Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Natančnega podatka o tem, kdaj se je pojavila violina, ni. Menda pa tudi ni slovenskega violinista, ki ne bi vsaj enkrat preizkusil violine Vilima Demšarja. Od same izbire lesa, sušenja materiala na domači podstrehi do zapletenih faz izdelave instrumenta ter odkrivanja in iskanja izgubljenega znanja o izdelovanju violin - kako dolgoletno tradicijo goslarstva ohranjata in nadgrajujeta Blaž in Polona Demšar, 3. generacija goslarjev družine Demšar, preverjamo v današnjem Obisku na Prvem.
Pravijo, da ni slovenskega violinista, ki ne bi vsaj enkrat preizkusil demšarice
Natančnega podatka o tem, kdaj se je prvič pojavila violina, ni. Menda pa tudi ni slovenskega violinista, ki ne bi vsaj enkrat preizkusil violine znamenitega ljubljanskega goslarja Vilima Demšarja. Goslarsko obrt zdaj nadaljuje njegov nečak Blaž Demšar, izdelovalec godal, goslar in dipl. inž. lesarstva.
Spomnim se, da je bila delavnica v tej hiši, kjer smo zdaj, samo v drugih prostorih. Če si želel v delavnico, si se moral sprehoditi čez celo stanovanje. Dostikrat sem bil pri babici v varstvu in sem šel tudi k njemu, da sem malo pogledal, kako se delajo stvari. Že takrat sta me pritegnila vonj lesa in delo z lesom. Čelo sem začel igrati tako kot oče, ampak sem pa pri 12 letih rekel, da bi raje delal. Tako sem potem postal stričev pomočnik.
Že izbira lesa za izdelavo godal je neverjetno zahteven postopek. Vrh godal je vedno iz resonančne smreke, drugo (z izjemo črnih delov) iz javorja rebraša.
Ko izberem les – tudi 10-krat, 20-krat je treba iti v skladišče in izbrati deblo, ki ustreza – ga po določenih goslarskih postopkih razžagamo in damo za pet let na podstrešje, da se posuši.
Že les sam vpliva na zvok instrumenta, celo posekan mora biti pravi čas.
Blažu se je v delavnici pridružila tudi fotografinja in akademska kiparka Polona Demšar, ki pripoveduje, da jo je za obrt s svojimi pripovedovanji navdušil kar Vilim sam, pa tudi nekakšen duh družinske obrti, ki ga je začutila v delavnici. Takole razloži, kako jo je mojster učil poslušanja “trkanja” na polizdelek:
Rekel je, da posluša intonacijo lesa. Posluša, kakšna je gostota lesa, kako smo naredili desko. Na levi strani mora biti enak ton kakor na desni. In potem je prišel z izdelano desko v atelje in je rekel: “A slišite? A slišite?” In jaz od začetka seveda nisem nič slišala. Mogoče zdaj, po nekaj letih, že slišim razliko med levo in desno stranjo, ko trkaš po deski.
413 epizod
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
Natančnega podatka o tem, kdaj se je pojavila violina, ni. Menda pa tudi ni slovenskega violinista, ki ne bi vsaj enkrat preizkusil violine Vilima Demšarja. Od same izbire lesa, sušenja materiala na domači podstrehi do zapletenih faz izdelave instrumenta ter odkrivanja in iskanja izgubljenega znanja o izdelovanju violin - kako dolgoletno tradicijo goslarstva ohranjata in nadgrajujeta Blaž in Polona Demšar, 3. generacija goslarjev družine Demšar, preverjamo v današnjem Obisku na Prvem.
Pravijo, da ni slovenskega violinista, ki ne bi vsaj enkrat preizkusil demšarice
Natančnega podatka o tem, kdaj se je prvič pojavila violina, ni. Menda pa tudi ni slovenskega violinista, ki ne bi vsaj enkrat preizkusil violine znamenitega ljubljanskega goslarja Vilima Demšarja. Goslarsko obrt zdaj nadaljuje njegov nečak Blaž Demšar, izdelovalec godal, goslar in dipl. inž. lesarstva.
Spomnim se, da je bila delavnica v tej hiši, kjer smo zdaj, samo v drugih prostorih. Če si želel v delavnico, si se moral sprehoditi čez celo stanovanje. Dostikrat sem bil pri babici v varstvu in sem šel tudi k njemu, da sem malo pogledal, kako se delajo stvari. Že takrat sta me pritegnila vonj lesa in delo z lesom. Čelo sem začel igrati tako kot oče, ampak sem pa pri 12 letih rekel, da bi raje delal. Tako sem potem postal stričev pomočnik.
Že izbira lesa za izdelavo godal je neverjetno zahteven postopek. Vrh godal je vedno iz resonančne smreke, drugo (z izjemo črnih delov) iz javorja rebraša.
Ko izberem les – tudi 10-krat, 20-krat je treba iti v skladišče in izbrati deblo, ki ustreza – ga po določenih goslarskih postopkih razžagamo in damo za pet let na podstrešje, da se posuši.
Že les sam vpliva na zvok instrumenta, celo posekan mora biti pravi čas.
Blažu se je v delavnici pridružila tudi fotografinja in akademska kiparka Polona Demšar, ki pripoveduje, da jo je za obrt s svojimi pripovedovanji navdušil kar Vilim sam, pa tudi nekakšen duh družinske obrti, ki ga je začutila v delavnici. Takole razloži, kako jo je mojster učil poslušanja “trkanja” na polizdelek:
Rekel je, da posluša intonacijo lesa. Posluša, kakšna je gostota lesa, kako smo naredili desko. Na levi strani mora biti enak ton kakor na desni. In potem je prišel z izdelano desko v atelje in je rekel: “A slišite? A slišite?” In jaz od začetka seveda nisem nič slišala. Mogoče zdaj, po nekaj letih, že slišim razliko med levo in desno stranjo, ko trkaš po deski.
Zdravniki so si že desetletja enotni: zdravljenje na Debelem rtiču združuje pozitivne vplive in zdravilne učinke morske vode, ugodnega in blažilnega mediteranskega podnebja in strokovne nege. Prvi je danes obiskal Zdravilišče Rdečega križa Slovenije Debeli rtič, kjer že od leta 1956 z ustreznimi medicinskimi, terapevtskimi in športnimi kapacitetami pomagajo otrokom, mladostnikom, družinam in starejšim pri premagovanju številnih zdravstvenih težav. Kot del Rdečega križa spodbujajo ter širijo vrednote zdravja in zdravega življenja s praktičnimi programi varovanja in krepitve zdravja.
Slepi in slabovidni lahko poletni oddih preživijo tudi v Domu Mimi Breznik v Izoli. Dom se imenuje po dolgoletni predsednici Zveze društev slepih in slabovidnih Mariji Mimi Breznik, ki je pri 19. letih oslepela tudi sama. Plaža v Izoli je prilagojena za slepe in slabovidne, saj je pot do morja označena s taktilnimi oznakami, na oviro, denimo stopnico, opozarja živo rumena barva, kopalke in kopalce pa vedno spremlja glasba iz zvočnikov; tako namreč natanko vedo, koliko so oddaljeni od obale. Dom v Izoli je obdan z veliko drevesi in zelenja in je prava sprostitvena oaza za slepe in slabovidne.
Na vrhuncu poletne turistične sezone se bomo ustavili v Velenju, kjer ves teden gostijo ljubitelje metal glasbe z vsega sveta. Okoli pet tisoč obiskovalcev dnevno pričakujejo na festivalu, ki združuje različne generacije. Pa ne gre le za festival glasbe, pri Metaldays je v ospredju drugačen način preživljanja poletnih počitnic. Ob glasbi je v ospredju Slovenija kot turistična destinacija in lokalno okolje kot priložnost za raziskovanje. V parku Vista ob Velenjskem jezeru, ki velja za največji prireditveni prostor, sta Metka Pirc in Jernej Boc.
V sklopu tekmovalnih športov na poletnem olimpijskem festivalu evropske mladine v Mariboru bo prvič v zgodovini tudi rolkanje. Drugo največje slovensko mesto je pred kratkim dobilo največji in najsodobnejši poligon za rolkanje v naši državi, ki ga odlikujejo edinstvene linije in možnosti za izvajanje trikov. Poligon bo obiskala oddaja Prvi na obisku in s predsednikom Slovenske rolkarske zveze in slovenskim reprezentantom v rolkanju predstavila ta šport, ki je od leta 2020 olimpijski. S projektantko bomo govorili tudi o tem, kakšna naloga je pravzaprav postavitev poligona za rolkanje, o katerem pravijo, da je Maribor postavil na svetovni rolkarski zemljevid. Nekaj besed bomo namenili še razstavi Skejtam, torej sem in premieri dokumentarnega filma o zgodovini rolkanja v Mariboru.
Več kot 50 študentov se je letos prijavilo na že 24. študentsko delovno brigado, ki je sicer največji prostovoljni projekt Študentske organizacije Univerze v Mariboru. V teh dneh ta poteka v Občini Muta, kjer so se študenti med drugim lotili odstranjevanja zapuščene lope, urejanja šolske poti in obrežja reke Bistrice, barvanja avtobusnih postajališč in obnove lesenih klopi, v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije pa tudi markiranja in urejanja planinskih poti v občini. Kakšni so delovni dnevi, kaj vse se dogaja na posameznih deloviščih, kako je z vročino, dežjem, zabavo in jutranjim vstajanjem in kakšne vezi so se stkale med njimi, bodo povedali ekipi Prvega.
Prvi je obiskal poletni preživetveni tabor Laris za otroke na Blokah, kjer so otroci proti jutru doživeli neurje, ampak so jim že postavili nove šotore, ki so bili poškodovani. Otroci se na taboru spoznavajo z veščinami in tehnikami preživetja v naravi. Učijo se, kako bi preživeli v primeru naravnih katastrof ali električnega mrka, nabirajo zelišča in jih sušijo za čaje, opazujejo živali, izdelujejo pasti in pletejo vrvi, pa še bi lahko naštevali. S taborom so zelo zadovoljni, telefonov in računalniških igric ne pogrešajo.
Da znani slovenski pregovor »Kar se Janezek nauči, to Janez zna« res drži, dobro vedo tudi slovenski čebelarji, ki veliko energije vlagajo v predajanje svojega znanja podmladku. V Sloveniji na marsikateri osnovni šoli deluje čebelarski krožek. Ta teden pa bodo pri nas dokazovali svoje znanje tudi številni mladi čebelarji z vsega sveta, saj Čebelarska zveza Slovenije in občina Ivančna Gorica gostita 12. Mednarodno srečanje mladih čebelarjev. Na dogodku se bo pet dni družilo več kot 150 udeležencev iz 30 držav, ki tekmujejo v čebelarskih veščinah, ob tem pa pletejo poznanstva in vezi ter spoznavajo državo gostiteljico in sodelujoče države. Obiskala sta jih Vladimir Jovanović in Andreja Čokl.
Med ljubljanskimi hostli na številne turiste največji vtis naredi hostel Celica, ki popotnike sprejema že 20 let. Nekdanji zapor navdušuje z umetniško prenovljenimi celicami, prav vsaka je unikatna in ima svojo zgodbo. Prav tako se je v dvajsetih letih delovanja hostla spletlo veliko zgodb popotnikov z vsega sveta. Pomemben del ponudbe pa so tudi mnogi kulturni, glasbeni in izobraževalni dogodki. Prvih 20 let in prihodnost Celice raziskuje Prvi na obisku.
V tokratni oddaji odkrivamo bogato zgodovino gradu Rajhenburg, ki ga je dal v 12. stoletju pozidati salzburški nadškof Konrad. Grad, ki ponosno gospodari nad Brestanico, je stoletja upravljala družina Rajhenburških. Ta je dobila ime po besedi "Reichenburg", s katero so izvorno poimenovali grad, in pomeni "mogočni, vzvišeni, sijajni". Lastnica gradu - Mestna občina Krško - se je tej sijajni rodbini poklonila s stalno razstavo "Vitezi Rajhenburški", skozi katero odkrivamo 12 generacij družine in tudi takratno življenje v Posavju. Med vsemi Rajhenburškimi se je v zgodovino zapisal zlasti Rajnpreht I., ki je bil prvi vitez znamenitega cesarja Maximilijana I. Habsburškega. Velik pečat v grajski zgodovini so pustili tudi trapisti ali "mutci" kot so jim tudi rekli zaradi molka, ki jim ga je velevalo meniško življenje. Prvi na obisku se torej odpravlja k enemu najpomembnejših kulturnih spomenikov pri nas, med debele grajske zidove ter muzejske eksponate in fotografije, ki pričajo o življenju, običajih in umetnosti nekdanjih prebivalcev gradu Rajhenburg.
Ormož. Mesto, ki čas in prostor povezuje v prejo zgodovine, vinogradov, vina, kulinarike in razgledov z jeruzalemskih gričev. Vabimo vas na potovanje skozi Ormož, kjer se skrivnosti preteklosti prepletajo z izjemnostjo sedanjosti. Pridružite se nam na potovanju skozi zgodovino, okuse, vonje in lepote tega izjemnega kraja. Prepustite se Ormožu in srebrnim vijugam Drave in dovolite, da vas popelje v svet, kjer bodo spomini tkali nepozabne izkušnje.
Na Placu v Ilirski Bistrici lahko doživimo slovensko mesto na vodi v pravem pomenu. Pod asfaltom teče reka Bistrica, osrednji trg pa je še zdaj pomembno zbirališče. Je priložnost za druženje tako domačinov kot obiskovalcev. Na ogled so meščanske hiše na vodi. Tam še zdaj stoji prva tovarna testenin na Kranjskem Pekatete. Odprl jo je Anton Žnideršič, nekdaj pomemben mož Ilirske Bistrice in to z dobičkom, ki ga je pridobil s premišljenim čebelarjenjem. Žnideršič je tudi izumil panj AŽ, ki je prilagojen našim razmeram in tudi najboljši dom slovenskim čebelam. S placa se bomo zato sprehodili tudi v lokalni čebelarski muzej in do slapa Sušec vse do največjega slovenskega plazu. O vsem tem z gosti Sandro Grudenič, Dejanom Iskro in Andrejem Bergočem.
V Sloveniji bo ta konec tedna potekal prvi Festival nabiralništva. V sobotnih delavnicah narave od Podsrede do Črne prsti in od Strunjana do Trzina bodo strokovnjaki, zeliščarji, nabiralci, tudi poznavalci gob širili znanje. Obenem pa bodo delavnice tudi priložnost za spoznavanje pravil nabiralniške etike, spodbujanje odgovornega odnosa do narave, okolja in ohranjane biodiverzitete. Nedelja pa bo na Pogačarjevem trgu v Ljubljani povezala predavanja in predstavitve, strokovnjake in obiskovalce, ki bodo spoznavali uporabne rastline, njihove pripravke in okušali divjo hrano.
Zapeljali smo se v lokomotivi edinega slovenskega avtovlaka, ki vozi med Bohinjsko Bistrico in Mostom na Soči. Strojevodji Rudi Čufer in Marjan Mržek sta nas povabila v lokomotivo, kjer sta nam med potjo razkrila številne zanimivosti in turistične znamenitosti. Z več kot 40 tuneli in slikovito pokrajino množično privablja turiste. Bohinjsko železniško progo so zgradili pred več kot sto leti, kako se je ta zarezala v življenja ljudi v Baški grapi je pripovedoval lokalni vodnik Cvetko Zgaga.
V času hitrih podnebnih sprememb in ekstremnih sušnih obdobij so zelo pomembna mokrišča, ki shranjujejo in čistijo pitno vodo, uravnavajo temperaturne razlike in blažijo vplive podnebnih sprememb. Zato razveseljuje novica, da je Slovenija bogatejša za še eno zaščiteno območje, ki predstavlja edinstven primer gozda z mnogimi mokrišči. Krajinski park Češeniške in Prevojske gmajne obsega dele območij občin Domžale in Lukovica ter nudi življenjski prostor številnim ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam. Več o novem krajinskem parku v oddaji Prvi na obisku ob 11.30.
Letošnji načrt Ministrstva za naravne vire in prostor dovoljuje odvzem 230 rjavih medvedov iz populacije, ki naj bi štela približno 1100 primerkov. Zanimivo je, da v nekaterih zapisih iz preteklosti lahko najdemo podatek, da je idealno število medvedov celo 450, trenutna ciljna številka pa znaša 350 primerkov več, torej 800. Prvi se na obisk odpravlja samo nekaj kilometrov stran od Ljubljane, v Škofljico, kjer je življenje z medvedi v neposredni bližini nekaj povsem drugega od stereotipnih predstav o dobrodušnih kosmatincih, ki se človeku izogibajo in ne povzročajo nobene večje škode. S članoma Lovske družine Škofljica Mitjo Špindlerjem in Borutom Bitencem se bomo pogovarjali tudi o tem, ali drži, da mora lovec pred odstrelom oceniti, ali gre za pravega medveda ali ne.
Ena od posebnosti slovenske stavbne dediščine so čebelnjaki. Ekipa Prvega je obiskala čebelnjak Čebelarskega društva Domžale, ki ni le domovanje čebel, ampak tudi prostor za druženje, izobraževanje in izvajanje apiterapije. Zakaj je nastal, kako deluje in komu vse je namenjen domžalski apiterapevtski čebelnjak, boste slišali v oddaji Prvi na obisku ob 11.30.
Slovenska smučišča se po zimski že pripravljajo na poletno sezono, tudi na Kaninu, kjer pa je še vedno možna smuka. Na Kaninu imajo trenutno dva metra snega in če bo dopuščalo vreme, bodo naprave obratovale tudi med prvomajskimi prazniki. A prihodnost edinega visokogorskega smučišča je zelo negotova; decembra se izteče obratovalno dovoljenje za skoraj 50 let staro krožno-kabinsko žičnico in če država s posebnim zakonom za Kanin ne bo zagotovila sredstev za novo ter za zasneževalni sistem, protiplazovno zaščito in sodobno restavracijo, bo turizem na Bovškem in v Posočju začel ugašati.
Gora Peca je preluknjana kot švicarski sir. Več kot 1000 kilometrov rovov so izkopali pod mogočnim dvatisočakom, ki povezuje prebivalce na obeh straneh meje. Rudnik v Mežici še danes velja za enega največjih v Evropi. Po zaprtju rudnika so tam ustvarili eno ključnih turističnih atrakcij v okviru Geoparka Karavanke, ki praznuje 10-letnico delovanja. Pomeni pomemben korak pri povezovanju Korošcev na slovenski in avstrijski strani in dobri odnosi, ki so jih spletli, niso samoumevni. V Podzemlju Pece lahko med drugim doživimo popolno temo in tišino. Nekdanji rovi so danes prava pustolovščina. Obiskovalci rudarsko dediščino raziskujejo z nekdanjim rudniškim vlakom, kolesom ali kajakom. To pa je tudi kraj, kjer so našli dinozavre in ti burijo domišljijo, predvsem mlajših obiskovalcev.
Roman o koliščarjih Bobri je vrh pripovedništva pisatelja Janeza Jalna, ki se je s tem delom dobro usidral v slovensko literaturo in našel pot do mnogih bralcev. Ti lahko trilogijo na določen način podoživijo tudi v nedavno zgrajeni rekonstrukciji vasi, v kateri je predstavljeno življenje koliščarjev v tretjem tisočletju pr. n. š. Namen projekta je prikazati bogastvo, pestrost in pomen naravne in kulturne koliščarske dediščine na Ljubljanskem barju. Tako je nastal Morostig – Hiša narave in kolišč, kulturno-arheološki center z muzejem na prostem, ki karseda pristno zajema tri lokacije. Tja se na obisk odpravlja tudi Prvi, ki bo med drugim preveril, kaj vse je na ogled v koliščarski naselbini na jezeru, imenovani Na kolih.
Nekaj dni pred veliko nočjo se je ekipa Prvega na obisk odpravila na razstavo – jaslic! Nismo se zmotili v času, poleg božičnih namreč obstajajo tudi velikonočne oziroma pasijonske jaslice. Kakšen je njihov namen, kaj prikazujejo, kako nastajajo in kje so najbolj priljubljene, nam je pojasnil Matjaž Bitenc, ki jaslice izdeluje že več kot 20 let in čigar pasijonske jaslice si lahko v teh dneh ogledate v gradu Dvor v Preddvoru.
Neveljaven email naslov
