Glavni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Luis Moreno Ocampo je prejšnji mesec na Dunaju omenil video kamere, ki jih Tomo Križnar in Klemen Mihelič dostavljata v Darfur. Posnetki tamkajšnjih zločinov nad civilnim prebivalstvom bi lahko v prihodnje služili kot dokazno gradivo na sodišču. To pa se že od leta 2007 dogaja v Izraelu.

B’Tselem je izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic na zasedenih ozemljih, ki s kamerami oskrbuje Palestince na območjih, kjer so incidenti z izraelskim prebivalstvom in represivnimi organi najpogostejši.

Yoav Gross pojasnjuje, da s projektom spodbujajo javno debato o situaciji na Zahodnem bregu. Predvsem v Izraelu, kjer je pogled na dogajanje izrazito enostranski. Zaznali pa so tudi potrebo po neposrednih video dokazih, ki bi izraelske oblasti soočila s pogosto neprijetno resnico.

Ustvarjanje skupnosti

Kandidate za snemalce skrbno izberejo. Najpomembnejši kriterij je zanesljivost – prostovoljcu morajo zaupati in ne sme biti nekdo, ki kakorkoli sodeluje pri nasilnih dejanjih. Poskrbijo pa tudi za potrebno izobraževanje, saj večina pred tem ni nikoli snemala.

“Poskušamo ustvariti tudi neke vrste skupnost, ponavadi od 10 do 30 ljudi, ki komunicira med seboj.” V vsaki takšni lokalni snemalni skupnosti je tudi koordinator, to je B’Tselemov terenski delavec na konkretnem območju.

Skupnost se srečuje na nekaj tednov ali mesecev, odvisno od okoliščin. “Skušamo torej ustvariti skupnost, ki bi se kot taka identificirala, in ki bi jo preveval občutek skupnega boja.”

Uspešnost projekta

Gross, vodja video oddelka pri B’Tselemu, poudarja, da je projekt uspešen tudi zaradi njihove organizacije, ki se od leta 1989 ukvarja z nadzorom stanja človekovih pravic. Izgrajena infrastruktura, razvejana mreža sodelavcev in poznavanje zapletenih okoliščin izraelsko-palestinskega konflikta sta jim namreč precej olajšala začetek in izvedbo projekta video nadzora.

Pomoč Palestincem pa je s strani marsikoga v Izraelu dojeta skorajda kot izdaja, pravi Gross. Zato vsak posnetek, preden ga posredujejo medijem, oblastem ali objavijo na spletu, temeljito preverijo in mu dodajo kontekst.

“S tem načelom zanesljivosti si pravzaprav zagotavljamo preživetje v težavnem okolju izraelsko-palestinskega konflikta. Za preživetje je torej zanesljivost informacij najpomembnejši vidk, ki ga moramo obdržati ves čas.”

Posnetek kot dokaz

Eden od primerov učinkovitega nadzora je posnetek vojakov, ki sta palestinskega civilista vklenila, mu prekrila oči, nato pa vanj iz bližine ustrelila ne ravno nenevaren gumijasti naboj.

“Kmalu po objavi posnetka sta bila vojak in častnik kaznovana s strani vojske. Najprej sicer zgolj zaradi neprimernega vedenja, kar je bilo po našem sramotno, saj je šlo za incident, ki bi moral biti strožje sankcioniran. Zato smo šli z video posnetkom na višje sodišče in po dveh letih in pol od prve objave sta bila udeležena vojaka obsojena zaradi kaznivega dejanja.”

B’Tselemov video arhiv trenutno obsega več kot 2000 ur video gradiva, usoposobili in s kamerami opremili pa so že več kot 200 Palestincev na zasedenih ozemljih. Ker niso povsem prepričani v določene video vsebine, jih objavijo zgolj nekaj odstotkov. Projekt video nadzora močnejših pa ima tudi svoje imejitve.

“Celo v skupnostih, kjer lahko govorimo, da so kamere učinkovite, ne gre za video revolucijo. Sistem še vedno ostaja sistem okupacije palestinskih ozemelj in neenake ter nesorazmerne uporabe represivnih sredstev.”

Gross razlaga, da obstaja veliko stvari, proti katerim se s kamerami težko boriš. “Relativno enostavno je posneti nasilje represivnih organov, težko pa je denimo posneti zasedbo palestinskih ozemelj, ali pa težave Palestincev s sodnim sistemom. Gre za bolj abstraktne težave, ki terjajo več domišljije in truda, da bi se spopadli z njimi.”