Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kurdski ustvarjalec Nizamettin Ariç in njegova »Eş« - Bolečina. Glasba na albumu je dramaturško natrgana, razpeta med kurdsko tradicijo in mnogoterimi urbanimi glasbenimi jeziki.
Glasba na albumu »Êş« je dramaturško natrgana, razpeta med kurdsko tradicijo in mnogoterimi urbanimi glasbenimi jeziki.
V tokratni Etnofoniji se bomo srečali s še enim izstopajočim kurdskim glasbenikom, avtorjem glasbe in aktivistom. Podobno kot velika večina tistih kurdskih ustvarjalcev, ki niso hoteli zanikati svojega nacionalnega porekla, si je bil prisiljen poiskati zatočišče v do njih lep čas odprti Nemčiji. Nizamettin Ariç je bil rojen sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v mestu Ağrı, središču istoimenske pokrajine na vzhodu Turčije nedaleč od meje z Armenijo. Do prve svetovne vojne so jo zvečinoma poseljevali Armenci, od njihovega genocida leta 1915 pa tvorijo večino njenih prebivalcev Kurdi. Družina Ariç je dihala s kurdsko folk glasbo, predvsem z glasbo kurdskih bardov dengbêj. Navdušeno jo je poslušal tudi mladi Nizamettin, tudi po tem, ko se je s starši preselil v turško prestolnico Ankaro. Že v poznih najstniških letih se je kot pevec prebil na turško folk sceno. Izdal je več albumov v turškem jeziku. Večino skladb zanje je napisal sam, pri čemer je besedila zanje najprej napisal v kurdščini. Leta 1976 je celo postal eden hišnih pevcev turške radiotelevizije, na njej pa si je nabiral izkušnje tudi kot režiser. Ko je tri leta pozneje nastopil v rodnemu mestu in na koncertu izvajal pretežno skladbe v kurdskem jeziku, je bil priprt in obtožen protiturške propagande. Čez noč je izgubil službo. Leta 1980 je bila v Turčiji uvedena vojaška diktatura in se kruto znesla tudi nad Kurdi. Nizamettinu je v sodnem procesu grozila zaporna kazen od petih do petnajstih let zapora. Zato je pobegnil iz države. Leta 1984 je dobil politični azil v Nemčiji. Naselil se je v Berlinu. V naslednjih letih se ni uveljavil le kot ustvarjalec kurdske folk glasbe, temveč tudi kot režiser. Njegov film »Pesem za Beko« iz leta 1992 je bil eden prvih igranih filmov v kurdskem jeziku in je prejel zavidljivo število mednarodnih nagrad. Nizamettin Ariç se je na nastopih in izdajah po Zahodni Evropi lep čas pojavljal pod nadimkom Feqiyê Teyra, ki ga je prevzel po legendarnem kurdskem pesniku. Z njim se je leta 1994 predstavil tudi na antološkem prvem srečanju mednarodne etnoglasbene srenje Womex, ki se je odvilo v Berlinu. Nad njegovim koncertom je bilo navdušena tudi takratna številčna ekipa iz Slovenije skupaj z avtorjem vaše Etnofonije. Nizamettin tudi v zadnjem desetletju ni izgubil zagona. Ravno nasprotno. Kot da je ob burnem dogajanju na Bližnjem Vzhodu prejel še dodatne pospeške. Sredi zadnjega desetletja je enega za drugim izdal kar tri udarne, družbeno angažirane albume. Za Etnofonijo smo izbrali album »Êş« oziroma »Bolečina«, ki ga je leta 2015 izdal pri nemški založbi s kurdsko glasbo Pel Records. Z njega smo za zagrevanje izbrali njegovo otvoritveno skladbo »Mihemendo«. Besedilo zanjo je napisal kurdski pesnik Şahinê Soreklî. Mihemendo je bil mlad kurdski učitelj angleščine iz mesta Kobani. Ko je maja leta 2014 s prijatelji bežal pred ISIS, so ga njeni pripadniki zajeli. V njegovem nahrbtniku so odkrili knjigo v angleščini. Označili so ga nevernika in ga ubili, njegovo truplo pa vlekli za avtomobilom in na koncu obglavili. Po izgonu ISIS iz mesta so kurdski prebivalci njegovo telo zakopali v grobu v njegovi domači vasi.
Kurdski ustvarjalec Nizamettin Ariç in njegova »Eş« - Bolečina. Glasba na albumu je dramaturško natrgana, razpeta med kurdsko tradicijo in mnogoterimi urbanimi glasbenimi jeziki.
Glasba na albumu »Êş« je dramaturško natrgana, razpeta med kurdsko tradicijo in mnogoterimi urbanimi glasbenimi jeziki.
V tokratni Etnofoniji se bomo srečali s še enim izstopajočim kurdskim glasbenikom, avtorjem glasbe in aktivistom. Podobno kot velika večina tistih kurdskih ustvarjalcev, ki niso hoteli zanikati svojega nacionalnega porekla, si je bil prisiljen poiskati zatočišče v do njih lep čas odprti Nemčiji. Nizamettin Ariç je bil rojen sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v mestu Ağrı, središču istoimenske pokrajine na vzhodu Turčije nedaleč od meje z Armenijo. Do prve svetovne vojne so jo zvečinoma poseljevali Armenci, od njihovega genocida leta 1915 pa tvorijo večino njenih prebivalcev Kurdi. Družina Ariç je dihala s kurdsko folk glasbo, predvsem z glasbo kurdskih bardov dengbêj. Navdušeno jo je poslušal tudi mladi Nizamettin, tudi po tem, ko se je s starši preselil v turško prestolnico Ankaro. Že v poznih najstniških letih se je kot pevec prebil na turško folk sceno. Izdal je več albumov v turškem jeziku. Večino skladb zanje je napisal sam, pri čemer je besedila zanje najprej napisal v kurdščini. Leta 1976 je celo postal eden hišnih pevcev turške radiotelevizije, na njej pa si je nabiral izkušnje tudi kot režiser. Ko je tri leta pozneje nastopil v rodnemu mestu in na koncertu izvajal pretežno skladbe v kurdskem jeziku, je bil priprt in obtožen protiturške propagande. Čez noč je izgubil službo. Leta 1980 je bila v Turčiji uvedena vojaška diktatura in se kruto znesla tudi nad Kurdi. Nizamettinu je v sodnem procesu grozila zaporna kazen od petih do petnajstih let zapora. Zato je pobegnil iz države. Leta 1984 je dobil politični azil v Nemčiji. Naselil se je v Berlinu. V naslednjih letih se ni uveljavil le kot ustvarjalec kurdske folk glasbe, temveč tudi kot režiser. Njegov film »Pesem za Beko« iz leta 1992 je bil eden prvih igranih filmov v kurdskem jeziku in je prejel zavidljivo število mednarodnih nagrad. Nizamettin Ariç se je na nastopih in izdajah po Zahodni Evropi lep čas pojavljal pod nadimkom Feqiyê Teyra, ki ga je prevzel po legendarnem kurdskem pesniku. Z njim se je leta 1994 predstavil tudi na antološkem prvem srečanju mednarodne etnoglasbene srenje Womex, ki se je odvilo v Berlinu. Nad njegovim koncertom je bilo navdušena tudi takratna številčna ekipa iz Slovenije skupaj z avtorjem vaše Etnofonije. Nizamettin tudi v zadnjem desetletju ni izgubil zagona. Ravno nasprotno. Kot da je ob burnem dogajanju na Bližnjem Vzhodu prejel še dodatne pospeške. Sredi zadnjega desetletja je enega za drugim izdal kar tri udarne, družbeno angažirane albume. Za Etnofonijo smo izbrali album »Êş« oziroma »Bolečina«, ki ga je leta 2015 izdal pri nemški založbi s kurdsko glasbo Pel Records. Z njega smo za zagrevanje izbrali njegovo otvoritveno skladbo »Mihemendo«. Besedilo zanjo je napisal kurdski pesnik Şahinê Soreklî. Mihemendo je bil mlad kurdski učitelj angleščine iz mesta Kobani. Ko je maja leta 2014 s prijatelji bežal pred ISIS, so ga njeni pripadniki zajeli. V njegovem nahrbtniku so odkrili knjigo v angleščini. Označili so ga nevernika in ga ubili, njegovo truplo pa vlekli za avtomobilom in na koncu obglavili. Po izgonu ISIS iz mesta so kurdski prebivalci njegovo telo zakopali v grobu v njegovi domači vasi.
Ena vidnejših domačih blues zasedb je kvartet Easywalkers. Blues, ki ga igrajo, je pravi Chicago blues z ustno harmoniko, ki jo mojstrsko obvlada Damir Jazbec, za mastne riffe poskrbi vokalist in odličen kitarist Marko Matjašič, jazzista Iztok Repovž in Daniel Homšak pa sta kriva za akademsko ritem sekcijo. Sami pravijo: »da bluzijo«. Pri igranju se EasyWalkers opirajo na tradicijo bluesa, ki ga začinijo po svoje in tako prispevajo k bogati zgodovini te glasbene zvrsti. Skupina Easywalkers – pred kratkim je pri založbi Jazz & Blues Records izdala prvenec – bo živo v studiu 13 zaigrala 5 skladb in sicer v akustični preobleki. Za drugo glasbo za izbrane okuse bo poskrbel gostitelj večera – glasbeni urednik Jane Weber.
Poslušamo tretji album KingKong rockskupine BO!, z nami pa se pogovarjata vokalist Boštjan Meh in kitarist Robi Kugler.
Daniel Vezoja je pevec in pisec pesmi iz Brežic. V preteklosti je deloval v skupini TrainStation, s katero je leta 2012 izdal EP Travelers Without Luggage. Po razpadu skupine se je posvetil svoji prvi ljubezni – pisanju pesmi in samostojnemu akustičnemu projektu. Na tečaju “songwritinga” je spoznal pevko Joanno Marie iz Dublina. Kmalu sta ugotovila, da imata podoben glasbeni okus in da so jima všeč pesmi drug drugega. Postala sta dobra prijatelja, kar je vodilo do tega, da je Daniel obiskal Dublin in se zaljubil v tamkajšnjo glasbeno sceno. Po številnih nastopih na irskih “singer-songwriter” večerih se je odločil, da bi bilo dobro tam tudi kaj posneti. Po spletu srečnih naključij je prišel do producenta Gavina Glassa, multiinstrumentalista, ki ima za seboj že štiri izdane albume in je bil več let član skupine Lise Hannigan. Ker sta se z Gavinom odlično ujela, je iz prvotne zamisli posneti krajši EP, projekt prerasel v snemanje celotnega albuma. V oddaji, ki jo pripravlja Jane Weber, smo predvajali koncert Daniela Vezoje in njegovih gostov iz Pineline dnevne sobe v Ljubljani, ki je bil 14. januarja 2017. To je še ena oddaja za glasbene sladokusce in tiste, ki bi to radi postali.
Tomaž in Jernej Hostnik ustvarjata družbenokritični šanson v rovtarskem narečju, v tokratni oddaji pa predstavljata svojo drugo ploščo "Divji zahod".
Kantavtor Luka Gluvić se zvrstno zgleduje pri ameriškem folku in countryju, vendar išče tudi svoj lastni izraz. V zadnjih dveh letih je ustvaril album Vstopanje, nato pa še dve mali plošči: Temne sence in Svobodna sorta, ki jih predstavlja v tokratni Pesmi v žepu.
V Ljubljano je prišel newyorški glasbenik in kantavtor Michael Weiskopf. Njegovi prvi nastopi v Sloveniji so bili v znamenju formata “storytellers“, saj je nastopil v intimnem vzdušju, sam z akustično kitaro in predstavil novi (četrti) studijski album. Del pesmi je bilo posnetih tudi v znamenitem londonskem studiu Abbey Road, katerega ime so v svet ponesli Beatli. Weiskopfov pohod po Ljubljani se je pričel v ponedeljek, 7. maja, v intimnem vzdušju bara Prulček, nato pa nadaljeval v sredo, 9. maja, v objemu kluba Daktari. Michael Weiskopf je nastopil tudi živo v radijski oddaji Sobotni glasbeni večer z Janetom Webrom (Studio 13) na Prvem programu Radia Slovenija, kjer je odigral nekaj svojih in nekaj Dylanovih skladb, prisluhnete pa lahko tudi pogovoru z njim.
V tokratni Pesmi v žepu smo izbrskali nekaj koncertnih posnetkov slovenskih kantavtorjev. Z odrov se bodo oglasili Tomaž Pengov, Nika Vistoropski z Bojanom Cvetrežnikom, Marko Grobler, Tomi Lorber in Tomaž Domicelj z Big Bandom RTV Slovenija.
Glasbenica in lutkarica Nika Solce predstavlja novo ploščo uglasbene poezije Srečka Kosovela "Tiha misel". Na njej sodeluje s številnimi glasbeniki, pesmi pa se zato sprehajajo med zelo raznolikimi zvočnimi svetovi, ki jih povezuje rdeča nit Nikine vokalne interpretacije Kosovelovih besed.
Poslušamo izbor novejših domačih kantavtorskih pesmi, ki so jih ustvarili Sandra Erpe, Vlado Kreslin, Rudi Bučar, Andrej Šifrer in Ditka.
Poslušamo pesmi s plošče Melodije zamolčanih besed, ki sta jo ustvarila pesnik Borut Gombač in kantavtor Marko Grobler.
Skupina Lačni Franz se s svojo enajsto studijsko ploščo Nova nebesa podaja v akustične vode. Kako, zakaj - in še marsikaj nam v Pesmi v žepu pojasni Zoran Predin.
Tokrat poslušamo štiri zvočno raznolike kantavtorske oziroma šansonjerske pesmi v zvrstnem razponu od bluesa prek flamenka do etnoglasbe. Skozi glasbo so z nami Marko Brecelj, Svetlana Makarovič, Leon Matek in Vlado Kreslin.
V tokratni oddaji se spominjamo kantavtorice Katarine Avbar, ki je pred nekaj tedni za vedno poslovila. Poslušamo pesmi z njenih dveh plošč (Beležnica, 2011; Na drugi strani, 2016) in odlomke iz pogovora, ki smo ga z njo opravili novembra 2016 ob predstavitvi druge plošče.
"Če hočeš dobro igrati, ti ni treba prodati duše," v eni od svojih pesmi (v angleščini) pravijo Prismojeni profesorji bluesa. Po desetletju ustvarjanja člani benda - Julijan Erič, Miha Erič, Miha Ribarič in Zlatko Djogić - predstavljajo svojo drugo studijsko ploščo "Wacky Blues Professors".
Tokrat poslušamo EP ploščo "A side of the Story" mlade novomeške skupine MRFY, z nami pa se pogovarja pevec in kitarist skupine Gregor Strasbergar.
V tokratni Pesmi v žepu gostimo troje ženskih kantavtorskih glasov: Katarina Juvančič, Nika Vistoropski in Bilbi. Zgodbe, ujete v njihove pesmi, nas spodbujajo in opominjajo - avtorice namreč svoj glas rade namenijo glasovom, ki bi sicer ostali prezrti.
Kantavtor Tomaž Domicelj bo v kratkem praznoval sedemdeset let, tokrat pa v Pesmi v žepu predstavlja nekaj svojih novih pesmi, ki jih je v preteklih mesecih posnel za Radio Slovenija.
Imajo avtorske godbe podprte z dobrimi zgodbami. So odlični glasbeniki, njihovi živi nastopi pa konceptualno zasnovana sijajna koncertna predstava. To je slovenska rockabilly zasedba Eightbomb, ki je prav pred kratkim praznovala deseto obletnico delovanja, okronali pa so jo s petim studijskim albumom High heeled devil. V našo družbo smo tokrat povabili njihovega kontrabasista Matevža Perovška.
V tokratni oddaji poslušamo nekaj pesmi s plošče Vrvohodci. Ustvarila sta jo pevka Alja Petric in kitarist Damjan Stanišić oziroma Duo Ponte.
Neveljaven email naslov