Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glavni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Luis Moreno Ocampo je prejšnji mesec na Dunaju omenil video kamere, ki jih Tomo Križnar in Klemen Mihelič dostavljata v Darfur. Posnetki tamkajšnjih zločinov nad civilnim prebivalstvom bi lahko v prihodnje služili kot dokazno gradivo na sodišču. To pa se že od leta 2007 dogaja v Izraelu.
B’Tselem je izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic na zasedenih ozemljih, ki s kamerami oskrbuje Palestince na območjih, kjer so incidenti z izraelskim prebivalstvom in represivnimi organi najpogostejši.
Yoav Gross pojasnjuje, da s projektom spodbujajo javno debato o situaciji na Zahodnem bregu. Predvsem v Izraelu, kjer je pogled na dogajanje izrazito enostranski. Zaznali pa so tudi potrebo po neposrednih video dokazih, ki bi izraelske oblasti soočila s pogosto neprijetno resnico.
Ustvarjanje skupnosti
Kandidate za snemalce skrbno izberejo. Najpomembnejši kriterij je zanesljivost – prostovoljcu morajo zaupati in ne sme biti nekdo, ki kakorkoli sodeluje pri nasilnih dejanjih. Poskrbijo pa tudi za potrebno izobraževanje, saj večina pred tem ni nikoli snemala.
“Poskušamo ustvariti tudi neke vrste skupnost, ponavadi od 10 do 30 ljudi, ki komunicira med seboj.” V vsaki takšni lokalni snemalni skupnosti je tudi koordinator, to je B’Tselemov terenski delavec na konkretnem območju.
Skupnost se srečuje na nekaj tednov ali mesecev, odvisno od okoliščin. “Skušamo torej ustvariti skupnost, ki bi se kot taka identificirala, in ki bi jo preveval občutek skupnega boja.”
Uspešnost projekta
Gross, vodja video oddelka pri B’Tselemu, poudarja, da je projekt uspešen tudi zaradi njihove organizacije, ki se od leta 1989 ukvarja z nadzorom stanja človekovih pravic. Izgrajena infrastruktura, razvejana mreža sodelavcev in poznavanje zapletenih okoliščin izraelsko-palestinskega konflikta sta jim namreč precej olajšala začetek in izvedbo projekta video nadzora.
Pomoč Palestincem pa je s strani marsikoga v Izraelu dojeta skorajda kot izdaja, pravi Gross. Zato vsak posnetek, preden ga posredujejo medijem, oblastem ali objavijo na spletu, temeljito preverijo in mu dodajo kontekst.
“S tem načelom zanesljivosti si pravzaprav zagotavljamo preživetje v težavnem okolju izraelsko-palestinskega konflikta. Za preživetje je torej zanesljivost informacij najpomembnejši vidk, ki ga moramo obdržati ves čas.”
Posnetek kot dokaz
Eden od primerov učinkovitega nadzora je posnetek vojakov, ki sta palestinskega civilista vklenila, mu prekrila oči, nato pa vanj iz bližine ustrelila ne ravno nenevaren gumijasti naboj.
“Kmalu po objavi posnetka sta bila vojak in častnik kaznovana s strani vojske. Najprej sicer zgolj zaradi neprimernega vedenja, kar je bilo po našem sramotno, saj je šlo za incident, ki bi moral biti strožje sankcioniran. Zato smo šli z video posnetkom na višje sodišče in po dveh letih in pol od prve objave sta bila udeležena vojaka obsojena zaradi kaznivega dejanja.”
B’Tselemov video arhiv trenutno obsega več kot 2000 ur video gradiva, usoposobili in s kamerami opremili pa so že več kot 200 Palestincev na zasedenih ozemljih. Ker niso povsem prepričani v določene video vsebine, jih objavijo zgolj nekaj odstotkov. Projekt video nadzora močnejših pa ima tudi svoje imejitve.
“Celo v skupnostih, kjer lahko govorimo, da so kamere učinkovite, ne gre za video revolucijo. Sistem še vedno ostaja sistem okupacije palestinskih ozemelj in neenake ter nesorazmerne uporabe represivnih sredstev.”
Gross razlaga, da obstaja veliko stvari, proti katerim se s kamerami težko boriš. “Relativno enostavno je posneti nasilje represivnih organov, težko pa je denimo posneti zasedbo palestinskih ozemelj, ali pa težave Palestincev s sodnim sistemom. Gre za bolj abstraktne težave, ki terjajo več domišljije in truda, da bi se spopadli z njimi.”
468 epizod
Odbita do bita se loteva sodobnih tehnologij in jih kritično umešča v prostor in čas. Pogovarjata se Maruša Kerec in Anže Tomić.
Glavni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Luis Moreno Ocampo je prejšnji mesec na Dunaju omenil video kamere, ki jih Tomo Križnar in Klemen Mihelič dostavljata v Darfur. Posnetki tamkajšnjih zločinov nad civilnim prebivalstvom bi lahko v prihodnje služili kot dokazno gradivo na sodišču. To pa se že od leta 2007 dogaja v Izraelu.
B’Tselem je izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic na zasedenih ozemljih, ki s kamerami oskrbuje Palestince na območjih, kjer so incidenti z izraelskim prebivalstvom in represivnimi organi najpogostejši.
Yoav Gross pojasnjuje, da s projektom spodbujajo javno debato o situaciji na Zahodnem bregu. Predvsem v Izraelu, kjer je pogled na dogajanje izrazito enostranski. Zaznali pa so tudi potrebo po neposrednih video dokazih, ki bi izraelske oblasti soočila s pogosto neprijetno resnico.
Ustvarjanje skupnosti
Kandidate za snemalce skrbno izberejo. Najpomembnejši kriterij je zanesljivost – prostovoljcu morajo zaupati in ne sme biti nekdo, ki kakorkoli sodeluje pri nasilnih dejanjih. Poskrbijo pa tudi za potrebno izobraževanje, saj večina pred tem ni nikoli snemala.
“Poskušamo ustvariti tudi neke vrste skupnost, ponavadi od 10 do 30 ljudi, ki komunicira med seboj.” V vsaki takšni lokalni snemalni skupnosti je tudi koordinator, to je B’Tselemov terenski delavec na konkretnem območju.
Skupnost se srečuje na nekaj tednov ali mesecev, odvisno od okoliščin. “Skušamo torej ustvariti skupnost, ki bi se kot taka identificirala, in ki bi jo preveval občutek skupnega boja.”
Uspešnost projekta
Gross, vodja video oddelka pri B’Tselemu, poudarja, da je projekt uspešen tudi zaradi njihove organizacije, ki se od leta 1989 ukvarja z nadzorom stanja človekovih pravic. Izgrajena infrastruktura, razvejana mreža sodelavcev in poznavanje zapletenih okoliščin izraelsko-palestinskega konflikta sta jim namreč precej olajšala začetek in izvedbo projekta video nadzora.
Pomoč Palestincem pa je s strani marsikoga v Izraelu dojeta skorajda kot izdaja, pravi Gross. Zato vsak posnetek, preden ga posredujejo medijem, oblastem ali objavijo na spletu, temeljito preverijo in mu dodajo kontekst.
“S tem načelom zanesljivosti si pravzaprav zagotavljamo preživetje v težavnem okolju izraelsko-palestinskega konflikta. Za preživetje je torej zanesljivost informacij najpomembnejši vidk, ki ga moramo obdržati ves čas.”
Posnetek kot dokaz
Eden od primerov učinkovitega nadzora je posnetek vojakov, ki sta palestinskega civilista vklenila, mu prekrila oči, nato pa vanj iz bližine ustrelila ne ravno nenevaren gumijasti naboj.
“Kmalu po objavi posnetka sta bila vojak in častnik kaznovana s strani vojske. Najprej sicer zgolj zaradi neprimernega vedenja, kar je bilo po našem sramotno, saj je šlo za incident, ki bi moral biti strožje sankcioniran. Zato smo šli z video posnetkom na višje sodišče in po dveh letih in pol od prve objave sta bila udeležena vojaka obsojena zaradi kaznivega dejanja.”
B’Tselemov video arhiv trenutno obsega več kot 2000 ur video gradiva, usoposobili in s kamerami opremili pa so že več kot 200 Palestincev na zasedenih ozemljih. Ker niso povsem prepričani v določene video vsebine, jih objavijo zgolj nekaj odstotkov. Projekt video nadzora močnejših pa ima tudi svoje imejitve.
“Celo v skupnostih, kjer lahko govorimo, da so kamere učinkovite, ne gre za video revolucijo. Sistem še vedno ostaja sistem okupacije palestinskih ozemelj in neenake ter nesorazmerne uporabe represivnih sredstev.”
Gross razlaga, da obstaja veliko stvari, proti katerim se s kamerami težko boriš. “Relativno enostavno je posneti nasilje represivnih organov, težko pa je denimo posneti zasedbo palestinskih ozemelj, ali pa težave Palestincev s sodnim sistemom. Gre za bolj abstraktne težave, ki terjajo več domišljije in truda, da bi se spopadli z njimi.”
Tehnologija VPN je navidezno zasebno omrežje, praktična rešitev za računalnik in telefon, ki šifrira prometne podatke uporabnika. Z Marušo in Anžetom o prednostih, slabostih in uporabnosti VPN-jev debatira dr. David Jelenc s Fakultete za računalništvo in informatiko.
Oktober je mesec kibernetske varnosti. Potem ko smo zamenjali brskalnik in iskalnik, Maruša, Anže in Aljoša iščejo še bolj varen in zaseben e-mail.
Oktober je mesec kibernetske varnosti! Odbita do bita v drugem delu trilogije išče varne in zasebne alternative znanim iskalnikom.
Oktober je mesec kibernetske varnosti! Odbita do bita zato išče varne in zasebne alternative znanim brskalnikom, iskalnikom in emailom. V prvi epizodi se Maruša, Anže in novinarski kolega z MMCja Aljoša Masten lotevajo brskalnikov, ker opažajo, da je svetovni splet na poti k enoličnosti. Googlov Chrome namreč zaseda že dvotretinski tržni delež.
Iščemo alternative korporacijam, ki so v sodobnem svetu postale sinonim za svetovni splet. Ali sploh še kdo na spletu počne kaj družbenokoristnega?
Po mobilnem plačevanju Odbita do bita raziskuje še mobilno prehranjevanje. Aplikacije za dostavo hrane so zelo priljubljene in ponujajo odlično uporabniško izkušnjo, a primeri korporacij iz tujine kažejo predvsem na problematične oblike zaposlitve.
Vsaj na videz se zdi, da živimo v prihodnosti, poslušalci Odbite do bita že nakupujejo brez denarnice, le s telefonom ali pametno uro. V prvi epizodi četrte sezone o sodobnih načinih plačevanja, uporabniški izkušnji, varnosti in tekmi s tujino z Marušo in Anžetom debatira Aleksander Kurtevski, direktor Bankarta.
Odbita do bita v zadnji epizodi tretje sezone tradicionalno pred mikrofon povabi odbite sodelavce. Maruša, Anže, Gašper, Jan, Maja, Matevž in Matej tokrat priporočajo Youtube kanale.
Val 202 je praznoval skupaj s poslušalci! Maruša Kerec, Anže Tomić in Lenart J. Kučić so novo epizodo posneli pred publiko in debatirali o treh aktualnih temah: alternative za družabna omrežja, trgovinski spor med Kitajsko in ZDA ter Youtube Kids.
Maruša in Anže si po upravljalnikih gesel in upravljalnikih odložišča, delavnik lajšata še z bližnjicami na tipkovnicami. S poslušalci odgovarjata na vprašanje, katere bližnjice na tipkovnici uporabljati in zakaj?
Applova razvojna konferenca je letos še posebej presenetila, pravijo udeleženci, izbrani novinarji in razvijalci iz vsega sveta. Po 18 letih se največje tehnološko podjetje na svetu poslavlja od aplikacije iTunes, ponuja zmogljiv računalnik, ki tudi zaradi cene ni namenjen množicam, organizira delavnice in nagovarja ženske. Maruša in Anže od daleč opazujeta dogajanje v Kaliforniji, s prizorišča se oglašata Katarina Lotrič, soustanoviteljica aplikacije Lake in tehnološki novinar Jason Snell.
Svetovni hit je na zemljevidu našel tudi Ljubljano. Kaj prinaša souporaba e-skirojev in zakaj se zdi, da kljub trendu odzivi niso najbolj pozitivni? Maruši in Anžetu se je v studiu pridružil Marko Peterlin z Inštituta za politike prostora.
Najpogosteje uporabljeni besedi zadnjih dni v tehnološkem svetu sta Google in Huawei. V ponedeljek je odjeknila novica, da naj bi Huawei ostal brez dostopa do posodobitev Googlovega operacijskega sistema Android. Že v torek so Združene države Amerike prepoved poslovanja s Huaweijem preložile za 90 dni. Maruša in Anže analizirata trgovinski spor s tehnološkima poznavalcema Danom Morenom in Carolino Milanesi.
Maruša Kerec, Anže Tomić in Matej Praprotnik debatirajo o svetu na spletu. Zakaj video ni ubil radia in kako je internet tradicionalne medije le še povzdignil?
Kako je internet v zadnjih tridesetih letih iz želje, da bo rešil človeštvo, postal pošast, ki bi jo radi krotili? Z Marušo in Anžetom debatirata Avgust Jauk in Tomi Dolenc z Arnesa.
Maruša in Anže s poslušalci ugotavljata, zakaj so aplikacije, ki omogočajo lažje kopiranje, pomemben pisarniški pripomoček.
Kdaj naj otroci dostopajo do spleta, kako se straši pri vzgoji spopadajo s temnimi stranmi interneta? Boris Veler iz Logouta priporoča nekatera orodja in odsvetuje aplikacije za vohunjenje
Odbita do bita v miniseriji debatira o naših najdražjih! Otroci vplivnežev so pogosto izpostavljeni kameri, kar lahko vpliva na njihovo prihodnost in zasebnost. Imamo pa v Sloveniji tudi otroke vplivneže, nekateri so od ranega otroštva zvezde profilov na Instagramu in Youtubu. Gostja: Tamara Langus, strokovnjakinja za spletni marketing in družabna omrežja
Je prav, da se dojenčki, otroci ali najstniki vplivnežev pojavljajo pred kamero in v oglasih? Odbita do bita o prihodnosti in zasebnosti izpostavljenih otrok debatira z dr. Sonjo Merljak Zdovc in Niko Veger.
Ob uvedbi GDPR maja lani smo vsi zagnali paniko. Žal ne v praksi, ko bi morali bolj zavarovati spletne strani in dostope do podatkov. Kako in zakaj se je na Googlu znašlo toliko najobčutljivejših podatkov izolskih pacientov?
Neveljaven email naslov