Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
244 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
60. in 70. leta preteklega stoletja so s pesmimi Boba Dylana, Joan Baez in drugih kantavtorjev tudi v naš prostor prinesla ideje ameriškega protestniškega gibanja. Podobam iz ljudskih, protestniških in drugih kantavtorskih pesmi vse odtlej zvesto sledi Bogdana Herman, ki je v šestdesetih letih s Tomažem Domiceljem med drugim prepevala pesem »Kam so šle vse rožice«.
Ena najprepoznavnejših slovenskih glasbenic in avtoric Tinkara Kovač predstavlja svoj 13. album »Neskončnost«, na katerem je skladbam iz različnih obdobij svoje kariere nadela novo zvočno podobo. Njen vokal ob spremljavi pisane ekipe glasbenic in glasbenikov ter aranžmajih Giovannija Toffolonija še jasneje zazveni, kar usmeri dodatno pozornost na besedila, vse skupaj pa nam predstavi Tinkaro Kovač v nekoliko drugačni luči, kot smo je vajeni.
Pisani utrinki urbanega ljubljanskega življenja, razmislek o lastni vlogi v svetu, kritika družbenih zablod in ideje o lepši, pravičnejši prihodnosti, prepletene z zgodovinskimi referencami. Vse to se sestavi v pesmi, ki jih piše in izvaja Vasja Vipotnik – trnovski raper Skova. V Pesmi v žepu poslušamo pesmi z njegovega albuma Theatrum in nekaj živih izvedb s spremljevalno zasedbo Skovani, posnetih v oddajah Radia Slovenija – Prva vrsta in Izštekani.
V Pesmi v žepu poslušamo izbor uglasbene poezije nekaterih pesnikov, ki so si prislužili Prešernovo nagrado (med njimi sta jo dva tudi zavrnila): Ciril Zlobec, Ivan Minatti, Milan Jesih, Dane Zajc, Boris A. Novak, Janez Menart, Svetlana Makarovič in Feri Lainšček. Mnogi od njih so sicer pisali tudi besedila za popevke, šansone in druge glasbene zvrsti, včasih so celo sami stopili v vlogo izvajalcev. Mi pa tokrat ostajamo izključno pri njihovi poeziji, ki so si jo za uglasbitev izbrali različni glasbeniki.
Kantavtorske pesmi največkrat v središče postavljajo avtorja in njegovo avtobiografsko izpoved, vendar včasih stopijo tudi v tuje čevlje in ponudijo prostor za izražanje zgodb drugih ljudi. Nekateri kantavtorji to razumejo celo kot dolžnost, še posebno če osrednji pripovedni liki sami svoje pripovedi ne morejo podati. V Pesmi v žepu bomo poslušali nekaj tovrstnih zgodb, ki jih izvajajo Katarina Juvančič, Vita Mavrič, Iztok Mlakar, Jani Kovačič in Tomaž Hostnik.
Boštjan Soklič je slovenski glasbeni javnosti poznan kot član skupine Tantadruj, s katero uglasbljajo poezijo slovenskih klasikov, vzporedno pa ustvarja tudi kot kantavtor. Po kaseti »Za soncem« (1994) je svoja vandranja po domišljijskih svetovih zdaj zbral na drugem albumu »Pesmi iz Sokostana«, ki nam ga predstavlja v tokratni Pesmi v žepu.
Zasedba Bossa de Novo nas je tik pred novim letom razveselila s svojim 5. albumom »Twist«, na katerem je zbrala 13 pesmi različnih domačih in tujih avtorjev ter jih preoblekla v značilni slog bossa nove. O ustvarjanju albuma in o prevajanju in prirejanju skladb, ki se v slovenskem jeziku zdijo nenavadno sorodne izvirnikom v brazilski portugalščini, nam bo spregovoril vodja skupine Bossa de Novo, vokalist Primož Vitez.
Prigode iz preteklosti, ujete v ljudskem izročilu, lahko pomagajo osmisliti izzive sedanjosti. Kako pa bodo današnji trenutki ostali zapisani v glasbi? V Pesmi v žepu bomo delček odgovora na to vprašanje poiskali na dveh nedavnih albumih: »Kužne pesmi« skupine Katalena in »Šelestenja« Rudija Bučarja.
Premik iz starega v novo leto vam bomo v Pesmi v žepu pomagali premostiti z nekaj slovenskimi šansoni in kantavtorskimi skladbami, ki nam jih namenjajo Vita Mavrič, Jure Ivanušič, Iztok Mlakar, Nika Solce, Hostnik pa Krečič in Drago Mislej - Mef.
Ob iztekajočem se letu 2021 smo se dobili na čaju z Zoranom Predinom, ki nam v žepu prinaša novo ploščo »Takšnih več ne delajo«. Na njej svoji značilni cinični drži dodaja precej intimnih odtenkov, ki odsevajo razmišljanja in doživljanja preizkušenj nedavnega časa. Modrost in refleksijo zrelih let uravnoteži s pravo mero igrivosti in nesramnosti, da ga lahko zvesti poslušalci še vedno prepoznajo. Snemanja albuma se je lotil s hrvaškimi glasbeniki s prekaljenim tolkalcem Tončijem Grabušićem na čelu, rezultat je rokersko-bluesovski nabor desetih skladb, ki bodo v teh dneh izšle tudi na vinilni plošči, 28. decembra pa jih Zoran Predin s kvartetom Tončija Grabušića predstavlja v Klubu Cankarjevega doma.
Ob iztekajočem se letu 2021 smo se dobili na čaju z Zoranom Predinom, ki nam v žepu prinaša novo ploščo »Takšnih več ne delajo«. Na njej svoji značilni cinični drži dodaja precej intimnih odtenkov, ki odsevajo razmišljanja in doživljanja preizkušenj nedavnega časa. Modrost in refleksijo zrelih let uravnoteži s pravo mero igrivosti in nesramnosti, da ga lahko zvesti poslušalci še vedno prepoznajo. Snemanja albuma se je lotil s hrvaškimi glasbeniki s prekaljenim tolkalcem Tončijem Grabušićem na čelu, rezultat je rokersko-bluesovski nabor desetih skladb, ki bodo v teh dneh izšle tudi na vinilni plošči, 28. decembra pa jih Zoran Predin s kvartetom Tončija Grabušića predstavlja v Klubu Cankarjevega doma.
Leto 2021 je prineslo dva izvrstna in izvirna domača glasbena prvenca, ki smo ju predstavili vsakega v svoji Pesmi v žepu. Tokrat jima bomo ponovno prisluhnili. Roberta Petana v domačih Brežicah menda že vsi poznajo, zato ni imel druge izbire, kot da naslovi širšo slovensko javnost: predstavlja se nam s svojim prvencem »Ni za konja dirka, ni za srečne raj«. V štirinajstih pesmih nam dokaže, da mu zlepa ne zmanjka besed, glasbeno pa se odlično počuti v različnih slogih in ob različnih instrumentih. Pri izbiranju navdiha za svoje pesmi ne diskriminira: privošči si tako druge kot samega sebe, njegove domislice in neposredna pripoved pa nam pri poslušanju hitro izvabijo nasmešek. Šestčlanska zasedba Vudlenderji od daleč zveni kot odmev zlatih let Slovenske popevke, od blizu pa nas presenetita njena izvirnost in pozornost do detajlov. Zasedbo sestavljajo pevka in flavtistka Maša But, pianist Tomaž Hostnik, kitarist Matic Plemenitaš, saksofonist Žiga Vešligaj, basist Jaka Krušič in bobnar Gregor Hrovat. S svojo avtorsko glasbo v slovenski prostor vnašajo plesne ritme, igrive melodije in premišljena besedila. Zbrali so jih na prvencu »Si ti tisti«, ki sta ga v Pesmi v žepu predstavila dva od članov zasedbe: avtor pesmi in pianist Tomaž Hostnik ter producent in kitarist Matic Plemenitaš.
Pred tridesetimi leti je Vlado Kreslin s svojim prvim digitalnim albumom »Namesto koga roža cveti« v slovenski glasbeni prostor prinesel preplet ljudske tradicije v izvedbi Beltinške bande in sodobne popularne glasbe. Leta 1991 se je hkrati z rojstvom naše države rodila tudi njegova samostojna glasbena pot: od skupinskega ustvarjanja v bendih se je obrnil v kantavtorsko smer, ob tem pa je ohranil in tudi razvijal številna glasbena sodelovanja, ki so močno zaznamovala slovensko glasbeno krajino. Album »Namesto koga roža cveti« je te dni izšel pri ZKP RTV Slovenija kot jubilejna dvojna vinilna izdaja, 15., 16. in 17. decembra pa Vlado Kreslin v Cankarjevem domu znova pripravlja Kreslinovanje.
Luka Gluvić je pred štirimi leti na spletnem portalu Bandcamp objavil svoj prvi kantavtorski album »Vstopanje«. Začetni poskusi so hitro prestopili okvir enkratnega eksperimenta – in tako imamo danes v rokah njegovo novo, četrto kantavtorsko ploščo »Dnevi in noči«, obenem pa še pravkar izdano »Antologijo« z izborom njegovih prvih pesmi z Bandcampa. Luka Gluvić svoje pesmi tudi sam posname in producira, v vseh ustvarjalnih korakih pa se zgleduje po angloameriški kantavtorski tradiciji in zvoku 60. in 70. let preteklega stoletja.
V Pesmi v žepu se bomo tokrat uglasili z naravo. Intimistična lirika Srečka Kosovela v uglasbitvi Nike Solce, razigrana in obenem angažirana neposrednost kantavtorskega dua Zajtrk ter spoštljivo sledenje stopinjam prednikov Janija Kutina z zasedbo Bakalina Velika nam bodo odprli vrata v svet predanosti vrednotam, ki smo jim v zagovarjanju napredka nalepili oznako »zastarele«, a so še kako ključne za našo skupno prihodnost.
Pasji dnevi za kantavtorje je originalni naslov pesmi Pasji dnevi, ene prvih kantavtorskih uspešnic, s katerimi je pred štirimi desetletji na slovenske odre stopil Adi Smolar. Njegove hudomušne in iskrene pesmi so med ljudmi hitro naletele na odprta ušesa, v devetdesetih letih je tako pod okriljem založbe Helidon skoraj vsako leto predstavil nov album. Ob štiridesetletnici nastopanja je v sodelovanju s svojo prvo založbo – Helidonom – pripravil izbor bolj in manj znanih pesmi s prvih šestih plošč z naslovom "Pasji dnevi za kantavtorje", ki jih poslušamo v tokratni Pesmi v žepu. Adi bo z nami spregovoril o svojem odnosu do poslušalcev in nastopanja, o kantavtorstvu in o svojih pesmih s sporočili, ki razveseljujejo vse generacije.
Izbrali smo nekaj posnetkov živih koncertnih izvedb slovenskih kantavtorjev. Zaigrali in zapeli nam bodo: Sandra Erpe, Nataša Vester Trseglav, Tomaž Pengov, Tomaž Domicelj, Marko Grobler in Robert Petan. Posnetki koncertov ne ujamejo le zvoka, ujamejo vzdušje, doživetje, le nekaj domišljije potrebujemo, da nam oživijo pred očmi.
V Žabji vasi se v mačji družbi pogovarjamo z letošnjo Ježkovo nagrajenko, najbolj reprezentativno sodobno slovensko pravljičarko, satirično šansonjerko, igralko, dramatičarko, glasbenico, ilustratorko, predvsem pa pesnico, ki je močno zaznamovala slovenski kulturni prostor. Njeni šansoni in pesmi za otroke, uglasbitve ljudskih balad, njena besedila za izvirne in prirejene popevke, narodnozabavne viže ter različne uglasbitve njene poezije so povsod okoli nas, le pozorno morate prisluhniti.
Pred desetletjem so na Festivalu slovenskega šansona prvič združili moči pevka Ani Frece, kitarist Marko Mozetič - Mozo ter tekstopisec in pisatelj Tomaž Letnar. Iz njihovega prvega šansona »Hotel za srečo« je zrasla istoimenska živa glasbena zasedba, ki jo poleg Ani in Moza sestavljajo še en kitarist Marko Čepak - Maki, harmonikar Zmago Štih in kontrabasist Nikola Matošić. Njihov prvenec »Hotel za srečo« nas v desetih pesmih v ritmu gipsy swinga odpelje med pripovedi z ženskega zornega kota, ki so jih za Ani Frece napisali Tomaž Letnar, Marko Mozetič - Mozo in Joseph Nzobandora - Jose.
Recept za današnjo Pesem v žepu je naslednji: vokal, kitare, bobne in klaviature odločno premešamo v rokenrol in zalijemo z nekaj decilitri vina ali piva. S štajerskimi koreninami, seveda. Dodamo premislek o vsakdanjih tegobah in radostih človeškega življenja, na koncu pa potresemo še s kančkom humorja. In dobimo album »Črno na belem« zasedbe Mi2. Predstavil nam ga bo kitarist in vokalist ter ustanovni član skupine Jernej Dirnbek.
Neveljaven email naslov