Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številne družine, v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, nekaj pa je bilo tudi glasbenikov in gostilničarjev. Čeprav je izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delati je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Prav poklic strojevodje je v njem še izostril čut za doslednost in natančnost. Tako se je preplet čuta za ohranjanje etnoloških vrednot, raziskovalne žilice in rokodelske spretnosti, oplemenitene z železniško natančnostjo, sprevrgel v posebno na Slovenskem redko dejavnost – pomanjšavo kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in drugih pripomočkov. Janko Samsa je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor pa je Milan Trobič.
Tokrat ne bomo objavili povzetkov oddaje, saj vas vabimo, da ji prisluhnete. Tokrat objavljamo, kaj je o sebi zapisal sam Janko Janko Samsa, in kaj etnolog dr. Janez Bogataj. Najprej zapis Janka Samse:
" Rojen 19.10.1949 v Stari Sušici v košanski dolini. Kmalu za tem so nam na papirjih zamenjali vas tako, da sem prebival v Neverkah, pa čeprav v isti hiši. Osnovno šolo sem obiskoval v Košani in na Pivki, poklicno šolo v Ljubljani ter postal RTV mehanik. Nekaj let sem poslušal radijske oscilacije v sežanski ISKRI, nato pa so me materialne stiske pripeljale na železnico. Dve leti šole in treniranja je bilo potrebno, da sem postal strojevodja. Zatem pa petnajst let službe podnevi in ponoči ter družina in hiša. Taka aktivnost se je nehote ustavila in glej ga zlomka, ostal je čas tudi za hobije.
Obdelovanje lesa sem občudoval še iz otroških let in to me je pripeljalo do tega hobija, katerega želim predstaviti. Človeku ostanejo najbolj v spominu stvari, ki so se dogajale v naših mladih letih. Vozovi šinarji so bili takrat na kmetiji skorajda edino prevozno sredstvo. Čas pa je tudi pri tem naredil svoje. Vozovi so začeli dobivati gumijevo “obuvalo“, s tem pa izgubili vsaj polovico svoje preteklosti.
Ne vem zakaj, vendar je voz šinar pustil v meni močan vtis in težko gledam, kako zadnji razpadajo. Zaradi tega že lahko rečemo, da je voz že stvar naših prednikov. Z namenom, da bi se to le ohranilo, pa čeprav v malo drugačni obliki, sem se lotil izdelave miniatur - kopij, zelo starih ali pa za določene namene izdelanih voz. Lahko so pa tudi skoraj enaki vozovi, ki pa so bili različno prirejeni v določenem okolju.
Pri iskanju tega mojega ‘gradbenega” materiala, sem srečal g. Borisa Blažka, oblikovalca v Goriškem muzeju. Prav on, ki skrbi za te prave primerke, me je podkuril, da sem se lotil dela z večjo vnemo. Starih vozov šinarjev ne najdemo niti dveh enakih. Vsi so bili ročno delo kolarja (bognarja) in kovača, torej bili so unikatni izdelki, čeprav so, ko jih od daleč na hitro pogledamo, enaki. Velika razlika je bila v dodatkih na vozu. Ravno ti dodatki so pogojevali namembnost vozila. Samo oblikovanje lesa in predvsem kovačijo, pa je bilo v veliki meri odvisno od sposobnosti mojstra in seveda tudi od naročnikovega mošnjička. Moje miniature so tako tudi unikat - kopija pravih, v razmerju 1:7.
Ena od Blažkovih idej je bilo tudi ureditev albuma ali brošure s slikami in opisi, kako sploh nastaja taka miniatura. Ideja je nastala ravno v času, ko sem se lotil izdelave „težkega furmanskega voza” iz Petrovega brda. Original je star preko 100 let. Namenjen je bil za prevoz gradbenega materiala pri gradnji bohinjske proge, nato pa za prevoz vina iz Vipave v Trst ali Ljubljano. Voz je med zahtevnejšimi za izdelavo."
Janko Samsa ima doma tudi manjši muzej, kjer ima razstavljenih 50 vozov in vinskih preš.
Pomanjšave velikega dogajanja
Prof. dr. Janez Bogataj, Filozofska fakulteta,Univerza v Ljubljani.
"Če sem na začetku mojega pisanja nekoliko oseben, moram priznati, da sem bil zares vesel prvega srečanja z Jankom Samso. Pravzaprav je bilo to najprej srečanje z nekaterimi njegovimi izdelki, izvrstnimi pomanjšavami izbranih kmečkih in furmanskih (prevozniških) vozov in sani. Izredno skromno, tako kot je to značilno za vsakega vrhunskega mojstra, je svoje prve primere poslal na ocenjevanje strokovni komisiji za presojo izdelkov domačih in umetnostnih obrti, ki deluje pri Obrtni zbornici Slovenije. Moje in tudi presenečenje članov strokovne komisije je bilo popolno: vozovi in sani so bili izdelani tako, kot smo si ob poplavi raznih poskusov pomanjševanja na Slovenskem le v sanjah želeli. Pa ne le vozovi in sani, tudi njihovi tovori. Spominjam se nekega izdelovalca pomanjšav, ki mi je pred leti ob zavrnitvi pomanjšanega kozolca užaljeno odvrnil: Pa kaj vi mislite, ali naj pomanjšam še slamo na strehi!? Takega vprašanja ni zastavil Janko Samsa, saj mu je bilo od samega začetka popolnoma jasno, kakšne so zakonitosti, razsežnosti in omejitve pravega pomanjševanja. Odličnost njegovih izdelkov se je potem le še potrjevala na številnih razstavah v Sloveniji in tujini. V slednji je pomanjševanje določenih kulturnih sestavin in prvin (hiš, gospodarskih naprav, vozil, tudi naselij idr.) popolnoma utečena oblika ustvarjalnosti, ki ima svoje pomembno izobraževalno, informativno in še kakšno vlogo v muzejih, na razstavah, tudi v empiričnih raziskavah in meritvah na raznih inštitutih. Zbirka vozičkov, vozov in sani Janka Samse je začela naraščati. Vedno bolj se je iz svojega primarnega kraškega in širše primorskega okolja podajal na raziskovalna potovanja v druge slovenske pokrajine in odkrival paleto tipov, načinov in oblik. Sedaj pa je pred nami še njegova knjiga.
Knjiga »Vozovi in poti« posega na področje prometa in transporta, dveh med seboj povezanih, gospodarskih, družbenih in komunikacijskih dejavnosti, ki pokrivata razne načine osebnega, lokalnega prevažanja oseb, bremen in predmetov kot tudi prevažanja na daljše razdalje z trgovskimi nameni in cilji. Knjiga daje najprej odgovor na vprašanje, zakaj so pomanjšani vozovi in sani Janka Samse tako odlični. Na njenih straneh je zbrano številno gradivo, ki ga je Samsa pridobival v času svojih raziskovanj. Ni le zbiral gradiva ampak je pogosto rekonstruiral naprave in načine s pomočjo nekaterih skromno ohranjenih delov.
Samsa se je poglobil tudi v literaturo, zlasti zgodovinsko, etnološko in arheološko, tudi v nekatera domoznanska in ljubiteljska dela. Med slednja bi sicer lahko uvrstili tudi njegovo pisanje, vendar bi mu naredili kar veliko krivico, saj po svoji tehtnosti presega okvire, ki se pogosto zadovoljijo z opisi, povzemanji tudi dvomljivih, nestrokovnih sklepanj idr. Tako je zgodovinsko razvojni del knjige sicer poljudno, vendar povsem primerno povzet in omogoča bralcu strnjen vpogled v prometno in transportno dogajanje na našem ozemlju. Posebna odlika Samsovega besedila je prav gotovo sam način pripovedi, kjer so povzeta strokovna spoznanja odlično povezana z lastnimi izkušnjami in opisovanji. Spoznamo, kakšna vprašanja so se mu postavljala v razmerju med posameznimi primeri in njihovo nadaljnjo pomanjšano rekonstrukcijo. To je še zlasti poučno pri starejših tipih vozil, kjer so mu bila na voljo le bolj ali manj stilizirana slikovna pričevanja (npr. pri vozu z vaške situle) ali deli najdb, ki so jih izkopali arheologi (npr. najstarejše kolo in hipotetično vozilo z Barja).
Pripoved začenja seveda s tistim, kar po navadi razpredajo vsi avtorji, ki se ukvarjajo z zgodovinskim razvojem vozov in vozil s kolesi. Namreč, od kdaj in zakaj prvo kolo? Na to vprašanje verjetno ne bomo nikoli dobili trdnega odgovora in bo ostalo pri hipotetičnih pripovedih, kar pa niti ni tako pomembno. To dokazuje tudi Samsova knjiga, saj se pravi njen pomen potrdi šele v poglavjih, kjer obravnava sistematični pregled vozov, sani in njihovih temeljnih ali celo posebnih načinov uporabe. Presenečeni ugotovimo, kaj vse je lahko zbralo marljivo in dosledno prizadevanje posameznika. Zlasti še ob dejstvu, da imamo kar nekaj ustanov, ki bi jim moralo biti to eno od njihovih temeljnih strokovnih in raziskovalnih prizadevanj. Vendar smo sedaj lahko strokovno pomirjeni, saj imamo delo Janka Samse, ki ni pred nami le kot paleta zgodovinskih spominov ampak tudi kot opomin na pričevanje o pestri in raznoliki dejavnosti na osebni, krajevni, pokrajinski ali celo mednarodni ravni. Galeriji pomanjšav prometnih in transportnih sredstev v Samsovi hiši se torej pridružuje še knjižno delo ljubitelja, zbiralca, raziskovalca in ustvarjalca. V knjigi je tudi izjemno poglavje s slovarjem narečnih izrazov, ki zaokrožajo celovito zbiralno, raziskovalno in ustvarjalno prizadevanje Janka Samse. Njegovo delo, tako pomanjšave vozil, kot tudi njihova dokumentacija, raziskave in pričujoča knjiga, ne pomeni le svojevrstnega primera reševanja zgodovinskih spominov ampak opozarja k premisleku, kako bo Slovenija to izjemno delo tudi ohranila."
To so brez dvoma tudi makete najrazličnejših zgradb.
Kako pa na njegovo strast gleda družina? Vse kar dela mora biti v soglasju, če tega ni potem zadeve ne »štimajo«. Žena in tudi vsi otroci so ga vedno podpirali, sedaj mu stojijo bo strani že tudi vnuki. Otroci so recimo poskrbeli za vse kar se je nanašalo na računalniške zadeve. Hobi pa naj bo še tako pomemben ne sme biti na prvem mestu, če je se začne hiša podirati. Najprej je treba vse postoriti doma in šele nato pride na vrsto lastni hobi.
Tudi to je velik izziv za mojstra Janka Samso.
911 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številne družine, v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, nekaj pa je bilo tudi glasbenikov in gostilničarjev. Čeprav je izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delati je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Prav poklic strojevodje je v njem še izostril čut za doslednost in natančnost. Tako se je preplet čuta za ohranjanje etnoloških vrednot, raziskovalne žilice in rokodelske spretnosti, oplemenitene z železniško natančnostjo, sprevrgel v posebno na Slovenskem redko dejavnost – pomanjšavo kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in drugih pripomočkov. Janko Samsa je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor pa je Milan Trobič.
Tokrat ne bomo objavili povzetkov oddaje, saj vas vabimo, da ji prisluhnete. Tokrat objavljamo, kaj je o sebi zapisal sam Janko Janko Samsa, in kaj etnolog dr. Janez Bogataj. Najprej zapis Janka Samse:
" Rojen 19.10.1949 v Stari Sušici v košanski dolini. Kmalu za tem so nam na papirjih zamenjali vas tako, da sem prebival v Neverkah, pa čeprav v isti hiši. Osnovno šolo sem obiskoval v Košani in na Pivki, poklicno šolo v Ljubljani ter postal RTV mehanik. Nekaj let sem poslušal radijske oscilacije v sežanski ISKRI, nato pa so me materialne stiske pripeljale na železnico. Dve leti šole in treniranja je bilo potrebno, da sem postal strojevodja. Zatem pa petnajst let službe podnevi in ponoči ter družina in hiša. Taka aktivnost se je nehote ustavila in glej ga zlomka, ostal je čas tudi za hobije.
Obdelovanje lesa sem občudoval še iz otroških let in to me je pripeljalo do tega hobija, katerega želim predstaviti. Človeku ostanejo najbolj v spominu stvari, ki so se dogajale v naših mladih letih. Vozovi šinarji so bili takrat na kmetiji skorajda edino prevozno sredstvo. Čas pa je tudi pri tem naredil svoje. Vozovi so začeli dobivati gumijevo “obuvalo“, s tem pa izgubili vsaj polovico svoje preteklosti.
Ne vem zakaj, vendar je voz šinar pustil v meni močan vtis in težko gledam, kako zadnji razpadajo. Zaradi tega že lahko rečemo, da je voz že stvar naših prednikov. Z namenom, da bi se to le ohranilo, pa čeprav v malo drugačni obliki, sem se lotil izdelave miniatur - kopij, zelo starih ali pa za določene namene izdelanih voz. Lahko so pa tudi skoraj enaki vozovi, ki pa so bili različno prirejeni v določenem okolju.
Pri iskanju tega mojega ‘gradbenega” materiala, sem srečal g. Borisa Blažka, oblikovalca v Goriškem muzeju. Prav on, ki skrbi za te prave primerke, me je podkuril, da sem se lotil dela z večjo vnemo. Starih vozov šinarjev ne najdemo niti dveh enakih. Vsi so bili ročno delo kolarja (bognarja) in kovača, torej bili so unikatni izdelki, čeprav so, ko jih od daleč na hitro pogledamo, enaki. Velika razlika je bila v dodatkih na vozu. Ravno ti dodatki so pogojevali namembnost vozila. Samo oblikovanje lesa in predvsem kovačijo, pa je bilo v veliki meri odvisno od sposobnosti mojstra in seveda tudi od naročnikovega mošnjička. Moje miniature so tako tudi unikat - kopija pravih, v razmerju 1:7.
Ena od Blažkovih idej je bilo tudi ureditev albuma ali brošure s slikami in opisi, kako sploh nastaja taka miniatura. Ideja je nastala ravno v času, ko sem se lotil izdelave „težkega furmanskega voza” iz Petrovega brda. Original je star preko 100 let. Namenjen je bil za prevoz gradbenega materiala pri gradnji bohinjske proge, nato pa za prevoz vina iz Vipave v Trst ali Ljubljano. Voz je med zahtevnejšimi za izdelavo."
Janko Samsa ima doma tudi manjši muzej, kjer ima razstavljenih 50 vozov in vinskih preš.
Pomanjšave velikega dogajanja
Prof. dr. Janez Bogataj, Filozofska fakulteta,Univerza v Ljubljani.
"Če sem na začetku mojega pisanja nekoliko oseben, moram priznati, da sem bil zares vesel prvega srečanja z Jankom Samso. Pravzaprav je bilo to najprej srečanje z nekaterimi njegovimi izdelki, izvrstnimi pomanjšavami izbranih kmečkih in furmanskih (prevozniških) vozov in sani. Izredno skromno, tako kot je to značilno za vsakega vrhunskega mojstra, je svoje prve primere poslal na ocenjevanje strokovni komisiji za presojo izdelkov domačih in umetnostnih obrti, ki deluje pri Obrtni zbornici Slovenije. Moje in tudi presenečenje članov strokovne komisije je bilo popolno: vozovi in sani so bili izdelani tako, kot smo si ob poplavi raznih poskusov pomanjševanja na Slovenskem le v sanjah želeli. Pa ne le vozovi in sani, tudi njihovi tovori. Spominjam se nekega izdelovalca pomanjšav, ki mi je pred leti ob zavrnitvi pomanjšanega kozolca užaljeno odvrnil: Pa kaj vi mislite, ali naj pomanjšam še slamo na strehi!? Takega vprašanja ni zastavil Janko Samsa, saj mu je bilo od samega začetka popolnoma jasno, kakšne so zakonitosti, razsežnosti in omejitve pravega pomanjševanja. Odličnost njegovih izdelkov se je potem le še potrjevala na številnih razstavah v Sloveniji in tujini. V slednji je pomanjševanje določenih kulturnih sestavin in prvin (hiš, gospodarskih naprav, vozil, tudi naselij idr.) popolnoma utečena oblika ustvarjalnosti, ki ima svoje pomembno izobraževalno, informativno in še kakšno vlogo v muzejih, na razstavah, tudi v empiričnih raziskavah in meritvah na raznih inštitutih. Zbirka vozičkov, vozov in sani Janka Samse je začela naraščati. Vedno bolj se je iz svojega primarnega kraškega in širše primorskega okolja podajal na raziskovalna potovanja v druge slovenske pokrajine in odkrival paleto tipov, načinov in oblik. Sedaj pa je pred nami še njegova knjiga.
Knjiga »Vozovi in poti« posega na področje prometa in transporta, dveh med seboj povezanih, gospodarskih, družbenih in komunikacijskih dejavnosti, ki pokrivata razne načine osebnega, lokalnega prevažanja oseb, bremen in predmetov kot tudi prevažanja na daljše razdalje z trgovskimi nameni in cilji. Knjiga daje najprej odgovor na vprašanje, zakaj so pomanjšani vozovi in sani Janka Samse tako odlični. Na njenih straneh je zbrano številno gradivo, ki ga je Samsa pridobival v času svojih raziskovanj. Ni le zbiral gradiva ampak je pogosto rekonstruiral naprave in načine s pomočjo nekaterih skromno ohranjenih delov.
Samsa se je poglobil tudi v literaturo, zlasti zgodovinsko, etnološko in arheološko, tudi v nekatera domoznanska in ljubiteljska dela. Med slednja bi sicer lahko uvrstili tudi njegovo pisanje, vendar bi mu naredili kar veliko krivico, saj po svoji tehtnosti presega okvire, ki se pogosto zadovoljijo z opisi, povzemanji tudi dvomljivih, nestrokovnih sklepanj idr. Tako je zgodovinsko razvojni del knjige sicer poljudno, vendar povsem primerno povzet in omogoča bralcu strnjen vpogled v prometno in transportno dogajanje na našem ozemlju. Posebna odlika Samsovega besedila je prav gotovo sam način pripovedi, kjer so povzeta strokovna spoznanja odlično povezana z lastnimi izkušnjami in opisovanji. Spoznamo, kakšna vprašanja so se mu postavljala v razmerju med posameznimi primeri in njihovo nadaljnjo pomanjšano rekonstrukcijo. To je še zlasti poučno pri starejših tipih vozil, kjer so mu bila na voljo le bolj ali manj stilizirana slikovna pričevanja (npr. pri vozu z vaške situle) ali deli najdb, ki so jih izkopali arheologi (npr. najstarejše kolo in hipotetično vozilo z Barja).
Pripoved začenja seveda s tistim, kar po navadi razpredajo vsi avtorji, ki se ukvarjajo z zgodovinskim razvojem vozov in vozil s kolesi. Namreč, od kdaj in zakaj prvo kolo? Na to vprašanje verjetno ne bomo nikoli dobili trdnega odgovora in bo ostalo pri hipotetičnih pripovedih, kar pa niti ni tako pomembno. To dokazuje tudi Samsova knjiga, saj se pravi njen pomen potrdi šele v poglavjih, kjer obravnava sistematični pregled vozov, sani in njihovih temeljnih ali celo posebnih načinov uporabe. Presenečeni ugotovimo, kaj vse je lahko zbralo marljivo in dosledno prizadevanje posameznika. Zlasti še ob dejstvu, da imamo kar nekaj ustanov, ki bi jim moralo biti to eno od njihovih temeljnih strokovnih in raziskovalnih prizadevanj. Vendar smo sedaj lahko strokovno pomirjeni, saj imamo delo Janka Samse, ki ni pred nami le kot paleta zgodovinskih spominov ampak tudi kot opomin na pričevanje o pestri in raznoliki dejavnosti na osebni, krajevni, pokrajinski ali celo mednarodni ravni. Galeriji pomanjšav prometnih in transportnih sredstev v Samsovi hiši se torej pridružuje še knjižno delo ljubitelja, zbiralca, raziskovalca in ustvarjalca. V knjigi je tudi izjemno poglavje s slovarjem narečnih izrazov, ki zaokrožajo celovito zbiralno, raziskovalno in ustvarjalno prizadevanje Janka Samse. Njegovo delo, tako pomanjšave vozil, kot tudi njihova dokumentacija, raziskave in pričujoča knjiga, ne pomeni le svojevrstnega primera reševanja zgodovinskih spominov ampak opozarja k premisleku, kako bo Slovenija to izjemno delo tudi ohranila."
To so brez dvoma tudi makete najrazličnejših zgradb.
Kako pa na njegovo strast gleda družina? Vse kar dela mora biti v soglasju, če tega ni potem zadeve ne »štimajo«. Žena in tudi vsi otroci so ga vedno podpirali, sedaj mu stojijo bo strani že tudi vnuki. Otroci so recimo poskrbeli za vse kar se je nanašalo na računalniške zadeve. Hobi pa naj bo še tako pomemben ne sme biti na prvem mestu, če je se začne hiša podirati. Najprej je treba vse postoriti doma in šele nato pride na vrsto lastni hobi.
Tudi to je velik izziv za mojstra Janka Samso.
Doktorica znanosti Ana Vovk Korže je univerzitetna profesorica za fizično in regionalno geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, poleg tega pa je tudi ustanoviteljica Mednarodnega centra za ekoremediacije ter Inštituta za promocijo varstva okolja. Predava na kar štirih fakultetah v Sloveniji in v tujini. Gospa z dvema doktoratoma - iz geografije in iz varstva okolja - povezuje znanost s prakso, saj jo pri delu vodi prepričanje, da mora svoje znanje prenesti v družbo. Kot znanstvenica se ukvarja z raziskavami prsti, vode in vegetacije, kot pedagoginja pa z geografijo Slovenije in z regionalno geografijo Afrike in Azije. Pri tem še posebej poudarja pomen samooskrbe in spodbujanja ljudi, da izkoristijo tisto, kar jim ponuja narava. V Dravinjski dolini je tako razvila koncept Učilnice v naravi oziroma Učni poligon za samooskrbo Dole v občini Poljčane, kjer svoje znanje predaja vsem generacijam. Razvija ekoremediacije, zelene tehnologije in permakulturo kot inovativne pristope za samooskrbo ter o vsem tem poučuje tudi druge. V oddaji Razkošje v glavi se bo z doktorico Ano Vovk Korže pogovarjala Petra Medved.
Poslavljalo se je leto 2014 in za vedno se je od nas tiho poslovil tudi Tomaž Šalamun, eden najbolj uveljavljenih slovenskih literatov. V njegov spomin bomo zato ponovili oddajo Razkošje v glavi, v kateri je, na pragu pomladi leta 2012, »radiofonski portret« Tomaža Šalamuna »z besedami izrisal« Dušan Berne.
Glorjana Veber je posebno dekle. Je pesnica, ki je lansko pomlad prevzela vodenje Celjskega mladinskega centra, že pred leti pa je ustanovila IRIU inštitut, v okviru katerega razvija in raziskuje inovativne in novodobne pristope k pospeševanju bralne kulture. Leta 2013 je povila svoj pesniški prvenec, za doktorsko dizertacijo pa je raziskovala poezijo kot element družbene spremembe. Za svojo poezijo je prejela že nekaj domačih in mednarodnih nagrad, na nateču pa je bila izbrana tudi za Bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja, kjer je Slovenijo zastopala na področju literature. Je publicistka in performerka, ki glasno opozarja na neskladja v družbi. Na kakšen način to počne, kaj jo motivira ter tudi o tem, kakšno moč imajo mlade generacije v trenutnem sistemu, bo govorila v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlje Carmen L. Oven.
Darko Frank je visok mož z belo bradico in brki. Še višji je, ko zajaha svojega lipicanca. In še bolj veličasten je, ko dvigne v zrak sabljo in izda povelje za premik konjenice 24 dragoncev generala Maistra. Darko je namreč predsednik društva Lovrenc z Unca, ki goji tradicijo in spomin na 5. polk štajersko-koroško-kranjskih dragoncev iz časa avstro-ogrske monarhije, v katerem je bila večina slovenskih konjenikov. Prav 5. polk dragoncev je imel pod poveljstvom generala Rudofa Maistra pomembno vlogo v bojih za severno mejo in ohranitev Maribora. Nekoč je bil Darko Frank kriminalist-forenzik, po upokojitvi pa je prišla v ospredje njegova ljubezen do konj in vsega, kar je povezano z dragonci generala Maistra. V domačem muzeju je tako mogoče najti marsikaj iz časa "fimfarjev", kot so tedaj ljudsko rekli dragoncem, Darko pa je poleg tega tudi predsednik vojaškega pevskega zbora generala Maistra. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Preden je Franc Pliberšek postal rezbar in slednjič tudi kipar, je moral preživeti mnogo padcev. Dobesedno. O judu in umetnosti, ali celo mogoče o judu kot umetnosti, pa v Razkošju v glavi avtorja Marka Radmiloviča.
"Naj bom tam, kjer moram biti, naj naredim stvari, ki jih moram narediti, naj srečam ljudi, ki jih moram srečati!" To je misel, ki skozi življenje vodi teologinjo in magistrico socialnega dela Ivanko Berčan. Je oseba, ki ljubi preprosto življenje in naravo. Življenje jemlje kot potovanje in kot nenehno učenje. Vsak človek, ki ga sreča, jo vedno obogati. Verjame tudi, da ima vsak od nas določeno nalogo v življenju in čisto dovolj notranje modrosti za svoje življenje. 23 let je bila redovnica v skupnosti Družbe hčera Marije Pomočnice na Bledu, po izstopu pa je svoje življenje posvetila mladim, ki jih vzgaja ulica in najbolj ranljivim ter izgubljenim - odvisnikom. Leta 2003 je ustanovila Društvo za delo z mladimi v stiski Žarek, dve leti kasneje pa še komuno za zdravljenje odvisnosti od droge in alkohola Skupnost Žarek. Ivanka Berčan bo gostja oddaje Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Petra Medved.
Zase na pol v šali pravi, da se je razvoju znanstvene kariere po končani medicinski fakulteti posvetila iz obupa, ker ni izpolnila svojega prvotnega cilja, da bi bila gospodinja s štirimi otroki. A takoj poudari neizmerno radost, ki jo čuti ob svojem sinu. Družino si je vsaj za silo povečala z družbo treh mačk, življenje pa zapolnila tudi z izzivi na področju raziskovanja strupenih snovi in njihovega vpliva na ljudi. Rada se povezuje s strokovnjaki doma in v oddaljenih kulturah, v prostem času pa že od nekdaj ceni vodo in z njo povezane dejavnosti, predvsem plavanje.
Vladimir Habjan je svoje življenje posvetil goram in novinarstvu. Najprej je obe področji še ločeval, potem pa ju je združil kot urednik Planinskega vestnika, za katerega skrbi že od leta 2001. Objavil je že več kot 400 člankov z gorsko tematiko, hkrati pa je ostal goram zavezan kot alpinist, gorski reševalec in fotograf. Po izobrazbi je sicer sociolog in to je mogoče začutiti tudi v njegovih knjigah, ki pozornemu bralcu vedno ponujajo tudi tisti osebno doživeti "človeški dejavnik" pisanja. V oddaji Razkošje v glavi bo del njegove Poti z njim prehodil Jure K. Čokl.
Kako drugače zveni, ko časovnemu obdobju petindvajsetih let dodamo oznako "četrt stoletja". Toliko časa namreč mineva od skrbno zasnovane akcije tedanje slovenske milice, ki je storila vse, da bi preprečila tako imenovani "miting resnice" srbskih nacionalistov, ki je bil premišljeno načrtovan na sila simboličen dan: 1. december 1989. V vrstah poveljujočih operativcev akcije SEVER je bil tudi tedanji poveljnik posebne enote Milice Uprave za notranje zadeve Maribor Bojan Lunežnik. V oddaji Razkošje v glavi bomo z njim govorili tudi o stanju v slovenskih miličniških vrstah v trenutku, ko se je bilo treba odločno postaviti zoper centralizem in za slovenske narodne interese. Trenutki odločitve so se zgodili v glavah posameznikov in na kolektivni ravni. Zaradi srčnosti in zavesti je bila tudi pri Bojanu Lunežniku odločitev o tem znana že vnaprej. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Radovednost in izkušnja z odličnimi učitelji v njegovem odraščanju sta ga popeljala - čeprav že močno slabovidnega - na pedagoško akademijo. A to mu ni bilo dovolj, vpisal je študij filozofije in ga tudi dokončal. Stane Padežnik pa vendarle ni običajen filozof, astroterapevt, pedagog in avtor več knjižnih izdaj. Zaradi bolezenskega pešanja vida je bila njegova pot v marsičem posebna. Vse večja vidna tema ga ne ustavlja, nasprotno, o prigodah slepih in slabovidnih piše knjigo. Kako je in še doživlja proces izgube vida, ki je njegovo življenje postavil na glavo, a ga na neki način tudi obogatil? Na kakšen način? Od kod moč in ljubezen do vsega, kar aktivno počne, pa tudi o tem, kakšno leto 2015 se nam obeta v astrološkem smislu, nam bo Stane Padežnik pripovedoval v oddaji Razkošje v glavi. Pripravlja jo Carmen L. Oven.
"Aldo Kumar je znani skladatelj in umetnik, rojen leta 1954 v naselju Travnik pri Idriji. Uvrščajo ga med najpogosteje izvajane slovenske skladatelje in je na instrumentalnem ter simfoničnem področju ustvaril vrsto pomembnih del. Je vsestranski skladatelj, čigar skladateljski opus obsega zborovsko, solistično, komorno, vokalno-instrumentalno, scensko in filmsko glasbo, njegova glasbena govorica pa je pogosto v duhu istrske glasbe. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani je zaposlen kot izredni profesor." Tako Idrijčani tudi na spletnih straneh ponosno predstavljajo svojega rojaka, Aldo Kumar pa je delček svojega dojemanja in razumevanja glasbe že pred časom strnil v stavek: "Glasba nas preprosto potopi vase in mogoče je od vseh umetnosti najbolj sposobna spreminjati naša razpoloženja." Za oddajo Razkošje v glavi ga bo ob njegovo 60-letnici v studio povabil Dušan Berne.
Marjetka Popovski je Primorka, čeprav so njene korenine močno razvejane in ima prednike od Tirolske do Grčije. Prepeva že vse življenje od otroškega zborčka naprej ... Je diplomirana fizioterapevtka in med delom v Domu upokojencev v Izoli je odkrila tudi terapevtsko moč glasbe. Ustanovila je pevsko skupino Val morja in organizirala ansambel Marinaio bend. Nastopali so doma in po vsej Sloveniji. Navdušenje se je širilo, zato je Marjetka organizirala revijo pevskih zborov socialnih zavodov Slovenije. Danes prepeva ljudske pesmi, poučuje glasbo na Obali in med Slovenci na Tržaškem, kjer vodi več ženskih pevskih skupin. Mlade iz zamejstva, avstrijske Koroške in Porabja pa je poučevala na UNESCO-vi osnovni šoli v Piranu. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Bila je jezikavo dekletce. Odličnjakinja, ki pa so ji v spričevalo zapisali manj primerno vedenje. Tudi zaradi dolgega jezika. Takrat si ni mislila, da bo prav z jezikom in z rabo besede služila svoj kruh. Betka Šuhel Mikolič, nekdanja radijska in televizijska napovedovalka ter predavateljica veščin javnega nastopanja, danes uspešno vodi butične odnose z javnostmi, čeprav je kot nekdaj ena najboljših slovenskih tekačic na 400 m nameravala postati profesorica telesne vzgoje. Kakšno vlogo igra v njenem življenju slovenski jezik, kaj pomeni butični PR, kaj zahteva sodelovanje z vrhovi slovenskega javnega in političnega življenja, kaj je zanjo pravo razkošje v življenju pa tudi o tem, kako se vsako jutro, še pred polnim delovnikom, povzpne na vzpetino nad glavnim mestom. Betka Šuhel Mikolič bo gostja oddaje Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.
Začel je kot slikar, potem je bil pravzaprav prisiljen postati freskar in grafik, slednjič pa na enak način tudi kipar. S to razliko, da je kiparstvo ves čas nosil v duši in ga videl kot luč na koncu predora. Tomaž je umetnik, ki ve, da je "umetnost tudi velik boj". Meja med umetnostjo in preživetjem se zabriše, toda pomembno je, da se ohranja užitek umetniškega ustvarjanja. "Umetnik ima presežek ega. Da pa je postal umetnik, mora biti pripravljen na kruto resničnost boja za preživetje." Tomaž Plavec najbolj uživa v procesu nastajanja umetnine. Ima poseben odnos do materialov. Rad ima predvsem les in zadnje čase tudi aluminij. V sozvočju teh dveh materialov nastaja Alupunktura, niz obrazov Šumarjev, ki z lesenimi koli prikazujejo večni življenjski krog povezanosti človeka in narave. In kdo so Šumari? Odgovor na to vprašanje boste lahko med drugim slišali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Jurij Popov.
Profesor dr. Tone Vidrih je formalno že v pokoju. Toda samo formalno, ker vezi z Biotehniško fakulteto ni pretrgal. Na tratah okrog fakultetnih poslopij na Jamnikarjevi ulici pod Rožnikom se pase čreda njegovih ovac, ki jih preučuje in spoznava še danes. Pravi, da bi se morali tudi ljudje marsikaj naučiti od živali, saj te ravnajo v skladu z razmerami v naravi, mi pa to naravo posiljujemo. Če bi ravnali po zdravi kmečki pameti, bi bilo lahko marsikaj drugače, dodaja, pri čemer pa nima v mislih samo politike, ampak prav vse, kar nas obdaja. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Brane Grubar je leta 1964 končal študij dramske igre v letniku profesorja Ivana Jermana na AGRFT v Ljubljani in se potem najprej redno zaposlil v SLG Celje. Celjskemu gledališkemu ansamblu je bil zvest do leta 1975, ko je postal član ljubljanske Drame, v kateri občasno nastopa tudi zdaj po upokojitvi. Ob svojih rednih zaposlitvah pa je velikokrat gostoval tudi v drugih slovenskih institucionalnih gledališčih, pri čemer so ga nekajkrat pritegnili tudi manjši odri eksperimentalnih gledališč. Kritiki so "pod črto" njegove igralske kariere napisali tudi stavek, da je "z odmerki komičnega in tragičnega upodabljal like, ki se gibljejo na meji razumnega", zelo pohvalne kritike pa je požel tudi za svoje vloge na filmskem platnu ter v televizijskih in radijskih igrah in nadaljevankah. In če je njegova "poklicna barka" pogosto plula po "precej razburkanih umetniških vodah", je zasebno, kot neutrudni jadralec in celo tekmovalec, iskal predvsem "dober veter v jadrih" ...
Čeprav še ni dopolnil trideset let, se je Ciril Jazbec že uvrstil med najbolj prepoznavne slovenske fotografe doma in v tujini. Po končanem študiju ekonomije je odšel na podiplomski študij fotožurnalizma in dokumentarne fotografije na londonski College of Communication. Za magistrsko nalogo se je odpravil na drug konec sveta - na otočje Kiribati, kjer je posnel eksotično reportažo o tamkajšnjih prebivalcih. Tudi večkrat zapored je za svoje delo dobival najprestižnejše nagrade, kar mu je, kot sam poudarja, utiralo poti za objavljanje novih fotografskih zgodb. Tako je, na primer, med drugim fotografiral in raziskoval tudi na Aljaski in Grenlandiji. Sicer pa pravi, da je fotografiranje "treniral" kar na bratu in sestri, ki sta po njegovi oceni zelo fotogenična, pri nas pa ga poznamo tudi kot avtorja številnih oglasnih fotografij, ki nas spremljajo vsak dan. Cirila Jazbeca, fotografa in predvsem razmišljujočega ustvarjalca, ki je v svojem življenju "ušpičil" tudi marsikaj nefotografskega, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Carmen L. Oven.
Humanist v najširšem pomenu besede. Včasih je pisal pesmi in prozo, z njegovo pomočjo je nastal marsikateri maturitetni spis. Zgodaj se je navdušil nad potovanji, zgodovino, enkrat je celo dlje ostal v Afriki kot učitelj. Danes živi v Ljubljani, kjer je predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja in Katedre za nevrologijo, profesor na Medicinski fakulteti ter je tudi soustanovitelj srednjeevropskega meduniverzitetnega študija Kognitivne znanosti. Prof. dr. Zvezdan Pirtošek se je v pogovoru z Maticem Jermanom dotaknil tako svojega dela kot tudi potovanj skozi življenje in po svetu.
Slavko Oblak je slovenski kipar, ki živi in dela na Bavarskem. Za takim bolj ali manj suhoparnim opisom se skriva izjemna, v domovini sicer malo znana oseba, katere življenje je bilo polno preobratov, vzponov in tudi padcev. »Blejc« Slavko je tudi v pastoralni pokrajini Bavarske ostal zvest svojemu izvirnemu dojemanju narave, umetnosti in življenja. Redko se pojavlja v javnosti, kar ima kot umetnik povedati, pa pove z velikimi bronastimi cvetlicami, ki so mu prinesle prepoznavnost in priznanja po vsem svetu. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Marko Radmilovič.
Za svoje umetniško ustvarjanje pravi, da gre pri tem predvsem za upodabljanje domišljije, njene domišljije. Te ima veliko in najbrž se niti sama ne zaveda, koliko. Saška sodi med ljudi, ki imajo izjemno široko paleto zanimanj. Beseda dolgčas je zanjo tujka, ki je ne razume. Čeprav je doštudirala organizacijo dela, je predana predvsem umetnosti. Slika, režira gledališke igre, piše scenarije, vodi ustvarjalne delavnice za otroke, fotografira, piše pesmi. Svoje doživljanje Benetk je stkala v pesniški prvenec Beneške čipke. Velja za vsestransko umetnico, v pogovoru z Jurijem Popovom, pa je posebej poudarila, da ji je bila na vsaki prelomnici življenja najpomembnejša tišina. Tišina, ki ji je omogočila trezen premislek, kaj želi, kaj bi rada dala svojim otrokom, kako naprej, kaj je njen raison d'etre. Tudi takrat, ko se je prvič in drugič soočila z rakom.
Neveljaven email naslov