Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Ljubljana : Slovenska matica, 2018

Človek si že od nekdaj želi, da bi bil nesmrten. Filozof Tine Hribar, upokojeni profesor in eden največjih slovenskih intelektualcev, je o tem pisal že v prvi knjigi trilogije Nesmrtnost in neumrljivost s podnaslovom Od šamanov do kristjanov, v kateri govori o začetkih naše civilizacije. Želja po nesmrtnosti je bila prisotna tudi v srednjem veku, o katerem govori druga knjiga Krščanska posmrtna nesmrtnost. V tretji knjigi izvemo, da bo projekt doseganja nesmrtnosti ali neumrljivosti nadaljevala ne le teologija, temveč tudi sodobna znanost. Po drugi strani pa so nekateri intelektualci, kot sta na primer Fjodor Mihajlovič Dostojevski in Martin Heidegger, začrtali miselno smer, po kateri se moramo ljudje naučiti sprejemati svojo smrtnost.
Smrt, ta »strah vseh strahov« spada po Heideggerju v bistvo človeka in Hribar temu pritrjuje. Četudi se človek tega ne zaveda, se vse njegovo življenje suče okoli smrti, pravi Heidegger, Hribar pa piše: “Šele smrt me postavi pred vprašanje, pred vprašljivost oziroma pred krizo biti.” Tako razumevanje smrti, ki ga je začel Heidegger, je nekaj posebnega, kajti še njegov učitelj Edmund Husserl si ni mogel predstavljati, da bi skupaj s telesom umrl tudi njegov misleči jaz.
V začetku knjige Hribar piše o nemškem mistiku Mojstru Eckhartu, ki je živel na prehodu iz trinajstega v štirinajsto stoletje. Njegove ideje je preganjala inkvizicija. Med drugim je Eckhart zapisal: “V mojem (večnem) rojstvu so bile rojene vse stvari in jaz sem bil vzrok samega sebe in vseh stvari. Če pa bi mene ne bilo, tudi “Boga” ne bi bilo. Da je Bog “Bog”, temu sem jaz vzrok, če bi ne bilo mene, bi Bog ne bil “Bog”.” Brez Eckharta, piše Hribar, pa ne bi bilo niti Pica della Mirandole, avtorja ene temeljnih knjig humanizma O človekovem dostojanstvu, ki pa jo je takratni papež Inocenc VIII. obsodil.
Ena od rdečih niti v tretji knjigi Tineta Hribarja Nesmrtnost in neumrljivost je filozofija niča in s tem tudi nihilizma. Šele sveti Avguštin, ki je živel v četrtem in petem stoletju, je namreč uveljavil idejo, da je bog ustvaril svet iz nič. V grški antiki namreč te ideje ni bilo. Platonov bog Demiurg je na primer ustvaril svet iz prasnovi, sodobni človek pa se želi primerjati z stvarnikom, ki stvari iz nič. Čeprav, meni Hribar, je ta ideja zmotna. Iz nič namreč ni nič.
Avtor je kritičen do krščanstva, ker je ta tudi vir verskega nasilja. Problem leži že v sami Bibliji, kjer Bog, Jahve včasih ravna okrutno in ubijalsko. Etika bi morala stati pred teologijo in biti kriterij zanjo, zato Hribar poudarja, da potrebujemo temeljne vrednote, ki bodo veljale za vse svetovne religije in ateiste. Takšne vrednote je izrazil Hans Küng in so naslednje štiri: svetost življenja, posvečenost mrtvih, človekovo dostojanstvo in zlato pravilo: Ne stori drugemu, česar sam nočeš.
Eno od sporočil Hribarjeve knjige je, da ne smemo izgubiti samih sebe in moramo poslušati svojo vest. Vest, ki je glas naše biti, pravi filozof. Bit sama pa ni nič bivajočega – to pomeni, da ni enega bivajočega predmeta, ki bi bil bit. »Zato, pravi Hribar, »v svoji biti nisem vezan na nič. Sem absolutno svoboden. Zato naj bom to, kar sem, in ne, da postanem to, kar še nisem. Naloga nas samih je, da si sami osmislimo sebe in svoje življenje.«
Tematika skoraj štiristo strani obsegajoče tretje knjige Nesmrtnost in neumrljivost je zelo aktualna in morda celo pred svojim časom. Teološke razprave o nesmrtnosti se bodo nadaljevale. Na področju znanosti pa, pravi Hribar: »…vojna proti smrti zato kljub vsemu postaja najpomembnejši znanstveno-raziskovalni projekt nastopajoče dobe, tako imenovanega antropocena.« Prav zato so filozofska vprašanja o razumevanju in sprejemanju življenja in smrti vedno bolj pomembna.
“Življenje je kratko,” pravi filozof. Na koncu se zato lahko zavedamo njegove dragocenosti in pomena ljubezni v njem. Hribar je trilogijo Nesmrtnost in neumrljivost zaključil s stavkom: “Rad imeti – to je vse.”