Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
244 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
V mirnem podeželskem okolju v bližini Šentjerneja svoje glasbene sanje udejanja dolenjski glasbenik in producent Borut Antončič – Bort Ross. Konec leta 2023 je izdal svoj drugi album »K tebi odpeljem svoje srce«, ki je za razliko od prvenca »Sančo Pansa« iz leta 2015 bolj kantavtorski in vsebinsko zrelejši; avtorjeva značilna melanholija se v novejših pesmih vse bolj umika hvaležnemu sprejemanju življenja, rezultat pa je umirjena glasbena refleksija v barvah melodičnega popa, obogatena z elementi drugih glasbenih zvrsti, ki jih v deveterico pesmi vnašajo sodelujoči glasbeniki.
Pesem v žepu ob kulturnem prazniku prinaša uglasbeno poezijo, ki sta jo ustvarila pesnica Erika Vouk, letošnja Prešernova nagrajenka za življenjsko delo, ter pesnik in kantavtor Peter Andrej. Njuno dolgoletno sodelovanje se je leta 2017 prelilo v deveterico skladb, zbranih na albumu »Zatópató«. Ob pesmih z albuma poslušamo pogovor s Petrom Andrejem, posnet ob izidu plošče.
Pesem v žepu tokrat posvečamo slovenskim kantavtoricam. Najprej posežemo po posnetku s konca 80. let in poslušamo Matejo Koležnik, nato besedo prepustimo Mojci Prejac, zmagovalki Kantfesta 2014, ki nam predstavi novi single »Tu in zdaj«, v nadaljevanju pa se pogovarjamo z Mašo But iz kantavtorskega dua 3:RMA, v katerem ustvarja skupaj z Urško Supej, ter poslušamo pesmi z njunega novega projekta »The Garden of Edna«.
V Pesmi v žepu tokrat poslušamo izbor nekaterih starejših, pa tudi nekoliko novejših kantavtorskih posnetkov z živih nastopov. Izvajajo jih Urška Bančič, Sandra Erpe, Tomaž Domicelj, Tomaž Pengov, Vlado Kreslin in Leopold I. Nekaj izvedb najdete na albumih, druge so shranjene v radijskem arhivu, saj so jih posnele ekipe naše radijske glasbene produkcije.
»Eleutheria« v stari grščini pomeni svobodo. S to besedo je poimenovana glasbena zasedba, ki jo je pred nekaj leti na študiju jazzovskega petja v Rotterdamu ustanovila mlada slovenska glasbenica Teja Poljanšek. Pevka in avtorica je svoja študijska raziskovanja strnila v osmerico pesmi, večinoma v angleškem jeziku, in nastal je glasbeno izčiščen prvenec z močno osebno noto: »Lion«.
Domača zasedba s svetovljanskim duhom Hamlet Express nam predstavlja svoj šesti album »Fantom svobode«. V eklektični osmerici skladb z oznako »fusion-chanson« se četverica glasbenikov poda na iskanje svobodnega izraza v svetu zaukazanih načinov bivanja, ustvarjanja in uživanja. O vsebini albuma, ki bo izšel tudi v vinilni obliki, nam v Pesmi v žepu spregovori vodja Hamlet Expressa, pesnik in kantavtor Andraž Polič.
V Pesmi v žepu se v zadnjih dveh decembrskih oddajah oziramo na preteklo glasbeno leto in izpostavimo izvajalce s področja slovenskega šansona in kantavtorske glasbe, ki so ga še posebej zaznamovali. V drugem delu se posvetimo mladi generaciji in novim zasedbam – nekatere od njih je k ustvarjanju spodbudil obujeni Festival slovenskega šansona – ter poslušamo pesmi, ki so jih ustvarili Masayah, Wera Bestrd, Tomaž Hostnik, Balladero, Prašnati in Nakána.
V Pesmi v žepu se v zadnjih dveh decembrskih oddajah oziramo na preteklo glasbeno leto in izpostavimo izvajalce s področja slovenskega šansona in kantavtorske glasbe, ki so ga še posebej zaznamovali. V prvem delu so s svojimi novimi albumi v ospredju Vlado Kreslin, Jani Kovačič, Vita Mavrič, Same babe, Andraž Hribar in letošnji Ježkov nagrajenec Tomaž Domicelj.
»Kje si bla doslej« je naslov novega albuma, ki nam ga v Pesem v žepu prinaša Vlado Kreslin. Kantavtor, roker, folkroker – kakorkoli ga že poimenujete – se je v dolgih letih svoje glasbene poti preizkusil v različnih glasbenih zvrsteh in svojo kreativnost združil z mnogimi domačimi in tujimi glasbeniki. Tudi danes, pri sedemdesetih letih, aktivno ustvarja in s svojim novim albumom, po nekaterih štetjih osemindvajsetim, po drugih pa kar devetintridesetim, poslušalcem prinaša nekaj predelav starih pesmi ter še več novih.
Kantavtor Boštjan Pertinač nam v Pesem v žepu prinaša svoj drugi album »Kraške štorje«, kalejdoskop enajstih zgodb, ki jih je nabral po najrazličnejših kantinah in skritih kotičkih Krasa. Pri pisanju mu zgled predstavljajo nekateri starejši kantavtorski kolegi, kot sta Iztok Mlakar in Rudi Bučar, dodaja pa jim svoje lastne poglede in tako išče svojo pot v slovenskem glasbenem prostoru. Besedila so večinoma v kraškem narečju, pesmi pa se po zvoku nahajajo na presečišču etnoglasbe in poprocka. Album v celoto poveže avtorjeva želja po posredovanju zgodb, ki bi se sicer razblinile v času.
V Pesmi v žepu v dveh zaporednih oddajah predstavljamo deseterico izbranih šansonov, ki so se 28. oktobra predstavili na zaključni prireditvi Festivala slovenskega šansona 2023 in isti dan tudi izšli na istoimenski kompilaciji pri ZKP RTV Slovenija. V drugem delu so na vrsti skladbe, ki se obračajo k naši družbi in njenim problemom, pri tem pa včasih nastavijo ogledalo tudi nam poslušalcem. Šansone izvajajo Jure Ivanušič, Violoncelli Itineranti, Zajtrk, Primož Vidovič in Tomaž Hostnik.
V Pesmi v žepu v dveh zaporednih oddajah predstavljamo deseterico izbranih šansonov, ki so se 28. oktobra predstavili na zaključni prireditvi Festivala slovenskega šansona 2023 in isti dan tudi izšli na istoimenski kompilaciji pri ZKP RTV Slovenija. Začenjamo pri intimnih skladbah, v katerih se razkrivajo vprašanja, spoznanja in dileme posameznika – avtorja oziroma avtorice, ki šanson tudi izvaja: Ana Maria Mitić, Smaal Tokk, Veronika Nikolovska, Andrej Tomšič in Patricija Škof.
Ankaranska raperka Masayah se na prvencu »Zavedno« v mladostnem slengu sprehodi skozi različne glasbene zvrsti, od surovega rapa in žurerskega trapa do spevnejšega r'n'b-ja. Glasba zanjo predstavlja terapijo, dvaindvajsetletnica brez dlake na jeziku si želi, da bi skozi pesmi poslušalcem ponudila oporo, kakršno je v glasbi našla tudi sama.
Na Prvem odštevamo dneve in ure do zaključnega dejanja letošnjega Festivala slovenskega šansona. Ta zvrst ima pri nas dolgo zgodovino, ki so jo oblikovali predvsem entuziastični posamezniki: Frane Milčinski Ježek, Bojan Adamič, Meri Avsenak, Vita Mavrič, Svetlana Makarovič, Iztok Mlakar, zadnja leta se jim pridružujejo tudi mlajša imena. Nekaj jih bomo slišali tudi na odru Festivala slovenskega šansona, v soboto ob 20h v Kulturnem centru v Rogaški Slatini. V Pesmi v žepu bomo nocoj z vami delili besede dveh ustvarjalcev nekdanjega Festivala jugoslovanskega šansona: mojstra Bojana Adamiča in pesnika Ervina Fritza, pridruži se jima šansonjerka Vita Mavrič, nekaj misli o letošnjih nastopajočih pa bo povedal predsednik ene od letošnjih festivalskih žirij, pisatelj in pesnik Vlado Žabot.
Približuje se zaključno dejanje letošnjega Festivala slovenskega šansona, ki bo 28. oktobra 2023 v Kulturnem centru Rogaška Slatina. V dveh zaporednih Pesmih v žepu posvečamo nekaj pozornosti tistim skladbam, ki se v finale sicer niso uspele uvrstiti, a so vsaka zase unikaten in domišljen spoj besedila in glasbe. Šansoni druge oddaje se gibljejo med sedanjostjo in brezčasnostjo, izvajajo jih Rade kvartet, Prašnati, Gala trio, Ana Mezgec in Nakána ter Glas 'n bas.
Približuje se zaključno dejanje letošnjega Festivala slovenskega šansona, ki bo 28. oktobra 2023 v Kulturnem centru Rogaška Slatina. V dveh zaporednih Pesmih v žepu posvečamo nekaj pozornosti tistim skladbam, ki se v finale sicer niso uspele uvrstiti, a so vsaka zase unikaten in domišljen spoj besedila in glasbe. Rdeča nit prve oddaje bo motivika ljubezni, ki jo vsak na svoj način v pesmih predstavijo Anja Strajnar, Mihael Lajlar, Café Noisette, Dimme in Pedenjpedi ter Anja Hrastovšek.
Andraž Hribar se je širši javnosti prvič predstavil pred 25 leti na festivalu Slovenska popevka, leta 2001 je bil nagrajen na prvem Festivalu slovenskega šansona, istega leta je nastopil tudi na slovenskem izboru za pesem Evrovizije in se tja v naslednjih letih vrnil še štirikrat, ves ta čas pa ostaja stalnica domačih glasbenih odrov. Sedem svojih samostojnih glasbenih albumov je doslej spravil na polico, tokrat nam v Pesem v žepu prinaša osmega, album ljubezenskih pesmi z naslovom ∞ (Neskončno).
Dvojina v ritmu bossa nove: BosaZnova sta Vanja in Matjaž Romih, ustvarjalni par, ki je svoje zgodbe iz zasebnega okolja pred kratkim prenesel na velike odre, kot sta Popevka in Melodije morja in sonca. Na svojem prvem albumu »Terapija za pare« nam skozi trinajst pesmi v duetu pripovedujeta o povsem vsakdanjih plateh življenja v dvoje.
Vstopamo v pesniški svet Kajetana Koviča, Cirila Zlobca, Toneta Pavčka in Janeza Menarta – in njihovih pesmi, ki so leta 1953 izšle v skupni zbirki »Pesmi štirih«. Zbirka je kmalu obveljala za ključno delo slovenske poezije, štirje pesniki pa s svojimi tematikami že sedemdeset let nagovarjajo glasbenike, ki v zapisanih verzih najdejo odmev svojih lastnih misli. Nekaj njihovih uglasbitev bomo poslušali v tokratni Pesmi v žepu.
Sanje o ustvarjanju glasbe so štiri najstnike iz Zreč pred leti združile v bend, jih nato odpeljale vsakega na svojo profesionalno glasbeno pot in po desetletju spet povezale v želji, da posnamejo avtorski album. Vokalist, kitarist in avtor Janez Skaza, klaviaturist Samo Jezovšek, baskitarist Tomaž Dolžan in bobnar Matjaž Skaza nam kot skupina Petsto metrov predstavljajo »Telo«. Rdeča nit albuma je ljubezen, ki na izrazito neposreden, vsakdanji, a nikakor ne banalen način v celoto poveže vseh deset zvrstno pisanih pesmi. O albumu nam v Pesmi v žepu spregovorita brata Janez in Matjaž Skaza.
Neveljaven email naslov