Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kurdski ustvarjalec Nizamettin Ariç in njegova »Eş« - Bolečina. Glasba na albumu je dramaturško natrgana, razpeta med kurdsko tradicijo in mnogoterimi urbanimi glasbenimi jeziki.
Glasba na albumu »Êş« je dramaturško natrgana, razpeta med kurdsko tradicijo in mnogoterimi urbanimi glasbenimi jeziki.
V tokratni Etnofoniji se bomo srečali s še enim izstopajočim kurdskim glasbenikom, avtorjem glasbe in aktivistom. Podobno kot velika večina tistih kurdskih ustvarjalcev, ki niso hoteli zanikati svojega nacionalnega porekla, si je bil prisiljen poiskati zatočišče v do njih lep čas odprti Nemčiji. Nizamettin Ariç je bil rojen sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v mestu Ağrı, središču istoimenske pokrajine na vzhodu Turčije nedaleč od meje z Armenijo. Do prve svetovne vojne so jo zvečinoma poseljevali Armenci, od njihovega genocida leta 1915 pa tvorijo večino njenih prebivalcev Kurdi. Družina Ariç je dihala s kurdsko folk glasbo, predvsem z glasbo kurdskih bardov dengbêj. Navdušeno jo je poslušal tudi mladi Nizamettin, tudi po tem, ko se je s starši preselil v turško prestolnico Ankaro. Že v poznih najstniških letih se je kot pevec prebil na turško folk sceno. Izdal je več albumov v turškem jeziku. Večino skladb zanje je napisal sam, pri čemer je besedila zanje najprej napisal v kurdščini. Leta 1976 je celo postal eden hišnih pevcev turške radiotelevizije, na njej pa si je nabiral izkušnje tudi kot režiser. Ko je tri leta pozneje nastopil v rodnemu mestu in na koncertu izvajal pretežno skladbe v kurdskem jeziku, je bil priprt in obtožen protiturške propagande. Čez noč je izgubil službo. Leta 1980 je bila v Turčiji uvedena vojaška diktatura in se kruto znesla tudi nad Kurdi. Nizamettinu je v sodnem procesu grozila zaporna kazen od petih do petnajstih let zapora. Zato je pobegnil iz države. Leta 1984 je dobil politični azil v Nemčiji. Naselil se je v Berlinu. V naslednjih letih se ni uveljavil le kot ustvarjalec kurdske folk glasbe, temveč tudi kot režiser. Njegov film »Pesem za Beko« iz leta 1992 je bil eden prvih igranih filmov v kurdskem jeziku in je prejel zavidljivo število mednarodnih nagrad. Nizamettin Ariç se je na nastopih in izdajah po Zahodni Evropi lep čas pojavljal pod nadimkom Feqiyê Teyra, ki ga je prevzel po legendarnem kurdskem pesniku. Z njim se je leta 1994 predstavil tudi na antološkem prvem srečanju mednarodne etnoglasbene srenje Womex, ki se je odvilo v Berlinu. Nad njegovim koncertom je bilo navdušena tudi takratna številčna ekipa iz Slovenije skupaj z avtorjem vaše Etnofonije. Nizamettin tudi v zadnjem desetletju ni izgubil zagona. Ravno nasprotno. Kot da je ob burnem dogajanju na Bližnjem Vzhodu prejel še dodatne pospeške. Sredi zadnjega desetletja je enega za drugim izdal kar tri udarne, družbeno angažirane albume. Za Etnofonijo smo izbrali album »Êş« oziroma »Bolečina«, ki ga je leta 2015 izdal pri nemški založbi s kurdsko glasbo Pel Records. Z njega smo za zagrevanje izbrali njegovo otvoritveno skladbo »Mihemendo«. Besedilo zanjo je napisal kurdski pesnik Şahinê Soreklî. Mihemendo je bil mlad kurdski učitelj angleščine iz mesta Kobani. Ko je maja leta 2014 s prijatelji bežal pred ISIS, so ga njeni pripadniki zajeli. V njegovem nahrbtniku so odkrili knjigo v angleščini. Označili so ga nevernika in ga ubili, njegovo truplo pa vlekli za avtomobilom in na koncu obglavili. Po izgonu ISIS iz mesta so kurdski prebivalci njegovo telo zakopali v grobu v njegovi domači vasi.
Kurdski ustvarjalec Nizamettin Ariç in njegova »Eş« - Bolečina. Glasba na albumu je dramaturško natrgana, razpeta med kurdsko tradicijo in mnogoterimi urbanimi glasbenimi jeziki.
Glasba na albumu »Êş« je dramaturško natrgana, razpeta med kurdsko tradicijo in mnogoterimi urbanimi glasbenimi jeziki.
V tokratni Etnofoniji se bomo srečali s še enim izstopajočim kurdskim glasbenikom, avtorjem glasbe in aktivistom. Podobno kot velika večina tistih kurdskih ustvarjalcev, ki niso hoteli zanikati svojega nacionalnega porekla, si je bil prisiljen poiskati zatočišče v do njih lep čas odprti Nemčiji. Nizamettin Ariç je bil rojen sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v mestu Ağrı, središču istoimenske pokrajine na vzhodu Turčije nedaleč od meje z Armenijo. Do prve svetovne vojne so jo zvečinoma poseljevali Armenci, od njihovega genocida leta 1915 pa tvorijo večino njenih prebivalcev Kurdi. Družina Ariç je dihala s kurdsko folk glasbo, predvsem z glasbo kurdskih bardov dengbêj. Navdušeno jo je poslušal tudi mladi Nizamettin, tudi po tem, ko se je s starši preselil v turško prestolnico Ankaro. Že v poznih najstniških letih se je kot pevec prebil na turško folk sceno. Izdal je več albumov v turškem jeziku. Večino skladb zanje je napisal sam, pri čemer je besedila zanje najprej napisal v kurdščini. Leta 1976 je celo postal eden hišnih pevcev turške radiotelevizije, na njej pa si je nabiral izkušnje tudi kot režiser. Ko je tri leta pozneje nastopil v rodnemu mestu in na koncertu izvajal pretežno skladbe v kurdskem jeziku, je bil priprt in obtožen protiturške propagande. Čez noč je izgubil službo. Leta 1980 je bila v Turčiji uvedena vojaška diktatura in se kruto znesla tudi nad Kurdi. Nizamettinu je v sodnem procesu grozila zaporna kazen od petih do petnajstih let zapora. Zato je pobegnil iz države. Leta 1984 je dobil politični azil v Nemčiji. Naselil se je v Berlinu. V naslednjih letih se ni uveljavil le kot ustvarjalec kurdske folk glasbe, temveč tudi kot režiser. Njegov film »Pesem za Beko« iz leta 1992 je bil eden prvih igranih filmov v kurdskem jeziku in je prejel zavidljivo število mednarodnih nagrad. Nizamettin Ariç se je na nastopih in izdajah po Zahodni Evropi lep čas pojavljal pod nadimkom Feqiyê Teyra, ki ga je prevzel po legendarnem kurdskem pesniku. Z njim se je leta 1994 predstavil tudi na antološkem prvem srečanju mednarodne etnoglasbene srenje Womex, ki se je odvilo v Berlinu. Nad njegovim koncertom je bilo navdušena tudi takratna številčna ekipa iz Slovenije skupaj z avtorjem vaše Etnofonije. Nizamettin tudi v zadnjem desetletju ni izgubil zagona. Ravno nasprotno. Kot da je ob burnem dogajanju na Bližnjem Vzhodu prejel še dodatne pospeške. Sredi zadnjega desetletja je enega za drugim izdal kar tri udarne, družbeno angažirane albume. Za Etnofonijo smo izbrali album »Êş« oziroma »Bolečina«, ki ga je leta 2015 izdal pri nemški založbi s kurdsko glasbo Pel Records. Z njega smo za zagrevanje izbrali njegovo otvoritveno skladbo »Mihemendo«. Besedilo zanjo je napisal kurdski pesnik Şahinê Soreklî. Mihemendo je bil mlad kurdski učitelj angleščine iz mesta Kobani. Ko je maja leta 2014 s prijatelji bežal pred ISIS, so ga njeni pripadniki zajeli. V njegovem nahrbtniku so odkrili knjigo v angleščini. Označili so ga nevernika in ga ubili, njegovo truplo pa vlekli za avtomobilom in na koncu obglavili. Po izgonu ISIS iz mesta so kurdski prebivalci njegovo telo zakopali v grobu v njegovi domači vasi.
Tokrat nam bo svoj pogled na Slovenijo in življenje pri nas predstavil Bangladeševec Asrar Osmani. Presenetljivo pravi, da so Slovenci, sploh v manjših krajih, zaradi njegove nekoliko temnejše barve polti, sprva precej nezaupljiv. Obožuje naravo, čistočo in umirjenost prometa. Če prisluhnete pogovoru, ki ga je posnela Ana Skrt, pa izveste tudi, katere tradicionalne slovenske jedi ne mara.
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Jose Antonio Morales je 42-letni Perujec, ki si je svojo družino s Slovenko Tatjano ustvaril v Noršincih v Prekmurju. Imata dva sinova – Marko in Adre zaradi mešanega zakona govorita kar dva tuja jezika – angleško in špansko. Po duši je podjetnik, to miselnost in način življenja pa bi rad prenesel tudi na Slovence.
Dragi otroci, Violinček vas spet z največjim veseljem vabi v zvočni svet glasbe. Danes vam bi rad predstavil zanimiv glasbeni sestav, ki ima prav poseben in značilen zvok. Zato se dobro primite in pripravite na pot v glasbeno deželo. Seveda skupaj z Violinčkom. Pripravlja Matej Jevnišek.
Ste vedeli, da se je slovenščino mogoče učiti na več kot 50 univerzah po svetu? Ena takih je tudi hamburška, kjer je lektorica za slovenščino Monika Pemič, s katero smo se pogovarjali ob slovenskem državnem prazniku. Organizirali so obisk Borisa Pahorja, razstavo fotografij Zadnji pričevalci in še mnoge odmevne dogodke.
Abdullah Aksu prihaja iz Konye, večjega mesta v osrednjem delu Turčije. Slovenijo je prvič podrobneje spoznal pred dvema letoma, danes pa med drugim skuša v sodelovanju s turškim društvom Medkulturni dialog Slovencem predstaviti tradicionalno turško umetnost imenovano ebru. Gre za ustvarjanje pri katerem umetnik s posebnimi čopiči nanaša barve na vodno površino in nastale vzorce prenese na papir. Ker so vzorci podobni marmornati površini, ebru imenujemo tudi marmoriranje.
Flamenko, ki ga je UNESCO pred štirimi leti razglasil za eno od mojstrovin svetovne kulturne dediščine, vse bolj vztrajno prodira tudi v našo deželo. Ljubiteljev te glasbene in plesne zvrsti, ki se je sprva razvila v regijah južne Španije, je namreč vse več. Preverili bomo, kako se slovenski »flamenkosi« urijo v eni od plesnih dvoran, kaj vse profesionalni plesalci flamenka doživijo na nastopih in kateri stereotipi o flamenku v resnici sploh ne držijo – v reportaži, ki jo pripravlja Anja Strajnar!
Kadilci med kajenjem navadne tobačne cigarete zaužijete okoli 7000 nevarnih kemičnih spojin. Nekadilci, ki ste podvrženi pasivnemu kajenju pa ste izpostavljeni 4000. kemičnim snovem. Toliko jih namreč vsebuje dim, ki se vije iz prižgane cigarete. O tem, da je elektronska cigareta prijaznejša do okolice, saj se iz nje ne vali smrdljiv in nevaren dim, se strinjata tako stroka kot prodajalci omenjenega izdelka. Pa je elektronska cigareta primerna za odvajanje od kajenja in ali Slovenci sploh posegamo po tovrstnih novosti? Sogovorniki: Jure Vižitin in Gašper Šetinc (uporabnika), univ. dipl. kom. in direktorica trgovine za elektronsko kajenje Smooke Tina Meke, prim. mag. Matjaž Turel, dr.med., specialist internist pulmolog, vodja hospitalnega oddelka na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergijo UKC Ljubljana.
Neveljaven email naslov