Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzija: Nada Breznik
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2018
Rauma blues slovaško-slovenske pesnice Stanislave Chrobákove Repar vsebuje dva sklopa pesmi: Na robu izrekljivega in Onkraj roba. Pesmi prvega sklopa so umeščene v njeno slovaško obdobje, podnaslovila ga je Dúbravka, 1991, drugi sklop pa sodi v bivanje v Sloveniji, podnaslov je Dolgi most, 2015. V ta sklop je uvrstila tudi pesem, ki jo je očitno navdihnila Finska, njeno naslednje domovanje. Že notranja organizacija zbirke tako nakazuje pesničino geografsko in notranjo razslojenost, z vsemi dimenzijami, ki jih prinašajo nova okolja, ljudje in intimna razmerja. Tudi oblikovno se pesmi razlikujejo. Pesmi v prvem delu so kratke, rahle in prosojne, eno-, dvo- ali večvrstične s presledki, s poudarki na razprtih besedah, kot so rezila, neo bstoj, odveza, ljubezen, praznina in besednih zvezah: na črepinjah, trn v srcu, fleš zenice. Pesmi v drugem delu pa so strnjene, goste, dolgovrstične. Tematsko se pesmi osredotočajo na občutljivo, kompleksno in pogosto boleče področje ljubezenskega razmerja, silovito trganje in spet krpanje vezi, na vprašanja in dileme pripadnosti, zvestobe in zavezanosti drugemu, tudi kraju bivanja ali domovini, nazadnje pa, skozi mnoge levitve in čustvena nihanja, za zvestobo sebi, za neomajno vero vase. Pesniška govorica je metaforično bogata, prepričljiva, tenkočutna, občasno tudi ironična in kritična. Občutje pesmi je pogosto melanholično in se prikrade celo v svetlo pomladno zvenenje, v sočnost in brstenje, kajti zavedanje, da vse mre, da vse tone v temo, je že vseobsegajoče. Ko pesnica upesnjuje preselitev in nov začetek, pravi:
»Pod tvojo streho sem prišla živet, / z vso močjo zaupanja, ki rešuje žejne / popotnike, v tvojo slo – slovnico sem / položila senco odpetega jaza, v tvoj / zemljevid umestila svojo prihodnost.«
Spretno razstavljanje besed v dvopomenskost, kot je v primeru besede ‘slovnica’ na poželenje in jezik v prenesenem pomenu, je le en primer, ki kaže izbrušenost jezika in uporabo številnih besednih variacij slovenščine, ki ni njen materni jezik.
Ločitev je slikovito upesnjena v verzih o bolšjem trgu, kamor ljudje prinašajo svojo nakopičeno praznino, kot posrečeno zapiše Stanislava Chrobáková Repar – porcelan, srebrnino, medenino, čipke, angelčke in škrate. Predmete, ki jih na novo osmislijo neke druge roke. »Od spremljevalca, ki me ne pozna, sem dobila lupo in sito, da uvidim, presejem in presevam ljubezen kot nedotaknjeno z bolečino. Kot nedotaknjena z bolečino.«
Prav Finska, ta stoletna Suomi, kjer zdaj biva, je odlična metafora osvobojenosti, očiščenosti: »od tu pot teče le še naprej … mokra ravnina pod nogami, sinjina sije vsepovsod, korak krepi dih in me s tem vzpostavi.«
Mnoge, tudi grenke preizkušnje zdomstva in ljubezenskih razmerij, so prebudile polno samozavedanje in življenjsko silo. V tem navdihujočem in radostnem spoznanju izzveni drobna knjižica pesmi Rauma blues. »Sebi sem prana,« zapiše Stanislava Chrobáková Repar. Ta drža, ta pokončnost priča o trdnosti, samozaupanju in zaupanju v smisel obstoja. Zadnjo pesem v zbirki zaključuje z mislijo: »sem bila, sem zdaj, sem jaz – in tu še bom.«
Avtorica recenzija: Nada Breznik
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2018
Rauma blues slovaško-slovenske pesnice Stanislave Chrobákove Repar vsebuje dva sklopa pesmi: Na robu izrekljivega in Onkraj roba. Pesmi prvega sklopa so umeščene v njeno slovaško obdobje, podnaslovila ga je Dúbravka, 1991, drugi sklop pa sodi v bivanje v Sloveniji, podnaslov je Dolgi most, 2015. V ta sklop je uvrstila tudi pesem, ki jo je očitno navdihnila Finska, njeno naslednje domovanje. Že notranja organizacija zbirke tako nakazuje pesničino geografsko in notranjo razslojenost, z vsemi dimenzijami, ki jih prinašajo nova okolja, ljudje in intimna razmerja. Tudi oblikovno se pesmi razlikujejo. Pesmi v prvem delu so kratke, rahle in prosojne, eno-, dvo- ali večvrstične s presledki, s poudarki na razprtih besedah, kot so rezila, neo bstoj, odveza, ljubezen, praznina in besednih zvezah: na črepinjah, trn v srcu, fleš zenice. Pesmi v drugem delu pa so strnjene, goste, dolgovrstične. Tematsko se pesmi osredotočajo na občutljivo, kompleksno in pogosto boleče področje ljubezenskega razmerja, silovito trganje in spet krpanje vezi, na vprašanja in dileme pripadnosti, zvestobe in zavezanosti drugemu, tudi kraju bivanja ali domovini, nazadnje pa, skozi mnoge levitve in čustvena nihanja, za zvestobo sebi, za neomajno vero vase. Pesniška govorica je metaforično bogata, prepričljiva, tenkočutna, občasno tudi ironična in kritična. Občutje pesmi je pogosto melanholično in se prikrade celo v svetlo pomladno zvenenje, v sočnost in brstenje, kajti zavedanje, da vse mre, da vse tone v temo, je že vseobsegajoče. Ko pesnica upesnjuje preselitev in nov začetek, pravi:
»Pod tvojo streho sem prišla živet, / z vso močjo zaupanja, ki rešuje žejne / popotnike, v tvojo slo – slovnico sem / položila senco odpetega jaza, v tvoj / zemljevid umestila svojo prihodnost.«
Spretno razstavljanje besed v dvopomenskost, kot je v primeru besede ‘slovnica’ na poželenje in jezik v prenesenem pomenu, je le en primer, ki kaže izbrušenost jezika in uporabo številnih besednih variacij slovenščine, ki ni njen materni jezik.
Ločitev je slikovito upesnjena v verzih o bolšjem trgu, kamor ljudje prinašajo svojo nakopičeno praznino, kot posrečeno zapiše Stanislava Chrobáková Repar – porcelan, srebrnino, medenino, čipke, angelčke in škrate. Predmete, ki jih na novo osmislijo neke druge roke. »Od spremljevalca, ki me ne pozna, sem dobila lupo in sito, da uvidim, presejem in presevam ljubezen kot nedotaknjeno z bolečino. Kot nedotaknjena z bolečino.«
Prav Finska, ta stoletna Suomi, kjer zdaj biva, je odlična metafora osvobojenosti, očiščenosti: »od tu pot teče le še naprej … mokra ravnina pod nogami, sinjina sije vsepovsod, korak krepi dih in me s tem vzpostavi.«
Mnoge, tudi grenke preizkušnje zdomstva in ljubezenskih razmerij, so prebudile polno samozavedanje in življenjsko silo. V tem navdihujočem in radostnem spoznanju izzveni drobna knjižica pesmi Rauma blues. »Sebi sem prana,« zapiše Stanislava Chrobáková Repar. Ta drža, ta pokončnost priča o trdnosti, samozaupanju in zaupanju v smisel obstoja. Zadnjo pesem v zbirki zaključuje z mislijo: »sem bila, sem zdaj, sem jaz – in tu še bom.«
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov