Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številne družine, v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, nekaj pa je bilo tudi glasbenikov in gostilničarjev. Čeprav je izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delati je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Prav poklic strojevodje je v njem še izostril čut za doslednost in natančnost. Tako se je preplet čuta za ohranjanje etnoloških vrednot, raziskovalne žilice in rokodelske spretnosti, oplemenitene z železniško natančnostjo, sprevrgel v posebno na Slovenskem redko dejavnost – pomanjšavo kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in drugih pripomočkov. Janko Samsa je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor pa je Milan Trobič.
Tokrat ne bomo objavili povzetkov oddaje, saj vas vabimo, da ji prisluhnete. Tokrat objavljamo, kaj je o sebi zapisal sam Janko Janko Samsa, in kaj etnolog dr. Janez Bogataj. Najprej zapis Janka Samse:
" Rojen 19.10.1949 v Stari Sušici v košanski dolini. Kmalu za tem so nam na papirjih zamenjali vas tako, da sem prebival v Neverkah, pa čeprav v isti hiši. Osnovno šolo sem obiskoval v Košani in na Pivki, poklicno šolo v Ljubljani ter postal RTV mehanik. Nekaj let sem poslušal radijske oscilacije v sežanski ISKRI, nato pa so me materialne stiske pripeljale na železnico. Dve leti šole in treniranja je bilo potrebno, da sem postal strojevodja. Zatem pa petnajst let službe podnevi in ponoči ter družina in hiša. Taka aktivnost se je nehote ustavila in glej ga zlomka, ostal je čas tudi za hobije.
Obdelovanje lesa sem občudoval še iz otroških let in to me je pripeljalo do tega hobija, katerega želim predstaviti. Človeku ostanejo najbolj v spominu stvari, ki so se dogajale v naših mladih letih. Vozovi šinarji so bili takrat na kmetiji skorajda edino prevozno sredstvo. Čas pa je tudi pri tem naredil svoje. Vozovi so začeli dobivati gumijevo “obuvalo“, s tem pa izgubili vsaj polovico svoje preteklosti.
Ne vem zakaj, vendar je voz šinar pustil v meni močan vtis in težko gledam, kako zadnji razpadajo. Zaradi tega že lahko rečemo, da je voz že stvar naših prednikov. Z namenom, da bi se to le ohranilo, pa čeprav v malo drugačni obliki, sem se lotil izdelave miniatur - kopij, zelo starih ali pa za določene namene izdelanih voz. Lahko so pa tudi skoraj enaki vozovi, ki pa so bili različno prirejeni v določenem okolju.
Pri iskanju tega mojega ‘gradbenega” materiala, sem srečal g. Borisa Blažka, oblikovalca v Goriškem muzeju. Prav on, ki skrbi za te prave primerke, me je podkuril, da sem se lotil dela z večjo vnemo. Starih vozov šinarjev ne najdemo niti dveh enakih. Vsi so bili ročno delo kolarja (bognarja) in kovača, torej bili so unikatni izdelki, čeprav so, ko jih od daleč na hitro pogledamo, enaki. Velika razlika je bila v dodatkih na vozu. Ravno ti dodatki so pogojevali namembnost vozila. Samo oblikovanje lesa in predvsem kovačijo, pa je bilo v veliki meri odvisno od sposobnosti mojstra in seveda tudi od naročnikovega mošnjička. Moje miniature so tako tudi unikat - kopija pravih, v razmerju 1:7.
Ena od Blažkovih idej je bilo tudi ureditev albuma ali brošure s slikami in opisi, kako sploh nastaja taka miniatura. Ideja je nastala ravno v času, ko sem se lotil izdelave „težkega furmanskega voza” iz Petrovega brda. Original je star preko 100 let. Namenjen je bil za prevoz gradbenega materiala pri gradnji bohinjske proge, nato pa za prevoz vina iz Vipave v Trst ali Ljubljano. Voz je med zahtevnejšimi za izdelavo."
Janko Samsa ima doma tudi manjši muzej, kjer ima razstavljenih 50 vozov in vinskih preš.
Pomanjšave velikega dogajanja
Prof. dr. Janez Bogataj, Filozofska fakulteta,Univerza v Ljubljani.
"Če sem na začetku mojega pisanja nekoliko oseben, moram priznati, da sem bil zares vesel prvega srečanja z Jankom Samso. Pravzaprav je bilo to najprej srečanje z nekaterimi njegovimi izdelki, izvrstnimi pomanjšavami izbranih kmečkih in furmanskih (prevozniških) vozov in sani. Izredno skromno, tako kot je to značilno za vsakega vrhunskega mojstra, je svoje prve primere poslal na ocenjevanje strokovni komisiji za presojo izdelkov domačih in umetnostnih obrti, ki deluje pri Obrtni zbornici Slovenije. Moje in tudi presenečenje članov strokovne komisije je bilo popolno: vozovi in sani so bili izdelani tako, kot smo si ob poplavi raznih poskusov pomanjševanja na Slovenskem le v sanjah želeli. Pa ne le vozovi in sani, tudi njihovi tovori. Spominjam se nekega izdelovalca pomanjšav, ki mi je pred leti ob zavrnitvi pomanjšanega kozolca užaljeno odvrnil: Pa kaj vi mislite, ali naj pomanjšam še slamo na strehi!? Takega vprašanja ni zastavil Janko Samsa, saj mu je bilo od samega začetka popolnoma jasno, kakšne so zakonitosti, razsežnosti in omejitve pravega pomanjševanja. Odličnost njegovih izdelkov se je potem le še potrjevala na številnih razstavah v Sloveniji in tujini. V slednji je pomanjševanje določenih kulturnih sestavin in prvin (hiš, gospodarskih naprav, vozil, tudi naselij idr.) popolnoma utečena oblika ustvarjalnosti, ki ima svoje pomembno izobraževalno, informativno in še kakšno vlogo v muzejih, na razstavah, tudi v empiričnih raziskavah in meritvah na raznih inštitutih. Zbirka vozičkov, vozov in sani Janka Samse je začela naraščati. Vedno bolj se je iz svojega primarnega kraškega in širše primorskega okolja podajal na raziskovalna potovanja v druge slovenske pokrajine in odkrival paleto tipov, načinov in oblik. Sedaj pa je pred nami še njegova knjiga.
Knjiga »Vozovi in poti« posega na področje prometa in transporta, dveh med seboj povezanih, gospodarskih, družbenih in komunikacijskih dejavnosti, ki pokrivata razne načine osebnega, lokalnega prevažanja oseb, bremen in predmetov kot tudi prevažanja na daljše razdalje z trgovskimi nameni in cilji. Knjiga daje najprej odgovor na vprašanje, zakaj so pomanjšani vozovi in sani Janka Samse tako odlični. Na njenih straneh je zbrano številno gradivo, ki ga je Samsa pridobival v času svojih raziskovanj. Ni le zbiral gradiva ampak je pogosto rekonstruiral naprave in načine s pomočjo nekaterih skromno ohranjenih delov.
Samsa se je poglobil tudi v literaturo, zlasti zgodovinsko, etnološko in arheološko, tudi v nekatera domoznanska in ljubiteljska dela. Med slednja bi sicer lahko uvrstili tudi njegovo pisanje, vendar bi mu naredili kar veliko krivico, saj po svoji tehtnosti presega okvire, ki se pogosto zadovoljijo z opisi, povzemanji tudi dvomljivih, nestrokovnih sklepanj idr. Tako je zgodovinsko razvojni del knjige sicer poljudno, vendar povsem primerno povzet in omogoča bralcu strnjen vpogled v prometno in transportno dogajanje na našem ozemlju. Posebna odlika Samsovega besedila je prav gotovo sam način pripovedi, kjer so povzeta strokovna spoznanja odlično povezana z lastnimi izkušnjami in opisovanji. Spoznamo, kakšna vprašanja so se mu postavljala v razmerju med posameznimi primeri in njihovo nadaljnjo pomanjšano rekonstrukcijo. To je še zlasti poučno pri starejših tipih vozil, kjer so mu bila na voljo le bolj ali manj stilizirana slikovna pričevanja (npr. pri vozu z vaške situle) ali deli najdb, ki so jih izkopali arheologi (npr. najstarejše kolo in hipotetično vozilo z Barja).
Pripoved začenja seveda s tistim, kar po navadi razpredajo vsi avtorji, ki se ukvarjajo z zgodovinskim razvojem vozov in vozil s kolesi. Namreč, od kdaj in zakaj prvo kolo? Na to vprašanje verjetno ne bomo nikoli dobili trdnega odgovora in bo ostalo pri hipotetičnih pripovedih, kar pa niti ni tako pomembno. To dokazuje tudi Samsova knjiga, saj se pravi njen pomen potrdi šele v poglavjih, kjer obravnava sistematični pregled vozov, sani in njihovih temeljnih ali celo posebnih načinov uporabe. Presenečeni ugotovimo, kaj vse je lahko zbralo marljivo in dosledno prizadevanje posameznika. Zlasti še ob dejstvu, da imamo kar nekaj ustanov, ki bi jim moralo biti to eno od njihovih temeljnih strokovnih in raziskovalnih prizadevanj. Vendar smo sedaj lahko strokovno pomirjeni, saj imamo delo Janka Samse, ki ni pred nami le kot paleta zgodovinskih spominov ampak tudi kot opomin na pričevanje o pestri in raznoliki dejavnosti na osebni, krajevni, pokrajinski ali celo mednarodni ravni. Galeriji pomanjšav prometnih in transportnih sredstev v Samsovi hiši se torej pridružuje še knjižno delo ljubitelja, zbiralca, raziskovalca in ustvarjalca. V knjigi je tudi izjemno poglavje s slovarjem narečnih izrazov, ki zaokrožajo celovito zbiralno, raziskovalno in ustvarjalno prizadevanje Janka Samse. Njegovo delo, tako pomanjšave vozil, kot tudi njihova dokumentacija, raziskave in pričujoča knjiga, ne pomeni le svojevrstnega primera reševanja zgodovinskih spominov ampak opozarja k premisleku, kako bo Slovenija to izjemno delo tudi ohranila."
To so brez dvoma tudi makete najrazličnejših zgradb.
Kako pa na njegovo strast gleda družina? Vse kar dela mora biti v soglasju, če tega ni potem zadeve ne »štimajo«. Žena in tudi vsi otroci so ga vedno podpirali, sedaj mu stojijo bo strani že tudi vnuki. Otroci so recimo poskrbeli za vse kar se je nanašalo na računalniške zadeve. Hobi pa naj bo še tako pomemben ne sme biti na prvem mestu, če je se začne hiša podirati. Najprej je treba vse postoriti doma in šele nato pride na vrsto lastni hobi.
Tudi to je velik izziv za mojstra Janka Samso.
911 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številne družine, v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, nekaj pa je bilo tudi glasbenikov in gostilničarjev. Čeprav je izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delati je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Prav poklic strojevodje je v njem še izostril čut za doslednost in natančnost. Tako se je preplet čuta za ohranjanje etnoloških vrednot, raziskovalne žilice in rokodelske spretnosti, oplemenitene z železniško natančnostjo, sprevrgel v posebno na Slovenskem redko dejavnost – pomanjšavo kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in drugih pripomočkov. Janko Samsa je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor pa je Milan Trobič.
Tokrat ne bomo objavili povzetkov oddaje, saj vas vabimo, da ji prisluhnete. Tokrat objavljamo, kaj je o sebi zapisal sam Janko Janko Samsa, in kaj etnolog dr. Janez Bogataj. Najprej zapis Janka Samse:
" Rojen 19.10.1949 v Stari Sušici v košanski dolini. Kmalu za tem so nam na papirjih zamenjali vas tako, da sem prebival v Neverkah, pa čeprav v isti hiši. Osnovno šolo sem obiskoval v Košani in na Pivki, poklicno šolo v Ljubljani ter postal RTV mehanik. Nekaj let sem poslušal radijske oscilacije v sežanski ISKRI, nato pa so me materialne stiske pripeljale na železnico. Dve leti šole in treniranja je bilo potrebno, da sem postal strojevodja. Zatem pa petnajst let službe podnevi in ponoči ter družina in hiša. Taka aktivnost se je nehote ustavila in glej ga zlomka, ostal je čas tudi za hobije.
Obdelovanje lesa sem občudoval še iz otroških let in to me je pripeljalo do tega hobija, katerega želim predstaviti. Človeku ostanejo najbolj v spominu stvari, ki so se dogajale v naših mladih letih. Vozovi šinarji so bili takrat na kmetiji skorajda edino prevozno sredstvo. Čas pa je tudi pri tem naredil svoje. Vozovi so začeli dobivati gumijevo “obuvalo“, s tem pa izgubili vsaj polovico svoje preteklosti.
Ne vem zakaj, vendar je voz šinar pustil v meni močan vtis in težko gledam, kako zadnji razpadajo. Zaradi tega že lahko rečemo, da je voz že stvar naših prednikov. Z namenom, da bi se to le ohranilo, pa čeprav v malo drugačni obliki, sem se lotil izdelave miniatur - kopij, zelo starih ali pa za določene namene izdelanih voz. Lahko so pa tudi skoraj enaki vozovi, ki pa so bili različno prirejeni v določenem okolju.
Pri iskanju tega mojega ‘gradbenega” materiala, sem srečal g. Borisa Blažka, oblikovalca v Goriškem muzeju. Prav on, ki skrbi za te prave primerke, me je podkuril, da sem se lotil dela z večjo vnemo. Starih vozov šinarjev ne najdemo niti dveh enakih. Vsi so bili ročno delo kolarja (bognarja) in kovača, torej bili so unikatni izdelki, čeprav so, ko jih od daleč na hitro pogledamo, enaki. Velika razlika je bila v dodatkih na vozu. Ravno ti dodatki so pogojevali namembnost vozila. Samo oblikovanje lesa in predvsem kovačijo, pa je bilo v veliki meri odvisno od sposobnosti mojstra in seveda tudi od naročnikovega mošnjička. Moje miniature so tako tudi unikat - kopija pravih, v razmerju 1:7.
Ena od Blažkovih idej je bilo tudi ureditev albuma ali brošure s slikami in opisi, kako sploh nastaja taka miniatura. Ideja je nastala ravno v času, ko sem se lotil izdelave „težkega furmanskega voza” iz Petrovega brda. Original je star preko 100 let. Namenjen je bil za prevoz gradbenega materiala pri gradnji bohinjske proge, nato pa za prevoz vina iz Vipave v Trst ali Ljubljano. Voz je med zahtevnejšimi za izdelavo."
Janko Samsa ima doma tudi manjši muzej, kjer ima razstavljenih 50 vozov in vinskih preš.
Pomanjšave velikega dogajanja
Prof. dr. Janez Bogataj, Filozofska fakulteta,Univerza v Ljubljani.
"Če sem na začetku mojega pisanja nekoliko oseben, moram priznati, da sem bil zares vesel prvega srečanja z Jankom Samso. Pravzaprav je bilo to najprej srečanje z nekaterimi njegovimi izdelki, izvrstnimi pomanjšavami izbranih kmečkih in furmanskih (prevozniških) vozov in sani. Izredno skromno, tako kot je to značilno za vsakega vrhunskega mojstra, je svoje prve primere poslal na ocenjevanje strokovni komisiji za presojo izdelkov domačih in umetnostnih obrti, ki deluje pri Obrtni zbornici Slovenije. Moje in tudi presenečenje članov strokovne komisije je bilo popolno: vozovi in sani so bili izdelani tako, kot smo si ob poplavi raznih poskusov pomanjševanja na Slovenskem le v sanjah želeli. Pa ne le vozovi in sani, tudi njihovi tovori. Spominjam se nekega izdelovalca pomanjšav, ki mi je pred leti ob zavrnitvi pomanjšanega kozolca užaljeno odvrnil: Pa kaj vi mislite, ali naj pomanjšam še slamo na strehi!? Takega vprašanja ni zastavil Janko Samsa, saj mu je bilo od samega začetka popolnoma jasno, kakšne so zakonitosti, razsežnosti in omejitve pravega pomanjševanja. Odličnost njegovih izdelkov se je potem le še potrjevala na številnih razstavah v Sloveniji in tujini. V slednji je pomanjševanje določenih kulturnih sestavin in prvin (hiš, gospodarskih naprav, vozil, tudi naselij idr.) popolnoma utečena oblika ustvarjalnosti, ki ima svoje pomembno izobraževalno, informativno in še kakšno vlogo v muzejih, na razstavah, tudi v empiričnih raziskavah in meritvah na raznih inštitutih. Zbirka vozičkov, vozov in sani Janka Samse je začela naraščati. Vedno bolj se je iz svojega primarnega kraškega in širše primorskega okolja podajal na raziskovalna potovanja v druge slovenske pokrajine in odkrival paleto tipov, načinov in oblik. Sedaj pa je pred nami še njegova knjiga.
Knjiga »Vozovi in poti« posega na področje prometa in transporta, dveh med seboj povezanih, gospodarskih, družbenih in komunikacijskih dejavnosti, ki pokrivata razne načine osebnega, lokalnega prevažanja oseb, bremen in predmetov kot tudi prevažanja na daljše razdalje z trgovskimi nameni in cilji. Knjiga daje najprej odgovor na vprašanje, zakaj so pomanjšani vozovi in sani Janka Samse tako odlični. Na njenih straneh je zbrano številno gradivo, ki ga je Samsa pridobival v času svojih raziskovanj. Ni le zbiral gradiva ampak je pogosto rekonstruiral naprave in načine s pomočjo nekaterih skromno ohranjenih delov.
Samsa se je poglobil tudi v literaturo, zlasti zgodovinsko, etnološko in arheološko, tudi v nekatera domoznanska in ljubiteljska dela. Med slednja bi sicer lahko uvrstili tudi njegovo pisanje, vendar bi mu naredili kar veliko krivico, saj po svoji tehtnosti presega okvire, ki se pogosto zadovoljijo z opisi, povzemanji tudi dvomljivih, nestrokovnih sklepanj idr. Tako je zgodovinsko razvojni del knjige sicer poljudno, vendar povsem primerno povzet in omogoča bralcu strnjen vpogled v prometno in transportno dogajanje na našem ozemlju. Posebna odlika Samsovega besedila je prav gotovo sam način pripovedi, kjer so povzeta strokovna spoznanja odlično povezana z lastnimi izkušnjami in opisovanji. Spoznamo, kakšna vprašanja so se mu postavljala v razmerju med posameznimi primeri in njihovo nadaljnjo pomanjšano rekonstrukcijo. To je še zlasti poučno pri starejših tipih vozil, kjer so mu bila na voljo le bolj ali manj stilizirana slikovna pričevanja (npr. pri vozu z vaške situle) ali deli najdb, ki so jih izkopali arheologi (npr. najstarejše kolo in hipotetično vozilo z Barja).
Pripoved začenja seveda s tistim, kar po navadi razpredajo vsi avtorji, ki se ukvarjajo z zgodovinskim razvojem vozov in vozil s kolesi. Namreč, od kdaj in zakaj prvo kolo? Na to vprašanje verjetno ne bomo nikoli dobili trdnega odgovora in bo ostalo pri hipotetičnih pripovedih, kar pa niti ni tako pomembno. To dokazuje tudi Samsova knjiga, saj se pravi njen pomen potrdi šele v poglavjih, kjer obravnava sistematični pregled vozov, sani in njihovih temeljnih ali celo posebnih načinov uporabe. Presenečeni ugotovimo, kaj vse je lahko zbralo marljivo in dosledno prizadevanje posameznika. Zlasti še ob dejstvu, da imamo kar nekaj ustanov, ki bi jim moralo biti to eno od njihovih temeljnih strokovnih in raziskovalnih prizadevanj. Vendar smo sedaj lahko strokovno pomirjeni, saj imamo delo Janka Samse, ki ni pred nami le kot paleta zgodovinskih spominov ampak tudi kot opomin na pričevanje o pestri in raznoliki dejavnosti na osebni, krajevni, pokrajinski ali celo mednarodni ravni. Galeriji pomanjšav prometnih in transportnih sredstev v Samsovi hiši se torej pridružuje še knjižno delo ljubitelja, zbiralca, raziskovalca in ustvarjalca. V knjigi je tudi izjemno poglavje s slovarjem narečnih izrazov, ki zaokrožajo celovito zbiralno, raziskovalno in ustvarjalno prizadevanje Janka Samse. Njegovo delo, tako pomanjšave vozil, kot tudi njihova dokumentacija, raziskave in pričujoča knjiga, ne pomeni le svojevrstnega primera reševanja zgodovinskih spominov ampak opozarja k premisleku, kako bo Slovenija to izjemno delo tudi ohranila."
To so brez dvoma tudi makete najrazličnejših zgradb.
Kako pa na njegovo strast gleda družina? Vse kar dela mora biti v soglasju, če tega ni potem zadeve ne »štimajo«. Žena in tudi vsi otroci so ga vedno podpirali, sedaj mu stojijo bo strani že tudi vnuki. Otroci so recimo poskrbeli za vse kar se je nanašalo na računalniške zadeve. Hobi pa naj bo še tako pomemben ne sme biti na prvem mestu, če je se začne hiša podirati. Najprej je treba vse postoriti doma in šele nato pride na vrsto lastni hobi.
Tudi to je velik izziv za mojstra Janka Samso.
»Na zelje se je vedno dajala kumina, ker je pomembno vplivala na to, da težje prebavljivo zelje ni povzročalo težav.« To je le eden od tradicionalnih nasvetov, ki jih pri svojem delu upošteva in širi Jana Murgelj - ekonomistka, ki je že kot mlado radovedno dekle želela postati raziskovalka. Danes velja za poznavalko umetnosti pitja čaja, raznolikih vrst in vsega kar sodi k tej tradicionalni pijači. Svoje znanje že več let nadgrajuje z izkušnjo svoje lastne čajnice v dolenjski prestolnici, ki pa skozi vsa ta leta vse bolj in bolj postaja tudi kuhinja vsega naravnega, zeliščnega in povezanega z naravo ter razmislekom o tem, kako poskrbeti za svoje telo, duha in misli. Eno njenih najljubših opravil je kuhanje, ki je osredotočeno na rabo lokalno pridelanih surovin. Kot podjetnica se zavzema za oživljanje pristno slovenskega, pozabljenega, ki je imelo moč in smisel, predvsem pa za oživljanje samooskrbe in lokalnega povezovanja, ki bi po njenem mnenju spremenilo marsikatero življenjsko pot. Jano Murgelj bomo pobarali tudi o magiji cvičkove pokrajine, o kulturi in nekulturi pitja vina, pa tudi o modri ljubezni – morju. V oddajo Razkošje v glavi jo je povabila Carmen L. Oven.
Vedno premisli, za kaj bo uporabila čas, ki ga ima na voljo. Vedno ga uporabi za delo, od katerega domneva, da bo nekdo imel korist. Njeno večno vprašanje, ki si ga še danes zastavlja je, kako naj uporabi svoje strokovno znanje, da bi služilo čim večjemu številu otrok v stiski. Anica Mikuš Kos, upokojena pediatrinja in psihiatrinja, predsednica Slovenske filantropije, deluje v državah, v katerih so jih prizadeli oboroženi konflikti, teroristična dejanja in naravne nesreče - državah nekdanje Jugoslavije, v Albaniji, na severnem Kavkazu, v Iraku, Gazi, Moldaviji, Afganistanu, Pakistanu, Belorusiji. S psihosocialnimi programi, ki jih izvaja že od leta 1991 naprej , pomaga otrokom, aktiviranje virov pomoči otrokom v stiski pa je njeno vodilo pri humanitarnem delovanju. V oddaji Razkošje v glavi se bo z njo pogovarjala Petra Medved.
Primarij Matjaž Lunaček je specialist psihiater, ki se ukvarja s psihoanalitično prakso in aplikacijo psihoanalize na področjih literature in vzgoje. Več kot desetletje se je izobraževal v okviru Italijanske psihoanalitične asociacije, vmes pa ustanovil Psihoanalitični vrtec. Razkošje v glavi razkriva, zakaj je generacijski spomin tako kratek in kaj botruje tako nizki ravni komunikacije v slovenski družbi. Matjaž Lunaček pripoveduje o nezavednem, ki tudi Slovence determinira bolj, kot bi si upali priznati ter razmišlja o novodobnem kupovanju ljubezni in naklonjenosti. V sobotnem popoldnevu na prvem primarija Matjaža Lunačka gosti Bojan Leskovec.
Akademska kiparka Vlasta Zorko se je na svoji umetniški poti preizkusila z ustvarjanjem v bronu, betonu, lesu, glini, kamnu in plastiki. V Mariboru zreta v nas "njen" Rudolf Maister na po njem poimenovanem trgu, nekoliko višje na Gosposvetski cesti nas pozdravi prav tako "njen" Prežihov Voranc, če omenimo samo dve monumentalni stvaritvi, ki upodabljata zgodovinske osebnosti. Kako nastane tak spomenik in koliko izraznih možnosti v javnem prostoru ponuja današnji čas umetniku, je tisto, kar smo dobili v zadnjih dveh desetletjih izraz časa ali česa drugega. O tem v tokratnem Razkošju v glavi z akademsko kiparko Vlasto Zorko iz Maribora. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Doktor bibliotekarskih znanosti, nekdanji vodja rokopisne zbirke NUK Mihael Glavan, je raziskovalec in publicist s področja rokopisnega in starega knjižnega gradiva ter predvsem starejše slovenske književnosti. Mihael Glavan je človek, zapisan svojemu delu, kulturi, zgodovini in svojemu kraju, Stični, v kateriso nastali Stiški rokopisi. Z znanstvenim pristopom do raziskovanja in vrednotenja najrazličnejših dokumentov prispeva k bogatitvi narodove zakladnice. Razkriva življenje pomembnih Slovencev, njihova sporočila pa postavlja v širši kulturno zgodovinski prostor ter tako na novo osvetljuje zgodovinske dogodke. V oddaji Razkošje v glavi se je njim pogovarjala Petra Medved.
"Človek je erotično bitje od življenja do smrti," je prepričana Jelka Ovaska, ki je preteklih nekaj let zimo preživljala v topli Andaluziji, kamor se je navadno odpravila kar z avtodomom. Tam je prevajala in pisala, saj je prav Jelka Ovaska drzna prevajalka tudi Slovencem znanega finskega literarnega mojstra Arta Paasilinne. V zadnjih dveh letih se je podpisala tudi pod dve avtorski knjigi: Severnica pod Olimpom, v kateri odpira tabu erotične bližine med starejšimi, pred nekaj tedni pa je izšla še njena kriminalka o času slovenske tranzicije z naslovom Lovke. Nekoč je bila zaposlena v založništvu, del svoje mladosti je preživela na Finskem, dobršen del svojega življenja pa tudi na drugih potepanjih po Evropi in svetu. Tako zdaj tekoče govori več jezikov, poleg finščine tudi španščino, saj je španski del sveta pogosto njen drugi dom. O doživljanju Slovenije s pogledom od zunaj, o podobnosti in različnosti Slovencev in Fincev, o čarobnosti Španije, pa tudi o prepoznavanju slovenske mentalitete v tujini se bomo s prevajalko, pisateljico in popotnico Jelko Ovaska pogovarjali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.
Doktorja znanosti Sama Ruglja bi lahko opisali kot človeka pisanja, človeka knjige, človeka filma, človeka maratonskega teka, človeka poglobljenega razmišljanja in temeljitega v vsem, česar se loti. Zadnji veliki podvig je bil ultramaraton v družbi še dveh znanih piscev in prijateljev v Združenih državah Amerike. Založnika, ki vsak mesec poskrbi za brezplačno izdajo o knjižnih novostih, bomo v oddaji Razkošje v glavi spraševali o tem, kako se pripraviti na ultramaraton, kaj pomeni izdajati in pisati knjige, od kod njegov neizmerna ljubezen in s tem tudi poznavanje filmskega sveta, pa tudi o tem, kakšno "doto" je za življenje dobil od očeta, preminulega znanega slovenskega psihiatra dr. Ruglja. Dr. Samo Rugelj bo gost Carmen L. Oven.
Akademska slikarka Marija Svetlič nima rada narave. Ljubi jo. Že od prvih osnovnošolskih počitnic pri dedku in babici na podeželju, ko se je zaljubila v cvetoče travnike in v poletni hlad gozdov, ki so jih obkrožali. V svoji slikarski karieri je potem tudi s šopki travniškega cvetja, naslikanega največkrat s skoraj filigransko natančnostjo, osrečila veliko ljudi, dokler je ni splet neljubih okoliščin oddaljil od njenega slikarskega ateljeja. Toda v sebi verjetno še vedno išče "tisti" odtenek zelene barvice iz otroštva in mogoče ga bo nekega dne, kljub vsem trenutnim življenskim preizkušnjam, vendarle našla. Ne samo zaradi drugih. Predvsem zaradi same sebe ? Avtor: Dušan Berne
Špela Pahor je bibliotekarka, etnologinja, pravljičarka, prevajalka, katehistinja in publicistka. Živi v Piranu, kjer s posebno hvaležnostjo ohranja spomin na svojega očeta dr. Miroslava Pahorja, ustanovitelja tamkajšnjega muzeja. Lahko bi tudi rekli, da je šla po očetovih stopinjah, saj največ svoje energije porabi za druge in se tako tudi sama polni. Špela ima rada Piran, Istro, otroke, tako imenovane "male ljudi" in tudi tako imenovane "velike". Rada ima pravljice, ki jih piše, prevaja in bere otrokom. "Male ljudi" je tako predstavila že v treh knjigah Piranskih srečanj, potem v več kot 50-ih oddajah Istrskih srečanj na Radiu Trst A, namenila pa jim je tudi svojo diplomsko nalogo iz etnologije. Veliko svojega časa nameni vzgoji in izobraževanju, saj organizira razstave in literarna srečanja, vodi bralne krožke in dela z ljudmi s posebnimi potrebami. Večkrat je že bila tudi nagrajena, skupni imenovalec teh priznanj pa je posredovanje znanja drugim. Z njo se je v sečoveljskih solinah pogovarjal Jurij Popov.
Andrej Voje je magister elektrotehnike. Toda že med študijem ga je, kot sam poudarja, "začaral čudoviti podvodni svet", zato mu že od njegovega prvega potopa pod vodo "dela družbo" tudi fotografski aparat. Za Andrejem je tako na stotine potopov na različnih koncih sveta, njegovi popotniški cilji pa so največkrat tropski kraji. In v teh prvih julijskih dneh, ko nas poletje kar nekako noče in noče razveseliti z letnemu času primernimi temperaturami, se bomo skupaj z njim vsaj v spominih še enkrat preselili v bolj južne in predvsem - toplejše kraje. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Dr. Jurij Perovšek je znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, kjer že dolgo vrsto let raziskuje slovensko politično in idejno zgodovino od oblikovanja modernih političnih strank konec 19. stoletja do druge svetovne vojne. Za svoje delo in za pomembne znanstvene dosežke na področju zgodovinopisja je med drugim dobil tudi Zoisovo priznanje, bil pa je tudi predsednik Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Ob naštetem bi torej mnogi pričakovali, da gre za nezgovornega človeka, ki predvsem vneto brska po zgodovinskih arhivih in si večino časa kvari vid s pregledovanjem porumenelih papirjev na pisalni mizi. Toda tisti, ki Jurija vsaj približno dobro poznajo, se pri omembi takšne stereotipne podobe znanstvenika samo hudomušno nasmehnejo in potem praviloma v en glas poudarijo, da je Perovšek sicer resen raziskovalec in publicist, ampak po človeški plati vse prej kot "knjižni molj" in puščoba. "Pa veste, tudi pesmi pišem," nam je že kmalu po stisku rok sam povedal...Avtor Dušan Berne
Njegovo življenje zaznamuje preplet znanstvenega dela in ustvarjalnosti - literarne zgodovine, literature in jazza. Dr. Marijan Dović, oče štirih otrok, je bil eden prvih v Sloveniji, ki je violino igral na "neklasičen", jazzovski način. Želja po učenju jazz glasbe in ljubezen do glasbe nasploh ga je spodbudila, da je leta 2000 zasnoval novomeški festival jazza Jazzinty. Zdaj je raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, preplet literature in glasbe pa zaznamuje tudi njegovo skladanje avtorske glasbe. Z njo je tako opremil tudi Gorjanske bajke, sodeloval je z glasbenico Brino, z Alenko Godec in drugimi. Njegovo znanstveno delo pa sta med drugim zaznamovali tudi monografija o Antonu Podbevšku in raziskava o slovenski zgodovinski avantgardi. Sicer pa je umirjen sogovornik, a poln življenjske vneme, ki se rad vrača na dalmatinski otok, od koder prihaja njegov oče. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabila Carmen L. Oven.
Tam, kjer se Kras že začenja spuščati proti morju, v Kačičih, je doma Andrejka Cerkvenik, diplomirana sociologinja s posluhom za naravo in dediščino prednikov. Prav zato je pod skrbnim spomeniškim varstvom obnovila svojo Belajevo domačijo, ki so jo predniki pred dvema stoletjema sezidali iz kraških kamnov in ji pečat daje izvirna črna kuhinja. Belajeva domačija je danes vpisana v Register slovenske nepremičninske kulturne dediščine. Tu je tudi borjač s kraškim vodnjakom in latnik, ki obiskovalce vabi v prijetno senco, poleg tega pa je Andrejka svoj vrt spremenila v prvi zeliščni ogledni vrt na Krasu, v katerem raste več kot 130 kraških zelišč. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Brankica Petković je rojena v Osijeku, kjer je diplomirala iz južnoslovanskih jezikov in iz književnosti. Je magistrica sociologije kulture, ki je morala, kot sama poudarja, zaradi političnih pritiskov zapustiti rojstno mesto. Aktivistka in raziskovalka tako imenovanega medijskega prostora je že pred desetletjem ugotavljala, da so možnosti za kakovostno in svobodno novinarstvo z zornega kota državljanov zamujene. Težišče njenega raziskovalnega dela na Mirovnem inštitutu je pluralizem medijev, za prispevek k razumevanju in strpnosti na področju medijev v jugovzhodni Evropi pa je prejela nagrado dr. Erharda Buseka. Brankica Petkovič, ki pravi, "da smo se vrnili na začetek, ko je treba na novo postaviti medijski sistem, ker so obstoječega oropali in ugrabili razni ''sateliti''," bo gostja oddaje Razkošje v glavi. Z njo se bo pogovarjal Bojan Leskovec.
Kaj je rojstvo črne luknje v vesolju? Kako veliko in koliko staro je vesolje? Kaj to sploh pomeni za človeka? To so le nekatera vprašanja, na katera doktorica znanosti Andreja Gomboc odgovarja s prispodobami, ki so razumljive tudi popolnemu laiku. Astrofizičarka, ki je v svoji karieri doživela že nekaj velikih znanstvenih vzponov, saj je recimo v sodelovanju s kolegi izsledke raziskav objavila tudi v najuglednejših svetovnih znanstvenih revijah, ostaja neumorna raziskovalka in razlagalka skrivnosti vesolja. S svojimi predavanji daje slovenski znanosti in raziskovanju jasen in prepoznaven glas tako doma kot tudi v tujini. Kdaj je prvič »zares« pogledala v nebo, kakšno je v tem času delo astrofizičarke in znanstvenice pri nas, pa tudi o tem, kaj počne, ko ne razmišlja o vesolju? Odgovore bomo našli v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.
O izginuli "zeleni energiji" slovenskega političnega prostora iz začetka devetdesetih, o kolesarjenju v mreži in o realnosti razvoja slovenskega podeželja. Pa seveda o očetih in hčerah - z Borisom Keucem v oddaji Razkošje v glavi. Pripravlja jo Marko Radmilovič.
Sociologinja Mirjam Milharčič Hladnik je znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU v Ljubljani. Je tudi izredna profesorica, ki predava na ljubljanski in novogoriški univerzi ter tudi na tujih univerzah, predvsem v Nemčiji in na Norveškem. V okviru sociologije se ukvarja s politiko šolskih reform, državljansko vzgojo ter s človekovimi pravicami, v zadnjem času predvsem v kontekstu integracije migrantov. Pri ženskih študijah analizira neenakopravnost med spoloma, pri čemer svojo pozornost namenja tudi primerom »izbrisanih« družbeno in politično pomembnih žensk v zgodovini Slovenije. Ko gre za migracijske študije, pa jo še posebej zanimajo interdisciplinarni pristopi – zgodovinski, sociološki in feministični – ter izvirni metodološki prijemi, od metod ustne zgodovine do analiz družinskih korespondenc in avto/biografskih tekstov. Radiofonski portret prof. dr. Mirjam Milharčič Hladnik za oddajo Razkošje v glavi pripravlja Dušan Berne.
avtor: Jurij Popov. »Svet, v katerem bi želela živeti je delno utopija, a vseeno bi si želela svet, v katerem bi bile vsaj približno enake možnosti za vse; svet, ki bi bil veliko manj zbanaliziran, kot je današnji.« Tako se je začel pogovor med Jurijem Popovom in sociologinjo, antropologinjo, pisateljico, prevajalko in lezbično aktivistko Suzano Tratnik. Potekal je ob bregu Ljubljanice, tik za filharmonijo. Moti jo egoizem današnjega sveta, v katerem ni nobenega občutka za drugega. Ve, da je bil svet od nekdaj surov - včasih surov na drugačen način. Zaveda se, da je mogoče o spolnih opredelitvah razmišljati na različne načine, ne le binarno. Spoznala je, da je svet narejen za večino - večino, ki ima denar, poleg tega pa je večina tudi heteroseksualna. Sama je premišljevala, ali naj se getoizira ali javno razkrije svojo spolno usmerjenost, in spoznala, da ni človek, ki bi lahko živel v laži. Pisanje ima v krvi, najbolje pa piše o tistem, kar najbolj pozna. Kot prevajalka velja tudi za pionirko besedoslovja s področja preučevanja enakosti spolov. To je postala nehote, pri prevajanju tuje literature pa se je zelo veliko naučila – več, kot je pričakovala.
Raziskovanje za doktorat s področja literarnih ved je posvetila Josipini Urbančič Turnograjski, prvi slovenski pesnici. Leta 2006 jo je življenje prvič zaneslo v puščavo, kjer se je njena pot ustavila ob Tuaregih. Takrat še ni vedela, kako zelo jo bo to zaznamovalo v prihodnjih letih. Sledil je še doktorat s področja prava, vse pogosteje pa se je tudi z zelo težkimi nahrbtniki vračala k Tuaregom in jim v »lastni režiji« prinašala pomoč v zdravilih in drugih potrebščinah. Miro Delavec Touhami so Tuaregi poimenovali Hči puščave. Je humanitarka, avtorica več literarnih del, učiteljica, ki poučuje slovenske izseljence materni jezik v Nemčiji, pogumna raziskovalka in glasnica negotove usode Tuaregov. Vsemu temu se bo kmalu pridružilo tudi materinstvo ...
Avtor: Dušan Berne. Ni samo prispodoba, če zapišemo, da je odraščal med knjigami. Tudi zato, ker je bil njegov oče, s katerim sta si poleg priimka delila tudi ime, znan novinar, urednik in pisatelj, ki je objavil na ducate knjig. Je pa že osnovnošolca Janeza Švajncerja mlajšega "potegnilo" v svet ljubiteljskega zbirateljstva tako imenovanih militarij in od leta 1955, ko se je vse skupaj začelo, se je izoblikovala bogata muzejska zbirka, ki v skrbno urejenem, vendar že kar "pretesnem" Vojnem muzeju Logatec predstavlja vojno in vojaško zgodovino Slovencev in slovenskega ozemlja od kamnite sekire prek keltskega in rimskega obdobja, srednjega veka ter I. in II. svetovne vojne - vse do vojne za samostojno Slovenijo in razvoja Slovenske vojske. Še toliko bolj se je lahko nekdanji naslovni generalmajor Janez Švajncer svojem zbirateljstvu, vojaškemu zgodovinopisju, vodenju muzeja in urejanju Vojnozgodovinskega zbornika posvetil po upokojitvi, kar zadeva pisanje "avtobiografsko obarvanih" knjig pa je že tudi dokazal svoje "družinske korenine" ?
Neveljaven email naslov