Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, imamo nekaj več časa za refleksijo, za vsa mogoča vprašanja o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Zato bomo to in nekaj prihodnjih oddaj izkoristili za pogovor z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje, ob pesmih pa bomo osvetlili različne vloge glasbe v povezavi z družbo. V prvi iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj je na daljavo z nami kantavtor Jani Kovačič.
Nalezljive pesmi, 1. del
Glasba je bila že nekoč nepogrešljiva spremljevalka življenja – že v antičnih časih so potujoči pevci preko svojih pesmi prinašali novice, obenem pa tudi vrednote in sporočila neke družbe. Aktualne družbene spremembe v teh dneh občutimo tudi v glasbi, ki je, predvsem v svoji živi obliki, marsikje utihnila; glasbeniki so ostali brez dela, poslušalci pa brez koncertov.
“Zdaj, ko nimamo več možnosti hoditi na žive koncerte, se nam zdi, da jih pogrešamo. Čeprav mogoče drugače nihče ne bi šel na koncert, zdaj pa se mu kar naenkrat zazdi, da mu je ta svoboda kršena – zdaj bi pa ljudje šli na koncert. Saj potem, ko bodo imeli priliko, verjetno ne bodo šli, ampak ravno ta občutek, da lahko greš, je zdaj nekako skenslan, kot bi rekla naša mladina.”
Jani Kovačič, pogovor za Pesem v žepu
Nekateri ustvarjalci so se na dogajanje odzvali z ustvarjanjem novih pesmi in objavljanjem na spletu, kar pa ne more nadomestiti živega stika s poslušalci:
“Umetnosti ni brez publike. Vse skupaj potem izpade kot en egotrip … Človek posname, zato da bi potem doživel odziv; ker si da mir, se zbere, skoncentrira in nekaj hoče povedati, ampak brez odziva publike tudi na posnetek je vse skupaj dosti nesmiselno početje. Če pa je publika prisotna, je pa ta dialog takoj vzpostavljen in v par minutah že veš, kako je s tvojim komadom, a stojiš za njim ali ne. … Zato je seveda tu velik problem za posneto glasbo, kakšen dejansko ima odziv. A ni to samo neka manipulacija, a ni morda samo nek videz, neka tonska iluzija, ki jo gojimo, zato da sebe potolažimo, ker do ljudi itak ne moremo in niti ne vemo, kaj mislijo. Zato je seveda direkten nastop tisto pravo.”
Jani Kovačič, pogovor za Pesem v žepu
Jani Kovačič se že od začetkov svojega kantavtorskega ustvarjanja v središče svojih pesmi postavlja zgodbe posameznikov. Pravi, da je “vsakega človeka vsaj za eno pesem”. In v teh dneh to pride še bolj do izraza:
“Dobro tega, kar se dogaja, je, da je spet postal junak slehernik. Se pravi ta vsakdanji človek, ki skrbi, da to življenje teče. Zdravniki, prodajalci, smetarji – vse to kar naenkrat vidiš, da so ti dosti bolj pomembni kot razne filmske zvezde, glasbeniki … Kar naenkrat vidimo, kdo je pravi junak tega življenja – in to je dobro. Glasbeniki in igralci – vsi ti, ki se v javnosti kažejo kot zvezde, se morajo kar malo zamisliti, da dosti manj pametnega počnejo v življenju kot en smetar.”
Jani Kovačič, pogovor za Pesem v žepu
Ali bi morali potem v teh časih pozabiti na kulturo in dati prednost preživetju?
“Ne ne ne, obratno … Ravno to je tisto, kar želimo – ne pozabiti na posameznika, a hkrati stalno plemenititi, bogatiti ta naš vsakdan. Tukaj pa je kultura nezamenljiva, umetnost kot nekako vrh vsega pa tista, ki išče, razlaga ljudem, pojasnjuje stvari, ki si jih morda želijo, slutijo ali pa samo razmišljajo o tem. In ravno umetnost jim polaga te misli že izoblikovane, bolj jasno, zato da je njihovo življenje lepše.”
Jani Kovačič, pogovor za Pesem v žepu
249 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, imamo nekaj več časa za refleksijo, za vsa mogoča vprašanja o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Zato bomo to in nekaj prihodnjih oddaj izkoristili za pogovor z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje, ob pesmih pa bomo osvetlili različne vloge glasbe v povezavi z družbo. V prvi iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj je na daljavo z nami kantavtor Jani Kovačič.
Nalezljive pesmi, 1. del
Glasba je bila že nekoč nepogrešljiva spremljevalka življenja – že v antičnih časih so potujoči pevci preko svojih pesmi prinašali novice, obenem pa tudi vrednote in sporočila neke družbe. Aktualne družbene spremembe v teh dneh občutimo tudi v glasbi, ki je, predvsem v svoji živi obliki, marsikje utihnila; glasbeniki so ostali brez dela, poslušalci pa brez koncertov.
“Zdaj, ko nimamo več možnosti hoditi na žive koncerte, se nam zdi, da jih pogrešamo. Čeprav mogoče drugače nihče ne bi šel na koncert, zdaj pa se mu kar naenkrat zazdi, da mu je ta svoboda kršena – zdaj bi pa ljudje šli na koncert. Saj potem, ko bodo imeli priliko, verjetno ne bodo šli, ampak ravno ta občutek, da lahko greš, je zdaj nekako skenslan, kot bi rekla naša mladina.”
Jani Kovačič, pogovor za Pesem v žepu
Nekateri ustvarjalci so se na dogajanje odzvali z ustvarjanjem novih pesmi in objavljanjem na spletu, kar pa ne more nadomestiti živega stika s poslušalci:
“Umetnosti ni brez publike. Vse skupaj potem izpade kot en egotrip … Človek posname, zato da bi potem doživel odziv; ker si da mir, se zbere, skoncentrira in nekaj hoče povedati, ampak brez odziva publike tudi na posnetek je vse skupaj dosti nesmiselno početje. Če pa je publika prisotna, je pa ta dialog takoj vzpostavljen in v par minutah že veš, kako je s tvojim komadom, a stojiš za njim ali ne. … Zato je seveda tu velik problem za posneto glasbo, kakšen dejansko ima odziv. A ni to samo neka manipulacija, a ni morda samo nek videz, neka tonska iluzija, ki jo gojimo, zato da sebe potolažimo, ker do ljudi itak ne moremo in niti ne vemo, kaj mislijo. Zato je seveda direkten nastop tisto pravo.”
Jani Kovačič, pogovor za Pesem v žepu
Jani Kovačič se že od začetkov svojega kantavtorskega ustvarjanja v središče svojih pesmi postavlja zgodbe posameznikov. Pravi, da je “vsakega človeka vsaj za eno pesem”. In v teh dneh to pride še bolj do izraza:
“Dobro tega, kar se dogaja, je, da je spet postal junak slehernik. Se pravi ta vsakdanji človek, ki skrbi, da to življenje teče. Zdravniki, prodajalci, smetarji – vse to kar naenkrat vidiš, da so ti dosti bolj pomembni kot razne filmske zvezde, glasbeniki … Kar naenkrat vidimo, kdo je pravi junak tega življenja – in to je dobro. Glasbeniki in igralci – vsi ti, ki se v javnosti kažejo kot zvezde, se morajo kar malo zamisliti, da dosti manj pametnega počnejo v življenju kot en smetar.”
Jani Kovačič, pogovor za Pesem v žepu
Ali bi morali potem v teh časih pozabiti na kulturo in dati prednost preživetju?
“Ne ne ne, obratno … Ravno to je tisto, kar želimo – ne pozabiti na posameznika, a hkrati stalno plemenititi, bogatiti ta naš vsakdan. Tukaj pa je kultura nezamenljiva, umetnost kot nekako vrh vsega pa tista, ki išče, razlaga ljudem, pojasnjuje stvari, ki si jih morda želijo, slutijo ali pa samo razmišljajo o tem. In ravno umetnost jim polaga te misli že izoblikovane, bolj jasno, zato da je njihovo življenje lepše.”
Jani Kovačič, pogovor za Pesem v žepu
Mihael Lajlar je pesnik, kantavtor, roker - vse troje pa združuje pod imenom Edenon. Poslušamo novo ploščo Oko v črti, na kateri se temačna vsebina preliva v različne glasbene odtenke, ki jih poleg vokalista in akustičnega kitarista Mihaela ustvarjajo še Urban Krč (bobni), Rok Lajlar (električna kitara) in Jurij Repar (baskitara).
Skupina Tantadruj s svojim šestim albumom "Vihar" nadaljuje z uglasbljanjem klasikov slovenske poezije. Na sprehod med pesmimi z nove plošče nas bo pospremil vodja skupine Boštjan Soklič.
Kantavtorski festival Kantfest bo letos že 17. po vrsti, k sodelovanju pa vabi domače in tuje ustvarjalce, ki se (z)najdejo v polju kantavtorskega ustvarjanja in se želijo pomeriti v tekmovanju za zlato, srebrno in bronasto kanto. O načrtih za letošnjo edicijo festivala se pogovarjamo z organizatorjem, kantavtorjem Petrom Andrejem.
V Pesmi v žepu se nam predstavlja mlada kantavtorica Manca Berlec s svojim prvencem »Gola«. Ljubezenske pesmi na njem bi lahko označili za nekakšno sodobno žensko trubadursko liriko, ki jo Manca podaja na preprost in neposreden način.
Z nami se pogovarja novomeški kantavtor Jernej Zoran, ki na svoji 5. plošči "Stik" združuje moči s pevko Nino Radkovič. "Stik" prinaša predvsem pesmi z ljubezensko vsebino, ki se izmenjujejo z instrumentalnimi skladbami, vse pa prežema Jernejev optimistični pogled na svet.
Skupina Hamlet Express, ki jo vodi kantavtor Andraž Polič, ustvarja že skoraj dvajset let, pred kratkim pa je izdala svoj peti album "Opium Blue". Z Andražem se v Pesmi v žepu pogovarjamo o idejah, ki stojijo za pesmimi, pa tudi o njegovih pogledih na ustvarjanje, kulturo in družbo.
Bobnar in pevec Tulio Furlanič bo v Pesmi v žepu spregovoril o svoji glasbeni poti, ki ga je vodila od skupine Kameleoni v šestdesetih letih prek Faraonov, Yesterday in končno do samostojne kariere. Vmes ga je za dolga leta odneslo v tujino, pa se je spet vrnil in vedno znova našel načine za približevanje ljudem skozi glasbo. Zdaj ga čaka nova prelomnica, sedemdeseti rojstni dan, ob tem pa še vedno ustvarja in pripravlja pesmi za nov samostojni album.
S prvencem "Cloudless" se kantavtor Jakob Kobal loteva razkrivanja lastnega dojemanja sveta skozi glasbo. Namesto aktivnega zoperstavljanja zahtevam sodobne družbe se raje odmakne in prepušča toku, kar mu ponuja možnost za neobremenjeno opazovanje in glasbenobesedilno slikanje vtisov iz narave.
V Pesmi v žepu so z nami Viki, Marko in Marko, polovica šansonjerske zasedbe Same babe. Njihova četrta plošča "Vražji bend" nadaljuje žanrsko pisano uglasbljanje poezije, pri čemer ne manjka pikrih satiričnih glasbenih domislic.
V Pesmi v žepu ostajamo pri kantavtorski glasbi in šansonu ter poslušamo izbor pesmi slovenskih ustvarjalcev. Tokrat se sprašujemo, na kakšne načine je mogoče skozi pesmi pogledati na svet.
Tomaž Štular se pod imenom Bordo podaja na samostojno kantavtorsko pot in si na albumu "Medzvezdje" zastavlja večna vprašanja o vlogi in mestu človeka med ljudmi.
Svoje pesmi v žepu tokrat prinaša kantavtor Andrej Šifrer. Spregovorili bomo o njegovih zadnjih dveh ploščah: "40 let norosti" in "40 let - Moj žulj".
Pred letom dni – prav na dan žena – se je po dolgi bolezni poslovila ena vidnejših slovenskih kantavtoric Katarina Avbar. Njeno glasbenobesedilno ustvarjanje je vseskozi usmerjal njen veder in dobrohoten, a kljub temu kritičen pogled na svet. Svoje pesmi je najprej pisala za druge, sčasoma pa jih je pričenjala tudi sama postavljati na oder. Ob tem sta jo spodbujala njen partner, sicer kitarist in producent Peter Dekleva, ter pevka Vesna Zornik, s katero se pogovarjamo v tokratni oddaji.
Z nami se pogovarjata Laura Krajnc in Sven Horvat, kantavtorski duo Zajtrk. Pred kratkim je luč sveta ugledal njun prvenec "Pričutenja".
V Pesmi v žepu se pogovarjamo z Anino Trobec, pevko ustvarjalnega kolektiva Generator. Njihov prvenec »Open Eyes« z žanrsko fuzijo in minimalističnim pristopom v dvanajstih pesmih ponuja neobremenjen, a hkrati izredno domišljen glasbeni svet, v katerem se lahko najdejo tudi zahtevnejši poslušalci.
Rokerji Bališ prihajajo z avstrijske Koroške. Pred kratkim so izdali svoj četrti album "11°", ki ga bo v Pesmi v žepu predstavil Marko Stern.
Ob kulturnem prazniku se o uglasbeni poeziji, njenem pomenu in mestu, ki ga zaseda v današnjem svetu, z nami pogovarja pesnik Milan Dekleva. Poleg njegovih pesmi poslušamo tudi izbor uglasbitev drugih slovenskih pesnikov in pesnic.
Kolektiv vsestranskih glasbenikov pod vodstvom Roberta Jukiča se pod imenom Slepa kura prelevi v rokerje, ki želijo z družbenoangažiranimi besedili premikati meje v glavah. Preprosto idejo pospremijo z dodelano glasbeno izvedbo, ki nas ob poslušanju albuma »Odprta sezona lova na politike« prijetno preseneti tudi po estetski plati.
Zasedba Brencl banda se navdihuje pri tradiciji različnih narodov, ki jo na svoj način pregnete, napiše na novo in postavi na sodobni oder. Ta etno-kantavtorski glasbenobesedilni spoj se tako udejanja tudi v njihovi tretji studijski plošči »Korenine svetlobe«, ki nam jo predstavlja eden od ustanovnih članov skupine Andrej Boštjančič Ruda.
V Pesmi v žepu tudi tokrat ostajamo pri slovenskih kantavtorjih in poslušamo pesmi s treh starejših albumov: hrvaško-slovenskega kantavtorskega sodelovanja "Sjedoci - Priče" (1989) Arsena Dedića in Zorana Predina, prvenca ene ključnih slovenskih kantavtoric Ksenije Jus "Link der Wasser" (1998) in prvenca "Manj je več" (2009) ljutomerskega etno-rock glasbenika Sama Budne.
Neveljaven email naslov