Neoviran dostop do branja je neizpodbitna pravica vsakega posameznika in njeno udejanjanje je še toliko bolj pomembno za slepe in slabovidne, ki pri branju potrebujejo prilagoditve. Prav njim, ne pa le njim, je namenjena Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne, ki zadnja štiri leta domuje na Kotnikovi ulici v Ljubljani, sicer pa deluje že celih 100 let. Kako so nekoč nastajale knjige v brajici, kako danes nastajajo zvočne knjige, kaj si slepi in slabovidni najraje izposojajo, kaj poleg knjig še dobijo v knjižnici? Vabljeni s terensko ekipo Prvega na odkrivanje sveta v temi.

Prvi na obisku v Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne

Neoviran dostop do branja je neizpodbitna pravica vsakega posameznika in njeno udejanjanje je še toliko bolj pomembno za slepe in slabovidne, ki pri branju potrebujejo prilagoditve. Prav njim, ne pa samo njim, je namenjena Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne, ki zadnja štiri leta domuje v Kotnikovi ulici v Ljubljani, sicer pa deluje že celih 100 let. Leta 1918 se je na pobudo učiteljice Minke Skaberne ustanovila knjižnica, ki je v prvem letu s prostovoljkami ročno prevedla 60 knjig slovenskih pisateljev v brajico. Danes imajo v knjižnici na voljo 10 tisoč enot gradiva: v brajico je prilagojenih približno 1.380 knjižnih del, na avdiokasete je bilo posnetih več kot 2.500 del, v digitalnem zapisu mp3 pa je na voljo približno 5.200 del slovenskih in tujih avtorjev.

Po besedah bibliotekarke Katarine Černe ima knjižnica 2 tisoč članov. To so slepi in slabovidni in vsi drugi, ki ne morejo samostojno brati. Knjige si lahko izposojajo le tisti, ki imajo zdravniško potrdilo oz. strokovno mnenje o tem, da potrebujejo prilagojeno gradivo.

“Več kot polovica naših članov je starejših od 65 let, kar pomeni, da so oslepeli pozneje oz. s starostjo in ti ne znajo brajice. Zato si 80 odstotkov uporabnikov izposoja zvočno gradivo, 20 odstotkov pa knjige v brajici. Najraje si izposojajo kriminalne in ljubezenske romane.” 

Knjige v brajci so kot nekakšni fascikli. Najbolj obsežna knjiga, napisana v brajici, je Vojna in mir Leva Tolstoja, ki ima približno 30 fasciklov. Na leto v brajici natisnejo okoli 30 naslovov, večina pa je zvočnega gradiva. Na leto tako prilagodijo okoli 200 naslovov. Pri tem sledijo knjižnemu trgu, nagrajenim delom in željam uporabnikov. Izbira je zahtevna, saj je v Sloveniji knjižni trg zelo bogat, pravi Černetova. Zvočne knjige snemajo bralci v 8 studiih (tri imajo na novi, 5 na stari lokaciji). V povprečju to zahteva od 12 do 16 ur branja, je pa zelo odvisno od samega gradiva in bralca/bralke. Tudi uporabnika knjižnice Boštjan Vogrinčič in Luka Pavlin si rada izposojata zvočne knjige, Boštjan najraje kar elektronsko (današnja tehnologija to omogoča), saj lahko, ko poslušaš knjigo, delaš še kaj drugega.

Kljub novim prostorom, v katerih je knjižnica zadnja štiri leta in poleg same izposoje slabim in slabovidnim ponuja tudi konferenčno dvoranico za različna izobraževalna srečanja in predavanja ter majhno galerijo, pa ostaja kar nekaj izzivov. Vodja knjižnice Dušan Sterle izpostavlja, da bi morali za še boljši dostop do branja izdati čim več knjig, da bi morali biti moderni predvajalniki bolj dostopni (zdaj so nadstandard), treba pa bi bilo urediti tudi avtorske pravice. Za zdaj lahko knjižnica v za slepe prilagojeno obliko prevede 3 izvode, le dva sta torej na voljo uporabnikom. Za nekatere knjige oz. zvočna gradiva je torej čakalna doba zelo dolga.