Interpretira Alenka Tetičkovič.

Tri botre lisičice je v začetku 60-ih let našel in posnel Milko Matičetov. Najprej jo je objavil v legendarni knjigi Zverinice iz Rezije, potem pa še v samostojni slikanici, ki je zaradi imenitnih ilustracij Ančke Gošnik Godec postala slovenska slikaniška klasika. Pravljico je Matičetovemu povedal ljudski pripovedovalec Štifan taw mlinu, mlinarjev zet. Sam se je pohvalil, da ga otroci, lastni in drugi, stalno prosijo, naj jim pripoveduje o lisici in volku. »Saj jih vem precej,« je rekel, »ampak sem si izmislil zapovrh še eno novo, ki je niso še mogli slišati, ker je še ni bilo.« Zdelo se mu je namreč, da bi otrokom lahko ponudil tudi kaj bolj modernega in ne samo tistih že znanih o volku, lisici in drugih zverinicah. Tri botre lisičice so torej prepričljiv dokaz, da je v Matičetovih časih v Reziji živalska pravljica še polno živela – ne le tako, da se je ohranjala, ampak tudi tako, da je skozi sprotno izmišljevanje pred poslušalci nastajala na novo. Pozorno prisluhnimo, kako bogato je naš pripovedovalec ubesedil svet treh boter lisičic, koliko slikovitih podrobnosti nam je natresel in kako sočno jih je oživil skozi preme govore.
Za objavo je Matičetov pravljico prenesel iz rezijanščine v slovenski knjižni jezik, pri čemer je ohranil nekatere zvočno posebej zanimive besede (divje koze ostajajo čamurče, kobilica ostaja skakelj) in mnoge posebnosti govorjenega jezika, še posebej nenavadne besedne rede. Na podlagi Matičetove objave so nastali prevodi v hrvaščino, srbščino, slovaščino, lužiško srbščino, nemščino, italijanščino in angleščino in Tri botre lisičice so se z velikim zamahom podale v svet.

Cikel Iz nekoč v danes: Pravljice iz različnih svetovnih izročil je koprodukcijski projekt 3. programa Radia Slovenija in Lutkovnega gledališča Ljubljana v sodelovanju s pesnico, pisateljico in pripovedovalko Anjo Štefan.