Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glavni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Luis Moreno Ocampo je prejšnji mesec na Dunaju omenil video kamere, ki jih Tomo Križnar in Klemen Mihelič dostavljata v Darfur. Posnetki tamkajšnjih zločinov nad civilnim prebivalstvom bi lahko v prihodnje služili kot dokazno gradivo na sodišču. To pa se že od leta 2007 dogaja v Izraelu.
B’Tselem je izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic na zasedenih ozemljih, ki s kamerami oskrbuje Palestince na območjih, kjer so incidenti z izraelskim prebivalstvom in represivnimi organi najpogostejši.
Yoav Gross pojasnjuje, da s projektom spodbujajo javno debato o situaciji na Zahodnem bregu. Predvsem v Izraelu, kjer je pogled na dogajanje izrazito enostranski. Zaznali pa so tudi potrebo po neposrednih video dokazih, ki bi izraelske oblasti soočila s pogosto neprijetno resnico.
Ustvarjanje skupnosti
Kandidate za snemalce skrbno izberejo. Najpomembnejši kriterij je zanesljivost – prostovoljcu morajo zaupati in ne sme biti nekdo, ki kakorkoli sodeluje pri nasilnih dejanjih. Poskrbijo pa tudi za potrebno izobraževanje, saj večina pred tem ni nikoli snemala.
“Poskušamo ustvariti tudi neke vrste skupnost, ponavadi od 10 do 30 ljudi, ki komunicira med seboj.” V vsaki takšni lokalni snemalni skupnosti je tudi koordinator, to je B’Tselemov terenski delavec na konkretnem območju.
Skupnost se srečuje na nekaj tednov ali mesecev, odvisno od okoliščin. “Skušamo torej ustvariti skupnost, ki bi se kot taka identificirala, in ki bi jo preveval občutek skupnega boja.”
Uspešnost projekta
Gross, vodja video oddelka pri B’Tselemu, poudarja, da je projekt uspešen tudi zaradi njihove organizacije, ki se od leta 1989 ukvarja z nadzorom stanja človekovih pravic. Izgrajena infrastruktura, razvejana mreža sodelavcev in poznavanje zapletenih okoliščin izraelsko-palestinskega konflikta sta jim namreč precej olajšala začetek in izvedbo projekta video nadzora.
Pomoč Palestincem pa je s strani marsikoga v Izraelu dojeta skorajda kot izdaja, pravi Gross. Zato vsak posnetek, preden ga posredujejo medijem, oblastem ali objavijo na spletu, temeljito preverijo in mu dodajo kontekst.
“S tem načelom zanesljivosti si pravzaprav zagotavljamo preživetje v težavnem okolju izraelsko-palestinskega konflikta. Za preživetje je torej zanesljivost informacij najpomembnejši vidk, ki ga moramo obdržati ves čas.”
Posnetek kot dokaz
Eden od primerov učinkovitega nadzora je posnetek vojakov, ki sta palestinskega civilista vklenila, mu prekrila oči, nato pa vanj iz bližine ustrelila ne ravno nenevaren gumijasti naboj.
“Kmalu po objavi posnetka sta bila vojak in častnik kaznovana s strani vojske. Najprej sicer zgolj zaradi neprimernega vedenja, kar je bilo po našem sramotno, saj je šlo za incident, ki bi moral biti strožje sankcioniran. Zato smo šli z video posnetkom na višje sodišče in po dveh letih in pol od prve objave sta bila udeležena vojaka obsojena zaradi kaznivega dejanja.”
B’Tselemov video arhiv trenutno obsega več kot 2000 ur video gradiva, usoposobili in s kamerami opremili pa so že več kot 200 Palestincev na zasedenih ozemljih. Ker niso povsem prepričani v določene video vsebine, jih objavijo zgolj nekaj odstotkov. Projekt video nadzora močnejših pa ima tudi svoje imejitve.
“Celo v skupnostih, kjer lahko govorimo, da so kamere učinkovite, ne gre za video revolucijo. Sistem še vedno ostaja sistem okupacije palestinskih ozemelj in neenake ter nesorazmerne uporabe represivnih sredstev.”
Gross razlaga, da obstaja veliko stvari, proti katerim se s kamerami težko boriš. “Relativno enostavno je posneti nasilje represivnih organov, težko pa je denimo posneti zasedbo palestinskih ozemelj, ali pa težave Palestincev s sodnim sistemom. Gre za bolj abstraktne težave, ki terjajo več domišljije in truda, da bi se spopadli z njimi.”
468 epizod
Odbita do bita se loteva sodobnih tehnologij in jih kritično umešča v prostor in čas. Pogovarjata se Maruša Kerec in Anže Tomić.
Glavni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Luis Moreno Ocampo je prejšnji mesec na Dunaju omenil video kamere, ki jih Tomo Križnar in Klemen Mihelič dostavljata v Darfur. Posnetki tamkajšnjih zločinov nad civilnim prebivalstvom bi lahko v prihodnje služili kot dokazno gradivo na sodišču. To pa se že od leta 2007 dogaja v Izraelu.
B’Tselem je izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic na zasedenih ozemljih, ki s kamerami oskrbuje Palestince na območjih, kjer so incidenti z izraelskim prebivalstvom in represivnimi organi najpogostejši.
Yoav Gross pojasnjuje, da s projektom spodbujajo javno debato o situaciji na Zahodnem bregu. Predvsem v Izraelu, kjer je pogled na dogajanje izrazito enostranski. Zaznali pa so tudi potrebo po neposrednih video dokazih, ki bi izraelske oblasti soočila s pogosto neprijetno resnico.
Ustvarjanje skupnosti
Kandidate za snemalce skrbno izberejo. Najpomembnejši kriterij je zanesljivost – prostovoljcu morajo zaupati in ne sme biti nekdo, ki kakorkoli sodeluje pri nasilnih dejanjih. Poskrbijo pa tudi za potrebno izobraževanje, saj večina pred tem ni nikoli snemala.
“Poskušamo ustvariti tudi neke vrste skupnost, ponavadi od 10 do 30 ljudi, ki komunicira med seboj.” V vsaki takšni lokalni snemalni skupnosti je tudi koordinator, to je B’Tselemov terenski delavec na konkretnem območju.
Skupnost se srečuje na nekaj tednov ali mesecev, odvisno od okoliščin. “Skušamo torej ustvariti skupnost, ki bi se kot taka identificirala, in ki bi jo preveval občutek skupnega boja.”
Uspešnost projekta
Gross, vodja video oddelka pri B’Tselemu, poudarja, da je projekt uspešen tudi zaradi njihove organizacije, ki se od leta 1989 ukvarja z nadzorom stanja človekovih pravic. Izgrajena infrastruktura, razvejana mreža sodelavcev in poznavanje zapletenih okoliščin izraelsko-palestinskega konflikta sta jim namreč precej olajšala začetek in izvedbo projekta video nadzora.
Pomoč Palestincem pa je s strani marsikoga v Izraelu dojeta skorajda kot izdaja, pravi Gross. Zato vsak posnetek, preden ga posredujejo medijem, oblastem ali objavijo na spletu, temeljito preverijo in mu dodajo kontekst.
“S tem načelom zanesljivosti si pravzaprav zagotavljamo preživetje v težavnem okolju izraelsko-palestinskega konflikta. Za preživetje je torej zanesljivost informacij najpomembnejši vidk, ki ga moramo obdržati ves čas.”
Posnetek kot dokaz
Eden od primerov učinkovitega nadzora je posnetek vojakov, ki sta palestinskega civilista vklenila, mu prekrila oči, nato pa vanj iz bližine ustrelila ne ravno nenevaren gumijasti naboj.
“Kmalu po objavi posnetka sta bila vojak in častnik kaznovana s strani vojske. Najprej sicer zgolj zaradi neprimernega vedenja, kar je bilo po našem sramotno, saj je šlo za incident, ki bi moral biti strožje sankcioniran. Zato smo šli z video posnetkom na višje sodišče in po dveh letih in pol od prve objave sta bila udeležena vojaka obsojena zaradi kaznivega dejanja.”
B’Tselemov video arhiv trenutno obsega več kot 2000 ur video gradiva, usoposobili in s kamerami opremili pa so že več kot 200 Palestincev na zasedenih ozemljih. Ker niso povsem prepričani v določene video vsebine, jih objavijo zgolj nekaj odstotkov. Projekt video nadzora močnejših pa ima tudi svoje imejitve.
“Celo v skupnostih, kjer lahko govorimo, da so kamere učinkovite, ne gre za video revolucijo. Sistem še vedno ostaja sistem okupacije palestinskih ozemelj in neenake ter nesorazmerne uporabe represivnih sredstev.”
Gross razlaga, da obstaja veliko stvari, proti katerim se s kamerami težko boriš. “Relativno enostavno je posneti nasilje represivnih organov, težko pa je denimo posneti zasedbo palestinskih ozemelj, ali pa težave Palestincev s sodnim sistemom. Gre za bolj abstraktne težave, ki terjajo več domišljije in truda, da bi se spopadli z njimi.”
Slike, videe in besedila že prepričljivo generira umetna inteligenca. Kako in komu še zaupati? Katera orodja umetne inteligence vendarle prinašajo lažji študij ali delo v pisarni? Natanko eno leto po prvih omembah ChatGPT-ja se predvsem sprašujemo o možnostih uporabe in zlorabe. So ruske tehnologije nevarne? So telefoni na preklop modni trend ali korak v novo smer?
Digitalizacija, avtomatizacija in robotizacija. Procesi, ki so vsakdan tudi v svetu delovnih procesov. Sta zato strah in dvom upravičena? Bodo roboti ljudem res prevzeli delovna mesta?
Podjetniški podkast, ki odpira prostor iskrenim in raznolikim pogovorom. Zgodbe ovinkov in zavor treh avtomobilskih sanjačev. Sodobne tehnologije kritično umeščene v naš prostor in čas. Lovim ravnotežje, Atmosferci in Odbita do bita. Skupna točka treh uspešnih podkastov: zvesti poslušalci. Kako in zakaj jim uspeva? Kdo je zgradil najboljšo skupnost? Epizoda je bila posneta pred publiko na Avdifestivalu 2023 (9. oktobra v Cukrarni v Ljubljani)
Twitter je postal X. Podjetje Meta odgovarja z alternativo, aplikacijo Threads, ki v Evropski uniji (še) ni dovoljena. Facebook in Instagram se poigravata z mislijo o plačljivih naročninah za uporabnike … V kakšni formi so korporativna omrežja v letu 2023?
Pametni dom po definiciji sestavljajo naprave, ki so povezljive in jih lahko upravljamo na daljavo. Kamere, pametni zvonci, kosilnice in hladilniki. Zdi se, da je pamet vgrajena že v vsako napravo, ki pa ni nujno uporabna ali varna za uporabo. Kako povezati naprave, na kaj paziti in kateremu proizvajalcu zaupati?
Na predstavitvah novih telefonov in drugih pametnih naprav to jesen so v ospredju skrb za okolje in težnje po ogljični nevtralnosti. Zelena je nujna, ampak tehnološka podjetja imajo še vedno veliko črnih pik. Je lahko izdelava pametne ure res ogljično popolnoma nevtralna? Je nevarni kobalt res material, ki se reciklira? Je poenoten USB C-polnilnik boljša, zelena rešitev?
Uveljavitev in uporaba pametnega videonadzora sta se še pred kratkim zdeli rezervirani samo za Kitajsko, ki si varstvo osebnih podatkov in človekove pravice razlaga drugače kot Evropska unija. Zdaj videonadzor, ki deluje ob pomoči umetne inteligence, (začasno?) uvaja tudi Francija. Zagovorniki pravijo, da je nujen zaradi varnosti tako množičnih prireditev, kot so olimpijske igre, nasprotniki pa so ostri, saj nekaj, kar krši človekove pravice, ne sodi v središče Evrope.
Odbita do bita v osmo sezono podkasta o sodobnih tehnologijah vstopa z intervjujem z ministrico za digitalno preobrazbo Republike Slovenije. Digitalizacijo Slovenije že vsaj desetletje obljublja vsaka vlada, se pa prebivalci Slovenije še ne moremo strinjati, da živimo v digitalni državi ali družbi. Zakaj kljub številnim primerom dobrih praks nimamo enotnih informacijskih sistemov za uporabo javnih storitev, po kom se zgledovati, zakaj plastične kartice premagajo pametni telefon in kako kljub vsesplošnemu dvomu in strahu pred spremembami dvigniti digitalno pismenost?
Besedo v zadnji epizodi sedme sezone imajo odbiti poslušalci.
Za Odbito do bita Isobel Cockerell razmišlja o pomenu novinarstva v času vseprisotnih spletnih mnenj in o spletnih družbenih medijih, ki odlično uspevajo kljub težavam in škandalom, ki jim ni videti konca.
Cosplay je lahko le prostočasna dejavnost, subkultura, umetnost ali del resne in dobičkonosne industrije. Ljubitelji cosplaya se družijo na tekmovanjih in konvencijah, oblečeni v like iz sveta znanstvenofantastičnih serij, filmov in videoiger.
Nasilje na spletu je postalo med odraslimi in tudi mladimi nekaj običajnega, nepomembnega, razumljeno je kot šala. Nasilje na spletu pa ima lahko tudi posledice v resničnem življenju.
Zabavna industrija ima več milijonov uporabnikov po vsem svetu, velike količine denarja, a tudi številne težave. Kako stavka scenaristov v Združenih državah Amerike vpliva na televizijske serije in šove, ki jih tako radi gledamo?
Kaj umetna inteligenca prinaša v sicer tradicionalno umetnost, ki velja za kreativno in unikatno?
Aplikacije za vreme so med najbolj priljubljenimi na naših telefonih. Uporabljamo privzete in naložene, tudi plačljive. Nekatere veljajo za boljše, druge za slabše. Zakaj? In kako prepoznati aplikacijo, ki bo natančno napovedala vreme?
Slovenci v igričarski pismenosti ne izstopamo v primerjavi z drugimi državami. Razumevanje in zanimanje se povečujeta, so pa javne in medijske debate pogosto povezane le z negativnimi učinki igranja iger, zasvojenostjo in predsodki. V Odbiti do bita zato tokrat igre, ki lahko imajo pozitivne učinke. Igre, ki pomagajo premagovati krizo, strah, misel na samomor ali alkoholizem.
Kako (ne)uporaben je najbolj zloglasen robot na svetu? Zaradi ChatGPT-ja strokovnjaki celo predlagajo ustavitev razvoja umetne inteligence, Italija pa se je kot prva zahodna država odločila za prepoved uporabe ChatGPT-ja.
Tik Tok je izjemno priljubljen tudi med mladimi v Sloveniji, čeprav z vsebinami, algoritmi in zbiranjem podatkov ne prispeva k temu, da bi bil drugačen ali boljši od drugih velikih igralcev na trgu.
Miniserija raziskuje Tik Tok, ki je hkrati najbolj priljubljeno in osovraženo družabno omrežje na svetu. Dezinformacije so v zadnjih letih velika in pomembna tema. Nekaj, kar je včasih sodilo za šank, se danes v obsežnejših oblikah pojavlja v spletnih objavah in komentarjih. Je Tik Tok zaradi ohlapne regulacije in algoritma, ki daje pomembnost tudi uporabnikom z manj sledilci, privlačnejši za dezinformacije?
Neveljaven email naslov