Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kurdski ustvarjalec Nizamettin Ariç in njegova »Eş« - Bolečina. Glasba na albumu je dramaturško natrgana, razpeta med kurdsko tradicijo in mnogoterimi urbanimi glasbenimi jeziki.
Glasba na albumu »Êş« je dramaturško natrgana, razpeta med kurdsko tradicijo in mnogoterimi urbanimi glasbenimi jeziki.
V tokratni Etnofoniji se bomo srečali s še enim izstopajočim kurdskim glasbenikom, avtorjem glasbe in aktivistom. Podobno kot velika večina tistih kurdskih ustvarjalcev, ki niso hoteli zanikati svojega nacionalnega porekla, si je bil prisiljen poiskati zatočišče v do njih lep čas odprti Nemčiji. Nizamettin Ariç je bil rojen sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v mestu Ağrı, središču istoimenske pokrajine na vzhodu Turčije nedaleč od meje z Armenijo. Do prve svetovne vojne so jo zvečinoma poseljevali Armenci, od njihovega genocida leta 1915 pa tvorijo večino njenih prebivalcev Kurdi. Družina Ariç je dihala s kurdsko folk glasbo, predvsem z glasbo kurdskih bardov dengbêj. Navdušeno jo je poslušal tudi mladi Nizamettin, tudi po tem, ko se je s starši preselil v turško prestolnico Ankaro. Že v poznih najstniških letih se je kot pevec prebil na turško folk sceno. Izdal je več albumov v turškem jeziku. Večino skladb zanje je napisal sam, pri čemer je besedila zanje najprej napisal v kurdščini. Leta 1976 je celo postal eden hišnih pevcev turške radiotelevizije, na njej pa si je nabiral izkušnje tudi kot režiser. Ko je tri leta pozneje nastopil v rodnemu mestu in na koncertu izvajal pretežno skladbe v kurdskem jeziku, je bil priprt in obtožen protiturške propagande. Čez noč je izgubil službo. Leta 1980 je bila v Turčiji uvedena vojaška diktatura in se kruto znesla tudi nad Kurdi. Nizamettinu je v sodnem procesu grozila zaporna kazen od petih do petnajstih let zapora. Zato je pobegnil iz države. Leta 1984 je dobil politični azil v Nemčiji. Naselil se je v Berlinu. V naslednjih letih se ni uveljavil le kot ustvarjalec kurdske folk glasbe, temveč tudi kot režiser. Njegov film »Pesem za Beko« iz leta 1992 je bil eden prvih igranih filmov v kurdskem jeziku in je prejel zavidljivo število mednarodnih nagrad. Nizamettin Ariç se je na nastopih in izdajah po Zahodni Evropi lep čas pojavljal pod nadimkom Feqiyê Teyra, ki ga je prevzel po legendarnem kurdskem pesniku. Z njim se je leta 1994 predstavil tudi na antološkem prvem srečanju mednarodne etnoglasbene srenje Womex, ki se je odvilo v Berlinu. Nad njegovim koncertom je bilo navdušena tudi takratna številčna ekipa iz Slovenije skupaj z avtorjem vaše Etnofonije. Nizamettin tudi v zadnjem desetletju ni izgubil zagona. Ravno nasprotno. Kot da je ob burnem dogajanju na Bližnjem Vzhodu prejel še dodatne pospeške. Sredi zadnjega desetletja je enega za drugim izdal kar tri udarne, družbeno angažirane albume. Za Etnofonijo smo izbrali album »Êş« oziroma »Bolečina«, ki ga je leta 2015 izdal pri nemški založbi s kurdsko glasbo Pel Records. Z njega smo za zagrevanje izbrali njegovo otvoritveno skladbo »Mihemendo«. Besedilo zanjo je napisal kurdski pesnik Şahinê Soreklî. Mihemendo je bil mlad kurdski učitelj angleščine iz mesta Kobani. Ko je maja leta 2014 s prijatelji bežal pred ISIS, so ga njeni pripadniki zajeli. V njegovem nahrbtniku so odkrili knjigo v angleščini. Označili so ga nevernika in ga ubili, njegovo truplo pa vlekli za avtomobilom in na koncu obglavili. Po izgonu ISIS iz mesta so kurdski prebivalci njegovo telo zakopali v grobu v njegovi domači vasi.
Kurdski ustvarjalec Nizamettin Ariç in njegova »Eş« - Bolečina. Glasba na albumu je dramaturško natrgana, razpeta med kurdsko tradicijo in mnogoterimi urbanimi glasbenimi jeziki.
Glasba na albumu »Êş« je dramaturško natrgana, razpeta med kurdsko tradicijo in mnogoterimi urbanimi glasbenimi jeziki.
V tokratni Etnofoniji se bomo srečali s še enim izstopajočim kurdskim glasbenikom, avtorjem glasbe in aktivistom. Podobno kot velika večina tistih kurdskih ustvarjalcev, ki niso hoteli zanikati svojega nacionalnega porekla, si je bil prisiljen poiskati zatočišče v do njih lep čas odprti Nemčiji. Nizamettin Ariç je bil rojen sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v mestu Ağrı, središču istoimenske pokrajine na vzhodu Turčije nedaleč od meje z Armenijo. Do prve svetovne vojne so jo zvečinoma poseljevali Armenci, od njihovega genocida leta 1915 pa tvorijo večino njenih prebivalcev Kurdi. Družina Ariç je dihala s kurdsko folk glasbo, predvsem z glasbo kurdskih bardov dengbêj. Navdušeno jo je poslušal tudi mladi Nizamettin, tudi po tem, ko se je s starši preselil v turško prestolnico Ankaro. Že v poznih najstniških letih se je kot pevec prebil na turško folk sceno. Izdal je več albumov v turškem jeziku. Večino skladb zanje je napisal sam, pri čemer je besedila zanje najprej napisal v kurdščini. Leta 1976 je celo postal eden hišnih pevcev turške radiotelevizije, na njej pa si je nabiral izkušnje tudi kot režiser. Ko je tri leta pozneje nastopil v rodnemu mestu in na koncertu izvajal pretežno skladbe v kurdskem jeziku, je bil priprt in obtožen protiturške propagande. Čez noč je izgubil službo. Leta 1980 je bila v Turčiji uvedena vojaška diktatura in se kruto znesla tudi nad Kurdi. Nizamettinu je v sodnem procesu grozila zaporna kazen od petih do petnajstih let zapora. Zato je pobegnil iz države. Leta 1984 je dobil politični azil v Nemčiji. Naselil se je v Berlinu. V naslednjih letih se ni uveljavil le kot ustvarjalec kurdske folk glasbe, temveč tudi kot režiser. Njegov film »Pesem za Beko« iz leta 1992 je bil eden prvih igranih filmov v kurdskem jeziku in je prejel zavidljivo število mednarodnih nagrad. Nizamettin Ariç se je na nastopih in izdajah po Zahodni Evropi lep čas pojavljal pod nadimkom Feqiyê Teyra, ki ga je prevzel po legendarnem kurdskem pesniku. Z njim se je leta 1994 predstavil tudi na antološkem prvem srečanju mednarodne etnoglasbene srenje Womex, ki se je odvilo v Berlinu. Nad njegovim koncertom je bilo navdušena tudi takratna številčna ekipa iz Slovenije skupaj z avtorjem vaše Etnofonije. Nizamettin tudi v zadnjem desetletju ni izgubil zagona. Ravno nasprotno. Kot da je ob burnem dogajanju na Bližnjem Vzhodu prejel še dodatne pospeške. Sredi zadnjega desetletja je enega za drugim izdal kar tri udarne, družbeno angažirane albume. Za Etnofonijo smo izbrali album »Êş« oziroma »Bolečina«, ki ga je leta 2015 izdal pri nemški založbi s kurdsko glasbo Pel Records. Z njega smo za zagrevanje izbrali njegovo otvoritveno skladbo »Mihemendo«. Besedilo zanjo je napisal kurdski pesnik Şahinê Soreklî. Mihemendo je bil mlad kurdski učitelj angleščine iz mesta Kobani. Ko je maja leta 2014 s prijatelji bežal pred ISIS, so ga njeni pripadniki zajeli. V njegovem nahrbtniku so odkrili knjigo v angleščini. Označili so ga nevernika in ga ubili, njegovo truplo pa vlekli za avtomobilom in na koncu obglavili. Po izgonu ISIS iz mesta so kurdski prebivalci njegovo telo zakopali v grobu v njegovi domači vasi.
Velikonočno praznovanje na Češkem, Poljskem in Filipinih z Ruby Pugelj, Karolino Pyzik in Vojto Hemalo.
Tanja Borčič Bernard o novinarskih protestih, delovanju hrvaškega socialnega sistema in neresničnih infomacijah, ki jih širijo predstavniki hrvaškega klera.
Smeh smo raziskali skupaj z dr. Zvezdanom Pirtoškom, spec. nevrologom na Kliničnem oddelku za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, komikom Urošem Kuzmanom in vaditeljico joge smeha Moniko Radič.
Tomaž Domicelj je leta 2018 praznoval sedemdeset let in je imel več pomembnih koncertov. Že debelih petdeset let je stalnica na slovenskem popularno-glasbenem prizorišču. Njegova kariera obsega najrazličnejše glasbene zvrsti – od angažiranih folklorno obarvanih pesmi, preko klasičnih popevk, do rocka. Vedno znova pa se vrača k izhodišču, izhajajočim iz ameriškega bluesa. Tomaž že dolgo oživlja tudi stare svetovno znane (ponarodele) pesmi, kakršna je v slovenskem merilu tudi njegova »Na planini je živel«. V takšni luči zvenijo tudi “Danes bo srečen dan”, “Življenje je lepo”, “Špricer blues” in še marsikatera Tomaževa avtorska skladba. Z igranjem raznih akustičnih kitar (6-strun, 12-strun, bottleneck) in z orglicami, Domicelj dopolnjuje svoje petje in besedila, ki jih nemalokrat poleg čiste čustvenosti prevevata tudi satira ali celo črni humor. Takšne so po navadi tudi Tomaževe koncertne napovedi in odpovedi pesmi. Koncert v klubu Blunout v Domžalah oktobra 2018 je bil v marsičem nadaljevanje koncertov, imenovanih ČISTA AKUSTIKA, ki jih je Domicelj v minulih letih nanizal v ljubljanskih Križankah. Tudi tokrat je bila navzoča ekipa Prvega programa radia Slovenija, ki je zabeležila široki spekter Domiceljevega muziciranja. Od najnovejših kompozicij do na novo aranžiranih starih uspešnic ter seveda nekaj presenečenj iz velikanske in zabavne Tomaževe bisage. Koncert v Domžalskem klubu Blue Note je konec oktobra posnel Grega Samar, producent je bil Grega Forjanič, od tehnični podpori Francija Modra pa je oddajo uredil Jane Weber. Za sladokusce in ljubitelje slovenske popularne glasbe!
O doseganju sreče in najpogostejših zmotah, povezanih z njo, s psihologom Markom Vrtovcem.
Vse o oblakih z meteorologom Branetom Gregorčičem.
V soboto, 10. novembra 2018, bo v dvorani svetega Frančiška Asiškega v Kopru potekala prireditev Pesem na ustih, viža v prstih. To je državno srečanje pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž, ki se odvije vsako leto v pozni jeseni. Prireditev prenaša tudi 1. program Radia Slovenija, v okviru oddaje Sobotni glasbeni večer. Urednik oddaje Jane Weber je v studiu Prvega gostil urednico za ljudsko glasbo Simono Moličnik.
Kateri psi so najbolj primerni za pse vodnike in pomočnike? Kako lastnikom pomagajo psi, ki zaznavajo padec ali porast glukoze v krvi? Kakšno je izobraževanje policijskih psov? Kateri psi so lahko igralci? Odgovarjamo v nedeljskem jutru na Prvem.
Pred koncertom dua Silence v Kulturnem Centru Janeza Trdine v Novem mestu, se je glasbeni urednik Jane Weber, v rubriki Dobra glasba, dober dan pogovarjal s Primožem Hladnikom.
Šole, kot smo jo poznali nekoč, smo se spomnili s kustosi Slovenskega šolskega muzeja in prek spominov naših poslušalcev, ki so kdaj kakšno tudi ušpičili ali se zagledali v katerega od učiteljev.
S Polono Fijavž o nemški poletni bilanci in raziskavi, ki kaže, da Nemci delajo manj kot Grki.
V nedeljskem jutru na Prvem smo z različnimi sogovorniki in klici poslušalcev spoznavali odnos do nakita. Dr. Peter Turk, kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju je povedal, da so se krasili že neandertalci in nam orisal zanimive zbirke nakita, ki so jih našli na Slovenskem - od steklenih ogrlic do diademov. V najstarejši slovenski zlatarni so nam predstavili želje novodobnih potrošnikov, z oblikovalko Barbaro K. Germ pa smo spoznavali nakit iz stekla.
Rimska občinska uprava, ki jo vodi županja Virginia Raggi iz populističnega Gibanja petih zvezd, je že pred dobrim letom napovedala rušenje romskih barakarskih naselij in nomadskih taborov v mestu, Romom pa ponudila enak dostop do socialnih vzvodov, kot ga imajo ostali državljani. Junija je Italija dobila novo vlado, v kateri je poleg Gibanja petih zvezd še desničarska Liga. Novi notranji minister in vodja Lige Matteo Salvini je napovedal, da bo dal zrušiti prav vsa nomadska naselja v državi, pa če so zakonita ali ne. Poleg tega je napovedal še - sicer protiustavno - preštevanje Romov v državi.
Pogovor z našim rimskim dopisnikom Jankom Petrovcem.
Svoje štoparske dogodivščine so z nami delili Miran Ipavec, Gea Gračner in Urban Mislej.
V četrtkovo jutrnajo rubriko Po Sloveniji z dopisniki se je Mojci Delač oglasila dopisnica Metka Pirc. Pogovarjali sta se o kolesarskih poteh ter možnostnih in priložnostih za ta šport na Koroškem.
V nedeljo, 1.7.2018, je na Kongresnem trgu v Ljubljani potekala slavnostna prireditev ob 70-letnici Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Slavnostni govorec je bil predsednik ZZB Tit Turnšek, slovesnost so pripravili: ZZB za vrednote NOB Slovenije, Mestna organizacija ZB Ljubljana, MO Ljubljana, Praporščaki ZZB in veteranskih organizacij -poveljeval je Dominik Grmek, glavni praporščak Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Nastopili pa so Orkester Slovenske vojske z dirigentko Andrejo Šolar, Partizanski pevski zbor, ki ga je vodil zborovodja Iztok Kocen, Moški zbor KUD Rogoznica z zborovodjo Gregorjem Lačnom, dramska igralka Zvezdana Mlakar, pevka Katja Konvalinka, Pevski zbor OŠ Tončke Čeč Trbovlje pod vodstvom zborovodkinje Zinke Bregar, študentka s Koroške v Avstriji Helena Gregorn, Teater III – DPD Svoboda Ptuj pod mentorstvom Branke Bezeljak in asistentke Mojce Prigl, Primož P. Ram Siter ter Zoran Predin in Lačni Franz.
Neveljaven email naslov