Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številne družine, v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, nekaj pa je bilo tudi glasbenikov in gostilničarjev. Čeprav je izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delati je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Prav poklic strojevodje je v njem še izostril čut za doslednost in natančnost. Tako se je preplet čuta za ohranjanje etnoloških vrednot, raziskovalne žilice in rokodelske spretnosti, oplemenitene z železniško natančnostjo, sprevrgel v posebno na Slovenskem redko dejavnost – pomanjšavo kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in drugih pripomočkov. Janko Samsa je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor pa je Milan Trobič.
Tokrat ne bomo objavili povzetkov oddaje, saj vas vabimo, da ji prisluhnete. Tokrat objavljamo, kaj je o sebi zapisal sam Janko Janko Samsa, in kaj etnolog dr. Janez Bogataj. Najprej zapis Janka Samse:
" Rojen 19.10.1949 v Stari Sušici v košanski dolini. Kmalu za tem so nam na papirjih zamenjali vas tako, da sem prebival v Neverkah, pa čeprav v isti hiši. Osnovno šolo sem obiskoval v Košani in na Pivki, poklicno šolo v Ljubljani ter postal RTV mehanik. Nekaj let sem poslušal radijske oscilacije v sežanski ISKRI, nato pa so me materialne stiske pripeljale na železnico. Dve leti šole in treniranja je bilo potrebno, da sem postal strojevodja. Zatem pa petnajst let službe podnevi in ponoči ter družina in hiša. Taka aktivnost se je nehote ustavila in glej ga zlomka, ostal je čas tudi za hobije.
Obdelovanje lesa sem občudoval še iz otroških let in to me je pripeljalo do tega hobija, katerega želim predstaviti. Človeku ostanejo najbolj v spominu stvari, ki so se dogajale v naših mladih letih. Vozovi šinarji so bili takrat na kmetiji skorajda edino prevozno sredstvo. Čas pa je tudi pri tem naredil svoje. Vozovi so začeli dobivati gumijevo “obuvalo“, s tem pa izgubili vsaj polovico svoje preteklosti.
Ne vem zakaj, vendar je voz šinar pustil v meni močan vtis in težko gledam, kako zadnji razpadajo. Zaradi tega že lahko rečemo, da je voz že stvar naših prednikov. Z namenom, da bi se to le ohranilo, pa čeprav v malo drugačni obliki, sem se lotil izdelave miniatur - kopij, zelo starih ali pa za določene namene izdelanih voz. Lahko so pa tudi skoraj enaki vozovi, ki pa so bili različno prirejeni v določenem okolju.
Pri iskanju tega mojega ‘gradbenega” materiala, sem srečal g. Borisa Blažka, oblikovalca v Goriškem muzeju. Prav on, ki skrbi za te prave primerke, me je podkuril, da sem se lotil dela z večjo vnemo. Starih vozov šinarjev ne najdemo niti dveh enakih. Vsi so bili ročno delo kolarja (bognarja) in kovača, torej bili so unikatni izdelki, čeprav so, ko jih od daleč na hitro pogledamo, enaki. Velika razlika je bila v dodatkih na vozu. Ravno ti dodatki so pogojevali namembnost vozila. Samo oblikovanje lesa in predvsem kovačijo, pa je bilo v veliki meri odvisno od sposobnosti mojstra in seveda tudi od naročnikovega mošnjička. Moje miniature so tako tudi unikat - kopija pravih, v razmerju 1:7.
Ena od Blažkovih idej je bilo tudi ureditev albuma ali brošure s slikami in opisi, kako sploh nastaja taka miniatura. Ideja je nastala ravno v času, ko sem se lotil izdelave „težkega furmanskega voza” iz Petrovega brda. Original je star preko 100 let. Namenjen je bil za prevoz gradbenega materiala pri gradnji bohinjske proge, nato pa za prevoz vina iz Vipave v Trst ali Ljubljano. Voz je med zahtevnejšimi za izdelavo."
Janko Samsa ima doma tudi manjši muzej, kjer ima razstavljenih 50 vozov in vinskih preš.
Pomanjšave velikega dogajanja
Prof. dr. Janez Bogataj, Filozofska fakulteta,Univerza v Ljubljani.
"Če sem na začetku mojega pisanja nekoliko oseben, moram priznati, da sem bil zares vesel prvega srečanja z Jankom Samso. Pravzaprav je bilo to najprej srečanje z nekaterimi njegovimi izdelki, izvrstnimi pomanjšavami izbranih kmečkih in furmanskih (prevozniških) vozov in sani. Izredno skromno, tako kot je to značilno za vsakega vrhunskega mojstra, je svoje prve primere poslal na ocenjevanje strokovni komisiji za presojo izdelkov domačih in umetnostnih obrti, ki deluje pri Obrtni zbornici Slovenije. Moje in tudi presenečenje članov strokovne komisije je bilo popolno: vozovi in sani so bili izdelani tako, kot smo si ob poplavi raznih poskusov pomanjševanja na Slovenskem le v sanjah želeli. Pa ne le vozovi in sani, tudi njihovi tovori. Spominjam se nekega izdelovalca pomanjšav, ki mi je pred leti ob zavrnitvi pomanjšanega kozolca užaljeno odvrnil: Pa kaj vi mislite, ali naj pomanjšam še slamo na strehi!? Takega vprašanja ni zastavil Janko Samsa, saj mu je bilo od samega začetka popolnoma jasno, kakšne so zakonitosti, razsežnosti in omejitve pravega pomanjševanja. Odličnost njegovih izdelkov se je potem le še potrjevala na številnih razstavah v Sloveniji in tujini. V slednji je pomanjševanje določenih kulturnih sestavin in prvin (hiš, gospodarskih naprav, vozil, tudi naselij idr.) popolnoma utečena oblika ustvarjalnosti, ki ima svoje pomembno izobraževalno, informativno in še kakšno vlogo v muzejih, na razstavah, tudi v empiričnih raziskavah in meritvah na raznih inštitutih. Zbirka vozičkov, vozov in sani Janka Samse je začela naraščati. Vedno bolj se je iz svojega primarnega kraškega in širše primorskega okolja podajal na raziskovalna potovanja v druge slovenske pokrajine in odkrival paleto tipov, načinov in oblik. Sedaj pa je pred nami še njegova knjiga.
Knjiga »Vozovi in poti« posega na področje prometa in transporta, dveh med seboj povezanih, gospodarskih, družbenih in komunikacijskih dejavnosti, ki pokrivata razne načine osebnega, lokalnega prevažanja oseb, bremen in predmetov kot tudi prevažanja na daljše razdalje z trgovskimi nameni in cilji. Knjiga daje najprej odgovor na vprašanje, zakaj so pomanjšani vozovi in sani Janka Samse tako odlični. Na njenih straneh je zbrano številno gradivo, ki ga je Samsa pridobival v času svojih raziskovanj. Ni le zbiral gradiva ampak je pogosto rekonstruiral naprave in načine s pomočjo nekaterih skromno ohranjenih delov.
Samsa se je poglobil tudi v literaturo, zlasti zgodovinsko, etnološko in arheološko, tudi v nekatera domoznanska in ljubiteljska dela. Med slednja bi sicer lahko uvrstili tudi njegovo pisanje, vendar bi mu naredili kar veliko krivico, saj po svoji tehtnosti presega okvire, ki se pogosto zadovoljijo z opisi, povzemanji tudi dvomljivih, nestrokovnih sklepanj idr. Tako je zgodovinsko razvojni del knjige sicer poljudno, vendar povsem primerno povzet in omogoča bralcu strnjen vpogled v prometno in transportno dogajanje na našem ozemlju. Posebna odlika Samsovega besedila je prav gotovo sam način pripovedi, kjer so povzeta strokovna spoznanja odlično povezana z lastnimi izkušnjami in opisovanji. Spoznamo, kakšna vprašanja so se mu postavljala v razmerju med posameznimi primeri in njihovo nadaljnjo pomanjšano rekonstrukcijo. To je še zlasti poučno pri starejših tipih vozil, kjer so mu bila na voljo le bolj ali manj stilizirana slikovna pričevanja (npr. pri vozu z vaške situle) ali deli najdb, ki so jih izkopali arheologi (npr. najstarejše kolo in hipotetično vozilo z Barja).
Pripoved začenja seveda s tistim, kar po navadi razpredajo vsi avtorji, ki se ukvarjajo z zgodovinskim razvojem vozov in vozil s kolesi. Namreč, od kdaj in zakaj prvo kolo? Na to vprašanje verjetno ne bomo nikoli dobili trdnega odgovora in bo ostalo pri hipotetičnih pripovedih, kar pa niti ni tako pomembno. To dokazuje tudi Samsova knjiga, saj se pravi njen pomen potrdi šele v poglavjih, kjer obravnava sistematični pregled vozov, sani in njihovih temeljnih ali celo posebnih načinov uporabe. Presenečeni ugotovimo, kaj vse je lahko zbralo marljivo in dosledno prizadevanje posameznika. Zlasti še ob dejstvu, da imamo kar nekaj ustanov, ki bi jim moralo biti to eno od njihovih temeljnih strokovnih in raziskovalnih prizadevanj. Vendar smo sedaj lahko strokovno pomirjeni, saj imamo delo Janka Samse, ki ni pred nami le kot paleta zgodovinskih spominov ampak tudi kot opomin na pričevanje o pestri in raznoliki dejavnosti na osebni, krajevni, pokrajinski ali celo mednarodni ravni. Galeriji pomanjšav prometnih in transportnih sredstev v Samsovi hiši se torej pridružuje še knjižno delo ljubitelja, zbiralca, raziskovalca in ustvarjalca. V knjigi je tudi izjemno poglavje s slovarjem narečnih izrazov, ki zaokrožajo celovito zbiralno, raziskovalno in ustvarjalno prizadevanje Janka Samse. Njegovo delo, tako pomanjšave vozil, kot tudi njihova dokumentacija, raziskave in pričujoča knjiga, ne pomeni le svojevrstnega primera reševanja zgodovinskih spominov ampak opozarja k premisleku, kako bo Slovenija to izjemno delo tudi ohranila."
To so brez dvoma tudi makete najrazličnejših zgradb.
Kako pa na njegovo strast gleda družina? Vse kar dela mora biti v soglasju, če tega ni potem zadeve ne »štimajo«. Žena in tudi vsi otroci so ga vedno podpirali, sedaj mu stojijo bo strani že tudi vnuki. Otroci so recimo poskrbeli za vse kar se je nanašalo na računalniške zadeve. Hobi pa naj bo še tako pomemben ne sme biti na prvem mestu, če je se začne hiša podirati. Najprej je treba vse postoriti doma in šele nato pride na vrsto lastni hobi.
Tudi to je velik izziv za mojstra Janka Samso.
911 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številne družine, v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, nekaj pa je bilo tudi glasbenikov in gostilničarjev. Čeprav je izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delati je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Prav poklic strojevodje je v njem še izostril čut za doslednost in natančnost. Tako se je preplet čuta za ohranjanje etnoloških vrednot, raziskovalne žilice in rokodelske spretnosti, oplemenitene z železniško natančnostjo, sprevrgel v posebno na Slovenskem redko dejavnost – pomanjšavo kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in drugih pripomočkov. Janko Samsa je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor pa je Milan Trobič.
Tokrat ne bomo objavili povzetkov oddaje, saj vas vabimo, da ji prisluhnete. Tokrat objavljamo, kaj je o sebi zapisal sam Janko Janko Samsa, in kaj etnolog dr. Janez Bogataj. Najprej zapis Janka Samse:
" Rojen 19.10.1949 v Stari Sušici v košanski dolini. Kmalu za tem so nam na papirjih zamenjali vas tako, da sem prebival v Neverkah, pa čeprav v isti hiši. Osnovno šolo sem obiskoval v Košani in na Pivki, poklicno šolo v Ljubljani ter postal RTV mehanik. Nekaj let sem poslušal radijske oscilacije v sežanski ISKRI, nato pa so me materialne stiske pripeljale na železnico. Dve leti šole in treniranja je bilo potrebno, da sem postal strojevodja. Zatem pa petnajst let službe podnevi in ponoči ter družina in hiša. Taka aktivnost se je nehote ustavila in glej ga zlomka, ostal je čas tudi za hobije.
Obdelovanje lesa sem občudoval še iz otroških let in to me je pripeljalo do tega hobija, katerega želim predstaviti. Človeku ostanejo najbolj v spominu stvari, ki so se dogajale v naših mladih letih. Vozovi šinarji so bili takrat na kmetiji skorajda edino prevozno sredstvo. Čas pa je tudi pri tem naredil svoje. Vozovi so začeli dobivati gumijevo “obuvalo“, s tem pa izgubili vsaj polovico svoje preteklosti.
Ne vem zakaj, vendar je voz šinar pustil v meni močan vtis in težko gledam, kako zadnji razpadajo. Zaradi tega že lahko rečemo, da je voz že stvar naših prednikov. Z namenom, da bi se to le ohranilo, pa čeprav v malo drugačni obliki, sem se lotil izdelave miniatur - kopij, zelo starih ali pa za določene namene izdelanih voz. Lahko so pa tudi skoraj enaki vozovi, ki pa so bili različno prirejeni v določenem okolju.
Pri iskanju tega mojega ‘gradbenega” materiala, sem srečal g. Borisa Blažka, oblikovalca v Goriškem muzeju. Prav on, ki skrbi za te prave primerke, me je podkuril, da sem se lotil dela z večjo vnemo. Starih vozov šinarjev ne najdemo niti dveh enakih. Vsi so bili ročno delo kolarja (bognarja) in kovača, torej bili so unikatni izdelki, čeprav so, ko jih od daleč na hitro pogledamo, enaki. Velika razlika je bila v dodatkih na vozu. Ravno ti dodatki so pogojevali namembnost vozila. Samo oblikovanje lesa in predvsem kovačijo, pa je bilo v veliki meri odvisno od sposobnosti mojstra in seveda tudi od naročnikovega mošnjička. Moje miniature so tako tudi unikat - kopija pravih, v razmerju 1:7.
Ena od Blažkovih idej je bilo tudi ureditev albuma ali brošure s slikami in opisi, kako sploh nastaja taka miniatura. Ideja je nastala ravno v času, ko sem se lotil izdelave „težkega furmanskega voza” iz Petrovega brda. Original je star preko 100 let. Namenjen je bil za prevoz gradbenega materiala pri gradnji bohinjske proge, nato pa za prevoz vina iz Vipave v Trst ali Ljubljano. Voz je med zahtevnejšimi za izdelavo."
Janko Samsa ima doma tudi manjši muzej, kjer ima razstavljenih 50 vozov in vinskih preš.
Pomanjšave velikega dogajanja
Prof. dr. Janez Bogataj, Filozofska fakulteta,Univerza v Ljubljani.
"Če sem na začetku mojega pisanja nekoliko oseben, moram priznati, da sem bil zares vesel prvega srečanja z Jankom Samso. Pravzaprav je bilo to najprej srečanje z nekaterimi njegovimi izdelki, izvrstnimi pomanjšavami izbranih kmečkih in furmanskih (prevozniških) vozov in sani. Izredno skromno, tako kot je to značilno za vsakega vrhunskega mojstra, je svoje prve primere poslal na ocenjevanje strokovni komisiji za presojo izdelkov domačih in umetnostnih obrti, ki deluje pri Obrtni zbornici Slovenije. Moje in tudi presenečenje članov strokovne komisije je bilo popolno: vozovi in sani so bili izdelani tako, kot smo si ob poplavi raznih poskusov pomanjševanja na Slovenskem le v sanjah želeli. Pa ne le vozovi in sani, tudi njihovi tovori. Spominjam se nekega izdelovalca pomanjšav, ki mi je pred leti ob zavrnitvi pomanjšanega kozolca užaljeno odvrnil: Pa kaj vi mislite, ali naj pomanjšam še slamo na strehi!? Takega vprašanja ni zastavil Janko Samsa, saj mu je bilo od samega začetka popolnoma jasno, kakšne so zakonitosti, razsežnosti in omejitve pravega pomanjševanja. Odličnost njegovih izdelkov se je potem le še potrjevala na številnih razstavah v Sloveniji in tujini. V slednji je pomanjševanje določenih kulturnih sestavin in prvin (hiš, gospodarskih naprav, vozil, tudi naselij idr.) popolnoma utečena oblika ustvarjalnosti, ki ima svoje pomembno izobraževalno, informativno in še kakšno vlogo v muzejih, na razstavah, tudi v empiričnih raziskavah in meritvah na raznih inštitutih. Zbirka vozičkov, vozov in sani Janka Samse je začela naraščati. Vedno bolj se je iz svojega primarnega kraškega in širše primorskega okolja podajal na raziskovalna potovanja v druge slovenske pokrajine in odkrival paleto tipov, načinov in oblik. Sedaj pa je pred nami še njegova knjiga.
Knjiga »Vozovi in poti« posega na področje prometa in transporta, dveh med seboj povezanih, gospodarskih, družbenih in komunikacijskih dejavnosti, ki pokrivata razne načine osebnega, lokalnega prevažanja oseb, bremen in predmetov kot tudi prevažanja na daljše razdalje z trgovskimi nameni in cilji. Knjiga daje najprej odgovor na vprašanje, zakaj so pomanjšani vozovi in sani Janka Samse tako odlični. Na njenih straneh je zbrano številno gradivo, ki ga je Samsa pridobival v času svojih raziskovanj. Ni le zbiral gradiva ampak je pogosto rekonstruiral naprave in načine s pomočjo nekaterih skromno ohranjenih delov.
Samsa se je poglobil tudi v literaturo, zlasti zgodovinsko, etnološko in arheološko, tudi v nekatera domoznanska in ljubiteljska dela. Med slednja bi sicer lahko uvrstili tudi njegovo pisanje, vendar bi mu naredili kar veliko krivico, saj po svoji tehtnosti presega okvire, ki se pogosto zadovoljijo z opisi, povzemanji tudi dvomljivih, nestrokovnih sklepanj idr. Tako je zgodovinsko razvojni del knjige sicer poljudno, vendar povsem primerno povzet in omogoča bralcu strnjen vpogled v prometno in transportno dogajanje na našem ozemlju. Posebna odlika Samsovega besedila je prav gotovo sam način pripovedi, kjer so povzeta strokovna spoznanja odlično povezana z lastnimi izkušnjami in opisovanji. Spoznamo, kakšna vprašanja so se mu postavljala v razmerju med posameznimi primeri in njihovo nadaljnjo pomanjšano rekonstrukcijo. To je še zlasti poučno pri starejših tipih vozil, kjer so mu bila na voljo le bolj ali manj stilizirana slikovna pričevanja (npr. pri vozu z vaške situle) ali deli najdb, ki so jih izkopali arheologi (npr. najstarejše kolo in hipotetično vozilo z Barja).
Pripoved začenja seveda s tistim, kar po navadi razpredajo vsi avtorji, ki se ukvarjajo z zgodovinskim razvojem vozov in vozil s kolesi. Namreč, od kdaj in zakaj prvo kolo? Na to vprašanje verjetno ne bomo nikoli dobili trdnega odgovora in bo ostalo pri hipotetičnih pripovedih, kar pa niti ni tako pomembno. To dokazuje tudi Samsova knjiga, saj se pravi njen pomen potrdi šele v poglavjih, kjer obravnava sistematični pregled vozov, sani in njihovih temeljnih ali celo posebnih načinov uporabe. Presenečeni ugotovimo, kaj vse je lahko zbralo marljivo in dosledno prizadevanje posameznika. Zlasti še ob dejstvu, da imamo kar nekaj ustanov, ki bi jim moralo biti to eno od njihovih temeljnih strokovnih in raziskovalnih prizadevanj. Vendar smo sedaj lahko strokovno pomirjeni, saj imamo delo Janka Samse, ki ni pred nami le kot paleta zgodovinskih spominov ampak tudi kot opomin na pričevanje o pestri in raznoliki dejavnosti na osebni, krajevni, pokrajinski ali celo mednarodni ravni. Galeriji pomanjšav prometnih in transportnih sredstev v Samsovi hiši se torej pridružuje še knjižno delo ljubitelja, zbiralca, raziskovalca in ustvarjalca. V knjigi je tudi izjemno poglavje s slovarjem narečnih izrazov, ki zaokrožajo celovito zbiralno, raziskovalno in ustvarjalno prizadevanje Janka Samse. Njegovo delo, tako pomanjšave vozil, kot tudi njihova dokumentacija, raziskave in pričujoča knjiga, ne pomeni le svojevrstnega primera reševanja zgodovinskih spominov ampak opozarja k premisleku, kako bo Slovenija to izjemno delo tudi ohranila."
To so brez dvoma tudi makete najrazličnejših zgradb.
Kako pa na njegovo strast gleda družina? Vse kar dela mora biti v soglasju, če tega ni potem zadeve ne »štimajo«. Žena in tudi vsi otroci so ga vedno podpirali, sedaj mu stojijo bo strani že tudi vnuki. Otroci so recimo poskrbeli za vse kar se je nanašalo na računalniške zadeve. Hobi pa naj bo še tako pomemben ne sme biti na prvem mestu, če je se začne hiša podirati. Najprej je treba vse postoriti doma in šele nato pride na vrsto lastni hobi.
Tudi to je velik izziv za mojstra Janka Samso.
V tokratni sobotni oddaij Razkošje v glavi gostimo Lidijo Jerkič, ki je že vse življenje zapisana sindikalnemu boju. Različne funkcije v sindikatih opravlja vse od konca študija. Trenutno je predsednica sindikata delavcev kovinske in elektro industrije, vse pa kaže, da bo v drugi polovici prihodnjega leta začela voditi Zvezo svobodnik sindikatov Slovenije. Nekaj let je bila tudi v središču politike kot podpredsednica držvnega sveta. Še naprej pa je članica organov mednarodnih sindikalnih organizacij. Da ohranja svojo telesno in psihično kondicijo pa zelo pogosto zahaja v gore.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Tadeja Polanšček je res na samo svoji poti, poti, ki ji jo določa neozdravljiva bolenezen - multipla skleroza. Zanjo pravijo, da je bolezen s tisoč obrazi. Ima jo tudi njena mama, vendar je potek njene drugačen. Pri mami je komaj opazna. Po razširejnosti te bolezni Slovenija sodi v zgornji svetovni razred. Pri nas je več kot tri tisoč bolnikov, dve tretjine so ženske. Tadeja je za svojo bolezen zvedela ob koncu najstniških let, ko se je že odločala za svojo poklicno prihodnost. Izbrala si je fizioterapijo in to še preden je zvedela, da jo bo najbolj uporabljala zato, da pomaga sebi. Kot vsako mlado dekle je bila takrat polna življenja, učila je otroke plesat, učila je aerobiko, rolala je, da je imela vse noge v krvavih žuljih in tako naprej. Dne, ko je zvedela za bolezen, se spominja, kot, da bi bilo včeraj, zdi se ji, da se ta vedno znova ponavlja. Z mislijo na bolezen živi vsak dan, ne mine minuta, da ne bi pomislila nanjo in strah jo je, kaj bo jutri, a vendar je bolezen ni povsem premagala. Čeprav živi z njo, sta se z možem odločila, da ji ne bosta dovolila, da bi v celoti odločala o njunem življenju. Tadeja je prepričana, da je treba o bolzeni in o svojem lastnem čutnem svetu povezanem s tem, kar bolezen prinaša, govoriti na glas, naj ljudje vedo, da ta bolezen je, da je tu med nami. Čeprav gre za težko bolezen, pa je nanjo mogoče tudi vplivati, manj kot bi si želeli, a vendar. Jurij Popov je obiskal Tadejo in njeno družino v Murski Soboti in se zapletel v zanimiv pogovor o njenem življenju, njenem razmišljanju, njenem boju z multiplo sklerozo. Pripravlja: Jurij Popov
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Po univerzitetni diplomi na univerzi v Ljubljani je 15 let delal kot samostojni arhitekt in urbanist v gospodarstvu, v Ljubljani, Trbovljah in v Idriji. V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo. V letih od 1983 do 2005 je bil zaposlen pri Triglavskem narodnem parku, najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od leta 1992 do upokojitve leta 2005 pa kot direktor tega našega najstarejšega oz. edinega narodnega parka. Je tudi zavzet naravovarstvenik in je o tej temi napisal 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. Poleg tega je avtor petih knjig, od katerih je največ pozornosti zagotovo sprožila tista z naslovom Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom. Janez Bizjak je zapisal: ?Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ...?
Kot deklica je lahko med počitnicami opazovala beloglave jastrebe, ki so gnezdili na strmih pobočjih v bližini očetove rojstne hiše na Cresu. Toda napak bi sklepali, če bi mislili, da jo je že ta stik z naravo usmeril v študij biologije, saj je naprej svojo poklicno pot videla na področju kulture. Tudi zdaj tako ob poslušanju Puccinijeve Tosce in ob gledanju baletnih predstav pride na površje njena umetniška duša, hkrati pa mnoge preseneti, ko jim pove, da ima črni pas v karateju. V oddajo Razkošje v glavi je profesorico Kristino Sepčić, predstojnico katedre za biokemijo na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, povabil Dušan Berne.
Šentiljčan Izidor Golob se je rodil v tridesetih letih minulega stoletja v Orehku pri Cerknem, kjer je očitno doma posebno prefinjen občutek za naravo in njeno lepoto saj iz tistih krajev izhaja tudi direktor ljubljanskega botaničnega vrta dr. Jože Bavcon, hortikulturi pa se je zapisala tudi njegova sestra Jožica Golob Klančič, ki na Primorskem velja za specialistko za trajnice. Izidorja je pot zanesla na Štajersko, natančneje v Šentilj. Služboval je v mariborskem podjetju Florina in se izoblikoval v odličnega strokovnjaka za okrasne rastline. Je avtor štirih knjig od katerih je najbolj znana Vrt in letni časi, ki je bila prodana v kar 63 tisoč izvodih. V njegovem nasadu perunik najdemo tako stare znane sorte kot tiste najnovejše, ki jim rečejo kar vesoljske perunike pa tudi maslenice s katerimi se ukvarja kot žlahtnitelj. Svoje navdušenje rad deli z ljudmi, ki jih navduši njegovo cvetoče delo o katerem bo morda kmalu spet izšla kakšna knjiga. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996-2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani. Je avtor zelo odmevne knjige Potujoči srednji vek, in soavtor Zgodovinskega atlasa.
Izr. prof. dr. Damjan Janeš, mag. farm., se je rodil leta 1977 v Ljubljani. Na ljubljanski Fakulteti za farmacijo je diplomiral leta 2002 in za svoje diplomsko delo prejel Univerzitetno Prešernovo nagrado. Doktoriral je pri 30. letih z disertacijo Raziskave gliv kot virov novih protimikrobnih učinkovin. Danes dela na omenjeni fakulteti kot izredni profesor na Katedri za farmacevtsko biologijo. Predava predmete povezane z zdravilnimi rastlinami: farmakognozija, fitofarmaki, biogena zdravila in kozmetične sestavine naravnega izvora. Raziskovalno deluje na področju plinske kromatografije in proučuje spojine, ki so bistvene za vonj in okus, in spojine, ki so zanimive kot nove zdravilne učinkovine. Njegov poklic je tudi njegov hobi, ki mu vzame večino prostega časa. Edini v Sloveniji se ukvarja z rekonstrukcijo parfumov. Njegovo znanje o človekovem odkrivanju in proučevanju vonjav od prvih civilizacij do današnje dobe, ko je moderna sintezna kemija uresničila sanje Jeana-Baptista Grenouilla, junaka romana Parfum je eruditsko. Intrigira ga pomembnost najskrivnostnejšega med čutili – voha za človeka, odkriva ali je mogoče narediti parfum z vonjem dežnih kapelj in morske obale, ter kako lahko s pomočjo enega samega cveta naredimo esenco, ne da bi ga sploh utrgali. Ima odličen nos. In izjemen spomin. Karkoli dela, pri tem zagovarja pravo mero, znanost pa vidi kot izjemen kreativni poligon. V službi etike in služenja človečnemu. Razvrščanje živih bitij po razvitosti se mu zdi zelo relativno.
Doktor Tomaž Pavlin je nekanji hokejist Olimpije, zgodovinar in sociolog, ki že poldrugo desetletje predava na ljubljanski fakulteti za šport. Je velik poznavalec razvoja sokolstva na Slovenskem, organiziral in vodil je zbiranje gradiva športne dediščine pri nas, pripravil scenarij za razstavo Slovenski alpinizem, sodeloval pa je tudi pri oblikovanju vsebinske zasnove za Muzej športa. Na svojih predavanjih poudarja, da "zgodovina športa niso samo faktografsko zapisani dogodki in številke, marveč da gre pri tem tudi za širše razumevanje, razlage in vrednotenje športa skozi čas. Zgodovina torej ne sme biti cokla športu, ampak kažipot za prihodnost." V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dramaturginja in teatrologinja Mojca Kreft se je rodila v idilični vasici Biserjane v Prlekiji, potem pa je dijaška leta že preživela v Ljubljani, kjer je maturirala na Poljanski gimnaziji. Za študij na filozofski fakulteti si je najprej izbrala slovenščino in etnologijo, čez dve leti pa je vzporedno vpisala še študij radijske in gledališke dramaturgije na AGRFT in tam leta 1975 tudi diplomirala. Njena poklicna kariera se je začela že naslednje leto v Mestnem gledališču ljubljanskem, ko je to gledališče vodil legendarni dramaturg Lojze Filipič, se potem nadaljevala v Drami SNG Maribor in v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je bila deset let na delovnem mestu umetniškega vodje in nato še dramaturginje. Svojo poklicno pot je sklenila v vlogi kustosinje v Slovenskem gledališkem muzeju, Združenje dramskih umetnikov Slovenije pa ji je za življenjsko delo podelilo najuglednejše priznanje - veliki Bršljanov venec. Pripravlja: Dušan Berne
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Gostili bomo prav posebno gostjo in imeli zelo redko priložnost prisluhniti gospe, ki bo dan kasneje slavila svoj 100-ti rojstni dan. Milena Cesar se je rodila namreč 21.avgusta leta 1916, tako rekoč sredi prve svetovne vojne. Življenje ji nikoli ni bilo naklonjeno, prevečkrat je bilo kruto, saj je kot deklica izgubila najprej očeta, potem še mater in kasneje živela z dedom. Pot jo je iz Postojne zanesla v Ljubljano na šolanje, končala je trgovsko šolo,med drugim je bila pri nunah, službovala pa je v takratni banovini v oddelku za kulturo in šolstvo. Po končani drugi vojni se je udeležila delovne brigade in bila bolničarka, v zdravstvu pa je kasneje ostala vse do upokojitve pred dobrimi 40 leti. Pa še nekaj vse življenje prepleta njeno neverjetno zgodbo. Globoka, iskrena in predana vera v boga, v katerem je, in še vedno išče azil in zatočišče v neprijetnih trenutkih spominov ali vsakdanjega bivanja. Vljudno vabljeni, da prisluhnete, saj njeni spomini naravnost bruhajo na dan in njena odkritost, odprtost ter poštenost je osupljiva. Oddajo pripravlja Marjan Rogelj.
Davorin Preisinger-jamar, gornik, fotograf, popotnik, zbiralec mineralov in fosilov in raziskovalec opuščenih rudniških rovov. To slednje je nadgradil z izdajo knjige- Rudniki, opuščeni rudniki v Sloveniji, Založba Turistika 2010. Njegova življenjska pot nas preprosto osupne. Davorin je bil poleg naštetega tudi pripadnik jugoslovanskih mirovnih sil na Sinaju, leta 1960. Z avtomobilom je prečil Saharo, sodeloval v odpravi, ki je potovala od Kranja do Kitajske in še bi lahko naštevali. Njegova volja navdušuje, še bolj pa njegov optimizem.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov