Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Nino Bektashashvili iz Gruzije
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je danes še posebej ponosna.
Njena prva vez s Slovenijo je bil bivši mož, ostala je zaradi otroka: “Sem spoznala svojega bivšega moža v Gruziji, sva živela tam eno leto, ampak potem po vojni med Gruzijo pa Rusijo sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo, ker on je že prej živel v Sloveniji. Sem bila 6 mesecev noseča, ko sem prišla v Slovenijo.” Njun, zdaj že šestletni otrok, je septembra opravil svoje prve šolske korake. Nino pravi, da so si vsi trije življenje uredili malce drugače kot to po ločitvi po navadi storijo slovenske družine.
To je bolj po nemškem zakonu, 50:50 skrbništvo za otroka. Se je bilo zelo težko navaditi, ker imaš en teden ogromno časa zase, si neodvisna, samostojna ženska in potem narediš to transformacijo iz enega tedna v drugi teden, ko pride otrok nazaj, in postaneš mamica za 24 ur.
Odločitev o selitvi ni bila načrtovana, kar odslikava težak življenjski položaj, v katerem se je ob prihodu v Slovenijo znašla 30-letnica.
Nisem imela službe, nisem govorila slovensko. Težave sem imela, res, težave z adaptacijo. Nisem imela prijateljev, sama sem bila. Preživela sem to fazo, ker je bilo treba.
“Zaradi preteklosti sem takšna kakršna sem danes in sem močnejša,” ponosno pove Nino.
Pri navezovanju stikov s Slovenci pogosto naleti na težave. Slovenija je država, v kateri tujec potrebuje kar nekaj časa, da se res počuti domače. A upa, da bo nekoč bolje. “V državi v kateri živiš, potrebuješ prijatelje,” doda. Ti pa so ostali doma, v kulturi, ki je malce bolj odprta, živahna in temperamentna kot slovenska. Je pa Nino ugotovila, da ji ustreza naš koncept zasebnosti.
To je glavna stvar, ki sem jo odkrila v Sloveniji takrat, ko sem začela živet sama. Da imam mir tukaj. Tega v Gruziji nisem imela.
Žal smo Slovenci malce bolj zaprti, pove. Tujce spustimo do neke meje, naprej ne. Nino veliko razmišlja o tem, kako se približati Slovencem, kako sploh pristopiti.
Gruzija je znana predvsem po močni in bogati vinski tradiciji. Vino shranjujejo in bogatijo v lončenih posodah, ki jih imenujejo “kvevri“. Pa slovenska vina?
Večinoma poznam vina iz Goriških Brd, ker osebno poznam ljudi, ki delajo vino. Res dobro vino imate. A primerjava ne bi bila prava, ker zdaj nimamo tako kvalitetnega vina v Gruziji, gre za to masovno proizvodnjo. Ampak, ko bomo šli nazaj k kvevriju in vinogradništvu v kvevriju, potem bomo dobili nazaj to kakovost.
Fotografija in slikanje sta umetnosti, ki hranita Gruzijkino dušo. Sicer se je pri nas ukvarjala tudi s prevajalstvom in učenjem angleškega jezika, minulo poletje pa je dobila priložnost in se preizkusila v vlogi restavratorke na Mestnem trgu 10.
To je stavba iz leta 1600. Mislim, da bo postala hotel. Malo sem ponosna, ker to je ena zelo stara stavba na Mestnem trgu in je bilo težko delati tam, ker je res stara in smo si vzeli veliko časa, da jo renoviramo.
Na vprašanje, ali se bo pri nas ustalila, odgovarja, da verjetno, ja – predvsem zaradi sina. Čisto vse pa bo na koncu odvisno od zaposlitve.
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Nino Bektashashvili iz Gruzije
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je danes še posebej ponosna.
Njena prva vez s Slovenijo je bil bivši mož, ostala je zaradi otroka: “Sem spoznala svojega bivšega moža v Gruziji, sva živela tam eno leto, ampak potem po vojni med Gruzijo pa Rusijo sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo, ker on je že prej živel v Sloveniji. Sem bila 6 mesecev noseča, ko sem prišla v Slovenijo.” Njun, zdaj že šestletni otrok, je septembra opravil svoje prve šolske korake. Nino pravi, da so si vsi trije življenje uredili malce drugače kot to po ločitvi po navadi storijo slovenske družine.
To je bolj po nemškem zakonu, 50:50 skrbništvo za otroka. Se je bilo zelo težko navaditi, ker imaš en teden ogromno časa zase, si neodvisna, samostojna ženska in potem narediš to transformacijo iz enega tedna v drugi teden, ko pride otrok nazaj, in postaneš mamica za 24 ur.
Odločitev o selitvi ni bila načrtovana, kar odslikava težak življenjski položaj, v katerem se je ob prihodu v Slovenijo znašla 30-letnica.
Nisem imela službe, nisem govorila slovensko. Težave sem imela, res, težave z adaptacijo. Nisem imela prijateljev, sama sem bila. Preživela sem to fazo, ker je bilo treba.
“Zaradi preteklosti sem takšna kakršna sem danes in sem močnejša,” ponosno pove Nino.
Pri navezovanju stikov s Slovenci pogosto naleti na težave. Slovenija je država, v kateri tujec potrebuje kar nekaj časa, da se res počuti domače. A upa, da bo nekoč bolje. “V državi v kateri živiš, potrebuješ prijatelje,” doda. Ti pa so ostali doma, v kulturi, ki je malce bolj odprta, živahna in temperamentna kot slovenska. Je pa Nino ugotovila, da ji ustreza naš koncept zasebnosti.
To je glavna stvar, ki sem jo odkrila v Sloveniji takrat, ko sem začela živet sama. Da imam mir tukaj. Tega v Gruziji nisem imela.
Žal smo Slovenci malce bolj zaprti, pove. Tujce spustimo do neke meje, naprej ne. Nino veliko razmišlja o tem, kako se približati Slovencem, kako sploh pristopiti.
Gruzija je znana predvsem po močni in bogati vinski tradiciji. Vino shranjujejo in bogatijo v lončenih posodah, ki jih imenujejo “kvevri“. Pa slovenska vina?
Večinoma poznam vina iz Goriških Brd, ker osebno poznam ljudi, ki delajo vino. Res dobro vino imate. A primerjava ne bi bila prava, ker zdaj nimamo tako kvalitetnega vina v Gruziji, gre za to masovno proizvodnjo. Ampak, ko bomo šli nazaj k kvevriju in vinogradništvu v kvevriju, potem bomo dobili nazaj to kakovost.
Fotografija in slikanje sta umetnosti, ki hranita Gruzijkino dušo. Sicer se je pri nas ukvarjala tudi s prevajalstvom in učenjem angleškega jezika, minulo poletje pa je dobila priložnost in se preizkusila v vlogi restavratorke na Mestnem trgu 10.
To je stavba iz leta 1600. Mislim, da bo postala hotel. Malo sem ponosna, ker to je ena zelo stara stavba na Mestnem trgu in je bilo težko delati tam, ker je res stara in smo si vzeli veliko časa, da jo renoviramo.
Na vprašanje, ali se bo pri nas ustalila, odgovarja, da verjetno, ja – predvsem zaradi sina. Čisto vse pa bo na koncu odvisno od zaposlitve.
Na Prvem smo se odpravili v Ruše in za vas ujeli dogajanje na 15. festivalu Kantfest International.
Ob petnajstletnici festivala Kantfest se v Pesmi v žepu pogovarjamo z dolgoletnim organizatorjem festivala, kantavtorjem Petrom Andrejem. O pobudi za nastanek festivala in njegovih začetkih pa bo spregovorila tudi kantavtorica Ksenija Jus. Zakaj potrebujemo kantavtorski festival in s čim nam je postregel v preteklem desetletju in pol, poslušamo v tokratni oddaji.
Poprockerska skupina Flirrt je praznovala dvajsetletnico, ki so jo fantje pospremili z izidom novega, sedmega albuma Jekyll & Hyde. V Pesmi v žepu se nam bo pridružil Rok Lunaček, ki se podpisuje pod besedila in večino glasbe na plošči.
Letos mineva natanko dvajset let solistične ustvarjalnosti enega od nekoč pomembnejših jugoslovanskih glasbenikov, skladateljev in besedilopiscev, Darka Rundeka. Medtem, ko so prve zaznambe o njegovi barviti diskografiji nastale že pred slabimi štiridesetimi leti, ko se je začel pojavljati kot zastavonoša zagrebškega banda Haustor. Pri nas se jih vedno in še najbolj spomnimo po mega uspešnici Prva ljubav oziroma Djevojke u ljetnim haljinama volim. Kmalu po začetku balkanske vojne se je Darko Rundek z družino preselil v Pariz, kar neuradno štejemo za konec delovanja, te nekoč izjemno plodovite in vplivne novovalovske skupine. Po skoraj petih letih življenja v francoski prestolnici so Darka mnogi vabili in ga prepričevali, naj se vrne na glasbene odre. Med tem je Darko sicer ustvarjal bolj zase in je imel že posnetih nekaj novih pesmi. Med njimi tudi Apokalipso, ki je tudi v Sloveniji naletela na odličen odziv. Nato se je vendarle odločil za izdajo istoimenskega albuma, a je večino tega gradiva pozneje v studiu še dodelal in ga je dopolnjenega z izborom še nekaterih starejših skladb Haustora, znova objavil. Pravšen povod je bila tudi dvajseta obletnica izida plošče Apokalipso, zato se z bandom Apokalipso Now pred nedavnim podal na turnejo z napovedanimi dvajsetimi koncerti. Tokrat ga bomo v Sloveniji, ko se nam je v preteklih letih predstavil s Cargo triom in Cargo orkestrom, kmalu slišali in videli v glasbeno scenski uprizoritvi Apokalipsa, njegovega prvega glasbenega dela nastalega po razpadu zasedbe Haustor. Nastopil bo na prizorišču ljubljanskega Kina Šiška. Več v oddaji Godbe z zgodbo.
V Pesmi v žepu gostimo novomeškega kantavtorja Jerneja Zorana, ki predstavlja četrto samostojno ploščo V svojem filmu.
Slovensko kraško površje je s svojimi unikatnimi pojavi že od nekdaj burilo domišljijo raziskovalcev, pisateljev in popotnikov. Pionir preučevanja krasa v Sloveniji Janez Vajkard Valvasor je besedo kras evropskim znanstvenikom predstavil leta 1689, ko je med drugim opisal tudi ponor reke Reke in njen podzemni tok. Prvi pisni viri o Škocjanskih jamah, ki jih je izoblikovala ta reka, izvirajo iz 2. stoletja pred našim štetjem, v 19. stoletju pa so jame pričeli tudi načrtno raziskovPod površjem so odkrili pester sistem vodnih jam, zanimive kapnike in lepo izoblikovane ponvice pa tudi mnoge redke ali ogrožene vrste rastlin in živali.ati. Zaradi svojega izjemnega pomena za svetovno dediščino, so Škocjanske jame leta 1986 vpisali na seznam pri UNESCU. Ob 30-letnici tega dogodka in ob 20-letnici ustanovitve Parka Škocjanske jame se je tam ustavila tudi ekipa Prvega.
Domačega ljubljenca ima skoraj vsak drugi Slovenec, kažejo statistični podatki. Poleti, ko del časa preživimo na oddihu, se zaradi tega spopademo z vprašanjem, kaj storiti s psom, mačko, hrčkom, kuncem, papigo. Možnosti je kar nekaj – lahko ga vzamemo s seboj, ga pustimo doma v oskrbi sorodnikov, sosedov, znancev ali pa mu privoščimo počitnice v Hotelu za male živali. Kakšnega razkošja so deležni pasji, mačji in glodalski počitnikarji, bo v četrtek dopoldne preverila ekipa Prvega, ki bo obiskala Hotel Nera na Šenturški Gori. Slišali boste, katere živali sprejemajo, kako skrbijo zanje ter ali se živali, ki se prej niso poznale, razumejo med seboj. Zanimalo nas bo tudi, kako razvajene domače živali imamo Slovenci, v kolikšni meri je mogoče v tednu dni (pre)vzgojiti nesocializirano žival ter kdo ima večje težave zaradi ločitve – živali ali njihovi skrbniki.
800 matičnih in podružničnih šol, ki jih letos obiskuje 170 tisoč osnovnošolcev, bo kmalu zaprlo svoja vrata. Devetošolci so sicer že dobili spričevala, v petek pa je zadnji dan pouka tudi za ostale učence. Ekipa prvega je preverila, kako počitnice pričakujejo učenci OŠ Križe – kakšno leto je za njimi in kakšni so njihovi načrti za proste dni? So počitnice čas brez meja in koliko prostih dni imajo zares učitelji, ki jim mnogi zavidajo dolgo prosto poletje? Odgovore in vzdušje pred počitnicami smo preverili na Gorenjskem – na OŠ Križe! V prvem oglašanju so bili naši sogovorniki; osmošolci Amber Maria Thompson, Maja Ribnikar, Tej Štrukelj in Urban Poljanec, ravnateljica Erna Meglič, učitelj športa Anže Rener in učiteljica zgodovine Andreja Polanšek. Izvedeli smo, da je zadnje dni na šoli bolj sproščeno in ni več pravega pouka. Prav tako ni več domačih nalog, učencem se ni treba več učiti, zadnji teden so si lahko oddahnili in se zdaj že zelo veselijo počitnic. Konec šolskega leta, ki se za zaposlene konča šele 31. avgusta, je bilo po besedah ravnateljice zelo pestro. Na obisku so imeli učence iz pobratenega francoskega mesta, prav posebno doživetje in velik organizacijski zalogaj pa je bila tudi valeta za devetošolce. Ti so se že poslovili, učiteljem, ki so jih učili zadnja štiri leta in bili poleg tega še njihovi razredniki, pa je ob takih trenutnih tudi težko. Izvedeli smo, da se v petek šolska vrata ne zaprejo za zaposlene, ki morajo pisati še poročila in urediti dokumentacijo, zadnja dva tedna v avgustu pa se pripravljati za novo šolsko leto. Prav tako bo imel poleti kar nekaj dela tudi hišnik g. Matej Meglič. Več smo izvedeli v drugem oglašanju, ko smo pred mikrofon povabili še: petošolce Katjo Bodlaj, Mašo Jančič, Ano Čosič, Matevža Poljanca in Matica Slabeta ter psihologinjo Tanjo Vukovič. Počitnice sicer niso čas brez pravil, vseeno pa je to obdobje, ko si morajo učenci oddahniti od šole in številnih obšolskih zadolžitev. Najbolje je po besedah Tanje Vukovič, da proste dni preživijo čim bolj sproščeno, z družino, brez mobitelov in računalnikov, zunaj, v igri na prostem.
Ob mednarodnem dnevu babic in babičarjev se je ekipa Prvega odpravila na obisk v Splošno bolnišnico Jesenice, v kateri se je v lanskem letu rodilo več kot 800 novorojenčkov. Podrobneje bomo spoznali delo babic in babičarjev, ki nam bodo zaupali, kako porodnice najraje rojevajo, kdo je lahko prisoten pri porodu in kako je s fotografiranjem novorojenca. Izvedeli bomo tudi, kaj pomeni naziv Novorojencem prijazna porodnišnica, kako novopečene mame navežejo stik s svojim otrokom ter kakšna darila vse jim nosijo svojci.
V soboto se je na Bledu začelo Svetovno prvenstvo v hokeju za ženske v Diviziji II skupine A, na katerem se merijo hokejistke Hrvaške, Velike Britanije, Severne in Južne Koreje, Poljske ter Slovenije. Prvenstvo bo obiskala tudi ekipa Prvega, ki bo poskušala izvedeti, kako slovenske hokejistke usklajujejo treninge s službenimi in družinskimi obveznostmi, kako težka je njihova oprema in kako na njihovo udejstvovanje v športu, ki ga povezujemo z grobostjo, gledajo drugi. Nekaj minut bomo posvetili tudi bogatemu spremljevalnemu programu in organizaciji prvenstva, s katerim želijo popularizirati ženski hokej in na katerem si med drugim nasproti stojita sprti Severna in Južna Koreja. V Ledeno dvorano na Bled so se odpravili Andreja Čokl, Andreja Gradišar in Stane Košmerlj.
V Postojni si lahko ogledamo razstavo o 40 različnih vrstah tropskih posnemalcev, bolj znanih pod imenom paličnjaki. Z avtorjem razstave Klemnom Ogrizkom se je pogovarjala Sabrina Mulec
Mladi ljubiteljski meteorolog iz Ilirske Bistrice, Sašo Zidar na bistriškem že več let beleži vremenske pojave. Z njim se je pogovarjala Sabrina Mulec.
Z banko ste sklenili pogodbo o uporabi paketa bančnih storitev, ki vam je ustrezal. Če čas vam banka sporoči, da paket ukinja oz. mu spreminja vsebino in ceno. Vanj vključi tudi zavarovalniške storitve, ki jih ne potrebujete. Kakšne so vaše pravice? Kakšni so potrebni premisleki, preden se odločite za zavrnitev novega paketa, za uporabo posameznih storitev po ceniku banke ali za odhod po storitve v drugo, ugodnejšo, banko? Cirila Štuber se je o tem pogovarjala z Boštjanom Krisperjem iz Zveze potrošnikov Slovenije.
Slovensko zdravstvo za svoje delovanje – za zdravljenje z zdravili – potrebuje približno 1500 učinkovin, ki se pojavljajo v približno 6000 različnih zdravilih. Gre za že odobrena zdravila, za zdravila, ki imajo pravni status, so preverjena in imajo dovoljenje za promet. Hkrati pa industrija in akademske ustanove razvijajo nova zdravila – takih učinkovin je v Evropski uniji od 50 do 100 letno. Te prestanejo vse faze kliničnega preverjanja in so kandidati, da vstopijo v zdravstveni sistem. Na Prvem preverjamo kako v Sloveniji potekajo klinične raziskave zdravil, ali so pogoste, transparentne in ali potekajo v skladu z načeli etike v humani medicini ter ali je kdaj zaradi želje po ugotavljanju učinkovitosti zdravila ogrožena varnost preizkuševalcev?
Neveljaven email naslov