filmskega portreta v družbene silnice. A v primerjavi s filmsko umetnostjo poezija (ne njena družbena manifestacija!) za vedno ostane prej intimna kot javna beseda, torej: osebno zajamčena in domišljijsko polna, ne pa toliko transparentna in politično dejavna.

V tem »medprostoru« za vse in nikogar je vzklilo pesniško seme, ki klasika naredi ne le živečega, temveč živega, aktualnega, še vedno budnega in, obvezno, tudi »malo čudnega« (sicer bi ga sistem že zdavnaj pogoltnil in prevzgojil v oportunista). Neprekinjena budnost in rahločutnost sta »krivi« za to, da Ivo Svetina v Kitajskem zvezku spodbija vse t. i. univerzalne vrednote tako Vzhoda kot Zahoda: vero, logocentrizem, (slepi) kolektivizem, (pretirani) individualizem, (institucionalizirani) odpor do institucij, (ponotranjeni) smisel za red in disciplino, brezpogojno ljubezen (oz. stalne družinske vezi), erotično ljubezen (preoblečeno v muho enodnevnico), tako pravično kot nepravično smrt (svojega časa), (ozaveščeno) angažiranost v družbenem smislu in njene posledice, (neozaveščeno) lebdenje v zraku in njene posledice, domoljubje in svetovljanstvo (če drugo drugemu stojita nasproti) itd. Ključno simbolno vlogo pri tem ima streha sveta, ki jo Svetinov protagonist gradi skupaj z drugimi (pesniki), seveda ravno v podnožju Tibeta. »Iskrivost zraka«, »golo nebo« in nedoumljiva »spremenljivost oblakov«, ki plavajo po njem, mu pomenijo globino niča oz. jasnino praznine, iz katere izvira vse, kar smo.

Nič manj značilni niso namigi na sam kulturni vrh vseh tradicij, poosebljen v velikih imenih od Konfucija prek Lao Ceja in Hafiza do Sokrata, Vergila in Mallarmeja, ki se na koncu vendarle srečujejo v istem sporočilu za človeka, prebivalca katerekoli celine: Če nas individualna odgovornost, oz. vest, in svobodna misel ne vodi (po svetlikajoči vodi ali zračni praznini), potem smo sužnji kompromisov in vedno bolj jeklenih družbenih dogovorov, v katere smo ujeti kot ptiči ali ribe v nastavljeno mrežo. Celo ljubezen bi morala ostati le v srcu, kvečjemu samo še presajena v glavo, kajti drugega bitja se ne moreš polastiti, reka (žila življenja) mora teči svobodno, za vse enako. Neokrnjen, avtentičen »dotik z bitnostjo« in spoznanje »jaz sam sem pot« (22) sta v nekem smislu identično izročilo, čeprav sta prispeli iz različnih svetovnih strani, globin različnih tisočletij in različnih kulturnih, filozofskih ter verskih okrožij.

Seveda je danes ta »pot poti« za zahodnega človeka daljša, bolj naporna, najbrž tudi bolj boleča, zlasti če je pri sebi desetletja (in stoletja) gojil prepričanje, da on sam zna biti sila, ki premika reke in gorovja. Iztek Svetinove zbirke (reke življenja) lahko izpade različno, saj se v njej prepleta več naravnih mitologij, osebnih spoznanj, npr. o »pritlikavem življenju tu na Viču« (66) in samožrtvovanju pastirja, ter umetnih arhetipov oz. pomenskih matric, ki ukalupljajo. V njej lahko zapademo v stereotip pesnika in večne deklice, v poveličevalno prikazovanje pesniških moči in kreposti ali pa v povzdigovanje eksotičnih krajev in tamkajšnjih miselnih dognanj v primerjavi z zahodno samopromocijo, celo v samopomilovanje, v katero se spreobrača vsak ego-utrip …

Takšni stereotipni pomenski izteki pa so korigirani in vse bolj pesniško nadgrajevani, kar opazimo šele s premikanjem proti koncu zbirke … ja, tudi v maternici besede in vsega stvarstva, ki v tej poeziji nekje na obrobju ves čas »utripa v popadkih« kljub temu, da se nam splača použiti svojo Mater (58) – vsaj tako mislimo in tudi delamo. Ta ljubimec in hkrati starec, učenec in Mojster, tujec in domačin, bahavec in skromnež, strastnež in odklonilec želje, sin sinovski in brat (a nikdar privilegiran oče, ki bi svet zamejeval!) se namreč od verzov, ki valujejo in se dvigajo na osnovi »moških naložb« (H. Cixous), za konec povzpne »po neskončnem stopnišču k Imenu« (60), ki je, kot ugotavljamo skupaj s pesnikom, Njeno ime (67). Njej, ki je ni (več) in ki je ‘še ni poznal’ (kot piše v posvetilu zbirke), čeprav je morala zoreti skozi poniževanje s strani večnega gospodarja ter polaščanja brez primere, da bi jo na koncu prepoznali (in bi se tudi sama prepoznala) v mirnem razodetju za Drugega; hja, za njega kot iskalca večne resnice. Ta pesnikov sprehod v svobodo (46) lahko sprejmemo tudi kot prehod iz moške v žensko diskurzivnost sveta, neštetokrat pomnoženega v enem samem človeku.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Ivo Svetina: Iz kitajskega zvezka 2013

28.01.2019

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018

Ko se pesnik dokoplje do dvomestne številke izdanih zbirk in jih ni več mogoče preprosto poimensko nanizati, že postane živi klasik. Ivo Svetina in njegova 32. pesniška zbirka Iz kitajskega zvezka 2013 izpolnjujeta še druge kazalce, ki to nagajivo misel potrjujejo. Zbirka je izšla z večletno zamudo, v letu, ko je pesnik in dramatik dopolnil okroglih sedemdeset let, napaja se iz doživetij, vezanih na njegovo udeležbo na pesniškem festivalu na Kitajskem, ter izpostavlja tematike, ki so obvezen arzenal klasikov: poezija, življenje, smrt in ljubezen. Pravzaprav jih na novo ocenjuje v bolj poduhovljenem smislu, zabrede v kar nekaj kulturnih referenc in simbolnih vsebin, izda tudi nekaj (ne presenetljivih) moških slabosti oz. radosti in, posledično, mučnih izpraševanj vesti. Ponudi snopič ideoloških in političnih povezav, tudi prepričanj lirskega subjekta, ki ga avtor pretirano ne stilizira in ne oddaljuje od svoje osebe, saj se ta lirski junak nenehno sklicuje na svojo življenjsko zgodbo, ki že postaja del zgodovine … In vse to postavi na planetarni zemljevid, na katerem se soočata (Daljni) Vzhod in Zahod, civilizaciji, ki sta se v določenem kulturnem »spopadu« znašli že na začetku Svetinove pesniške poti, v času neoavangard, konceptualizma in ekscentričnih provokacij bitniškega gibanja, ki se je v srednjo in jugovzhodno Evropo naselilo z generacijskim zamikom.

Da bi bolje ujeli ta masivni, a (zaradi drugih, preštevilnih dogodkov različnih vrst in značajev) vendarle razpadajoči pomenski okvir umetnikovega vseživljenjskega časa in delovanja, ne bi bilo odveč, če bi si ogledali televizijski dokumentarec Vse je enkrat prvič, ki so ga  predvajali tudi na 34. Slovenskem knjižnem sejmu v dokaj prazni dvorani Cankarjevega doma. Res drži, da „avtentičnost dokumentarnih posnetkov nosi s seboj čar minljivosti“, kot so zapisali na portalu RTV4; mlajši si Svetino ogledajo takšnega, kot ga niso poznali, starejši pravzaprav opazijo, da je njegova struna vedno ista: angažirana v svoji skrajni napetosti včasih tudi nezdružljivih protislovij. Težko je delati revolucijo (danes evolucijo) znotraj sistema, čeprav tisti najbolj zagnani in čisti izmed nas, morda zaradi svojih utopičnih sanj?, ravno to počnejo: učlovečujejo red. Vseeno ali s subverzijo ali s sistemsko pretenzijo, najbolj pogosto z obojim. (Rezultate njihovega početja zdaj pustimo pri miru.)

Ko po tej »učni uri« (pre)beremo, kaj se je Svetini zapisalo točno na sredi med njegovim 60. in 70. letom, izvemo še kaj več in se naš zorni kot neizogibno spremeni … Zbirka, v določenem smislu skorajda klišejska izpoved »klasika«, ne bi toliko »vžgala«, če je ne bi združili z javno sliko, ki o njenem avtorju pravzaprav prevladuje. Ravno tu se namreč začne človeško morda niti ne toliko radostna kot pesniško učinkovita problematizacija tematik, s katerimi avtor prihaja. Predvsem se zgosti (in obenem odpre) vsa teža dobro zastavljene pesniške oporoke, ki se je oglašala že iz omenjenega dokumentarca, čeprav bolj podtalno, morda zaradi močnejše vpetosti filmskega portreta v družbene silnice. A v primerjavi s filmsko umetnostjo poezija (ne njena družbena manifestacija!) za vedno ostane prej intimna kot javna beseda, torej: osebno zajamčena in domišljijsko polna, ne pa toliko transparentna in politično dejavna.

V tem »medprostoru« za vse in nikogar je vzklilo pesniško seme, ki klasika naredi ne le živečega, temveč živega, aktualnega, še vedno budnega in, obvezno, tudi »malo čudnega« (sicer bi ga sistem že zdavnaj pogoltnil in prevzgojil v oportunista). Neprekinjena budnost in rahločutnost sta »krivi« za to, da Ivo Svetina v Kitajskem zvezku spodbija vse t. i. univerzalne vrednote tako Vzhoda kot Zahoda: vero, logocentrizem, (slepi) kolektivizem, (pretirani) individualizem, (institucionalizirani) odpor do institucij, (ponotranjeni) smisel za red in disciplino, brezpogojno ljubezen (oz. stalne družinske vezi), erotično ljubezen (preoblečeno v muho enodnevnico), tako pravično kot nepravično smrt (svojega časa), (ozaveščeno) angažiranost v družbenem smislu in njene posledice, (neozaveščeno) lebdenje v zraku in njene posledice, domoljubje in svetovljanstvo (če drugo drugemu stojita nasproti) itd. Ključno simbolno vlogo pri tem ima streha sveta, ki jo Svetinov protagonist gradi skupaj z drugimi (pesniki), seveda ravno v podnožju Tibeta. »Iskrivost zraka«, »golo nebo« in nedoumljiva »spremenljivost oblakov«, ki plavajo po njem, mu pomenijo globino niča oz. jasnino praznine, iz katere izvira vse, kar smo.

Nič manj značilni niso namigi na sam kulturni vrh vseh tradicij, poosebljen v velikih imenih od Konfucija prek Lao Ceja in Hafiza do Sokrata, Vergila in Mallarmeja, ki se na koncu vendarle srečujejo v istem sporočilu za človeka, prebivalca katerekoli celine: Če nas individualna odgovornost, oz. vest, in svobodna misel ne vodi (po svetlikajoči vodi ali zračni praznini), potem smo sužnji kompromisov in vedno bolj jeklenih družbenih dogovorov, v katere smo ujeti kot ptiči ali ribe v nastavljeno mrežo. Celo ljubezen bi morala ostati le v srcu, kvečjemu samo še presajena v glavo, kajti drugega bitja se ne moreš polastiti, reka (žila življenja) mora teči svobodno, za vse enako. Neokrnjen, avtentičen »dotik z bitnostjo« in spoznanje »jaz sam sem pot« (22) sta v nekem smislu identično izročilo, čeprav sta prispeli iz različnih svetovnih strani, globin različnih tisočletij in različnih kulturnih, filozofskih ter verskih okrožij.

Seveda je danes ta »pot poti« za zahodnega človeka daljša, bolj naporna, najbrž tudi bolj boleča, zlasti če je pri sebi desetletja (in stoletja) gojil prepričanje, da on sam zna biti sila, ki premika reke in gorovja. Iztek Svetinove zbirke (reke življenja) lahko izpade različno, saj se v njej prepleta več naravnih mitologij, osebnih spoznanj, npr. o »pritlikavem življenju tu na Viču« (66) in samožrtvovanju pastirja, ter umetnih arhetipov oz. pomenskih matric, ki ukalupljajo. V njej lahko zapademo v stereotip pesnika in večne deklice, v poveličevalno prikazovanje pesniških moči in kreposti ali pa v povzdigovanje eksotičnih krajev in tamkajšnjih miselnih dognanj v primerjavi z zahodno samopromocijo, celo v samopomilovanje, v katero se spreobrača vsak ego-utrip …

Takšni stereotipni pomenski izteki pa so korigirani in vse bolj pesniško nadgrajevani, kar opazimo šele s premikanjem proti koncu zbirke … ja, tudi v maternici besede in vsega stvarstva, ki v tej poeziji nekje na obrobju ves čas »utripa v popadkih« kljub temu, da se nam splača použiti svojo Mater (58) – vsaj tako mislimo in tudi delamo. Ta ljubimec in hkrati starec, učenec in Mojster, tujec in domačin, bahavec in skromnež, strastnež in odklonilec želje, sin sinovski in brat (a nikdar privilegiran oče, ki bi svet zamejeval!) se namreč od verzov, ki valujejo in se dvigajo na osnovi »moških naložb« (H. Cixous), za konec povzpne »po neskončnem stopnišču k Imenu« (60), ki je, kot ugotavljamo skupaj s pesnikom, Njeno ime (67). Njej, ki je ni (več) in ki je ‘še ni poznal’ (kot piše v posvetilu zbirke), čeprav je morala zoreti skozi poniževanje s strani večnega gospodarja ter polaščanja brez primere, da bi jo na koncu prepoznali (in bi se tudi sama prepoznala) v mirnem razodetju za Drugega; hja, za njega kot iskalca večne resnice. Ta pesnikov sprehod v svobodo (46) lahko sprejmemo tudi kot prehod iz moške v žensko diskurzivnost sveta, neštetokrat pomnoženega v enem samem človeku.


07.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


Stran 40 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov