Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
251 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
Kantavtor Luka Gluvić pri svojem ustvarjanju črpa iz bogate ameriške glasbene zakladnice, prvine folka in countryja pa prepleta z izvirno avtorsko poetiko. S tokratnim albumom »Velerajnki L. G.« ustvari poseben poklon kantavtorju Townesu Van Zandtu in nas ob poslušanju povabi na svojevrstno potovanje pesmi.
Kantavtor Boštjan Gartner se je dobrih dvajset let po svojem prvem albumu Reka (1996) odločil znova stopiti pred studijski mikrofon, kjer so se njegovemu vokalu in kitari pridružile klaviature Boruta Činča. Nastal je album »Čas brez iluzij«, umirjena glasbena ilustracija različnih plati življenja, ki nam ga avtor predstavi v tokratni Pesmi v žepu.
Igralec Boris Cavazza in jazzovski kitarist Igor Leonardi sta prvo skupno glasbeno poglavje, šansone s Cavazzevimi besedili in Leonardijevo glasbo, napisala leta 2005 z albumom »11 korakov«. Sledili so koncerti, tudi na Festivalu slovenskega šansona (2011), prvotni kvartet se je razširil v kvintet, obenem pa so nastajale tudi nove pesmi. V letu 2020 je Boris Cavazza Kvintet posnel ploščo »Sprehod«, ki nam jo v Pesmi v žepu predstavlja Boris Cavazza.
V Pesmi v žepu poslušamo nekaj pesmi s koncerta Tomaža Pengova, 28. novembra 1994. V Klubu K4 je nastopil pred ameriškim kantavtorjem Townesom Van Zandtom, koncert pa je posnel Radio Slovenija. Leta 2019, ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova, je izšel na dvojni zgoščenki »Kamor greš …«, skupaj z novimi predelavami Pengovovih pesmi v izvedbi zasedbe David in ukradeno pero.
Kantavtorske pesmi so po glasbeni plati pogosto preproste, v ospredju je namreč sporočilo, izraženo skozi besedilo pesmi. Včasih pa se kljub temu zgodi, da takšna pesem zaživi v bogatem orkestrskem aranžmaju. Nekaj jih poslušamo v tokratni Pesmi v žepu.
Mlada koroška glasbenica Ditka je v slovenskem prostoru znana predvsem po uglasbitvah poezije Ferija Lainščka, obenem pa kot kantavtorica ustvarja pesmi v angleškem jeziku. Obe plati svojega dela je ob desetletnici svoje poklicne poti združila na vinilni plošči, posneti živo v studiu Radia Maribor. Glasbeno ustvarjanje je pri Ditki neločljivo povezano z ljudmi, ki so ji blizu in s katerimi jo družijo podobne vrednote – vse to pa se zrcali v njenih pesmih.
Mladi jazzovski pevec in klaviaturist Žan Hauptman je pesmi za svoj prvenec Finished, not perfect napisal sam, do končne podobe pa so jim pomagali njegovi prijatelji glasbeniki, ki jih je povabil v svoj bend. Žan svoje pesmi ustvarja v angleščini, vendar je v njegovem primeru glasbeni jezik nedvomno pomembnejši od jezika besed. Pesmi na albumu smiselno dopolnijo poetični utrinki Urške Supej, kar poslušalcu ponudi celostno izkušnjo.
Pevec in kitarist Jure Lesar je svojo glasbeno pot začel kot vodja skupine Eskobars, nato pa se je podal na samostojno pot. Po prvencu »Zemljin sin« (2018) se nam zdaj predstavlja z drugo avtorsko ploščo »Je kaj novega«. Osem pesmi na albumu je vsebinsko in zvočno raznolikih, Jure se poigrava z besedno in glasbeno vsebino in pravi: »Splača se tvegati, da pokažeš svoj izraz.«
»Ženske štorije« so presunljive zgodbe žensk, ki jih same niso mogle povedati – in so ostajale pozabljene, preslišane. V daljni ali bližnji preteklosti, pa tudi tukaj in zdaj. Na svoj novi album jih je ujel kantavtor Jani Kovačič, ob njem jih izvajajo še vokalistka Medea Novak, pianistka Neža Pajek Arambašić in kontrabasist Luka Dobnikar. Ob osmem marcu jih Jani Kovačič poklanja vsem ženskam, pravi pa, da jih morajo slišati tudi – ali predvsem – moški.
S svojim prvencem »Ta neki neki« se nam predstavlja Špela Jezovšek – Stella. Pesmi na plošči zaznamuje njen prepričljiv vokal, ki v okviru mladostnega popa prinaša njena avtorska besedila in glasbo. Stellina energična izpoved je obenem poklon prijateljstvu, ki napaja njeno ustvarjalnost.
Slovenski šanson ima v svoji zgodovini dve festivalski poglavji. Prvo sta v osemdesetih letih spisala skladatelj Bojan Adamič in glasbena urednica Meri Avsenak, drugo pa je pred dvajsetimi leti odprla Vita Mavrič, ob tem pa se ji je pridružil Radio Slovenija. Snovalci festivalov so želeli spodbuditi nastajanje kakovostnih pesmi v slovenskem jeziku in tako ustvariti izvirno zvrst, ki se ne bi opirala na tuje zglede in slovenskim avtorjem in glasbenikom omogočala izražanje na visoki umetniški ravni. O podobi in vlogi slovenskega šansona ter pomenu festivala bosta spregovorila šansonjerka Vita Mavrič in urednik Rudi Pančur.
Pesmi Franceta Prešerna so skladatelji začeli uglasbljati še za njegovega življenja, najprej predvsem kot pesmi za glas ob spremljavi klavirja ali kot zborovske pesmi, s spreminjanjem popularne glasbe in prihodom novih zvrsti pa so se možnosti za uglasbitve precej razširile. V Pesmi v žepu se bomo dotaknili nekaterih najzanimivejših in najpomenljivejših izvedb, z nami pa se bo pogovarjal pesnik, kantavtor in literarni teoretik Matej Krajnc.
Kantavtorstvo je že po svoji naravi nekaj samotnega, individualnega. Kantavtorji največkrat spišejo besedilo, glasbo, aranžma, pesmi tudi izvajajo, ob tem pa so po možnosti še sami svoji producenti, založniki, promotorji in še kaj. Vse to je precej dela za enega samega človeka – in zato je povsem naravno, da nekatere od teh nalog zaupajo drugim. Včasih tudi tiste večje, kot je pisanje aranžmajev ali celo ustvarjanje glasbe za njihova besedila. V Pesmi v žepu tokrat razkrivamo nekaj tovrstnih sodelovanj naslednjih dvojic: Vlado Kreslin in Miro Tomassini, duo Natriletno kolobarjenje s praho, duo Zajtrk, Katarina Avbar in Peter Dekleva ter Iztok Mlakar in David Šuligoj.
Pesnik in kantavtor Andraž Polič se nam predstavlja z novo solistično malo ploščo Morje. Šest pesmi na plošči povezuje hrepenenje po svobodi, ki ga začrta s prvo, uglasbitvijo pesmi Srečka Kosovela »Moja velika nada« - v njegovi izvedbi preprosto kot »Nada«. Andraž sicer vodi zasedbo Hamlet Express, ki izvaja njegovo uglasbeno poezijo – tokrat pa so ga okoliščine prisilile in obenem spodbudile, da se snemanja loti solistično, zgolj z akustično kitaro in vokalom.
Nastopajoče na kantavtorskem festivalu Kantfest je v preteklem letu namesto občinstva v Rušah pozdravilo virtualno občinstvo. Mednarodna komponenta festivala je tokrat odpadla, namesto na odru pa so se kantavtorice in kantavtorji soočili s snemanjem v studiu. Kljub temu je tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto uspelo: zlato kanto je prejel Primož Vidovič, srebrno Blaž Mencinger, bronasto oziroma nagrado silence fiction za tujejezične pesmi si je prislužil Duo 3RMA, spletno občinstvo pa je najbolj prepričal Andrej Vilčnik. O razvoju festivala in smernicah domače kantavtorske glasbe se pogovarjamo z organizatorjem festivala Petrom Andrejem in članom strokovne žirije Janijem Kovačičem, nekaj besed pa povesta tudi dobitnika dveh od štirih tokratnih nagrad: Primož Vidovič in Blaž Mencinger.
V Pesmi v žepu navadno gostimo glasbenike, danes pa se bomo ustavili na drugi strani uglasbene besede. Z nami je namreč pesnik Borut Gombač. Obiskali smo ga v Mariboru, zaposlen je namreč v tamkajšnji univerzitetni knjižnici. Njegove pesmi so uglasbili Vasko Atanasovski, skupina Kvinton, kantavtor Marko Grobler in drugi.
V Pesmi v žepu smo zbrali nekaj svetlejših glasbenih utrinkov iztekajočega se leta 2020, ki sicer glasbenikom ni bilo najbolj naklonjeno. Poslušali bomo skladbe z letošnjih albumov s področja kantavtorske glasbe in šansona, ki so jih ustvarili Vita Mavrič, Boris Cavazza, Tomaž Hostnik, Sandra Erpe, Severa Gjurin in Počeni škafi.
Vsak čas prinaša svoje preizkušnje, ki se slej ko prej prezrcalijo v pripovedi, pesmi in druge oblike ustvarjalnosti. Tiste večje, kolektivne izkušnje, kot so vojne, pomanjkanje in druge stiske, včasih tako odzvanjajo še desetletja ali stoletja. Za vas smo jih nekaj zbrali v današnji kantavtorski Pesmi v žepu.
»Mačahe« kantavtorja Tomaža Hostnika, ki jih izvaja v duu z violinistom Matijo Krečičem, so šopek glasbenih slik sodobnega vaškega okolja. Pesmi so vsebinsko izredno močne, večinoma obravnavajo težke, zelo življenjske teme. O nekaterih stvareh je težko spregovoriti, še težje jih je spraviti v pesem – ampak Tomaž se tega loti na samosvoj način in nam omogoči, da se tudi sami vživimo v zgodbe ljudi, ki jih je ujel v svoje skladbe.
Istrski kantavtor Rudi Bučar se v pesmih s svoje sedme samostojne plošče »Kambjale so čase« poigrava s časovno komponento. Spremembe, ki jih kot posamezniki in družba doživljamo v razponu desetletij (ali pa včasih zgolj nekaj tednov, kot se je zgodilo v aktualnem letu), se odražajo tudi v izbiri zvočne barve posameznih pesmi, kar je Rudi Bučar dosegel v sodelovanju s številnimi glasbeniki: Goran Krmac, Anže Vrabec, Robert Pikl, Tomi Purić, Hamo, Martin Štibernik, Giulio Rosselli, Boštjan Gombač …
Neveljaven email naslov