Kurdski ustvarjalec Nizamettin Ariç in njegova »Eş« - Bolečina. Glasba na albumu je dramaturško natrgana, razpeta med kurdsko tradicijo in mnogoterimi urbanimi glasbenimi jeziki.

Glasba na albumu »Êş« je dramaturško natrgana, razpeta med kurdsko tradicijo in mnogoterimi urbanimi glasbenimi jeziki.

V tokratni Etnofoniji se bomo srečali s še enim izstopajočim kurdskim glasbenikom, avtorjem glasbe in aktivistom. Podobno kot velika večina tistih kurdskih ustvarjalcev, ki niso hoteli zanikati svojega nacionalnega porekla, si je bil prisiljen poiskati zatočišče v do njih lep čas odprti Nemčiji. Nizamettin Ariç je bil rojen sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v mestu Ağrı, središču istoimenske pokrajine na vzhodu Turčije nedaleč od meje z Armenijo. Do prve svetovne vojne so jo zvečinoma poseljevali Armenci, od njihovega genocida leta 1915 pa tvorijo večino njenih prebivalcev Kurdi. Družina Ariç je dihala s kurdsko folk glasbo, predvsem z glasbo kurdskih bardov dengbêj. Navdušeno jo je poslušal tudi mladi Nizamettin, tudi po tem, ko se je s starši preselil v turško prestolnico Ankaro. Že v poznih najstniških letih se je kot pevec prebil na turško folk sceno. Izdal je več albumov v turškem jeziku. Večino skladb zanje je napisal sam, pri čemer je besedila zanje najprej napisal v kurdščini. Leta 1976 je celo postal eden hišnih pevcev turške radiotelevizije, na njej pa si je nabiral izkušnje tudi kot režiser. Ko je tri leta pozneje nastopil v rodnemu mestu in na koncertu izvajal pretežno skladbe v kurdskem jeziku, je bil priprt in  obtožen protiturške propagande. Čez noč je izgubil službo. Leta 1980 je bila v Turčiji uvedena vojaška diktatura in se kruto znesla tudi nad Kurdi. Nizamettinu je v sodnem procesu grozila zaporna kazen od petih do petnajstih let zapora. Zato je pobegnil iz države. Leta 1984 je dobil politični azil v Nemčiji. Naselil se je v Berlinu. V naslednjih letih se ni uveljavil le kot ustvarjalec kurdske folk glasbe, temveč tudi kot režiser. Njegov film »Pesem za Beko« iz leta 1992 je bil eden prvih igranih filmov v kurdskem jeziku in je prejel zavidljivo število mednarodnih nagrad. Nizamettin Ariç se je na nastopih in izdajah po Zahodni Evropi lep čas pojavljal pod nadimkom Feqiyê Teyra, ki ga je prevzel po legendarnem kurdskem pesniku. Z njim se je leta 1994 predstavil tudi na antološkem prvem srečanju mednarodne etnoglasbene srenje Womex, ki se je odvilo v Berlinu. Nad njegovim koncertom je bilo navdušena tudi takratna številčna ekipa iz Slovenije skupaj z avtorjem vaše Etnofonije. Nizamettin tudi v zadnjem desetletju ni izgubil zagona. Ravno nasprotno. Kot da je ob burnem dogajanju na Bližnjem Vzhodu prejel še dodatne pospeške. Sredi zadnjega desetletja je enega za drugim izdal kar tri udarne, družbeno angažirane albume. Za Etnofonijo smo izbrali album »Êş« oziroma »Bolečina«, ki ga je leta 2015 izdal pri nemški založbi s kurdsko glasbo Pel Records. Z njega smo za zagrevanje izbrali njegovo otvoritveno skladbo »Mihemendo«. Besedilo zanjo je napisal kurdski pesnik Şahinê Soreklî. Mihemendo je bil mlad kurdski učitelj angleščine iz mesta Kobani. Ko je maja leta 2014 s prijatelji bežal pred ISIS, so ga njeni pripadniki zajeli. V njegovem nahrbtniku so odkrili knjigo v angleščini. Označili so ga nevernika in ga ubili, njegovo truplo pa vlekli za avtomobilom in na koncu obglavili. Po izgonu ISIS iz mesta so kurdski prebivalci njegovo telo zakopali v grobu v njegovi domači vasi.