Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Martin Lipovšek
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : Slovenska matica, 2018
Človek si že od nekdaj želi, da bi bil nesmrten. Filozof Tine Hribar, upokojeni profesor in eden največjih slovenskih intelektualcev, je o tem pisal že v prvi knjigi trilogije Nesmrtnost in neumrljivost s podnaslovom Od šamanov do kristjanov, v kateri govori o začetkih naše civilizacije. Želja po nesmrtnosti je bila prisotna tudi v srednjem veku, o katerem govori druga knjiga Krščanska posmrtna nesmrtnost. V tretji knjigi izvemo, da bo projekt doseganja nesmrtnosti ali neumrljivosti nadaljevala ne le teologija, temveč tudi sodobna znanost. Po drugi strani pa so nekateri intelektualci, kot sta na primer Fjodor Mihajlovič Dostojevski in Martin Heidegger, začrtali miselno smer, po kateri se moramo ljudje naučiti sprejemati svojo smrtnost.
Smrt, ta »strah vseh strahov« spada po Heideggerju v bistvo človeka in Hribar temu pritrjuje. Četudi se človek tega ne zaveda, se vse njegovo življenje suče okoli smrti, pravi Heidegger, Hribar pa piše: “Šele smrt me postavi pred vprašanje, pred vprašljivost oziroma pred krizo biti.” Tako razumevanje smrti, ki ga je začel Heidegger, je nekaj posebnega, kajti še njegov učitelj Edmund Husserl si ni mogel predstavljati, da bi skupaj s telesom umrl tudi njegov misleči jaz.
V začetku knjige Hribar piše o nemškem mistiku Mojstru Eckhartu, ki je živel na prehodu iz trinajstega v štirinajsto stoletje. Njegove ideje je preganjala inkvizicija. Med drugim je Eckhart zapisal: “V mojem (večnem) rojstvu so bile rojene vse stvari in jaz sem bil vzrok samega sebe in vseh stvari. Če pa bi mene ne bilo, tudi “Boga” ne bi bilo. Da je Bog “Bog”, temu sem jaz vzrok, če bi ne bilo mene, bi Bog ne bil “Bog”.” Brez Eckharta, piše Hribar, pa ne bi bilo niti Pica della Mirandole, avtorja ene temeljnih knjig humanizma O človekovem dostojanstvu, ki pa jo je takratni papež Inocenc VIII. obsodil.
Ena od rdečih niti v tretji knjigi Tineta Hribarja Nesmrtnost in neumrljivost je filozofija niča in s tem tudi nihilizma. Šele sveti Avguštin, ki je živel v četrtem in petem stoletju, je namreč uveljavil idejo, da je bog ustvaril svet iz nič. V grški antiki namreč te ideje ni bilo. Platonov bog Demiurg je na primer ustvaril svet iz prasnovi, sodobni človek pa se želi primerjati z stvarnikom, ki stvari iz nič. Čeprav, meni Hribar, je ta ideja zmotna. Iz nič namreč ni nič.
Avtor je kritičen do krščanstva, ker je ta tudi vir verskega nasilja. Problem leži že v sami Bibliji, kjer Bog, Jahve včasih ravna okrutno in ubijalsko. Etika bi morala stati pred teologijo in biti kriterij zanjo, zato Hribar poudarja, da potrebujemo temeljne vrednote, ki bodo veljale za vse svetovne religije in ateiste. Takšne vrednote je izrazil Hans Küng in so naslednje štiri: svetost življenja, posvečenost mrtvih, človekovo dostojanstvo in zlato pravilo: Ne stori drugemu, česar sam nočeš.
Eno od sporočil Hribarjeve knjige je, da ne smemo izgubiti samih sebe in moramo poslušati svojo vest. Vest, ki je glas naše biti, pravi filozof. Bit sama pa ni nič bivajočega – to pomeni, da ni enega bivajočega predmeta, ki bi bil bit. »Zato, pravi Hribar, »v svoji biti nisem vezan na nič. Sem absolutno svoboden. Zato naj bom to, kar sem, in ne, da postanem to, kar še nisem. Naloga nas samih je, da si sami osmislimo sebe in svoje življenje.«
Tematika skoraj štiristo strani obsegajoče tretje knjige Nesmrtnost in neumrljivost je zelo aktualna in morda celo pred svojim časom. Teološke razprave o nesmrtnosti se bodo nadaljevale. Na področju znanosti pa, pravi Hribar: »…vojna proti smrti zato kljub vsemu postaja najpomembnejši znanstveno-raziskovalni projekt nastopajoče dobe, tako imenovanega antropocena.« Prav zato so filozofska vprašanja o razumevanju in sprejemanju življenja in smrti vedno bolj pomembna.
“Življenje je kratko,” pravi filozof. Na koncu se zato lahko zavedamo njegove dragocenosti in pomena ljubezni v njem. Hribar je trilogijo Nesmrtnost in neumrljivost zaključil s stavkom: “Rad imeti – to je vse.”
Avtor recenzije: Martin Lipovšek
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : Slovenska matica, 2018
Človek si že od nekdaj želi, da bi bil nesmrten. Filozof Tine Hribar, upokojeni profesor in eden največjih slovenskih intelektualcev, je o tem pisal že v prvi knjigi trilogije Nesmrtnost in neumrljivost s podnaslovom Od šamanov do kristjanov, v kateri govori o začetkih naše civilizacije. Želja po nesmrtnosti je bila prisotna tudi v srednjem veku, o katerem govori druga knjiga Krščanska posmrtna nesmrtnost. V tretji knjigi izvemo, da bo projekt doseganja nesmrtnosti ali neumrljivosti nadaljevala ne le teologija, temveč tudi sodobna znanost. Po drugi strani pa so nekateri intelektualci, kot sta na primer Fjodor Mihajlovič Dostojevski in Martin Heidegger, začrtali miselno smer, po kateri se moramo ljudje naučiti sprejemati svojo smrtnost.
Smrt, ta »strah vseh strahov« spada po Heideggerju v bistvo človeka in Hribar temu pritrjuje. Četudi se človek tega ne zaveda, se vse njegovo življenje suče okoli smrti, pravi Heidegger, Hribar pa piše: “Šele smrt me postavi pred vprašanje, pred vprašljivost oziroma pred krizo biti.” Tako razumevanje smrti, ki ga je začel Heidegger, je nekaj posebnega, kajti še njegov učitelj Edmund Husserl si ni mogel predstavljati, da bi skupaj s telesom umrl tudi njegov misleči jaz.
V začetku knjige Hribar piše o nemškem mistiku Mojstru Eckhartu, ki je živel na prehodu iz trinajstega v štirinajsto stoletje. Njegove ideje je preganjala inkvizicija. Med drugim je Eckhart zapisal: “V mojem (večnem) rojstvu so bile rojene vse stvari in jaz sem bil vzrok samega sebe in vseh stvari. Če pa bi mene ne bilo, tudi “Boga” ne bi bilo. Da je Bog “Bog”, temu sem jaz vzrok, če bi ne bilo mene, bi Bog ne bil “Bog”.” Brez Eckharta, piše Hribar, pa ne bi bilo niti Pica della Mirandole, avtorja ene temeljnih knjig humanizma O človekovem dostojanstvu, ki pa jo je takratni papež Inocenc VIII. obsodil.
Ena od rdečih niti v tretji knjigi Tineta Hribarja Nesmrtnost in neumrljivost je filozofija niča in s tem tudi nihilizma. Šele sveti Avguštin, ki je živel v četrtem in petem stoletju, je namreč uveljavil idejo, da je bog ustvaril svet iz nič. V grški antiki namreč te ideje ni bilo. Platonov bog Demiurg je na primer ustvaril svet iz prasnovi, sodobni človek pa se želi primerjati z stvarnikom, ki stvari iz nič. Čeprav, meni Hribar, je ta ideja zmotna. Iz nič namreč ni nič.
Avtor je kritičen do krščanstva, ker je ta tudi vir verskega nasilja. Problem leži že v sami Bibliji, kjer Bog, Jahve včasih ravna okrutno in ubijalsko. Etika bi morala stati pred teologijo in biti kriterij zanjo, zato Hribar poudarja, da potrebujemo temeljne vrednote, ki bodo veljale za vse svetovne religije in ateiste. Takšne vrednote je izrazil Hans Küng in so naslednje štiri: svetost življenja, posvečenost mrtvih, človekovo dostojanstvo in zlato pravilo: Ne stori drugemu, česar sam nočeš.
Eno od sporočil Hribarjeve knjige je, da ne smemo izgubiti samih sebe in moramo poslušati svojo vest. Vest, ki je glas naše biti, pravi filozof. Bit sama pa ni nič bivajočega – to pomeni, da ni enega bivajočega predmeta, ki bi bil bit. »Zato, pravi Hribar, »v svoji biti nisem vezan na nič. Sem absolutno svoboden. Zato naj bom to, kar sem, in ne, da postanem to, kar še nisem. Naloga nas samih je, da si sami osmislimo sebe in svoje življenje.«
Tematika skoraj štiristo strani obsegajoče tretje knjige Nesmrtnost in neumrljivost je zelo aktualna in morda celo pred svojim časom. Teološke razprave o nesmrtnosti se bodo nadaljevale. Na področju znanosti pa, pravi Hribar: »…vojna proti smrti zato kljub vsemu postaja najpomembnejši znanstveno-raziskovalni projekt nastopajoče dobe, tako imenovanega antropocena.« Prav zato so filozofska vprašanja o razumevanju in sprejemanju življenja in smrti vedno bolj pomembna.
“Življenje je kratko,” pravi filozof. Na koncu se zato lahko zavedamo njegove dragocenosti in pomena ljubezni v njem. Hribar je trilogijo Nesmrtnost in neumrljivost zaključil s stavkom: “Rad imeti – to je vse.”
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov