Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Nino Bektashashvili iz Gruzije
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je danes še posebej ponosna.
Njena prva vez s Slovenijo je bil bivši mož, ostala je zaradi otroka: “Sem spoznala svojega bivšega moža v Gruziji, sva živela tam eno leto, ampak potem po vojni med Gruzijo pa Rusijo sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo, ker on je že prej živel v Sloveniji. Sem bila 6 mesecev noseča, ko sem prišla v Slovenijo.” Njun, zdaj že šestletni otrok, je septembra opravil svoje prve šolske korake. Nino pravi, da so si vsi trije življenje uredili malce drugače kot to po ločitvi po navadi storijo slovenske družine.
To je bolj po nemškem zakonu, 50:50 skrbništvo za otroka. Se je bilo zelo težko navaditi, ker imaš en teden ogromno časa zase, si neodvisna, samostojna ženska in potem narediš to transformacijo iz enega tedna v drugi teden, ko pride otrok nazaj, in postaneš mamica za 24 ur.
Odločitev o selitvi ni bila načrtovana, kar odslikava težak življenjski položaj, v katerem se je ob prihodu v Slovenijo znašla 30-letnica.
Nisem imela službe, nisem govorila slovensko. Težave sem imela, res, težave z adaptacijo. Nisem imela prijateljev, sama sem bila. Preživela sem to fazo, ker je bilo treba.
“Zaradi preteklosti sem takšna kakršna sem danes in sem močnejša,” ponosno pove Nino.
Pri navezovanju stikov s Slovenci pogosto naleti na težave. Slovenija je država, v kateri tujec potrebuje kar nekaj časa, da se res počuti domače. A upa, da bo nekoč bolje. “V državi v kateri živiš, potrebuješ prijatelje,” doda. Ti pa so ostali doma, v kulturi, ki je malce bolj odprta, živahna in temperamentna kot slovenska. Je pa Nino ugotovila, da ji ustreza naš koncept zasebnosti.
To je glavna stvar, ki sem jo odkrila v Sloveniji takrat, ko sem začela živet sama. Da imam mir tukaj. Tega v Gruziji nisem imela.
Žal smo Slovenci malce bolj zaprti, pove. Tujce spustimo do neke meje, naprej ne. Nino veliko razmišlja o tem, kako se približati Slovencem, kako sploh pristopiti.
Gruzija je znana predvsem po močni in bogati vinski tradiciji. Vino shranjujejo in bogatijo v lončenih posodah, ki jih imenujejo “kvevri“. Pa slovenska vina?
Večinoma poznam vina iz Goriških Brd, ker osebno poznam ljudi, ki delajo vino. Res dobro vino imate. A primerjava ne bi bila prava, ker zdaj nimamo tako kvalitetnega vina v Gruziji, gre za to masovno proizvodnjo. Ampak, ko bomo šli nazaj k kvevriju in vinogradništvu v kvevriju, potem bomo dobili nazaj to kakovost.
Fotografija in slikanje sta umetnosti, ki hranita Gruzijkino dušo. Sicer se je pri nas ukvarjala tudi s prevajalstvom in učenjem angleškega jezika, minulo poletje pa je dobila priložnost in se preizkusila v vlogi restavratorke na Mestnem trgu 10.
To je stavba iz leta 1600. Mislim, da bo postala hotel. Malo sem ponosna, ker to je ena zelo stara stavba na Mestnem trgu in je bilo težko delati tam, ker je res stara in smo si vzeli veliko časa, da jo renoviramo.
Na vprašanje, ali se bo pri nas ustalila, odgovarja, da verjetno, ja – predvsem zaradi sina. Čisto vse pa bo na koncu odvisno od zaposlitve.
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Nino Bektashashvili iz Gruzije
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je danes še posebej ponosna.
Njena prva vez s Slovenijo je bil bivši mož, ostala je zaradi otroka: “Sem spoznala svojega bivšega moža v Gruziji, sva živela tam eno leto, ampak potem po vojni med Gruzijo pa Rusijo sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo, ker on je že prej živel v Sloveniji. Sem bila 6 mesecev noseča, ko sem prišla v Slovenijo.” Njun, zdaj že šestletni otrok, je septembra opravil svoje prve šolske korake. Nino pravi, da so si vsi trije življenje uredili malce drugače kot to po ločitvi po navadi storijo slovenske družine.
To je bolj po nemškem zakonu, 50:50 skrbništvo za otroka. Se je bilo zelo težko navaditi, ker imaš en teden ogromno časa zase, si neodvisna, samostojna ženska in potem narediš to transformacijo iz enega tedna v drugi teden, ko pride otrok nazaj, in postaneš mamica za 24 ur.
Odločitev o selitvi ni bila načrtovana, kar odslikava težak življenjski položaj, v katerem se je ob prihodu v Slovenijo znašla 30-letnica.
Nisem imela službe, nisem govorila slovensko. Težave sem imela, res, težave z adaptacijo. Nisem imela prijateljev, sama sem bila. Preživela sem to fazo, ker je bilo treba.
“Zaradi preteklosti sem takšna kakršna sem danes in sem močnejša,” ponosno pove Nino.
Pri navezovanju stikov s Slovenci pogosto naleti na težave. Slovenija je država, v kateri tujec potrebuje kar nekaj časa, da se res počuti domače. A upa, da bo nekoč bolje. “V državi v kateri živiš, potrebuješ prijatelje,” doda. Ti pa so ostali doma, v kulturi, ki je malce bolj odprta, živahna in temperamentna kot slovenska. Je pa Nino ugotovila, da ji ustreza naš koncept zasebnosti.
To je glavna stvar, ki sem jo odkrila v Sloveniji takrat, ko sem začela živet sama. Da imam mir tukaj. Tega v Gruziji nisem imela.
Žal smo Slovenci malce bolj zaprti, pove. Tujce spustimo do neke meje, naprej ne. Nino veliko razmišlja o tem, kako se približati Slovencem, kako sploh pristopiti.
Gruzija je znana predvsem po močni in bogati vinski tradiciji. Vino shranjujejo in bogatijo v lončenih posodah, ki jih imenujejo “kvevri“. Pa slovenska vina?
Večinoma poznam vina iz Goriških Brd, ker osebno poznam ljudi, ki delajo vino. Res dobro vino imate. A primerjava ne bi bila prava, ker zdaj nimamo tako kvalitetnega vina v Gruziji, gre za to masovno proizvodnjo. Ampak, ko bomo šli nazaj k kvevriju in vinogradništvu v kvevriju, potem bomo dobili nazaj to kakovost.
Fotografija in slikanje sta umetnosti, ki hranita Gruzijkino dušo. Sicer se je pri nas ukvarjala tudi s prevajalstvom in učenjem angleškega jezika, minulo poletje pa je dobila priložnost in se preizkusila v vlogi restavratorke na Mestnem trgu 10.
To je stavba iz leta 1600. Mislim, da bo postala hotel. Malo sem ponosna, ker to je ena zelo stara stavba na Mestnem trgu in je bilo težko delati tam, ker je res stara in smo si vzeli veliko časa, da jo renoviramo.
Na vprašanje, ali se bo pri nas ustalila, odgovarja, da verjetno, ja – predvsem zaradi sina. Čisto vse pa bo na koncu odvisno od zaposlitve.
Ena vidnejših domačih blues zasedb je kvartet Easywalkers. Blues, ki ga igrajo, je pravi Chicago blues z ustno harmoniko, ki jo mojstrsko obvlada Damir Jazbec, za mastne riffe poskrbi vokalist in odličen kitarist Marko Matjašič, jazzista Iztok Repovž in Daniel Homšak pa sta kriva za akademsko ritem sekcijo. Sami pravijo: »da bluzijo«. Pri igranju se EasyWalkers opirajo na tradicijo bluesa, ki ga začinijo po svoje in tako prispevajo k bogati zgodovini te glasbene zvrsti. Skupina Easywalkers – pred kratkim je pri založbi Jazz & Blues Records izdala prvenec – bo živo v studiu 13 zaigrala 5 skladb in sicer v akustični preobleki. Za drugo glasbo za izbrane okuse bo poskrbel gostitelj večera – glasbeni urednik Jane Weber.
Poslušamo tretji album KingKong rockskupine BO!, z nami pa se pogovarjata vokalist Boštjan Meh in kitarist Robi Kugler.
Daniel Vezoja je pevec in pisec pesmi iz Brežic. V preteklosti je deloval v skupini TrainStation, s katero je leta 2012 izdal EP Travelers Without Luggage. Po razpadu skupine se je posvetil svoji prvi ljubezni – pisanju pesmi in samostojnemu akustičnemu projektu. Na tečaju “songwritinga” je spoznal pevko Joanno Marie iz Dublina. Kmalu sta ugotovila, da imata podoben glasbeni okus in da so jima všeč pesmi drug drugega. Postala sta dobra prijatelja, kar je vodilo do tega, da je Daniel obiskal Dublin in se zaljubil v tamkajšnjo glasbeno sceno. Po številnih nastopih na irskih “singer-songwriter” večerih se je odločil, da bi bilo dobro tam tudi kaj posneti. Po spletu srečnih naključij je prišel do producenta Gavina Glassa, multiinstrumentalista, ki ima za seboj že štiri izdane albume in je bil več let član skupine Lise Hannigan. Ker sta se z Gavinom odlično ujela, je iz prvotne zamisli posneti krajši EP, projekt prerasel v snemanje celotnega albuma. V oddaji, ki jo pripravlja Jane Weber, smo predvajali koncert Daniela Vezoje in njegovih gostov iz Pineline dnevne sobe v Ljubljani, ki je bil 14. januarja 2017. To je še ena oddaja za glasbene sladokusce in tiste, ki bi to radi postali.
Tomaž in Jernej Hostnik ustvarjata družbenokritični šanson v rovtarskem narečju, v tokratni oddaji pa predstavljata svojo drugo ploščo "Divji zahod".
Kantavtor Luka Gluvić se zvrstno zgleduje pri ameriškem folku in countryju, vendar išče tudi svoj lastni izraz. V zadnjih dveh letih je ustvaril album Vstopanje, nato pa še dve mali plošči: Temne sence in Svobodna sorta, ki jih predstavlja v tokratni Pesmi v žepu.
V Ljubljano je prišel newyorški glasbenik in kantavtor Michael Weiskopf. Njegovi prvi nastopi v Sloveniji so bili v znamenju formata “storytellers“, saj je nastopil v intimnem vzdušju, sam z akustično kitaro in predstavil novi (četrti) studijski album. Del pesmi je bilo posnetih tudi v znamenitem londonskem studiu Abbey Road, katerega ime so v svet ponesli Beatli. Weiskopfov pohod po Ljubljani se je pričel v ponedeljek, 7. maja, v intimnem vzdušju bara Prulček, nato pa nadaljeval v sredo, 9. maja, v objemu kluba Daktari. Michael Weiskopf je nastopil tudi živo v radijski oddaji Sobotni glasbeni večer z Janetom Webrom (Studio 13) na Prvem programu Radia Slovenija, kjer je odigral nekaj svojih in nekaj Dylanovih skladb, prisluhnete pa lahko tudi pogovoru z njim.
V tokratni Pesmi v žepu smo izbrskali nekaj koncertnih posnetkov slovenskih kantavtorjev. Z odrov se bodo oglasili Tomaž Pengov, Nika Vistoropski z Bojanom Cvetrežnikom, Marko Grobler, Tomi Lorber in Tomaž Domicelj z Big Bandom RTV Slovenija.
Glasbenica in lutkarica Nika Solce predstavlja novo ploščo uglasbene poezije Srečka Kosovela "Tiha misel". Na njej sodeluje s številnimi glasbeniki, pesmi pa se zato sprehajajo med zelo raznolikimi zvočnimi svetovi, ki jih povezuje rdeča nit Nikine vokalne interpretacije Kosovelovih besed.
Poslušamo izbor novejših domačih kantavtorskih pesmi, ki so jih ustvarili Sandra Erpe, Vlado Kreslin, Rudi Bučar, Andrej Šifrer in Ditka.
Poslušamo pesmi s plošče Melodije zamolčanih besed, ki sta jo ustvarila pesnik Borut Gombač in kantavtor Marko Grobler.
Skupina Lačni Franz se s svojo enajsto studijsko ploščo Nova nebesa podaja v akustične vode. Kako, zakaj - in še marsikaj nam v Pesmi v žepu pojasni Zoran Predin.
Tokrat poslušamo štiri zvočno raznolike kantavtorske oziroma šansonjerske pesmi v zvrstnem razponu od bluesa prek flamenka do etnoglasbe. Skozi glasbo so z nami Marko Brecelj, Svetlana Makarovič, Leon Matek in Vlado Kreslin.
V tokratni oddaji se spominjamo kantavtorice Katarine Avbar, ki je pred nekaj tedni za vedno poslovila. Poslušamo pesmi z njenih dveh plošč (Beležnica, 2011; Na drugi strani, 2016) in odlomke iz pogovora, ki smo ga z njo opravili novembra 2016 ob predstavitvi druge plošče.
"Če hočeš dobro igrati, ti ni treba prodati duše," v eni od svojih pesmi (v angleščini) pravijo Prismojeni profesorji bluesa. Po desetletju ustvarjanja člani benda - Julijan Erič, Miha Erič, Miha Ribarič in Zlatko Djogić - predstavljajo svojo drugo studijsko ploščo "Wacky Blues Professors".
Tokrat poslušamo EP ploščo "A side of the Story" mlade novomeške skupine MRFY, z nami pa se pogovarja pevec in kitarist skupine Gregor Strasbergar.
V tokratni Pesmi v žepu gostimo troje ženskih kantavtorskih glasov: Katarina Juvančič, Nika Vistoropski in Bilbi. Zgodbe, ujete v njihove pesmi, nas spodbujajo in opominjajo - avtorice namreč svoj glas rade namenijo glasovom, ki bi sicer ostali prezrti.
Kantavtor Tomaž Domicelj bo v kratkem praznoval sedemdeset let, tokrat pa v Pesmi v žepu predstavlja nekaj svojih novih pesmi, ki jih je v preteklih mesecih posnel za Radio Slovenija.
Imajo avtorske godbe podprte z dobrimi zgodbami. So odlični glasbeniki, njihovi živi nastopi pa konceptualno zasnovana sijajna koncertna predstava. To je slovenska rockabilly zasedba Eightbomb, ki je prav pred kratkim praznovala deseto obletnico delovanja, okronali pa so jo s petim studijskim albumom High heeled devil. V našo družbo smo tokrat povabili njihovega kontrabasista Matevža Perovška.
V tokratni oddaji poslušamo nekaj pesmi s plošče Vrvohodci. Ustvarila sta jo pevka Alja Petric in kitarist Damjan Stanišić oziroma Duo Ponte.
Neveljaven email naslov