Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
Maribor : Litera, 2021
»Knjiga, ki se, če je izročena ognju, ne spremeni,« je v pesniški zbirki Goreča knjiga zapisal pesnik, pisatelj, prevajalec in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj. Kako drugače. Pesniško tkivo je vseskozi prepredeno z njegovim filozofskim razmišljanjem, samoizpraševanjem, osebnimi spoznanji, pretresi zgodovine, drobci iz likovne umetnosti, potapljanjem v religijo in predvsem z vrsto vprašanj, na primer Kdo vzdrži koncentracijo na kaos?, pa spet na drugem mestu Je laže izreči besede, ki ustvarjajo neki svet, kot slišati vse šumenje – in še vedno slišati?, ali v pomenljivih verzih Ali kaj pomeni biti na napačni strani zgodovine, če zgodovina je napačna stran? in v preprostem vprašanju Koga ni sram pred metulji?
Pesnikova vprašanja pogosto v sebi že nosijo odgovor, še več se jih ob branju pesmi prebuja v bralcu. Zagotovo to ni knjiga, ki jo bo prebral samo enkrat ali po prebranem odložil na polico in pozabil nanjo. Goreča knjiga, naj bo še tako hermetična, razpihuje ogenj, ki tli v vsakem človeku.
Miklavž Komelj je tudi zadnji dobitnik čaše nesmrtnosti, nagrade za vrhunski pesniški opus v zadnjih desetih letih, podeljene v okviru velenjskega Lirikonfesta. Žirija je v utemeljitvi zapisala: »Komeljev pesnik hkrati izraža smisel, ki vodi k bistvu bivanja na tem svetu in je jezik zunaj jezika; je stvar, ki se poraja in izginja obenem; je eden tistih pesniških glasov, ki nam pripoveduje, kako videti nevidno. Prav to pa je temeljna značilnost vsake kakovostne poezije.«
To vsekakor velja tudi za zbirko Goreča knjiga, raznoliko tako po motiviki kot po strukturi. Pesmi segajo od nekajvrstičnic do široko razvejanih, pisane so v prostem verzu in metrično urejene. Nekateri pesniški postopki so znani iz Komeljevih prejšnjih zbirk. Vsekakor sta tu medbesedilnost in citatnost. Včasih pesnik citat uporabi kot moto pesmi, zazvenijo besede sv. Atanazija, Alejandre Pizarnik, Ezre Pounda, Carla Michelstaedterja, Danteja Alighierija, ali pa so citati vključeni v pesem. V pesmi Pazi pesnik uvodoma postreže s citatom iz Egipčanske knjige mrtvih: »Pazi, jaz zbiram besede moči, / od povsod in od vsakogar, hitreje od hrtov, hitreje / od svetlobe.« Pomen citata nato razčlenjuje, polaga v različne lege in raziskuje, predvsem pa sam skrbno izbira besede. Zdi se, kot da je nenehno gnan od želje, ki jo izrazi v pesmi iz Gorečih lističev: »Jaz pa hočem reči besedo, / ki bo tako nova, / da ni moglo vesolje/ niti za hip / vzdržati brez nje.«
Drugačno pesnikovo željo razkriva pesem z naslovom Confession, ki je nemara njegov pesniški credo:
Duša – ki se nočeš ujeti
niti v sublimno!Duša – ki si mi dana,
samo če te sam oblikujem!
Usta – nova rana
v nečem tujem.Nerojeno … Samo
od tam lahko pôjem.
Ni dovolj to,
da nisem bil rojen.
In če smo že pri duhovnem zaledju pesmi … Miklavž Komelj sega tudi k daljnim božanstvom, Izidi in Ozirisu, in zapiše pretresljivo misel, da »smrtnik ne more nikdar tako do konca dojeti groze smrti kakor nekdo, ki je nesmrten.« Ob tem med drugim v kratkem poetično proznem zapisu razmišlja o Bogu in Luciferju, zbirko pa zaključi s citatom v grščini, z Janezovimi besedami iz Svetega pisma: Jaz sem rekel, bogovi ste?
Poleg grščine so v pesmih tudi verzi v hrvaščini, italijanščini, angleščini, latinščini in nemščini, organsko so vpleteni v pesniško tkivo, mestoma delujejo srhljivo, na primer v ponavljanju izreka Arbeit macht frei. Pogledi v zgodovino niso redki, na paradoksalen način se razkriva skrivnost ljubezni in lepote v upesnjenem odnosu Líde Baarove do Josepha Goebbelsa, vladnega ministra za propagando nacistične Nemčije, ki pravi: »Ljubila sem njegovo ljubezen …« ali Eve Braun, ki je želela »biti lepo truplo.« Posebnost zbirke so tudi kratke pesmi, ki prinašajo zenovske misli, na primer »Ko gledaš proti severu: gora ti poljublja čelo.« Ali: »Prstne odtise sem, ko so bili odtisnjeni, izgubil.« Ali: »Joj, voda, ki umivaš nekoga, ki se v tebi utaplja!«
Komeljeva filozofska razglabljanja včasih terjajo širši zamah, a niso nič manj precizno izpisana. Skratka, veliko odsevov bo bralec lahko odkril v Goreči knjigi Miklavža Komelja. In nemara odkrije tudi tisto besedo – na svojstven način izpolnjeno pesnikovo željo – ki se bo odtisnila v večnost.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
Maribor : Litera, 2021
»Knjiga, ki se, če je izročena ognju, ne spremeni,« je v pesniški zbirki Goreča knjiga zapisal pesnik, pisatelj, prevajalec in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj. Kako drugače. Pesniško tkivo je vseskozi prepredeno z njegovim filozofskim razmišljanjem, samoizpraševanjem, osebnimi spoznanji, pretresi zgodovine, drobci iz likovne umetnosti, potapljanjem v religijo in predvsem z vrsto vprašanj, na primer Kdo vzdrži koncentracijo na kaos?, pa spet na drugem mestu Je laže izreči besede, ki ustvarjajo neki svet, kot slišati vse šumenje – in še vedno slišati?, ali v pomenljivih verzih Ali kaj pomeni biti na napačni strani zgodovine, če zgodovina je napačna stran? in v preprostem vprašanju Koga ni sram pred metulji?
Pesnikova vprašanja pogosto v sebi že nosijo odgovor, še več se jih ob branju pesmi prebuja v bralcu. Zagotovo to ni knjiga, ki jo bo prebral samo enkrat ali po prebranem odložil na polico in pozabil nanjo. Goreča knjiga, naj bo še tako hermetična, razpihuje ogenj, ki tli v vsakem človeku.
Miklavž Komelj je tudi zadnji dobitnik čaše nesmrtnosti, nagrade za vrhunski pesniški opus v zadnjih desetih letih, podeljene v okviru velenjskega Lirikonfesta. Žirija je v utemeljitvi zapisala: »Komeljev pesnik hkrati izraža smisel, ki vodi k bistvu bivanja na tem svetu in je jezik zunaj jezika; je stvar, ki se poraja in izginja obenem; je eden tistih pesniških glasov, ki nam pripoveduje, kako videti nevidno. Prav to pa je temeljna značilnost vsake kakovostne poezije.«
To vsekakor velja tudi za zbirko Goreča knjiga, raznoliko tako po motiviki kot po strukturi. Pesmi segajo od nekajvrstičnic do široko razvejanih, pisane so v prostem verzu in metrično urejene. Nekateri pesniški postopki so znani iz Komeljevih prejšnjih zbirk. Vsekakor sta tu medbesedilnost in citatnost. Včasih pesnik citat uporabi kot moto pesmi, zazvenijo besede sv. Atanazija, Alejandre Pizarnik, Ezre Pounda, Carla Michelstaedterja, Danteja Alighierija, ali pa so citati vključeni v pesem. V pesmi Pazi pesnik uvodoma postreže s citatom iz Egipčanske knjige mrtvih: »Pazi, jaz zbiram besede moči, / od povsod in od vsakogar, hitreje od hrtov, hitreje / od svetlobe.« Pomen citata nato razčlenjuje, polaga v različne lege in raziskuje, predvsem pa sam skrbno izbira besede. Zdi se, kot da je nenehno gnan od želje, ki jo izrazi v pesmi iz Gorečih lističev: »Jaz pa hočem reči besedo, / ki bo tako nova, / da ni moglo vesolje/ niti za hip / vzdržati brez nje.«
Drugačno pesnikovo željo razkriva pesem z naslovom Confession, ki je nemara njegov pesniški credo:
Duša – ki se nočeš ujeti
niti v sublimno!Duša – ki si mi dana,
samo če te sam oblikujem!
Usta – nova rana
v nečem tujem.Nerojeno … Samo
od tam lahko pôjem.
Ni dovolj to,
da nisem bil rojen.
In če smo že pri duhovnem zaledju pesmi … Miklavž Komelj sega tudi k daljnim božanstvom, Izidi in Ozirisu, in zapiše pretresljivo misel, da »smrtnik ne more nikdar tako do konca dojeti groze smrti kakor nekdo, ki je nesmrten.« Ob tem med drugim v kratkem poetično proznem zapisu razmišlja o Bogu in Luciferju, zbirko pa zaključi s citatom v grščini, z Janezovimi besedami iz Svetega pisma: Jaz sem rekel, bogovi ste?
Poleg grščine so v pesmih tudi verzi v hrvaščini, italijanščini, angleščini, latinščini in nemščini, organsko so vpleteni v pesniško tkivo, mestoma delujejo srhljivo, na primer v ponavljanju izreka Arbeit macht frei. Pogledi v zgodovino niso redki, na paradoksalen način se razkriva skrivnost ljubezni in lepote v upesnjenem odnosu Líde Baarove do Josepha Goebbelsa, vladnega ministra za propagando nacistične Nemčije, ki pravi: »Ljubila sem njegovo ljubezen …« ali Eve Braun, ki je želela »biti lepo truplo.« Posebnost zbirke so tudi kratke pesmi, ki prinašajo zenovske misli, na primer »Ko gledaš proti severu: gora ti poljublja čelo.« Ali: »Prstne odtise sem, ko so bili odtisnjeni, izgubil.« Ali: »Joj, voda, ki umivaš nekoga, ki se v tebi utaplja!«
Komeljeva filozofska razglabljanja včasih terjajo širši zamah, a niso nič manj precizno izpisana. Skratka, veliko odsevov bo bralec lahko odkril v Goreči knjigi Miklavža Komelja. In nemara odkrije tudi tisto besedo – na svojstven način izpolnjeno pesnikovo željo – ki se bo odtisnila v večnost.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov