Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Nino Bektashashvili iz Gruzije
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je danes še posebej ponosna.
Njena prva vez s Slovenijo je bil bivši mož, ostala je zaradi otroka: “Sem spoznala svojega bivšega moža v Gruziji, sva živela tam eno leto, ampak potem po vojni med Gruzijo pa Rusijo sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo, ker on je že prej živel v Sloveniji. Sem bila 6 mesecev noseča, ko sem prišla v Slovenijo.” Njun, zdaj že šestletni otrok, je septembra opravil svoje prve šolske korake. Nino pravi, da so si vsi trije življenje uredili malce drugače kot to po ločitvi po navadi storijo slovenske družine.
To je bolj po nemškem zakonu, 50:50 skrbništvo za otroka. Se je bilo zelo težko navaditi, ker imaš en teden ogromno časa zase, si neodvisna, samostojna ženska in potem narediš to transformacijo iz enega tedna v drugi teden, ko pride otrok nazaj, in postaneš mamica za 24 ur.
Odločitev o selitvi ni bila načrtovana, kar odslikava težak življenjski položaj, v katerem se je ob prihodu v Slovenijo znašla 30-letnica.
Nisem imela službe, nisem govorila slovensko. Težave sem imela, res, težave z adaptacijo. Nisem imela prijateljev, sama sem bila. Preživela sem to fazo, ker je bilo treba.
“Zaradi preteklosti sem takšna kakršna sem danes in sem močnejša,” ponosno pove Nino.
Pri navezovanju stikov s Slovenci pogosto naleti na težave. Slovenija je država, v kateri tujec potrebuje kar nekaj časa, da se res počuti domače. A upa, da bo nekoč bolje. “V državi v kateri živiš, potrebuješ prijatelje,” doda. Ti pa so ostali doma, v kulturi, ki je malce bolj odprta, živahna in temperamentna kot slovenska. Je pa Nino ugotovila, da ji ustreza naš koncept zasebnosti.
To je glavna stvar, ki sem jo odkrila v Sloveniji takrat, ko sem začela živet sama. Da imam mir tukaj. Tega v Gruziji nisem imela.
Žal smo Slovenci malce bolj zaprti, pove. Tujce spustimo do neke meje, naprej ne. Nino veliko razmišlja o tem, kako se približati Slovencem, kako sploh pristopiti.
Gruzija je znana predvsem po močni in bogati vinski tradiciji. Vino shranjujejo in bogatijo v lončenih posodah, ki jih imenujejo “kvevri“. Pa slovenska vina?
Večinoma poznam vina iz Goriških Brd, ker osebno poznam ljudi, ki delajo vino. Res dobro vino imate. A primerjava ne bi bila prava, ker zdaj nimamo tako kvalitetnega vina v Gruziji, gre za to masovno proizvodnjo. Ampak, ko bomo šli nazaj k kvevriju in vinogradništvu v kvevriju, potem bomo dobili nazaj to kakovost.
Fotografija in slikanje sta umetnosti, ki hranita Gruzijkino dušo. Sicer se je pri nas ukvarjala tudi s prevajalstvom in učenjem angleškega jezika, minulo poletje pa je dobila priložnost in se preizkusila v vlogi restavratorke na Mestnem trgu 10.
To je stavba iz leta 1600. Mislim, da bo postala hotel. Malo sem ponosna, ker to je ena zelo stara stavba na Mestnem trgu in je bilo težko delati tam, ker je res stara in smo si vzeli veliko časa, da jo renoviramo.
Na vprašanje, ali se bo pri nas ustalila, odgovarja, da verjetno, ja – predvsem zaradi sina. Čisto vse pa bo na koncu odvisno od zaposlitve.
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Nino Bektashashvili iz Gruzije
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je danes še posebej ponosna.
Njena prva vez s Slovenijo je bil bivši mož, ostala je zaradi otroka: “Sem spoznala svojega bivšega moža v Gruziji, sva živela tam eno leto, ampak potem po vojni med Gruzijo pa Rusijo sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo, ker on je že prej živel v Sloveniji. Sem bila 6 mesecev noseča, ko sem prišla v Slovenijo.” Njun, zdaj že šestletni otrok, je septembra opravil svoje prve šolske korake. Nino pravi, da so si vsi trije življenje uredili malce drugače kot to po ločitvi po navadi storijo slovenske družine.
To je bolj po nemškem zakonu, 50:50 skrbništvo za otroka. Se je bilo zelo težko navaditi, ker imaš en teden ogromno časa zase, si neodvisna, samostojna ženska in potem narediš to transformacijo iz enega tedna v drugi teden, ko pride otrok nazaj, in postaneš mamica za 24 ur.
Odločitev o selitvi ni bila načrtovana, kar odslikava težak življenjski položaj, v katerem se je ob prihodu v Slovenijo znašla 30-letnica.
Nisem imela službe, nisem govorila slovensko. Težave sem imela, res, težave z adaptacijo. Nisem imela prijateljev, sama sem bila. Preživela sem to fazo, ker je bilo treba.
“Zaradi preteklosti sem takšna kakršna sem danes in sem močnejša,” ponosno pove Nino.
Pri navezovanju stikov s Slovenci pogosto naleti na težave. Slovenija je država, v kateri tujec potrebuje kar nekaj časa, da se res počuti domače. A upa, da bo nekoč bolje. “V državi v kateri živiš, potrebuješ prijatelje,” doda. Ti pa so ostali doma, v kulturi, ki je malce bolj odprta, živahna in temperamentna kot slovenska. Je pa Nino ugotovila, da ji ustreza naš koncept zasebnosti.
To je glavna stvar, ki sem jo odkrila v Sloveniji takrat, ko sem začela živet sama. Da imam mir tukaj. Tega v Gruziji nisem imela.
Žal smo Slovenci malce bolj zaprti, pove. Tujce spustimo do neke meje, naprej ne. Nino veliko razmišlja o tem, kako se približati Slovencem, kako sploh pristopiti.
Gruzija je znana predvsem po močni in bogati vinski tradiciji. Vino shranjujejo in bogatijo v lončenih posodah, ki jih imenujejo “kvevri“. Pa slovenska vina?
Večinoma poznam vina iz Goriških Brd, ker osebno poznam ljudi, ki delajo vino. Res dobro vino imate. A primerjava ne bi bila prava, ker zdaj nimamo tako kvalitetnega vina v Gruziji, gre za to masovno proizvodnjo. Ampak, ko bomo šli nazaj k kvevriju in vinogradništvu v kvevriju, potem bomo dobili nazaj to kakovost.
Fotografija in slikanje sta umetnosti, ki hranita Gruzijkino dušo. Sicer se je pri nas ukvarjala tudi s prevajalstvom in učenjem angleškega jezika, minulo poletje pa je dobila priložnost in se preizkusila v vlogi restavratorke na Mestnem trgu 10.
To je stavba iz leta 1600. Mislim, da bo postala hotel. Malo sem ponosna, ker to je ena zelo stara stavba na Mestnem trgu in je bilo težko delati tam, ker je res stara in smo si vzeli veliko časa, da jo renoviramo.
Na vprašanje, ali se bo pri nas ustalila, odgovarja, da verjetno, ja – predvsem zaradi sina. Čisto vse pa bo na koncu odvisno od zaposlitve.
Tokrat nam bo svoj pogled na Slovenijo in življenje pri nas predstavil Bangladeševec Asrar Osmani. Presenetljivo pravi, da so Slovenci, sploh v manjših krajih, zaradi njegove nekoliko temnejše barve polti, sprva precej nezaupljiv. Obožuje naravo, čistočo in umirjenost prometa. Če prisluhnete pogovoru, ki ga je posnela Ana Skrt, pa izveste tudi, katere tradicionalne slovenske jedi ne mara.
Jose Antonio Morales je 42-letni Perujec, ki si je svojo družino s Slovenko Tatjano ustvaril v Noršincih v Prekmurju. Imata dva sinova – Marko in Adre zaradi mešanega zakona govorita kar dva tuja jezika – angleško in špansko. Po duši je podjetnik, to miselnost in način življenja pa bi rad prenesel tudi na Slovence.
Dragi otroci, Violinček vas spet z največjim veseljem vabi v zvočni svet glasbe. Danes vam bi rad predstavil zanimiv glasbeni sestav, ki ima prav poseben in značilen zvok. Zato se dobro primite in pripravite na pot v glasbeno deželo. Seveda skupaj z Violinčkom. Pripravlja Matej Jevnišek.
Ste vedeli, da se je slovenščino mogoče učiti na več kot 50 univerzah po svetu? Ena takih je tudi hamburška, kjer je lektorica za slovenščino Monika Pemič, s katero smo se pogovarjali ob slovenskem državnem prazniku. Organizirali so obisk Borisa Pahorja, razstavo fotografij Zadnji pričevalci in še mnoge odmevne dogodke.
Abdullah Aksu prihaja iz Konye, večjega mesta v osrednjem delu Turčije. Slovenijo je prvič podrobneje spoznal pred dvema letoma, danes pa med drugim skuša v sodelovanju s turškim društvom Medkulturni dialog Slovencem predstaviti tradicionalno turško umetnost imenovano ebru. Gre za ustvarjanje pri katerem umetnik s posebnimi čopiči nanaša barve na vodno površino in nastale vzorce prenese na papir. Ker so vzorci podobni marmornati površini, ebru imenujemo tudi marmoriranje.
Flamenko, ki ga je UNESCO pred štirimi leti razglasil za eno od mojstrovin svetovne kulturne dediščine, vse bolj vztrajno prodira tudi v našo deželo. Ljubiteljev te glasbene in plesne zvrsti, ki se je sprva razvila v regijah južne Španije, je namreč vse več. Preverili bomo, kako se slovenski »flamenkosi« urijo v eni od plesnih dvoran, kaj vse profesionalni plesalci flamenka doživijo na nastopih in kateri stereotipi o flamenku v resnici sploh ne držijo – v reportaži, ki jo pripravlja Anja Strajnar!
Kadilci med kajenjem navadne tobačne cigarete zaužijete okoli 7000 nevarnih kemičnih spojin. Nekadilci, ki ste podvrženi pasivnemu kajenju pa ste izpostavljeni 4000. kemičnim snovem. Toliko jih namreč vsebuje dim, ki se vije iz prižgane cigarete. O tem, da je elektronska cigareta prijaznejša do okolice, saj se iz nje ne vali smrdljiv in nevaren dim, se strinjata tako stroka kot prodajalci omenjenega izdelka. Pa je elektronska cigareta primerna za odvajanje od kajenja in ali Slovenci sploh posegamo po tovrstnih novosti? Sogovorniki: Jure Vižitin in Gašper Šetinc (uporabnika), univ. dipl. kom. in direktorica trgovine za elektronsko kajenje Smooke Tina Meke, prim. mag. Matjaž Turel, dr.med., specialist internist pulmolog, vodja hospitalnega oddelka na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergijo UKC Ljubljana.
Neveljaven email naslov