Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Nino Bektashashvili iz Gruzije
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je danes še posebej ponosna.
Njena prva vez s Slovenijo je bil bivši mož, ostala je zaradi otroka: “Sem spoznala svojega bivšega moža v Gruziji, sva živela tam eno leto, ampak potem po vojni med Gruzijo pa Rusijo sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo, ker on je že prej živel v Sloveniji. Sem bila 6 mesecev noseča, ko sem prišla v Slovenijo.” Njun, zdaj že šestletni otrok, je septembra opravil svoje prve šolske korake. Nino pravi, da so si vsi trije življenje uredili malce drugače kot to po ločitvi po navadi storijo slovenske družine.
To je bolj po nemškem zakonu, 50:50 skrbništvo za otroka. Se je bilo zelo težko navaditi, ker imaš en teden ogromno časa zase, si neodvisna, samostojna ženska in potem narediš to transformacijo iz enega tedna v drugi teden, ko pride otrok nazaj, in postaneš mamica za 24 ur.
Odločitev o selitvi ni bila načrtovana, kar odslikava težak življenjski položaj, v katerem se je ob prihodu v Slovenijo znašla 30-letnica.
Nisem imela službe, nisem govorila slovensko. Težave sem imela, res, težave z adaptacijo. Nisem imela prijateljev, sama sem bila. Preživela sem to fazo, ker je bilo treba.
“Zaradi preteklosti sem takšna kakršna sem danes in sem močnejša,” ponosno pove Nino.
Pri navezovanju stikov s Slovenci pogosto naleti na težave. Slovenija je država, v kateri tujec potrebuje kar nekaj časa, da se res počuti domače. A upa, da bo nekoč bolje. “V državi v kateri živiš, potrebuješ prijatelje,” doda. Ti pa so ostali doma, v kulturi, ki je malce bolj odprta, živahna in temperamentna kot slovenska. Je pa Nino ugotovila, da ji ustreza naš koncept zasebnosti.
To je glavna stvar, ki sem jo odkrila v Sloveniji takrat, ko sem začela živet sama. Da imam mir tukaj. Tega v Gruziji nisem imela.
Žal smo Slovenci malce bolj zaprti, pove. Tujce spustimo do neke meje, naprej ne. Nino veliko razmišlja o tem, kako se približati Slovencem, kako sploh pristopiti.
Gruzija je znana predvsem po močni in bogati vinski tradiciji. Vino shranjujejo in bogatijo v lončenih posodah, ki jih imenujejo “kvevri“. Pa slovenska vina?
Večinoma poznam vina iz Goriških Brd, ker osebno poznam ljudi, ki delajo vino. Res dobro vino imate. A primerjava ne bi bila prava, ker zdaj nimamo tako kvalitetnega vina v Gruziji, gre za to masovno proizvodnjo. Ampak, ko bomo šli nazaj k kvevriju in vinogradništvu v kvevriju, potem bomo dobili nazaj to kakovost.
Fotografija in slikanje sta umetnosti, ki hranita Gruzijkino dušo. Sicer se je pri nas ukvarjala tudi s prevajalstvom in učenjem angleškega jezika, minulo poletje pa je dobila priložnost in se preizkusila v vlogi restavratorke na Mestnem trgu 10.
To je stavba iz leta 1600. Mislim, da bo postala hotel. Malo sem ponosna, ker to je ena zelo stara stavba na Mestnem trgu in je bilo težko delati tam, ker je res stara in smo si vzeli veliko časa, da jo renoviramo.
Na vprašanje, ali se bo pri nas ustalila, odgovarja, da verjetno, ja – predvsem zaradi sina. Čisto vse pa bo na koncu odvisno od zaposlitve.
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Nino Bektashashvili iz Gruzije
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je danes še posebej ponosna.
Njena prva vez s Slovenijo je bil bivši mož, ostala je zaradi otroka: “Sem spoznala svojega bivšega moža v Gruziji, sva živela tam eno leto, ampak potem po vojni med Gruzijo pa Rusijo sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo, ker on je že prej živel v Sloveniji. Sem bila 6 mesecev noseča, ko sem prišla v Slovenijo.” Njun, zdaj že šestletni otrok, je septembra opravil svoje prve šolske korake. Nino pravi, da so si vsi trije življenje uredili malce drugače kot to po ločitvi po navadi storijo slovenske družine.
To je bolj po nemškem zakonu, 50:50 skrbništvo za otroka. Se je bilo zelo težko navaditi, ker imaš en teden ogromno časa zase, si neodvisna, samostojna ženska in potem narediš to transformacijo iz enega tedna v drugi teden, ko pride otrok nazaj, in postaneš mamica za 24 ur.
Odločitev o selitvi ni bila načrtovana, kar odslikava težak življenjski položaj, v katerem se je ob prihodu v Slovenijo znašla 30-letnica.
Nisem imela službe, nisem govorila slovensko. Težave sem imela, res, težave z adaptacijo. Nisem imela prijateljev, sama sem bila. Preživela sem to fazo, ker je bilo treba.
“Zaradi preteklosti sem takšna kakršna sem danes in sem močnejša,” ponosno pove Nino.
Pri navezovanju stikov s Slovenci pogosto naleti na težave. Slovenija je država, v kateri tujec potrebuje kar nekaj časa, da se res počuti domače. A upa, da bo nekoč bolje. “V državi v kateri živiš, potrebuješ prijatelje,” doda. Ti pa so ostali doma, v kulturi, ki je malce bolj odprta, živahna in temperamentna kot slovenska. Je pa Nino ugotovila, da ji ustreza naš koncept zasebnosti.
To je glavna stvar, ki sem jo odkrila v Sloveniji takrat, ko sem začela živet sama. Da imam mir tukaj. Tega v Gruziji nisem imela.
Žal smo Slovenci malce bolj zaprti, pove. Tujce spustimo do neke meje, naprej ne. Nino veliko razmišlja o tem, kako se približati Slovencem, kako sploh pristopiti.
Gruzija je znana predvsem po močni in bogati vinski tradiciji. Vino shranjujejo in bogatijo v lončenih posodah, ki jih imenujejo “kvevri“. Pa slovenska vina?
Večinoma poznam vina iz Goriških Brd, ker osebno poznam ljudi, ki delajo vino. Res dobro vino imate. A primerjava ne bi bila prava, ker zdaj nimamo tako kvalitetnega vina v Gruziji, gre za to masovno proizvodnjo. Ampak, ko bomo šli nazaj k kvevriju in vinogradništvu v kvevriju, potem bomo dobili nazaj to kakovost.
Fotografija in slikanje sta umetnosti, ki hranita Gruzijkino dušo. Sicer se je pri nas ukvarjala tudi s prevajalstvom in učenjem angleškega jezika, minulo poletje pa je dobila priložnost in se preizkusila v vlogi restavratorke na Mestnem trgu 10.
To je stavba iz leta 1600. Mislim, da bo postala hotel. Malo sem ponosna, ker to je ena zelo stara stavba na Mestnem trgu in je bilo težko delati tam, ker je res stara in smo si vzeli veliko časa, da jo renoviramo.
Na vprašanje, ali se bo pri nas ustalila, odgovarja, da verjetno, ja – predvsem zaradi sina. Čisto vse pa bo na koncu odvisno od zaposlitve.
Velikonočno praznovanje na Češkem, Poljskem in Filipinih z Ruby Pugelj, Karolino Pyzik in Vojto Hemalo.
Tanja Borčič Bernard o novinarskih protestih, delovanju hrvaškega socialnega sistema in neresničnih infomacijah, ki jih širijo predstavniki hrvaškega klera.
Smeh smo raziskali skupaj z dr. Zvezdanom Pirtoškom, spec. nevrologom na Kliničnem oddelku za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, komikom Urošem Kuzmanom in vaditeljico joge smeha Moniko Radič.
Tomaž Domicelj je leta 2018 praznoval sedemdeset let in je imel več pomembnih koncertov. Že debelih petdeset let je stalnica na slovenskem popularno-glasbenem prizorišču. Njegova kariera obsega najrazličnejše glasbene zvrsti – od angažiranih folklorno obarvanih pesmi, preko klasičnih popevk, do rocka. Vedno znova pa se vrača k izhodišču, izhajajočim iz ameriškega bluesa. Tomaž že dolgo oživlja tudi stare svetovno znane (ponarodele) pesmi, kakršna je v slovenskem merilu tudi njegova »Na planini je živel«. V takšni luči zvenijo tudi “Danes bo srečen dan”, “Življenje je lepo”, “Špricer blues” in še marsikatera Tomaževa avtorska skladba. Z igranjem raznih akustičnih kitar (6-strun, 12-strun, bottleneck) in z orglicami, Domicelj dopolnjuje svoje petje in besedila, ki jih nemalokrat poleg čiste čustvenosti prevevata tudi satira ali celo črni humor. Takšne so po navadi tudi Tomaževe koncertne napovedi in odpovedi pesmi. Koncert v klubu Blunout v Domžalah oktobra 2018 je bil v marsičem nadaljevanje koncertov, imenovanih ČISTA AKUSTIKA, ki jih je Domicelj v minulih letih nanizal v ljubljanskih Križankah. Tudi tokrat je bila navzoča ekipa Prvega programa radia Slovenija, ki je zabeležila široki spekter Domiceljevega muziciranja. Od najnovejših kompozicij do na novo aranžiranih starih uspešnic ter seveda nekaj presenečenj iz velikanske in zabavne Tomaževe bisage. Koncert v Domžalskem klubu Blue Note je konec oktobra posnel Grega Samar, producent je bil Grega Forjanič, od tehnični podpori Francija Modra pa je oddajo uredil Jane Weber. Za sladokusce in ljubitelje slovenske popularne glasbe!
O doseganju sreče in najpogostejših zmotah, povezanih z njo, s psihologom Markom Vrtovcem.
Vse o oblakih z meteorologom Branetom Gregorčičem.
V soboto, 10. novembra 2018, bo v dvorani svetega Frančiška Asiškega v Kopru potekala prireditev Pesem na ustih, viža v prstih. To je državno srečanje pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž, ki se odvije vsako leto v pozni jeseni. Prireditev prenaša tudi 1. program Radia Slovenija, v okviru oddaje Sobotni glasbeni večer. Urednik oddaje Jane Weber je v studiu Prvega gostil urednico za ljudsko glasbo Simono Moličnik.
Kateri psi so najbolj primerni za pse vodnike in pomočnike? Kako lastnikom pomagajo psi, ki zaznavajo padec ali porast glukoze v krvi? Kakšno je izobraževanje policijskih psov? Kateri psi so lahko igralci? Odgovarjamo v nedeljskem jutru na Prvem.
Pred koncertom dua Silence v Kulturnem Centru Janeza Trdine v Novem mestu, se je glasbeni urednik Jane Weber, v rubriki Dobra glasba, dober dan pogovarjal s Primožem Hladnikom.
Šole, kot smo jo poznali nekoč, smo se spomnili s kustosi Slovenskega šolskega muzeja in prek spominov naših poslušalcev, ki so kdaj kakšno tudi ušpičili ali se zagledali v katerega od učiteljev.
S Polono Fijavž o nemški poletni bilanci in raziskavi, ki kaže, da Nemci delajo manj kot Grki.
V nedeljskem jutru na Prvem smo z različnimi sogovorniki in klici poslušalcev spoznavali odnos do nakita. Dr. Peter Turk, kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju je povedal, da so se krasili že neandertalci in nam orisal zanimive zbirke nakita, ki so jih našli na Slovenskem - od steklenih ogrlic do diademov. V najstarejši slovenski zlatarni so nam predstavili želje novodobnih potrošnikov, z oblikovalko Barbaro K. Germ pa smo spoznavali nakit iz stekla.
Rimska občinska uprava, ki jo vodi županja Virginia Raggi iz populističnega Gibanja petih zvezd, je že pred dobrim letom napovedala rušenje romskih barakarskih naselij in nomadskih taborov v mestu, Romom pa ponudila enak dostop do socialnih vzvodov, kot ga imajo ostali državljani. Junija je Italija dobila novo vlado, v kateri je poleg Gibanja petih zvezd še desničarska Liga. Novi notranji minister in vodja Lige Matteo Salvini je napovedal, da bo dal zrušiti prav vsa nomadska naselja v državi, pa če so zakonita ali ne. Poleg tega je napovedal še - sicer protiustavno - preštevanje Romov v državi.
Pogovor z našim rimskim dopisnikom Jankom Petrovcem.
Svoje štoparske dogodivščine so z nami delili Miran Ipavec, Gea Gračner in Urban Mislej.
V četrtkovo jutrnajo rubriko Po Sloveniji z dopisniki se je Mojci Delač oglasila dopisnica Metka Pirc. Pogovarjali sta se o kolesarskih poteh ter možnostnih in priložnostih za ta šport na Koroškem.
V nedeljo, 1.7.2018, je na Kongresnem trgu v Ljubljani potekala slavnostna prireditev ob 70-letnici Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Slavnostni govorec je bil predsednik ZZB Tit Turnšek, slovesnost so pripravili: ZZB za vrednote NOB Slovenije, Mestna organizacija ZB Ljubljana, MO Ljubljana, Praporščaki ZZB in veteranskih organizacij -poveljeval je Dominik Grmek, glavni praporščak Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Nastopili pa so Orkester Slovenske vojske z dirigentko Andrejo Šolar, Partizanski pevski zbor, ki ga je vodil zborovodja Iztok Kocen, Moški zbor KUD Rogoznica z zborovodjo Gregorjem Lačnom, dramska igralka Zvezdana Mlakar, pevka Katja Konvalinka, Pevski zbor OŠ Tončke Čeč Trbovlje pod vodstvom zborovodkinje Zinke Bregar, študentka s Koroške v Avstriji Helena Gregorn, Teater III – DPD Svoboda Ptuj pod mentorstvom Branke Bezeljak in asistentke Mojce Prigl, Primož P. Ram Siter ter Zoran Predin in Lačni Franz.
Neveljaven email naslov