Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Vse kar rabiš je dober scenarij in malo talenta," med intervjujem izpostavi Mitja Okorn, režiser prvega slovenskega hollywoodskega filma Life in a Year (Leto življenja). Svojo bazo ima še vedno na Poljskem, kjer je posnel filma Pisma svetemu Nikolaju in Planet samskih. Kako se ameriška filmska produkcija razlikuje od evropske?
Intervju ob prvem slovenskem hollywoodskem filmu
"Vse, kar potrebuješ, sta dober scenarij in malo talenta," med intervjujem poudari Mitja Okorn, režiser prvega slovenskega hollywoodskega filma Life in a Year (Leto življenja). Svojo bazo ima še vedno na Poljskem, kjer je posnel filma Pisma svetemu Nikolaju in Planet samskih. Kako se ameriška filmska produkcija razlikuje od evropske?
"Cel ta film je bila vrhunska izkušnja, ker sem imel scenarij, ki mi je bil všeč in ker sem končno imel vrhunske producente, ki so o filmu vedeli več kot jaz. Ne samo. da so izkušeni, so tudi emocionalni tako kot jaz, radi jokajo in pripovedujejo zgodbe."
Ameriška produkcija se od evropske razlikuje po zaščitnem sistemu, ki ga ima režiser. "V Ameriki producent v montažo ne sme priti osem tednov. Potem ko pride, če hoče vse spremeniti, imaš možnost, da mu nasprotuješ. Od začetka do konca si zaščiten, za vse sem bil obveščen, v nobeno stvar nisem bil prisiljen. Tudi ko se finančno zalomi. Na Poljskem bi rekli, da nimamo denarja za to, v Ameriki pa, da nimamo denarja za to, ampak da si bomo izmislili boljšo idejo. To so glavne razlike." Slovenskim generacijam, ki se bodo še ukvarjale s filmom, priporoča, da negativno obrnejo v dobro in se trudijo biti neodvisni od države.
"Zaprli so mi vsa možna vrata in sem šel skozi okno. Če nisem mogel skozi okno, sem šel z glavo skozi zid, samo da sem prišel tja, kamor sem želel priti."
737 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
"Vse kar rabiš je dober scenarij in malo talenta," med intervjujem izpostavi Mitja Okorn, režiser prvega slovenskega hollywoodskega filma Life in a Year (Leto življenja). Svojo bazo ima še vedno na Poljskem, kjer je posnel filma Pisma svetemu Nikolaju in Planet samskih. Kako se ameriška filmska produkcija razlikuje od evropske?
Intervju ob prvem slovenskem hollywoodskem filmu
"Vse, kar potrebuješ, sta dober scenarij in malo talenta," med intervjujem poudari Mitja Okorn, režiser prvega slovenskega hollywoodskega filma Life in a Year (Leto življenja). Svojo bazo ima še vedno na Poljskem, kjer je posnel filma Pisma svetemu Nikolaju in Planet samskih. Kako se ameriška filmska produkcija razlikuje od evropske?
"Cel ta film je bila vrhunska izkušnja, ker sem imel scenarij, ki mi je bil všeč in ker sem končno imel vrhunske producente, ki so o filmu vedeli več kot jaz. Ne samo. da so izkušeni, so tudi emocionalni tako kot jaz, radi jokajo in pripovedujejo zgodbe."
Ameriška produkcija se od evropske razlikuje po zaščitnem sistemu, ki ga ima režiser. "V Ameriki producent v montažo ne sme priti osem tednov. Potem ko pride, če hoče vse spremeniti, imaš možnost, da mu nasprotuješ. Od začetka do konca si zaščiten, za vse sem bil obveščen, v nobeno stvar nisem bil prisiljen. Tudi ko se finančno zalomi. Na Poljskem bi rekli, da nimamo denarja za to, v Ameriki pa, da nimamo denarja za to, ampak da si bomo izmislili boljšo idejo. To so glavne razlike." Slovenskim generacijam, ki se bodo še ukvarjale s filmom, priporoča, da negativno obrnejo v dobro in se trudijo biti neodvisni od države.
"Zaprli so mi vsa možna vrata in sem šel skozi okno. Če nisem mogel skozi okno, sem šel z glavo skozi zid, samo da sem prišel tja, kamor sem želel priti."
Gost nove sezone oddaje Proti etru spet ta dež je eden najboljših slovenskih saksofonistov Tadej Tomšič, tudi dirigent, komponist in aranžer ter ustanovitelj kvarteta Tadej Tomšič Institution, ki bo to jesen nastopil na prvem koncertu, ki jih skupaj organizirata Tretji Program Ars Radia Slovenija in SNG Drama. V avtu rad posluša radio, na kolesu pa najraje veter.
Zbornik je prejel Plečnikovo medaljo za leto 2022, pod drobnogled postavlja razmerje med oblastjo in arhitekturo in kaj ta determinira v javnem in zasebnem. Po avtoričinih besedah arhitektura ni le bojišče, kjer poteka boj za oblast, ampak je tudi bojišče notranjih tenzij, kjer primanjkuje etike. V neoliberalizmu je to bojišče postalo ostrejše in bolj neusmiljeno tako za večino arhitektov, ki so vse manj plačani za vse bolj prekarno delo, po drugi strani pa je arhitektura v zaostrene položaje potisnila vse delavce, ki to arhitekturo postavljajo. Lahko je usodna – za prihajajoče svetovno prvenstvo je umrlo več kot 5000 delavcev. Ti delavci umirajo za slavo, moč oblasti, zato je premislek odnosa med arhitekturo in oblastjo zelo aktualen.
V tokratni oddaji Proti etru, spet ta dež Nina Zagoričnik gosti avstrijsko režiserko in scenaristko slovenskih korenin Andrino Mračnikar, ki se je na nedavnem filmskem festivalu Kino Otok v Izoli predstavila s celovečernim dokumentarnim filmom Izginjanje/Verschwinden.
Gostja je Katarina Rešek - Kukla, scenaristka, režiserka, ki se je v Cannesu znašla na seznamu bodočih palmerašov. Je tudi glasbenica, glasbena producentka in snovalka videospotov.
Jera Ivanc je po izobrazbi klasična filologinja, prevaja antična besedila, iz stare grščine je prevedla sedem Evripidovih tragedij, iz latinščine pa PLAVTOVO komedijo Dvojčka ter številna druga besedila. V teatru se podpisuje kot dramaturginja, asistentka režije, pod 15 uprizorjenih tekstov ter mnogimi glasbenimi songi. Osnova za vse pravi, pa je bil študij klasične filologije.
Gostja Nine Zagoričnik je Rahela Jagrič Pirc, režiserka in scenaristka novega mladinskega filma Vesolje med nami, ki je te dni na rednem sporedu slovenskih kinematografov.
Gost oddaje Proti Etru je bil Robert Simonišek, kurator slovenske postavitve na 59. beneškem bienalu umetnosti.
Gostja oddaje je filozofinja, dramaturginja in teoretičarka sodobnih scenskih umetnosti, avtorica knjige "Življenje umetnosti: prečne črte skrbi". Bojana Kunst je redna profesorica na Univerzi v Giessnu, kjer vodi mednarodni magistrski program Koreografija in performans.
Na Češkem živeči režiser Olmo Omerzu v svojem zadnjem filmu Atlas, ki je bil ta teden premierno prikazan v Kinodvoru, pripoveduje zgodbo o uspešnem podjetniku, ki postopno izgublja nadzor nad lastnim življenjem. Kot pravi režiser, je to predvsem "film o odsotnosti ljubezni".
Gostja je bila Ana Schnabl, mlada pisateljica, avtorica psihološko-kriminalnega romana Plima, ki se dogaja na slovenski obali.
Alenka Sottler, ilustratorka nove podobe Bambija, klasičnega romana avstrijskega pisatelja judovskih korenin Felixa Saltena. Na novo ga je iz nemščine prevedel literarni zgodovinar Jack Zipes, ki je Alenki Sottler, potem ko je videl njene ilustracije, tudi črno-bele, ponudil, da upodobi novega Bambija.
Nika Autor je režiserka, avtorica trilogije filmov Obzorniki, filmov, ki preučujejo azilno in migracijsko politiko, pravice delavcev, pozabljene preteklosti in zamolčane sedanjosti.
Jurij Meden je programski vodja in kurator avstrijskega filmskega muzeja na Dunaju, nekdanji direktor Slovenske kinoteke, ki je te dni v Ljubljani predstavil knjigo Kaj je kinoteka? Avtor nas spomni, da ne obstaja ena sama zgodovina filma, pač pa mnoge, in ne obstaja le eno občinstvo, pač pa mnoga. Za strokovnjake za filmsko dediščino, študente in poznavalce zgodovine filme ter cinefile je kulturna dediščina filma samoumevna.
Matjaž Berger je direktor APT (Anton Podbevšek teter), gledališki režiser, ki kot velik zagovornik športa pogosto v svojih uprizoritvah predstavlja športne legende, prvake in olimpijce.
Matevž Luzar je režiser in scenarist televizijske serije Dolina rož, ki se končuje to nedeljo. Kot koscenarist je sodeloval pri vseh treh televizijskih nadaljevankah: Jezero, Leninov park in Dolina rož, ki so nastale po knjižni predlogi Tadeja Goloba. Prvo serijo Jezero je režiral skupaj s Klemenom Dvornikom. Ljubezen do filma, pravi Matevž Luzar, se je začela že v srednji šoli z gledanjem filmov in pisanjem scenarijev.
"Jaz sem ob nekem obisku Plečnikove hiše v Trnovem v Ljubljani zagledal te neke čevlje na tleh, takoj so se mi zdeli zanimivi, bili so zelo minimalistični, pa zelo moderni tudi za današnji čas. Gre za čevlje ki so narejeni brez vezalk, imenovani so štefletni čevlji z elastiko in ušivancev. Ta podatek sem našel v eni stari skripti iz čevljarske šole v Žireh, kjer so tudi ta kroj imeli v učnem programu." Arhitekt Aleš Kacin predvideva, da je te čevlje arhitekt Jože Plečmik nosil v 40 in 50 letih, proti koncu njegovega življenja. "Našel sem tri enake pare in takrat se mi je porodila ideja, da bi v naši delavnici lahko izdelali posodobljeno repliko teh Plečnikovih čevljev. Gre za najbolj popularen in prodajan model v moji delavnici, danes te ćevlje nosi petnajst ljudi.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.
Gostja večera je dramaturginja Diana Koloini, avtorica knjige Slabo poznate naših src tančine (Ženske v Molierovih dramah). Zanimiva študija - zakaj je naloga komedije nasploh, da nam predstavi vse človeške napake. Kot je uvodoma zapisala, jo je Moliere že od nekdaj fasciniral. Od mladosti, ko je na predstave hodila v gledališče v Solkanu.
Gosta sta umetniški tandem Branko in Timon Šturbej, oče in sin, gledališka in filmska umetnika, ki nastopata v gledališki uprizoritvi Jacques in njegov gospodar v ljubljanski Drami. Režiral jo je Dorian Šilec Petek. O komičnih elementih predstav z zahtevnim kontekstom, veličini ljubljanskega odra za mladega igralca in tekanju iz premiere na premiero.
Neveljaven email naslov