Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzija: Nada Breznik
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2018
Rauma blues slovaško-slovenske pesnice Stanislave Chrobákove Repar vsebuje dva sklopa pesmi: Na robu izrekljivega in Onkraj roba. Pesmi prvega sklopa so umeščene v njeno slovaško obdobje, podnaslovila ga je Dúbravka, 1991, drugi sklop pa sodi v bivanje v Sloveniji, podnaslov je Dolgi most, 2015. V ta sklop je uvrstila tudi pesem, ki jo je očitno navdihnila Finska, njeno naslednje domovanje. Že notranja organizacija zbirke tako nakazuje pesničino geografsko in notranjo razslojenost, z vsemi dimenzijami, ki jih prinašajo nova okolja, ljudje in intimna razmerja. Tudi oblikovno se pesmi razlikujejo. Pesmi v prvem delu so kratke, rahle in prosojne, eno-, dvo- ali večvrstične s presledki, s poudarki na razprtih besedah, kot so rezila, neo bstoj, odveza, ljubezen, praznina in besednih zvezah: na črepinjah, trn v srcu, fleš zenice. Pesmi v drugem delu pa so strnjene, goste, dolgovrstične. Tematsko se pesmi osredotočajo na občutljivo, kompleksno in pogosto boleče področje ljubezenskega razmerja, silovito trganje in spet krpanje vezi, na vprašanja in dileme pripadnosti, zvestobe in zavezanosti drugemu, tudi kraju bivanja ali domovini, nazadnje pa, skozi mnoge levitve in čustvena nihanja, za zvestobo sebi, za neomajno vero vase. Pesniška govorica je metaforično bogata, prepričljiva, tenkočutna, občasno tudi ironična in kritična. Občutje pesmi je pogosto melanholično in se prikrade celo v svetlo pomladno zvenenje, v sočnost in brstenje, kajti zavedanje, da vse mre, da vse tone v temo, je že vseobsegajoče. Ko pesnica upesnjuje preselitev in nov začetek, pravi:
»Pod tvojo streho sem prišla živet, / z vso močjo zaupanja, ki rešuje žejne / popotnike, v tvojo slo – slovnico sem / položila senco odpetega jaza, v tvoj / zemljevid umestila svojo prihodnost.«
Spretno razstavljanje besed v dvopomenskost, kot je v primeru besede ‘slovnica’ na poželenje in jezik v prenesenem pomenu, je le en primer, ki kaže izbrušenost jezika in uporabo številnih besednih variacij slovenščine, ki ni njen materni jezik.
Ločitev je slikovito upesnjena v verzih o bolšjem trgu, kamor ljudje prinašajo svojo nakopičeno praznino, kot posrečeno zapiše Stanislava Chrobáková Repar – porcelan, srebrnino, medenino, čipke, angelčke in škrate. Predmete, ki jih na novo osmislijo neke druge roke. »Od spremljevalca, ki me ne pozna, sem dobila lupo in sito, da uvidim, presejem in presevam ljubezen kot nedotaknjeno z bolečino. Kot nedotaknjena z bolečino.«
Prav Finska, ta stoletna Suomi, kjer zdaj biva, je odlična metafora osvobojenosti, očiščenosti: »od tu pot teče le še naprej … mokra ravnina pod nogami, sinjina sije vsepovsod, korak krepi dih in me s tem vzpostavi.«
Mnoge, tudi grenke preizkušnje zdomstva in ljubezenskih razmerij, so prebudile polno samozavedanje in življenjsko silo. V tem navdihujočem in radostnem spoznanju izzveni drobna knjižica pesmi Rauma blues. »Sebi sem prana,« zapiše Stanislava Chrobáková Repar. Ta drža, ta pokončnost priča o trdnosti, samozaupanju in zaupanju v smisel obstoja. Zadnjo pesem v zbirki zaključuje z mislijo: »sem bila, sem zdaj, sem jaz – in tu še bom.«
Avtorica recenzija: Nada Breznik
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2018
Rauma blues slovaško-slovenske pesnice Stanislave Chrobákove Repar vsebuje dva sklopa pesmi: Na robu izrekljivega in Onkraj roba. Pesmi prvega sklopa so umeščene v njeno slovaško obdobje, podnaslovila ga je Dúbravka, 1991, drugi sklop pa sodi v bivanje v Sloveniji, podnaslov je Dolgi most, 2015. V ta sklop je uvrstila tudi pesem, ki jo je očitno navdihnila Finska, njeno naslednje domovanje. Že notranja organizacija zbirke tako nakazuje pesničino geografsko in notranjo razslojenost, z vsemi dimenzijami, ki jih prinašajo nova okolja, ljudje in intimna razmerja. Tudi oblikovno se pesmi razlikujejo. Pesmi v prvem delu so kratke, rahle in prosojne, eno-, dvo- ali večvrstične s presledki, s poudarki na razprtih besedah, kot so rezila, neo bstoj, odveza, ljubezen, praznina in besednih zvezah: na črepinjah, trn v srcu, fleš zenice. Pesmi v drugem delu pa so strnjene, goste, dolgovrstične. Tematsko se pesmi osredotočajo na občutljivo, kompleksno in pogosto boleče področje ljubezenskega razmerja, silovito trganje in spet krpanje vezi, na vprašanja in dileme pripadnosti, zvestobe in zavezanosti drugemu, tudi kraju bivanja ali domovini, nazadnje pa, skozi mnoge levitve in čustvena nihanja, za zvestobo sebi, za neomajno vero vase. Pesniška govorica je metaforično bogata, prepričljiva, tenkočutna, občasno tudi ironična in kritična. Občutje pesmi je pogosto melanholično in se prikrade celo v svetlo pomladno zvenenje, v sočnost in brstenje, kajti zavedanje, da vse mre, da vse tone v temo, je že vseobsegajoče. Ko pesnica upesnjuje preselitev in nov začetek, pravi:
»Pod tvojo streho sem prišla živet, / z vso močjo zaupanja, ki rešuje žejne / popotnike, v tvojo slo – slovnico sem / položila senco odpetega jaza, v tvoj / zemljevid umestila svojo prihodnost.«
Spretno razstavljanje besed v dvopomenskost, kot je v primeru besede ‘slovnica’ na poželenje in jezik v prenesenem pomenu, je le en primer, ki kaže izbrušenost jezika in uporabo številnih besednih variacij slovenščine, ki ni njen materni jezik.
Ločitev je slikovito upesnjena v verzih o bolšjem trgu, kamor ljudje prinašajo svojo nakopičeno praznino, kot posrečeno zapiše Stanislava Chrobáková Repar – porcelan, srebrnino, medenino, čipke, angelčke in škrate. Predmete, ki jih na novo osmislijo neke druge roke. »Od spremljevalca, ki me ne pozna, sem dobila lupo in sito, da uvidim, presejem in presevam ljubezen kot nedotaknjeno z bolečino. Kot nedotaknjena z bolečino.«
Prav Finska, ta stoletna Suomi, kjer zdaj biva, je odlična metafora osvobojenosti, očiščenosti: »od tu pot teče le še naprej … mokra ravnina pod nogami, sinjina sije vsepovsod, korak krepi dih in me s tem vzpostavi.«
Mnoge, tudi grenke preizkušnje zdomstva in ljubezenskih razmerij, so prebudile polno samozavedanje in življenjsko silo. V tem navdihujočem in radostnem spoznanju izzveni drobna knjižica pesmi Rauma blues. »Sebi sem prana,« zapiše Stanislava Chrobáková Repar. Ta drža, ta pokončnost priča o trdnosti, samozaupanju in zaupanju v smisel obstoja. Zadnjo pesem v zbirki zaključuje z mislijo: »sem bila, sem zdaj, sem jaz – in tu še bom.«
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov