Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glavni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Luis Moreno Ocampo je prejšnji mesec na Dunaju omenil video kamere, ki jih Tomo Križnar in Klemen Mihelič dostavljata v Darfur. Posnetki tamkajšnjih zločinov nad civilnim prebivalstvom bi lahko v prihodnje služili kot dokazno gradivo na sodišču. To pa se že od leta 2007 dogaja v Izraelu.
B’Tselem je izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic na zasedenih ozemljih, ki s kamerami oskrbuje Palestince na območjih, kjer so incidenti z izraelskim prebivalstvom in represivnimi organi najpogostejši.
Yoav Gross pojasnjuje, da s projektom spodbujajo javno debato o situaciji na Zahodnem bregu. Predvsem v Izraelu, kjer je pogled na dogajanje izrazito enostranski. Zaznali pa so tudi potrebo po neposrednih video dokazih, ki bi izraelske oblasti soočila s pogosto neprijetno resnico.
Ustvarjanje skupnosti
Kandidate za snemalce skrbno izberejo. Najpomembnejši kriterij je zanesljivost – prostovoljcu morajo zaupati in ne sme biti nekdo, ki kakorkoli sodeluje pri nasilnih dejanjih. Poskrbijo pa tudi za potrebno izobraževanje, saj večina pred tem ni nikoli snemala.
“Poskušamo ustvariti tudi neke vrste skupnost, ponavadi od 10 do 30 ljudi, ki komunicira med seboj.” V vsaki takšni lokalni snemalni skupnosti je tudi koordinator, to je B’Tselemov terenski delavec na konkretnem območju.
Skupnost se srečuje na nekaj tednov ali mesecev, odvisno od okoliščin. “Skušamo torej ustvariti skupnost, ki bi se kot taka identificirala, in ki bi jo preveval občutek skupnega boja.”
Uspešnost projekta
Gross, vodja video oddelka pri B’Tselemu, poudarja, da je projekt uspešen tudi zaradi njihove organizacije, ki se od leta 1989 ukvarja z nadzorom stanja človekovih pravic. Izgrajena infrastruktura, razvejana mreža sodelavcev in poznavanje zapletenih okoliščin izraelsko-palestinskega konflikta sta jim namreč precej olajšala začetek in izvedbo projekta video nadzora.
Pomoč Palestincem pa je s strani marsikoga v Izraelu dojeta skorajda kot izdaja, pravi Gross. Zato vsak posnetek, preden ga posredujejo medijem, oblastem ali objavijo na spletu, temeljito preverijo in mu dodajo kontekst.
“S tem načelom zanesljivosti si pravzaprav zagotavljamo preživetje v težavnem okolju izraelsko-palestinskega konflikta. Za preživetje je torej zanesljivost informacij najpomembnejši vidk, ki ga moramo obdržati ves čas.”
Posnetek kot dokaz
Eden od primerov učinkovitega nadzora je posnetek vojakov, ki sta palestinskega civilista vklenila, mu prekrila oči, nato pa vanj iz bližine ustrelila ne ravno nenevaren gumijasti naboj.
“Kmalu po objavi posnetka sta bila vojak in častnik kaznovana s strani vojske. Najprej sicer zgolj zaradi neprimernega vedenja, kar je bilo po našem sramotno, saj je šlo za incident, ki bi moral biti strožje sankcioniran. Zato smo šli z video posnetkom na višje sodišče in po dveh letih in pol od prve objave sta bila udeležena vojaka obsojena zaradi kaznivega dejanja.”
B’Tselemov video arhiv trenutno obsega več kot 2000 ur video gradiva, usoposobili in s kamerami opremili pa so že več kot 200 Palestincev na zasedenih ozemljih. Ker niso povsem prepričani v določene video vsebine, jih objavijo zgolj nekaj odstotkov. Projekt video nadzora močnejših pa ima tudi svoje imejitve.
“Celo v skupnostih, kjer lahko govorimo, da so kamere učinkovite, ne gre za video revolucijo. Sistem še vedno ostaja sistem okupacije palestinskih ozemelj in neenake ter nesorazmerne uporabe represivnih sredstev.”
Gross razlaga, da obstaja veliko stvari, proti katerim se s kamerami težko boriš. “Relativno enostavno je posneti nasilje represivnih organov, težko pa je denimo posneti zasedbo palestinskih ozemelj, ali pa težave Palestincev s sodnim sistemom. Gre za bolj abstraktne težave, ki terjajo več domišljije in truda, da bi se spopadli z njimi.”
468 epizod
Odbita do bita se loteva sodobnih tehnologij in jih kritično umešča v prostor in čas. Pogovarjata se Maruša Kerec in Anže Tomić.
Glavni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Luis Moreno Ocampo je prejšnji mesec na Dunaju omenil video kamere, ki jih Tomo Križnar in Klemen Mihelič dostavljata v Darfur. Posnetki tamkajšnjih zločinov nad civilnim prebivalstvom bi lahko v prihodnje služili kot dokazno gradivo na sodišču. To pa se že od leta 2007 dogaja v Izraelu.
B’Tselem je izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic na zasedenih ozemljih, ki s kamerami oskrbuje Palestince na območjih, kjer so incidenti z izraelskim prebivalstvom in represivnimi organi najpogostejši.
Yoav Gross pojasnjuje, da s projektom spodbujajo javno debato o situaciji na Zahodnem bregu. Predvsem v Izraelu, kjer je pogled na dogajanje izrazito enostranski. Zaznali pa so tudi potrebo po neposrednih video dokazih, ki bi izraelske oblasti soočila s pogosto neprijetno resnico.
Ustvarjanje skupnosti
Kandidate za snemalce skrbno izberejo. Najpomembnejši kriterij je zanesljivost – prostovoljcu morajo zaupati in ne sme biti nekdo, ki kakorkoli sodeluje pri nasilnih dejanjih. Poskrbijo pa tudi za potrebno izobraževanje, saj večina pred tem ni nikoli snemala.
“Poskušamo ustvariti tudi neke vrste skupnost, ponavadi od 10 do 30 ljudi, ki komunicira med seboj.” V vsaki takšni lokalni snemalni skupnosti je tudi koordinator, to je B’Tselemov terenski delavec na konkretnem območju.
Skupnost se srečuje na nekaj tednov ali mesecev, odvisno od okoliščin. “Skušamo torej ustvariti skupnost, ki bi se kot taka identificirala, in ki bi jo preveval občutek skupnega boja.”
Uspešnost projekta
Gross, vodja video oddelka pri B’Tselemu, poudarja, da je projekt uspešen tudi zaradi njihove organizacije, ki se od leta 1989 ukvarja z nadzorom stanja človekovih pravic. Izgrajena infrastruktura, razvejana mreža sodelavcev in poznavanje zapletenih okoliščin izraelsko-palestinskega konflikta sta jim namreč precej olajšala začetek in izvedbo projekta video nadzora.
Pomoč Palestincem pa je s strani marsikoga v Izraelu dojeta skorajda kot izdaja, pravi Gross. Zato vsak posnetek, preden ga posredujejo medijem, oblastem ali objavijo na spletu, temeljito preverijo in mu dodajo kontekst.
“S tem načelom zanesljivosti si pravzaprav zagotavljamo preživetje v težavnem okolju izraelsko-palestinskega konflikta. Za preživetje je torej zanesljivost informacij najpomembnejši vidk, ki ga moramo obdržati ves čas.”
Posnetek kot dokaz
Eden od primerov učinkovitega nadzora je posnetek vojakov, ki sta palestinskega civilista vklenila, mu prekrila oči, nato pa vanj iz bližine ustrelila ne ravno nenevaren gumijasti naboj.
“Kmalu po objavi posnetka sta bila vojak in častnik kaznovana s strani vojske. Najprej sicer zgolj zaradi neprimernega vedenja, kar je bilo po našem sramotno, saj je šlo za incident, ki bi moral biti strožje sankcioniran. Zato smo šli z video posnetkom na višje sodišče in po dveh letih in pol od prve objave sta bila udeležena vojaka obsojena zaradi kaznivega dejanja.”
B’Tselemov video arhiv trenutno obsega več kot 2000 ur video gradiva, usoposobili in s kamerami opremili pa so že več kot 200 Palestincev na zasedenih ozemljih. Ker niso povsem prepričani v določene video vsebine, jih objavijo zgolj nekaj odstotkov. Projekt video nadzora močnejših pa ima tudi svoje imejitve.
“Celo v skupnostih, kjer lahko govorimo, da so kamere učinkovite, ne gre za video revolucijo. Sistem še vedno ostaja sistem okupacije palestinskih ozemelj in neenake ter nesorazmerne uporabe represivnih sredstev.”
Gross razlaga, da obstaja veliko stvari, proti katerim se s kamerami težko boriš. “Relativno enostavno je posneti nasilje represivnih organov, težko pa je denimo posneti zasedbo palestinskih ozemelj, ali pa težave Palestincev s sodnim sistemom. Gre za bolj abstraktne težave, ki terjajo več domišljije in truda, da bi se spopadli z njimi.”
Odbita do bita se loteva tehnologij, ki izginjajo. Med njimi naj bi bil teletekst, Maruša in Anže pa s sogovorniki ugotavljata, da teletekst tudi v letu 2017 na dan bere 20 odstotkov Slovencev. Čeprav napredka ni videti, teletekst zelo dobro živi v sožitju z novimi tehnologijami. Ukinili so ga le v Veliki Britaniji, Avstrijci so še vedno znani po hitrem objavljanju športnih rezultatov, na Madžarskem pa so poleg ljubezenskih pisem na teletekstu popularne še klepetalnice za zmenkarije.
Nova sezona podkasta Odbita do bita se še ozira za poletjem. 15. junij je ukinil mobilno gostovanjev državah Evropske unije in spremenil navade uporabnikov. "Free Wifi" ni več najbolj zaželena tabla pred restavracijami v tujini. Razpravljata Maruša Kerec in Anže Tomić.
Maruša in Anže svetujeta, da na dopust spakirate tudi podkaste. Kaj in zakaj je dobro poslušati v senci?
Ste kdaj razmišljali katerega od največjih petih bi se najlažje znebili? Amazon, Apple, Google, Facebook in Microsoft na vsakem koraku krojijo naša življenja. Odbita do bita z gosti (Jure Košir, Jože Robežnik, Nataša Briški in Maruša Majer) ugiba kako bi bilo, če jih ne bi bilo ...
Podkast o sodobnih tehnologijah praznuje z avtorjem imena Odbita do bita. Jonas Ž. o tem kako danes poslušamo radio, kako smo ga včasih in kam nas pelje tehnologija. Sprašujeta Maruša Kerec in Anže Tomić.
Nikola Tesla, Jonas Žnidaršič in Rade Šerbedžija so glavne zvezde futurističnega četrtka. Bodite zraven, praznuje z nami!
Predstavljajte si, da dobro sodelujejo tudi konkurenčna podjetja … Lahko! IFTTT (If This Than That) povezuje spletne storitve. Možnosti je veliko, podkast Odbita do bita razpravlja o nekaj najbolj zanimivih.
Tudi bančništvo ne more ubežati spletni in mobilni revoluciji. Odbita do bita testira nove, digitalne banke (britanski Revolut in nemško N26) in se poigrava z mislijo, da obstaja življenje brez gotovine.
Odbita do bita sanja o poletju in se pelje na dopust z navigacijo. Morda niste vedeli, Slovenec Zvonko Fazarinc je zaslužen za prvo GPS napravo na svetu! V Odbiti boste slišali uporabniške izkušnje in priporočila za uporabniku prijazne navigacije na mobilnih telefonih. (Foto: Lars Plougmann)
Tehnološka konferenca WeAreDevelopers je na Dunaj minuli konec tedna privabila 3800 ljudi in 78 predavateljev. Razpravljali so tudi o osrednji temi na področju informacijske tehnologije – virtualni resničnosti. Razlike med konkurenčnimi sistemi so velike, nekaj je tudi takih, ki ne spadajo več v področje VR-ja. Odbita do bita preizkuša Microsoftov sistem Hololens (računalnik na glavi), ki omogoča opazovanje 3D objektov v prostoru in njihovo manipulacijo.
V Sloveniji se prvi na svetu hvalimo z digitalnimi nagrobniki. Poenostavljeno, gre za digitalni zaslon na dejanskem pokopališču, na katerem se prikazujejo podatki umrle osebe. Čudno? Bizarno? Napredno? Varno? Gosta podkasta sta dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede in dr. Milan Zorman s Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru. (foto: Milan Zorman)
Kako bolj pametno in učinkovito deliti stvari po spletu? Kako ustvariti povezavo na točno določen del posnetka (na Youtubu, Soundcloudu, Vimeu in v 4D arhivu)? Odgovarjata Maruša Kerec in Anže Tomić!
Če nimate pametnega televizorja, mu pamet lahko dodate! Ker televizije ne kupujete pogosto, podkast Odbita do bita testira alternativo pametnemu televizorju: Chromecast!
Predstavljajte si, da čistite stanovanje in hkrati pišete email. Izvedljivo, tudi v domačem jeziku! Google že tako dobro razume slovensko, da mu lahko narekujemo besedilo, ki ga računalnik natipka namesto nas. O govornih tehnologijah v podkastu Odbita do bita!
Tretji del trilogije o telefonih razpravlja o najdražjih. Tistih, ki jih imamo najraje, čeprav veliko stanejo. Zdi se, da Apple in Samsung nimata konkurence, a Maruša in Anže izpostavita še nekaj drugih modelov.
Kaj pametnega je pametno kupiti? Maruša Kerec in Anže Tomić v drugem delu podkasta Odbita do bita, ki razpravlja o telefonih, iščeta uporaben in ugoden model pametnega telefona.
V naslednji trilogiji podkast Odbita do bita debatira in testira. Pametne telefone, seveda! So pametni telefoni res preveliki za naše žepe, lahko s pravilnim polnjenjem baterijo več časa ohranjamo pri življenju? Maruša Kerec in Anže Tomić razbijata mite o pametnih telefonih in iščeta resnico!
Za spletno varnost so pomembna dolga, raznolika in zakoplicirana gesla. Še bolj priporočljivi so brezplačni in enostavni upravljalniki gesel. Maruša Kerec in Anže Tomić pa v tretjem delu podkasta Odbita do bita ugotavljata, da obstaja dodaten in veliko bolj varen način - preverjanje v dveh korakih.
V prvem delu smo se naučili, da je dolgo geslo varno geslo! Anže Tomić in Maruša Kerec v nadaljevanju podkasta o geslih obljubljata, da bodo upravljalniki gesel olajšali življenje in omogočili bolj miren spanec. Vse kar rabiš je eno geslo!
Uporaba zaščitnih gesel naj bi bila vsem računalniško pismenim popolnoma jasna. Anže Tomić in Maruša Kerec vseeno ugotavljata, da naša spletna gesla niso samo problem, ampak resna težava modernega življenja.
Neveljaven email naslov