Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

10.01.2022

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja

Maribor : Litera, 2021

»Knjiga, ki se, če je izročena ognju, ne spremeni,« je v pesniški zbirki Goreča knjiga zapisal pesnik, pisatelj, prevajalec in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj. Kako drugače. Pesniško tkivo je vseskozi prepredeno z njegovim filozofskim razmišljanjem, samoizpraševanjem, osebnimi spoznanji, pretresi zgodovine, drobci iz likovne umetnosti, potapljanjem v religijo in predvsem z vrsto vprašanj, na primer Kdo vzdrži koncentracijo na kaos?, pa spet na drugem mestu Je laže izreči besede, ki ustvarjajo neki svet, kot slišati vse šumenje – in še vedno slišati?, ali v pomenljivih verzih Ali kaj pomeni biti na napačni strani zgodovine, če zgodovina je napačna stran? in v preprostem vprašanju Koga ni sram pred metulji?

Pesnikova vprašanja pogosto v sebi že nosijo odgovor, še več se jih ob branju pesmi prebuja v bralcu. Zagotovo to ni knjiga, ki jo bo prebral samo enkrat ali po prebranem odložil na polico in pozabil nanjo. Goreča knjiga, naj bo še tako hermetična, razpihuje ogenj, ki tli v vsakem človeku.

Miklavž Komelj je tudi zadnji dobitnik čaše nesmrtnosti, nagrade za vrhunski pesniški opus v zadnjih desetih letih, podeljene v okviru velenjskega Lirikonfesta. Žirija je v utemeljitvi zapisala: »Komeljev pesnik hkrati izraža smisel, ki vodi k bistvu bivanja na tem svetu in je jezik zunaj jezika; je stvar, ki se poraja in izginja obenem; je eden tistih pesniških glasov, ki nam pripoveduje, kako videti nevidno. Prav to pa je temeljna značilnost vsake kakovostne poezije.«

To vsekakor velja tudi za zbirko Goreča knjiga, raznoliko tako po motiviki kot po strukturi. Pesmi segajo od nekajvrstičnic do široko razvejanih, pisane so v prostem verzu in metrično urejene. Nekateri pesniški postopki so znani iz Komeljevih prejšnjih zbirk. Vsekakor sta tu medbesedilnost in citatnost. Včasih pesnik citat uporabi kot moto pesmi, zazvenijo besede sv. Atanazija, Alejandre Pizarnik, Ezre Pounda, Carla Michelstaedterja, Danteja Alighierija, ali pa so citati vključeni v pesem. V pesmi Pazi pesnik uvodoma postreže s citatom iz Egipčanske knjige mrtvih: »Pazi, jaz zbiram besede moči, / od povsod in od vsakogar, hitreje od hrtov, hitreje / od svetlobe.« Pomen citata nato razčlenjuje, polaga v različne lege in raziskuje, predvsem pa sam skrbno izbira besede. Zdi se, kot da je nenehno gnan od želje, ki jo izrazi v pesmi iz Gorečih lističev: »Jaz pa hočem reči besedo,  / ki bo tako nova, / da ni moglo vesolje/ niti za hip / vzdržati brez nje.«

Drugačno pesnikovo željo razkriva pesem z naslovom Confession, ki je nemara njegov pesniški credo:

Duša – ki se nočeš ujeti
niti v sublimno!

Duša – ki si mi dana,
samo če te sam oblikujem!
Usta – nova rana
v nečem tujem.

Nerojeno … Samo
od tam lahko pôjem.
Ni dovolj to,
da nisem bil rojen.

In če smo že pri duhovnem zaledju pesmi … Miklavž Komelj sega tudi k daljnim božanstvom, Izidi in Ozirisu, in zapiše pretresljivo misel, da »smrtnik ne more nikdar tako do konca dojeti groze smrti kakor nekdo, ki je nesmrten.« Ob tem med drugim v kratkem poetično proznem zapisu razmišlja o Bogu in Luciferju, zbirko pa zaključi s citatom v grščini, z Janezovimi besedami iz Svetega pisma: Jaz sem rekel, bogovi ste?

Poleg grščine so v pesmih tudi verzi v hrvaščini, italijanščini, angleščini, latinščini in nemščini, organsko so vpleteni v pesniško tkivo, mestoma delujejo srhljivo, na primer v ponavljanju izreka Arbeit macht frei. Pogledi v zgodovino niso redki, na paradoksalen način se razkriva skrivnost ljubezni in lepote v upesnjenem odnosu Líde Baarove  do Josepha Goebbelsa, vladnega ministra za propagando nacistične Nemčije, ki pravi: »Ljubila sem njegovo ljubezen …« ali Eve Braun, ki je želela »biti lepo truplo.« Posebnost zbirke so tudi kratke pesmi, ki prinašajo zenovske misli, na primer »Ko gledaš proti severu: gora ti poljublja čelo.« Ali: »Prstne odtise sem, ko so bili odtisnjeni, izgubil.« Ali: »Joj, voda, ki umivaš nekoga, ki se v tebi utaplja!«

Komeljeva filozofska razglabljanja včasih terjajo širši zamah, a niso nič manj precizno izpisana. Skratka, veliko odsevov bo bralec lahko odkril v Goreči knjigi Miklavža Komelja. In nemara odkrije tudi tisto besedo – na svojstven način izpolnjeno pesnikovo željo – ki se bo odtisnila v večnost.


Ocene

1975 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

10.01.2022

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja

Maribor : Litera, 2021

»Knjiga, ki se, če je izročena ognju, ne spremeni,« je v pesniški zbirki Goreča knjiga zapisal pesnik, pisatelj, prevajalec in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj. Kako drugače. Pesniško tkivo je vseskozi prepredeno z njegovim filozofskim razmišljanjem, samoizpraševanjem, osebnimi spoznanji, pretresi zgodovine, drobci iz likovne umetnosti, potapljanjem v religijo in predvsem z vrsto vprašanj, na primer Kdo vzdrži koncentracijo na kaos?, pa spet na drugem mestu Je laže izreči besede, ki ustvarjajo neki svet, kot slišati vse šumenje – in še vedno slišati?, ali v pomenljivih verzih Ali kaj pomeni biti na napačni strani zgodovine, če zgodovina je napačna stran? in v preprostem vprašanju Koga ni sram pred metulji?

Pesnikova vprašanja pogosto v sebi že nosijo odgovor, še več se jih ob branju pesmi prebuja v bralcu. Zagotovo to ni knjiga, ki jo bo prebral samo enkrat ali po prebranem odložil na polico in pozabil nanjo. Goreča knjiga, naj bo še tako hermetična, razpihuje ogenj, ki tli v vsakem človeku.

Miklavž Komelj je tudi zadnji dobitnik čaše nesmrtnosti, nagrade za vrhunski pesniški opus v zadnjih desetih letih, podeljene v okviru velenjskega Lirikonfesta. Žirija je v utemeljitvi zapisala: »Komeljev pesnik hkrati izraža smisel, ki vodi k bistvu bivanja na tem svetu in je jezik zunaj jezika; je stvar, ki se poraja in izginja obenem; je eden tistih pesniških glasov, ki nam pripoveduje, kako videti nevidno. Prav to pa je temeljna značilnost vsake kakovostne poezije.«

To vsekakor velja tudi za zbirko Goreča knjiga, raznoliko tako po motiviki kot po strukturi. Pesmi segajo od nekajvrstičnic do široko razvejanih, pisane so v prostem verzu in metrično urejene. Nekateri pesniški postopki so znani iz Komeljevih prejšnjih zbirk. Vsekakor sta tu medbesedilnost in citatnost. Včasih pesnik citat uporabi kot moto pesmi, zazvenijo besede sv. Atanazija, Alejandre Pizarnik, Ezre Pounda, Carla Michelstaedterja, Danteja Alighierija, ali pa so citati vključeni v pesem. V pesmi Pazi pesnik uvodoma postreže s citatom iz Egipčanske knjige mrtvih: »Pazi, jaz zbiram besede moči, / od povsod in od vsakogar, hitreje od hrtov, hitreje / od svetlobe.« Pomen citata nato razčlenjuje, polaga v različne lege in raziskuje, predvsem pa sam skrbno izbira besede. Zdi se, kot da je nenehno gnan od želje, ki jo izrazi v pesmi iz Gorečih lističev: »Jaz pa hočem reči besedo,  / ki bo tako nova, / da ni moglo vesolje/ niti za hip / vzdržati brez nje.«

Drugačno pesnikovo željo razkriva pesem z naslovom Confession, ki je nemara njegov pesniški credo:

Duša – ki se nočeš ujeti
niti v sublimno!

Duša – ki si mi dana,
samo če te sam oblikujem!
Usta – nova rana
v nečem tujem.

Nerojeno … Samo
od tam lahko pôjem.
Ni dovolj to,
da nisem bil rojen.

In če smo že pri duhovnem zaledju pesmi … Miklavž Komelj sega tudi k daljnim božanstvom, Izidi in Ozirisu, in zapiše pretresljivo misel, da »smrtnik ne more nikdar tako do konca dojeti groze smrti kakor nekdo, ki je nesmrten.« Ob tem med drugim v kratkem poetično proznem zapisu razmišlja o Bogu in Luciferju, zbirko pa zaključi s citatom v grščini, z Janezovimi besedami iz Svetega pisma: Jaz sem rekel, bogovi ste?

Poleg grščine so v pesmih tudi verzi v hrvaščini, italijanščini, angleščini, latinščini in nemščini, organsko so vpleteni v pesniško tkivo, mestoma delujejo srhljivo, na primer v ponavljanju izreka Arbeit macht frei. Pogledi v zgodovino niso redki, na paradoksalen način se razkriva skrivnost ljubezni in lepote v upesnjenem odnosu Líde Baarove  do Josepha Goebbelsa, vladnega ministra za propagando nacistične Nemčije, ki pravi: »Ljubila sem njegovo ljubezen …« ali Eve Braun, ki je želela »biti lepo truplo.« Posebnost zbirke so tudi kratke pesmi, ki prinašajo zenovske misli, na primer »Ko gledaš proti severu: gora ti poljublja čelo.« Ali: »Prstne odtise sem, ko so bili odtisnjeni, izgubil.« Ali: »Joj, voda, ki umivaš nekoga, ki se v tebi utaplja!«

Komeljeva filozofska razglabljanja včasih terjajo širši zamah, a niso nič manj precizno izpisana. Skratka, veliko odsevov bo bralec lahko odkril v Goreči knjigi Miklavža Komelja. In nemara odkrije tudi tisto besedo – na svojstven način izpolnjeno pesnikovo željo – ki se bo odtisnila v večnost.


06.04.2022

France

Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.


06.04.2022

Izgubljeno mesto

Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.


06.04.2022

Odpuščanje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.04.2022

Blaž Lukan: Pes v meni

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bere Lidija Hartman.


04.04.2022

Ivana Šojat: Ezan

Avtorica recenzije:Anja Radaljac Bere Aleksander Golja


04.04.2022

Marieke Lukas Rijneveld: Nelagodje večera

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman.


04.04.2022

Tone Hočevar: Kosmata druščina

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


01.04.2022

Srce v temi

Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec


01.04.2022

Sanja Nešković Peršin: Skrito

V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane


28.03.2022

Samo Kreutz: Da te imenujem morje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


28.03.2022

Lidija Mathews Zwitter: Pisma iz Londona (1939-1946)

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.


28.03.2022

Tomaž Kosmač: Ko jebe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


28.03.2022

Markus Werner: Kmalu nasvidenje

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.


27.03.2022

Razcufane zgodbe

Karavana, ki išče, lovi, preži za materialom zgodb, jih pripoveduje in uprizarja.


25.03.2022

Odpuščanje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Tudi miši grejo v nebesa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Prasica, slabšalni izraz za žensko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

V senci zarote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.03.2022

Josip Osti: Panova piščal

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Meta Hočevar: Drobnarije

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


Stran 40 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov