Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Janko Samsa

10.12.2016


Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številne družine, v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, nekaj pa je bilo tudi glasbenikov in gostilničarjev. Čeprav je izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delati je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Prav poklic strojevodje je v njem še izostril čut za doslednost in natančnost. Tako se je preplet čuta za ohranjanje etnoloških vrednot, raziskovalne žilice in rokodelske spretnosti, oplemenitene z železniško natančnostjo, sprevrgel v posebno na Slovenskem redko dejavnost – pomanjšavo kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in drugih pripomočkov. Janko Samsa je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor pa je Milan Trobič.

Malo drugače

Tokrat ne bomo objavili povzetkov oddaje, saj vas vabimo, da ji prisluhnete. Tokrat objavljamo, kaj je o sebi zapisal sam Janko Janko Samsa, in kaj etnolog dr. Janez Bogataj.   Najprej zapis Janka Samse:

" Rojen 19.10.1949 v Stari Sušici v košanski dolini. Kmalu za tem so nam na papirjih zamenjali vas tako, da sem prebival v Neverkah, pa čeprav v isti hiši. Osnovno šolo sem obiskoval v Košani in na Pivki, poklicno šolo v Ljubljani ter postal RTV mehanik. Nekaj let sem poslušal radijske oscilacije v sežanski ISKRI, nato pa so me materialne stiske pripeljale na železnico. Dve leti šole in treniranja je bilo potrebno, da sem postal strojevodja. Zatem pa petnajst let službe podnevi in ponoči ter družina in hiša. Taka aktivnost se je nehote ustavila in glej ga zlomka, ostal je čas tudi za hobije.

Obdelovanje lesa sem občudoval še iz otroških let in to me je pripeljalo do tega hobija, katerega želim predstaviti. Človeku ostanejo najbolj v spominu stvari, ki so se dogajale v naših mladih letih. Vozovi šinarji so bili takrat na kmetiji skorajda edino prevozno sredstvo. Čas pa je tudi pri tem naredil svoje. Vozovi so začeli dobivati gumijevo “obuvalo“, s tem pa izgubili vsaj polovico svoje preteklosti.

Ne vem zakaj, vendar je voz šinar pustil v meni močan vtis in težko gledam, kako zadnji razpadajo. Zaradi tega že lahko rečemo, da je voz že stvar naših prednikov. Z namenom, da bi se to le ohranilo, pa čeprav v malo drugačni obliki, sem se lotil izdelave miniatur - kopij, zelo starih ali pa za določene namene izdelanih voz. Lahko so pa tudi skoraj enaki vozovi, ki pa so bili različno prirejeni v določenem okolju.

Pri iskanju tega mojega ‘gradbenega” materiala, sem srečal g. Borisa Blažka, oblikovalca v Goriškem muzeju. Prav on, ki skrbi za te prave primerke, me je podkuril, da sem se lotil dela z večjo vnemo. Starih vozov šinarjev ne najdemo niti dveh enakih. Vsi so bili ročno delo kolarja (bognarja) in kovača, torej bili so unikatni izdelki, čeprav so, ko jih od daleč na hitro pogledamo, enaki. Velika razlika je bila v dodatkih na vozu. Ravno ti dodatki so pogojevali namembnost vozila. Samo oblikovanje lesa in predvsem kovačijo, pa je bilo v veliki meri odvisno od sposobnosti mojstra in seveda tudi od naročnikovega mošnjička. Moje miniature so tako tudi unikat -  kopija pravih, v razmerju 1:7.

Ena od Blažkovih idej je bilo tudi ureditev albuma ali brošure s slikami in opisi, kako sploh nastaja taka miniatura. Ideja je nastala ravno v času, ko sem se lotil izdelave „težkega furmanskega voza” iz Petrovega brda. Original je star preko 100 let. Namenjen je bil za prevoz gradbenega materiala pri gradnji bohinjske proge, nato pa za prevoz vina iz Vipave v Trst ali Ljubljano. Voz je med zahtevnejšimi za izdelavo."

Zbirka

Janko Samsa ima doma tudi manjši muzej, kjer ima razstavljenih 50 vozov in vinskih preš.

Pomanjšave velikega dogajanja

Prof. dr. Janez Bogataj, Filozofska fakulteta,Univerza v Ljubljani.

 "Če sem na začetku mojega pisanja nekoliko oseben, moram priznati, da sem bil zares vesel prvega srečanja z Jankom Samso. Pravzaprav je bilo to najprej srečanje z nekaterimi njegovimi izdelki, izvrstnimi pomanjšavami izbranih kmečkih in furmanskih (prevozniških) vozov in sani. Izredno skromno, tako kot je to značilno za vsakega vrhunskega mojstra, je svoje prve primere poslal na ocenjevanje strokovni komisiji za presojo izdelkov domačih in umetnostnih obrti, ki deluje pri Obrtni zbornici Slovenije. Moje in tudi presenečenje članov strokovne komisije je bilo popolno: vozovi in sani so bili izdelani tako, kot smo si ob poplavi raznih poskusov pomanjševanja na Slovenskem le v sanjah želeli. Pa ne le vozovi in sani, tudi njihovi tovori. Spominjam se nekega izdelovalca pomanjšav, ki mi je pred leti ob zavrnitvi pomanjšanega kozolca užaljeno odvrnil: Pa kaj vi mislite, ali naj pomanjšam še slamo na strehi!? Takega vprašanja ni zastavil Janko Samsa, saj mu je bilo od samega začetka popolnoma jasno, kakšne so zakonitosti, razsežnosti in omejitve pravega pomanjševanja. Odličnost njegovih izdelkov se je potem le še potrjevala na številnih razstavah v Sloveniji in tujini. V slednji je pomanjševanje določenih kulturnih sestavin in prvin (hiš, gospodarskih naprav, vozil, tudi naselij idr.) popolnoma utečena oblika ustvarjalnosti, ki ima svoje pomembno izobraževalno, informativno in še kakšno vlogo v muzejih, na razstavah, tudi v empiričnih raziskavah in meritvah na raznih inštitutih. Zbirka vozičkov, vozov in sani Janka Samse je začela naraščati. Vedno bolj se je iz svojega primarnega kraškega in širše primorskega okolja podajal na raziskovalna potovanja v druge slovenske pokrajine in odkrival paleto tipov, načinov in oblik. Sedaj pa je pred nami še njegova knjiga.

 

Knjiga »Vozovi in poti« posega na področje prometa in transporta, dveh med seboj povezanih, gospodarskih, družbenih in komunikacijskih dejavnosti, ki pokrivata razne načine osebnega, lokalnega prevažanja oseb, bremen in predmetov  kot tudi prevažanja na daljše razdalje z trgovskimi nameni in cilji. Knjiga daje najprej odgovor na vprašanje, zakaj so pomanjšani vozovi in sani Janka Samse tako odlični. Na njenih straneh je zbrano številno gradivo, ki ga je Samsa pridobival v času svojih raziskovanj. Ni le zbiral gradiva ampak je pogosto rekonstruiral naprave in načine s pomočjo nekaterih skromno  ohranjenih delov.

Samsa se je poglobil tudi v literaturo, zlasti zgodovinsko, etnološko in arheološko, tudi v nekatera domoznanska in ljubiteljska dela. Med slednja bi sicer lahko uvrstili tudi njegovo pisanje, vendar bi mu naredili kar veliko krivico, saj po svoji tehtnosti presega okvire, ki se pogosto zadovoljijo z opisi, povzemanji tudi dvomljivih, nestrokovnih sklepanj idr. Tako je  zgodovinsko razvojni del knjige sicer poljudno, vendar povsem primerno povzet in omogoča bralcu strnjen vpogled v prometno in transportno dogajanje na našem ozemlju. Posebna odlika Samsovega besedila je prav gotovo sam način pripovedi, kjer so povzeta strokovna spoznanja odlično povezana z lastnimi izkušnjami in opisovanji. Spoznamo, kakšna vprašanja so se mu postavljala v razmerju med posameznimi primeri in njihovo nadaljnjo pomanjšano rekonstrukcijo. To je še zlasti poučno pri starejših tipih vozil, kjer so mu bila na voljo le bolj ali manj stilizirana slikovna pričevanja (npr. pri vozu z vaške situle) ali deli najdb, ki so jih izkopali arheologi (npr. najstarejše kolo in hipotetično vozilo z Barja).

Pripoved začenja seveda s tistim, kar po navadi razpredajo vsi avtorji, ki se ukvarjajo z zgodovinskim razvojem vozov in vozil s kolesi. Namreč, od kdaj in zakaj prvo kolo? Na to vprašanje verjetno ne bomo nikoli dobili trdnega odgovora in bo ostalo pri hipotetičnih pripovedih, kar pa niti ni tako pomembno. To dokazuje tudi Samsova knjiga, saj se pravi njen pomen potrdi šele v poglavjih, kjer obravnava sistematični pregled vozov, sani in njihovih temeljnih ali celo posebnih načinov uporabe. Presenečeni ugotovimo, kaj vse je lahko zbralo marljivo in dosledno prizadevanje posameznika. Zlasti še ob dejstvu, da imamo kar nekaj ustanov, ki bi jim moralo biti to eno od njihovih temeljnih strokovnih in raziskovalnih prizadevanj. Vendar smo  sedaj lahko strokovno pomirjeni, saj imamo delo Janka Samse, ki ni pred nami le kot paleta zgodovinskih spominov ampak tudi kot opomin na pričevanje o pestri in raznoliki dejavnosti na osebni, krajevni, pokrajinski ali celo mednarodni ravni. Galeriji pomanjšav prometnih in transportnih sredstev v Samsovi hiši se torej pridružuje še knjižno delo ljubitelja, zbiralca, raziskovalca in ustvarjalca. V knjigi je tudi izjemno poglavje s slovarjem narečnih izrazov, ki zaokrožajo celovito zbiralno, raziskovalno in ustvarjalno prizadevanje Janka Samse. Njegovo delo, tako pomanjšave vozil, kot tudi njihova dokumentacija, raziskave in pričujoča knjiga, ne pomeni le svojevrstnega primera reševanja zgodovinskih spominov ampak opozarja k premisleku, kako bo Slovenija to izjemno delo tudi ohranila."

Novi izzivi

To so brez dvoma tudi makete najrazličnejših zgradb.

Družina

Kako pa na njegovo strast gleda družina? Vse kar dela mora biti v soglasju, če tega ni potem zadeve ne »štimajo«. Žena in tudi vsi otroci so ga vedno podpirali, sedaj mu stojijo bo strani že tudi vnuki. Otroci so recimo poskrbeli za vse kar se je nanašalo na računalniške zadeve. Hobi pa naj bo še tako pomemben ne sme biti na prvem mestu, če je se začne hiša podirati. Najprej je treba vse postoriti doma in šele nato pride na vrsto lastni hobi.

Od vozov do avtomobilov

Tudi to je velik izziv za mojstra Janka Samso.

 

 

 

 


Razkošje v glavi

911 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

Janko Samsa

10.12.2016


Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številne družine, v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, nekaj pa je bilo tudi glasbenikov in gostilničarjev. Čeprav je izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delati je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Prav poklic strojevodje je v njem še izostril čut za doslednost in natančnost. Tako se je preplet čuta za ohranjanje etnoloških vrednot, raziskovalne žilice in rokodelske spretnosti, oplemenitene z železniško natančnostjo, sprevrgel v posebno na Slovenskem redko dejavnost – pomanjšavo kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in drugih pripomočkov. Janko Samsa je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor pa je Milan Trobič.

Malo drugače

Tokrat ne bomo objavili povzetkov oddaje, saj vas vabimo, da ji prisluhnete. Tokrat objavljamo, kaj je o sebi zapisal sam Janko Janko Samsa, in kaj etnolog dr. Janez Bogataj.   Najprej zapis Janka Samse:

" Rojen 19.10.1949 v Stari Sušici v košanski dolini. Kmalu za tem so nam na papirjih zamenjali vas tako, da sem prebival v Neverkah, pa čeprav v isti hiši. Osnovno šolo sem obiskoval v Košani in na Pivki, poklicno šolo v Ljubljani ter postal RTV mehanik. Nekaj let sem poslušal radijske oscilacije v sežanski ISKRI, nato pa so me materialne stiske pripeljale na železnico. Dve leti šole in treniranja je bilo potrebno, da sem postal strojevodja. Zatem pa petnajst let službe podnevi in ponoči ter družina in hiša. Taka aktivnost se je nehote ustavila in glej ga zlomka, ostal je čas tudi za hobije.

Obdelovanje lesa sem občudoval še iz otroških let in to me je pripeljalo do tega hobija, katerega želim predstaviti. Človeku ostanejo najbolj v spominu stvari, ki so se dogajale v naših mladih letih. Vozovi šinarji so bili takrat na kmetiji skorajda edino prevozno sredstvo. Čas pa je tudi pri tem naredil svoje. Vozovi so začeli dobivati gumijevo “obuvalo“, s tem pa izgubili vsaj polovico svoje preteklosti.

Ne vem zakaj, vendar je voz šinar pustil v meni močan vtis in težko gledam, kako zadnji razpadajo. Zaradi tega že lahko rečemo, da je voz že stvar naših prednikov. Z namenom, da bi se to le ohranilo, pa čeprav v malo drugačni obliki, sem se lotil izdelave miniatur - kopij, zelo starih ali pa za določene namene izdelanih voz. Lahko so pa tudi skoraj enaki vozovi, ki pa so bili različno prirejeni v določenem okolju.

Pri iskanju tega mojega ‘gradbenega” materiala, sem srečal g. Borisa Blažka, oblikovalca v Goriškem muzeju. Prav on, ki skrbi za te prave primerke, me je podkuril, da sem se lotil dela z večjo vnemo. Starih vozov šinarjev ne najdemo niti dveh enakih. Vsi so bili ročno delo kolarja (bognarja) in kovača, torej bili so unikatni izdelki, čeprav so, ko jih od daleč na hitro pogledamo, enaki. Velika razlika je bila v dodatkih na vozu. Ravno ti dodatki so pogojevali namembnost vozila. Samo oblikovanje lesa in predvsem kovačijo, pa je bilo v veliki meri odvisno od sposobnosti mojstra in seveda tudi od naročnikovega mošnjička. Moje miniature so tako tudi unikat -  kopija pravih, v razmerju 1:7.

Ena od Blažkovih idej je bilo tudi ureditev albuma ali brošure s slikami in opisi, kako sploh nastaja taka miniatura. Ideja je nastala ravno v času, ko sem se lotil izdelave „težkega furmanskega voza” iz Petrovega brda. Original je star preko 100 let. Namenjen je bil za prevoz gradbenega materiala pri gradnji bohinjske proge, nato pa za prevoz vina iz Vipave v Trst ali Ljubljano. Voz je med zahtevnejšimi za izdelavo."

Zbirka

Janko Samsa ima doma tudi manjši muzej, kjer ima razstavljenih 50 vozov in vinskih preš.

Pomanjšave velikega dogajanja

Prof. dr. Janez Bogataj, Filozofska fakulteta,Univerza v Ljubljani.

 "Če sem na začetku mojega pisanja nekoliko oseben, moram priznati, da sem bil zares vesel prvega srečanja z Jankom Samso. Pravzaprav je bilo to najprej srečanje z nekaterimi njegovimi izdelki, izvrstnimi pomanjšavami izbranih kmečkih in furmanskih (prevozniških) vozov in sani. Izredno skromno, tako kot je to značilno za vsakega vrhunskega mojstra, je svoje prve primere poslal na ocenjevanje strokovni komisiji za presojo izdelkov domačih in umetnostnih obrti, ki deluje pri Obrtni zbornici Slovenije. Moje in tudi presenečenje članov strokovne komisije je bilo popolno: vozovi in sani so bili izdelani tako, kot smo si ob poplavi raznih poskusov pomanjševanja na Slovenskem le v sanjah želeli. Pa ne le vozovi in sani, tudi njihovi tovori. Spominjam se nekega izdelovalca pomanjšav, ki mi je pred leti ob zavrnitvi pomanjšanega kozolca užaljeno odvrnil: Pa kaj vi mislite, ali naj pomanjšam še slamo na strehi!? Takega vprašanja ni zastavil Janko Samsa, saj mu je bilo od samega začetka popolnoma jasno, kakšne so zakonitosti, razsežnosti in omejitve pravega pomanjševanja. Odličnost njegovih izdelkov se je potem le še potrjevala na številnih razstavah v Sloveniji in tujini. V slednji je pomanjševanje določenih kulturnih sestavin in prvin (hiš, gospodarskih naprav, vozil, tudi naselij idr.) popolnoma utečena oblika ustvarjalnosti, ki ima svoje pomembno izobraževalno, informativno in še kakšno vlogo v muzejih, na razstavah, tudi v empiričnih raziskavah in meritvah na raznih inštitutih. Zbirka vozičkov, vozov in sani Janka Samse je začela naraščati. Vedno bolj se je iz svojega primarnega kraškega in širše primorskega okolja podajal na raziskovalna potovanja v druge slovenske pokrajine in odkrival paleto tipov, načinov in oblik. Sedaj pa je pred nami še njegova knjiga.

 

Knjiga »Vozovi in poti« posega na področje prometa in transporta, dveh med seboj povezanih, gospodarskih, družbenih in komunikacijskih dejavnosti, ki pokrivata razne načine osebnega, lokalnega prevažanja oseb, bremen in predmetov  kot tudi prevažanja na daljše razdalje z trgovskimi nameni in cilji. Knjiga daje najprej odgovor na vprašanje, zakaj so pomanjšani vozovi in sani Janka Samse tako odlični. Na njenih straneh je zbrano številno gradivo, ki ga je Samsa pridobival v času svojih raziskovanj. Ni le zbiral gradiva ampak je pogosto rekonstruiral naprave in načine s pomočjo nekaterih skromno  ohranjenih delov.

Samsa se je poglobil tudi v literaturo, zlasti zgodovinsko, etnološko in arheološko, tudi v nekatera domoznanska in ljubiteljska dela. Med slednja bi sicer lahko uvrstili tudi njegovo pisanje, vendar bi mu naredili kar veliko krivico, saj po svoji tehtnosti presega okvire, ki se pogosto zadovoljijo z opisi, povzemanji tudi dvomljivih, nestrokovnih sklepanj idr. Tako je  zgodovinsko razvojni del knjige sicer poljudno, vendar povsem primerno povzet in omogoča bralcu strnjen vpogled v prometno in transportno dogajanje na našem ozemlju. Posebna odlika Samsovega besedila je prav gotovo sam način pripovedi, kjer so povzeta strokovna spoznanja odlično povezana z lastnimi izkušnjami in opisovanji. Spoznamo, kakšna vprašanja so se mu postavljala v razmerju med posameznimi primeri in njihovo nadaljnjo pomanjšano rekonstrukcijo. To je še zlasti poučno pri starejših tipih vozil, kjer so mu bila na voljo le bolj ali manj stilizirana slikovna pričevanja (npr. pri vozu z vaške situle) ali deli najdb, ki so jih izkopali arheologi (npr. najstarejše kolo in hipotetično vozilo z Barja).

Pripoved začenja seveda s tistim, kar po navadi razpredajo vsi avtorji, ki se ukvarjajo z zgodovinskim razvojem vozov in vozil s kolesi. Namreč, od kdaj in zakaj prvo kolo? Na to vprašanje verjetno ne bomo nikoli dobili trdnega odgovora in bo ostalo pri hipotetičnih pripovedih, kar pa niti ni tako pomembno. To dokazuje tudi Samsova knjiga, saj se pravi njen pomen potrdi šele v poglavjih, kjer obravnava sistematični pregled vozov, sani in njihovih temeljnih ali celo posebnih načinov uporabe. Presenečeni ugotovimo, kaj vse je lahko zbralo marljivo in dosledno prizadevanje posameznika. Zlasti še ob dejstvu, da imamo kar nekaj ustanov, ki bi jim moralo biti to eno od njihovih temeljnih strokovnih in raziskovalnih prizadevanj. Vendar smo  sedaj lahko strokovno pomirjeni, saj imamo delo Janka Samse, ki ni pred nami le kot paleta zgodovinskih spominov ampak tudi kot opomin na pričevanje o pestri in raznoliki dejavnosti na osebni, krajevni, pokrajinski ali celo mednarodni ravni. Galeriji pomanjšav prometnih in transportnih sredstev v Samsovi hiši se torej pridružuje še knjižno delo ljubitelja, zbiralca, raziskovalca in ustvarjalca. V knjigi je tudi izjemno poglavje s slovarjem narečnih izrazov, ki zaokrožajo celovito zbiralno, raziskovalno in ustvarjalno prizadevanje Janka Samse. Njegovo delo, tako pomanjšave vozil, kot tudi njihova dokumentacija, raziskave in pričujoča knjiga, ne pomeni le svojevrstnega primera reševanja zgodovinskih spominov ampak opozarja k premisleku, kako bo Slovenija to izjemno delo tudi ohranila."

Novi izzivi

To so brez dvoma tudi makete najrazličnejših zgradb.

Družina

Kako pa na njegovo strast gleda družina? Vse kar dela mora biti v soglasju, če tega ni potem zadeve ne »štimajo«. Žena in tudi vsi otroci so ga vedno podpirali, sedaj mu stojijo bo strani že tudi vnuki. Otroci so recimo poskrbeli za vse kar se je nanašalo na računalniške zadeve. Hobi pa naj bo še tako pomemben ne sme biti na prvem mestu, če je se začne hiša podirati. Najprej je treba vse postoriti doma in šele nato pride na vrsto lastni hobi.

Od vozov do avtomobilov

Tudi to je velik izziv za mojstra Janka Samso.

 

 

 

 


13.06.2015

Lili Sorum

"Že od nekdaj me je zanimalo vse, kar je eksotično, ezoterično ali pa vsaj nenavadno," pravi Lili Sorum. "Tako sta me po eni strani pritegovala ples in učenje tujih jezikov, po drugi strani pa sem zelo rada prebirala članke in knjige o zgodovini starega Egipta in o starodavnih ljudstvih na območju Srednje in Južne Amerike. Potem pa mi je nekega dne leta 2003 povsem po naključju prišla v roke več kot 800 strani debela knjiga o numerologiji, ki je spremenila moj pogled na svet in pozneje tudi moje življenje. In pri tem se mi zdi zanimivo tudi to, da matematika v šoli še zdaleč ni bila moj najljubši predmet," sklene misel LiLi SoRuM, kot se zdaj podpisuje ?


06.06.2015

prof. dr. Stane Pejovnik

Profesor dr. Stane Pejovnik je večino svoje poklicne poti posvetil raziskovanju. Šestnajst let je bil direktor Kemijskega inštituta, bil je državni sekretar za visoko šolstvo v Drnovškovi vladi, dekan fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter rektor Univerze v Ljubljani. Zdaj je državni svetnik za visoko šolstvo in predsednik Inženirske akademije Slovenije. Kot znanstvenik se je ukvarjal z raziskavami materialov. Na začetku njegove poklicne kariere poti so bili v ospredju zanimanja moderni keramični materiali v elektrotehniki, zdaj pa so to materiali za moderne litijeve baterije. Objavil je več kot sto člankov v najuglednejših svetovnih znanstvenih revijah. Je član večih tujih akademij, prejel pa je tudi častni doktorat Clarkson Univerze iz ZDA. V oddaji Razkošje v glavi se bo z njim pogovarjala Petra Medved.


30.05.2015

Marko Roblek

Čeprav Marko Roblek sam o sebi pravi, da je bil v mladosti precej neroden fant, zdaj redno teče in že več kot dvajset let tudi zmaguje na velikih tekaških tekmovanjih. Poleg tega zadnjih osem let teče bos. Popolnoma bos. Je prvi slovenski bosonogi maratonec, prav zaradi njegovega vzora, pa še zdaleč ni več edini. Ker ima v življenju rad "hece" in ker mu dobre šale dajejo krila, vsako leto zbere ekipo in si izmisli izviren kostum, v katerem potem pretečejo maraton in s tem na velikih tekaških tekmah poskrbijo za razvedrilo - tako tistih, ki tečejo, kot tudi tistih, ki dogajanje spremljajo ob progi ali na kolesih. Že kmalu potem, ko je sezul tekaške čevlje, je zaradi življenjskih okoliščin popolnoma spremenil svojo prehrano - sam pravi, da zdaj končno spet jé pravo hrano, ta pa v marsičem temelji na tisti, ki so jo jedli naši predniki. Oče treh otrok v vsakdanjem življenju teži k minimalizmu oziroma načinu življenja, pri katerem je načelo "več je manj" edino resno pravilo. Zakaj teče bos, kaj pomeni mačehovski odnos do naših stopal, kaj je "prava hrana" in kaj zanj pomeni živeti preprosto, pa zato toliko bolj polno, nam bo Marko Roblek pripovedoval v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.


23.05.2015

generalmajor Ladislav Lipič

Upokojeni generalmajor Ladislav Lipič, ki je bil več kot pet let načelnik Generalštaba Slovenske vojske, zdaj pa že približno tri leta vodi Zvezo veteranov vojne za Slovenijo, je del svojega otroštva preživel v Kotu pri Hotizi, kjer nekdaj kratkohlačnikom še ni bilo treba razmišljati, če noge namakajo v slovenski ali hrvaški tok reke. Študiral je v Ljubljani, kjer je bil med prvimi diplomanti katedre za obramboslovje sedanje fakultete za družbene vede, po končani šoli za pehotne rezervne časnike in tudi uspešno opravljenih tečajih za poveljnika voda, čete in bataljona, pa se je leta 1977 zaposlil na Občinskem štabu Teritorialne obrambe Murska Sobota kot pomočnik za organizacijsko - mobilizacijske zadeve. Sredi maja leta 1990, ko se je mnogo poveljnikov Teritorialne obrambe in občinskih funkcionarjev uprlo ukazu, da mora Teritorialna obramba predati orožje Jugoslovanski ljudski armadi in je zaživel tudi projekt Manevrske strukture narodne zaščite, je bil Lipič eden od organizatorjev narodne zaščite v Pomurju, že jeseni tega leta pa je potem prevzel dolžnost pomočnika poveljnika za zaledje v Pokrajinskem štabu Teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske pokrajine. Leta 1991 je bil tako v tej vlogi tudi aktivni udeleženec vojne za Slovenijo, ki zdaj s ponosom pravi: "Ko smo se leta 1991 v Pomurju pripravljali na osamosvojitev, smo veljali za zelo pridne ljudi, ki radi delajo in ubogajo. Mirno lahko rečem, da smo takrat naloge, ko se je bojevalo za neodvisno državo, opravljali zelo dobro." Toda v časopisnih polemikah smo lahko pred kratkim spet prebrali že večkrat ponovljen stavek: "Vsak vojni veteran je lahko tudi domoljub, ne more pa biti vsak domoljub tudi vojni veteran ?"


16.05.2015

Duško Badovinac

Najprej sem ga videl, nato slišal in nazadnje razumel. Da bi ga spoznal, sem moral stopiti bližje k njemu. Duško Badovinac nikakor ni človek, ki bi ga lahko prečital na prvi pogled. Že polno ime Duško Mamut Zupanjič Badovinac pove, da je večplasten in vsako plast sogovorniku le počasi odstira. Najprej sem slišal, da je po poklicu kriminalist, a po zunanjem videzu bi dejal, da dela pod krinko. Potem sem spoznal, da je zaprisežen ljubitelj kuhanega masla, gheeja, ki mu zdaj posveča tudi vso delovno pozornost, saj vidi v njem čisto energijo v vseh pomenih te besede. In naposled je Duško glasbenik, ki zna izvabiti zvok iz planetarnega gonga, raznih piščali, školjk ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.


09.05.2015

Ria Bačer

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


02.05.2015

mag. Dušan Semolič

"Če vse dni praznuje kapital - ta ima praznik vsak dan - pa naj vsaj 1. in 2. maja praznuje delo! Gre za velik in pomemben praznik," poudarja magister Dušan Semolič, ki že 24 leti vodi Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Je karizmatičen voditelj, borec za delavske pravice, pa tudi športnik. Petra Medved ga je povabila v oddajo Razkošje v glavi, v kateri bo tekla beseda o njegovem delu, življenjski filozofiji, sindikalni avtoriteti, vrednotah, ki prevladujejo v današnji družbi in o tem, kaj vse dandanes zaznamuje slovenskega delavca.


25.04.2015

Ria Bačer

Ria Bačer je zelo posebna gospa. Rojena je bila med obema vojnama in je doživela pet držav v enem mestu - Novem mestu. O tem je pred kratkim izdala knjigo, v kateri beremo tudi, kako je kot dekletce, ki je bralo že pri petih letih, na bregovih Krke "požirala" knjige vseh vrst. Kot mlado dekle je potem v dolenjski prestolnici spremljala osvoboditev ob koncu druge svetovne vojne, ki se je še danes živo spominja. Izjemen čut za opisovanje in pisanje zgodb jo je pripeljal na novinarsko pot. Desetletja je pisala in raziskovala za Dolenjski list, ob tem pa ostajala zvesta občutku za prepoznavanje in opozarjanje na krivice tako imenovanega malega človeka. Njena "velika ljubezen" pa je med drugim ženska moda, ki ji je v življenje prinesla tudi kakšno opazko več. Z gostjo, ki zdaj piše že svojo tretjo knjigo, se bo v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Carmen L. Oven.


18.04.2015

prof. dr. Tomaž Zwitter

"Vesolje nima roba, kjer bi lahko sedeli in gledali naokrog. Ker je treba širjenje vesolja razumeti tudi kot širjenje prostora, ne morete biti nikoli ''zunaj'' ali pa ''na robu''. Tam zunaj ni nič, niti prostora ne, torej ne morete biti na robu. In če vas tak odgovor bega, ni to nič nenavadnega. Narava je namreč bolj bogata od naše domišljije ali izkušenj." To je samo nekaj utrinkov iz razmišljanj profesorja doktorja Tomaža Zwittra, ki kažejo na to, kako si ta ugledni strokovnjak in pedagog za področja astronomije, astrofizike in kozmologije, sicer sin prav tako cenjenega zgodovinarja in akademika Frana Zwittra, ves čas prizadeva, da bi tudi najbolj zapletene znanstvene teorije in izračune prelil v čim bolj preproste in vsem razumljive besede. Pa ne samo takrat, ko na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani predava svojim študentom, ampak tudi takrat, ko recimo v Hiši eksperimentov klepeta z najmlajšimi radovedneži ?


11.04.2015

Andrej Gradišnik

Andrej Gradišnik je direktor Metala Ravne, enega največjih podjetij na Koroškem, ki daje kruh številnim družinam v tej lepi, a z brezposelnostjo močno prizadeti pokrajini. "Mati fabrika", kot sam pravi podjetju, ki ga vodi, je pomemben del njegovega življenja. Vendar prednost vedno znova daje družini, preostanek skopo odmerjenega prostega časa pa kot vrhunski alpinist preživlja v vertikalnih delih gora. Med njimi so tudi osemtisočaki. Njegova pot ne pozna bližnjic in tudi ni bila vedno lahka, a je vseeno lepa. Razgled, ki ga najde na njej, bo s poslušalci delil v oddaji Razkošje v glavi. Andreja Gradišnika je na Koroškem obiskal Jure K. Čokl.


11.04.2015

Andrej Gradišnik, človek ki svoje sanje živi

Andrej Gradišnik je direktor Metala Ravne, enega največjih podjetij na Koroškem, ki daje kruh številnim družinam v tej lepi, a z brezposelnostjo močno prizadeti pokrajini. “Mati fabrika”, kot sam pravi podjetju, ki ga vodi, je pomemben del njegovega življenja. Vendar prednost vedno znova daje družini, preostanek skopo odmerjenega prostega časa pa kot vrhunski alpinist preživlja v vertikalnih delih gora. Med njimi so tudi osemtisočaki. Njegova pot ne pozna bližnjic in tudi ni bila vedno lahka, a je vseeno lepa. Razgled, ki ga najde na njej, bo s poslušalci delil v oddaji Razkošje v glavi. Andreja Gradišnika je na Koroškem obiskal Jure K. Čokl.


04.04.2015

dr. Spomenka Hribar

V oddaji Razkošje v glavi bomo gostili dr. Spomenko Hribar - filozofinjo, sociologinjo, poslanko tako imenovane osamosvojitvene skupščine, publicistko in dolgoletno kritičarko tako prejšnjega sistema kot politikov samostojne Slovenije. Čeprav se lahko pohvali z naslovom državljanka Evrope, ki ga prejmejo le posamezniki, ki se zavzemajo za demokracijo, človekove pravice in za tesnejše ter pravičnejše sodelovanje med narodi EU, je zelo kritična tudi do te skupnosti. Njena stalnica pa je prizadevanje za spravo. O tem je razmišljala že v osemdesetih letih v nekdanji Jugoslaviji in bila deležna hudih kritik in posledic. In tudi v sedanji državi ni dosti drugače. Na napake opozarja tako levi kot desni politični blok, zato med politiki nima veliko prijateljev, ampak toliko več sovražnikov. A to simpatične in na videz krhke gospe ne moti. Še manj pa ji, kot sama poudarja, jemlje ustvarjalne energije - čeprav rezultatov praktično ni. Z dr. Spomenko Hribar se bo pogovarjal Marjan Rogelj.


28.03.2015

Dr. France Bučar

Doktor France Bučar je ena ključnih osebnosti slovenske osamosvojitve, prvi predsednik demokratično izvoljene skupščine samostojne Slovenije, eden izmed avtorjev slovenske ustave, partizan, ki je osvobajal Celovec, profesor prava, ki je izgubil profesuro zaradi kritičnih razmišljanj o samoupravljanju. Politični samorastnik, ki pravi, da smo pozabili misliti državo, ki pojasnjuje, zakaj je uspelo potrošništvu in ki opozarja, da mit o socialni državi vodi v totalitarizem. Doktor France Bučar pri 92-tih ne smuča več, še vedno pa se rad tudi "poheca". Ampak ne o razprodaji državnega premoženja, ki ni samo moralno vprašanje, temveč je po njegovi oceni celo neustavna. Razmišljanja doktorja Franceta Bučarja, tudi o prelomu, ki se ni zgodil, v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.


14.03.2015

Razkošje v glavi

Življenje je kot pot, Španci ji rečejo comino, po kateri hodimo ali se sprehajamo. To ni pot pod nebom brez oblakov in na njej je veliko kažipotov, predmetov in dogodkov. Za nekatere je lahko ta pot prijazna, za druge neprijazna, lahko pa se tudi iz neprijazne spremeni v prijazno. Tadeja Virant pravi, da se je njena življenjska pot v otroštvu začela neprijazno, ko pa je po njej hodila, je prišla do znamenja, ki jo je spodbudilo k razmisleku, če je to zanjo sploh prava pot. Nazadnje se je tako podala na tisto, za katero je verjela, da ji lahko pomaga najti tudi pot do same sebe. Do cilja v Santiagu de Compostela v Španiji, kjer je grob apostola svetega Jakoba, sicer vodijo tri smeri, Tadeja pa si je za svoje romanje izbrala najdaljšo, kar 880 kilometrov dolgo francosko smer ... Pripravlja: Jurij Popov


07.03.2015

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


28.02.2015

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


21.02.2015

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


14.02.2015

Tatjana Nuša Lampret

"Če smo obrnjeni v pravo smer, moramo v tej smeri samo naprej," pravi Tatjana Nuša Lampret in še doda: "da tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica". S svojimi lepimi izkušnjami na polju kulture - od drobcene deklice v vlogi Vandotove Mojce, gimnazijske recitatorke, Jurčičeve Manice, režiserke in mentorice šolskega kulturnega društva - je želela svojo pot v kulturi nadaljevati. Svoje življenje je daljna sorodnica pisatelja Josipa Jurčiča posvetila kulturi in izobraževanju. Tatjana Nuša Lampret je predsednica Kulturnega društva Josipa Jurčiča in režiserka v Letnem gledališču na Muljavi. Več kot dve desetletji je skrbela za ohranjanje Jurčičeve domačije, kjer je danes sodoben muzej na prostem. Poleg tega je tudi ustanoviteljica Univerze za tretje življenjsko obdobje Ivančna Gorica in Grosuplje. Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ji je za leto 2014 podelil srebrno plaketo za ustvarjalno, pedagoško in organizacijsko delo v ljubiteljski kulturi. Tatjano Nušo Lampret bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Z njo se bo pogovarjala Petra Medved.


07.02.2015

Remzo Skenderović

Remzo pravi, da ima tri domovine. Otroštvo je preživel v Črni gori, izobraževanje nadaljeval v Makedoniji, zdaj pa že približno 40 let živi in dela v Sloveniji. Vmes je kot predsednik Zveze študentov Jugoslavije bival tudi v Beogradu, se potem poročil s Slovenko in kot pravnik delal v različnih slovenskih podjetjih. Svojo ljubezen do jezika, tako maternega kot vseh drugih, je Remzo Skenderović najprej združil v oblikovanju dvosmernega slovensko-makedonskega slovarja, prav zdaj pa ima v zadnjem pregledu še slovensko-črnogorski slovar. Že od malih nog je prepričan, da se je za dobre stvari treba boriti in v njih vztrajati. Tako deluje tudi v poklicu, ki ga še vedno opravlja z velikim veseljem – je eden izmed sodnih tolmačev za jezike nekdanje Jugoslavije v Sloveniji. Sicer pa je kritičen opazovalec političnih in gospodarskih razmer pri nas, ko se želi odpočiti in sprostiti, pa se odpravi k vodi. O raznolikosti življenja, o svojih zgodbah in razmišljanjih, pa tudi o tem, zakaj mu voda toliko pomeni, je Remzo Skenderović pripovedoval v oddaji Razkošje v glavi.


31.01.2015

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


Stran 25 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov