“V Starbucksu naročim kavo pod imenom Godot, in odidem”. To je le eden izmed duhovitih aforizmov, ki jih na svojem Twitter profilu pod psevdonimom @neinquarterly zapisuje Eric Jarosinski, bivši profesor nemškega jezika in literature, samooklicani propadli intelektualec, ki je akademsko delo obesil na klin zaradi nesposobnosti pisanja dolgih povedi.

"Ko sem to majhno okence hitro zapolnil z besedami, sem občutil olajšanje. Nikoli ni vprašanje, ali boš napisal do konca, kot knjigo, ki sem jo skušal napisati. Gre za to, ali boš v ta majhen prostor ujel idejo."

“V Starbucksu naročim kavo pod imenom Godot, in odidem”. To je le eden izmed duhovitih aforizmov, ki jih na svojem Twitter profilu pod psevdonimom @neinquarterly zapisuje Eric Jarosinski, bivši profesor nemškega jezika in literature, samooklicani propadli intelektualec , ki je akademsko delo obesil na klin zaradi nesposobnosti pisanja dolgih povedi.
Zakaj Nein in zakaj Quarterly, se morda sprašujete. Quarterly je tipično poimenovanje za akademsko revijo, Nein pa prihaja iz Ericove preteklosti germanista, zanimanje za filozofijo pa izhaja iz tradicije marksizma. Po čistem naključju je na spletu naletel na zapise v helvetiki in Nein je bila ena od njih. Tako je postal Nein.quarterly – možakar z monoklom.

“Temelji na fotografiji Theodorja W. Adorna, ključnega misleca frankfurtske šole kritične teorije. Šola je temeljila na Freudu, Marxu in Heglu, zanimala se je za popularno oziroma množično kulturo. To so bile ideje, zaradi katerih sem začel poglobljeno razmišljati o kulturi drugače kot v preteklosti, podobno kot drugi, ki jih zanima ta tradicija.”

In kako vse svoje domislice ubesedi s 140 znaki? “Ko sem to majhno okence hitro zapolnil z besedami, sem občutil olajšanje. Vedno lahko napišeš tvit, vprašanje je le, kako dobro. Si dosegel, kar si z zapisanim želel doseči? Če si napisal šalo, si jo napisal kar se da najbolje? Nikoli ni vprašanje, ali boš napisal do konca, kot knjigo, ki sem jo skušal napisati. Gre za to, ali boš v ta majhen prostor ujel idejo.”

Pisanje je zaradi omejitve dolžine tvita vedno izziv. Ni vprašljivo, ali boš napisal dovolj, to lahko zmeraj. Gre za vprašanje, kako dobro boš nekaj napisal. Kaj pa naredi dober tvit?

Slog, prvotno pa tudi ritem govora. Nekdo, ki zna povedati dobro šalo ali prebrati vrstico pesmi, točno ve, kje so premori, kaj poudariti. To je treba upoštevati tudi pri pisanju. Kako pa to doseči pri občinstvu, ki bere veliko in zelo hitro, brez konteksta? Pomembno je, da je tvit samostojen, da bralcu ni treba poznati prejšnjih tvitov, da bi ga razumel. Tvit je kratek, ker je kratek, moraš napisati nekaj zanimivega, običajno gre za napetost, za nasprotje. To je klasični aforizem, sestaviti moraš zanimivo napetost, ki se razreši ali pa obvisi v tekstu. Kratko besedilo, gorivo, ki ga nekdo hoče kar naprej prebirati.

Glavna tema njegovih aforizmov so šale na račun filozofov, vendar ne samo to. Je tudi politično angažiran, piše o aktualnih svetovnih problemih, začivkal je tudi ob nedavnem terorističnem napadu v Parizu …

“Ko prideš pozno domov, poln upanja. Potem slišiš za Pariz.”

“Ko se ves svet zdi nor in nepredvidljiv, svetujem potovanje v Amsterdam. Da lahko uživate predvidljivo zanič vreme.”

Eric Jarosinski je poleg poklicnega tviteraša tudi novinar. Študiral je novinarstvo, zdaj piše za nemški Die Zeit in nizozemski NRC, medtem ko je pisal doktorat, pa je delal za študentski časopis – tako neažurni so bili, da so celo pozabili pisati o enem večjih svetovnih dogodkov – o padcu meje med vzhodno in zahodno Nemčijo.

“Da, mislim, da smo bili edini časopis na svetu, ki je zamudil padec berlinskega zidu.”

Veliko tega, kar počne pod psevdonimom Nein, je pretiravanje in napihovanje negativnega v več pogledih. Gre za represijo občutka obupa, osamljenosti. Gre za preobračanje nečesa resničnega v nekaj povsem drugega. Gre tudi za izražanje in na koncu za navdihovanje drugih. Eric Jarosinski je iz anksioznosti in depresije ustvaril nekaj produktivnega. Na Tviterju so pogovori, ki ji jih je imel sam s sabo, končno postali nekaj resničnega.